Jedro

Ker tožniki s predmetno tožbo zahtevajo izpraznitev in prepustitev stanovanja, postavitev nasprotne denarne terjatve v pobot ne pride v poštev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožniki sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 7.10.2013 odločilo: - da sta dolžna toženca v 15 dneh izprazniti in tožnikom izročiti oseb in stvari v njuni lasti prosto stanovanje št. 20 v IV. nadstropju stanovanjskega objekta D, ki stoji na parc. št. 930/5 k.o. X, v naravi dvosobno stanovanje v izmeri 54,70 m2, in sicer kuhinjo 11,02 m2, sobo 15,31 m2, ložo 1,68 m2 in klet 3,20 m2 (I. točka izreka), - zavrnilo pobotni ugovor tožencev v znesku 25.000,00 EUR (II. točka izreka), - tožencema naložilo, da v 15 dneh tožnikom povrneta 5.164,61 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta toženca, ki pritožbenemu sodišču predlagata izvedbo ponovnega postopka in vpogled v dokaze. Poudarjata, da njuni očitni dokazi (izjave) niso bili upoštevani, prav tako niso bile povabljene priče. Bila sta diskriminirana. Tudi sam rok za izselitev je nepravilen, saj vsakdo ve, da se stanovanje išče par mesecev, medtem ko sta onadva dobila rok petnajst dni. V zvezi s pobotnim ugovorom navajata, da nikoli ni bilo govora o znesku 25.000,00 EUR. Predlagala pa sta cenitev stanovanja, kar je sodišče zavrnilo. Glede prisojenih stroškov zahtevata specifikacijo. Sprašujeta se, zakaj od tožnikov nikoli nihče ni prišel pogledat, kdo živi in uporablja stanovanje (če naj bi onadva za življenja pokojnega J.B. v stanovanju živela nezakonito). Navedbe, da položnice niso bile plačane, so neresnične. Položnice od D. v znesku okrog 22,00 EUR na mesec pa so prihajale na ime M.T.. Tudi tega sodišča ni preverilo. Tožniki naj bi do zadnje obravnave skrivali pogodbo, katera je bila predana v roke J.B.. Ne drži, da je oče nekaj popravljal, ker se ni strinjal. Slednji je napisal edino svoj naslov in nič drugega. Če ni imel namena podpisati, zakaj je potem to izpolnil. To naj bi bilo po mnenju pritožnikov dokaz, da se nista brez dovoljenja vselila v stanovanje. Dokaz za obnovo stanovanja, ki sta jo izvedla, naj bi bile slike, računi in priče. Nobena od prič ni bila povabljena, čeprav so bile pripravljene pričati. Tožniki so bili na ogledu stanovanja, pa to ni bilo nikjer zapisano. Pokojni J.B. je šel sam na policijo prijavljat njune obiske, za S.R. pa tudi potrdilo o prijavi bivališča na istem naslovu, kar prav tako nikjer ni zapisano oziroma bilo preverjeno. Ni jima potrebno pojasnjevati, čigava je nepremičnina in kako je J.B. prišel do nje, saj to ni predmet obravnave (temveč nasilna vselitev). Nista kriva, da pokojni J.B. ni podpisal pogodbe, saj je ni podpisal nikomur. Vzel je oba izvoda in rekel, da bo nazaj prinesel podpisano in notarsko overjeno, kar pa se za njegovega življenja ni zgodilo. Dopisal je samo svoje podatke, naslov in nič drugega. Tožniki so povedali, da so vedeli, da sta onadva v stanovanju. Elektrike ni bilo, dokler nista plačala 400,00 EUR na Elektro (kar prav tako ni bilo preverjeno s strani sodišča). Ne drži, da je bila prijava bivališča podana po smrti J.B.. Pritožnica navaja, da nikoli ni živela v Bosni, zaradi česar ne drži, da naj bi se vrnila v Bosno, če je J.B. ne bi prijavil. Imata občutek, da ju sodnica ni poslušala. Vse je bilo končano v eni uri, narejeno v korist tožnikov in površno. Predlagata CD s slikami in predlagata zaslišanje prič, ki jih v nadaljevanju navajata.

3. Tožniki so v odgovoru predlagali zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženca nista izkazala obstoja pravnega naslova, ki bi jima omogočal (nadaljnje) bivanje v predmetnem stanovanju, je povsem pravilen, hkrati pa tudi prepričljivo obrazložen. Toženca s svojimi pritožbenimi navedbami, ki so deloma neutemeljene (nerelevantne), delno pa tudi sicer nove in že zato neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP), tega zaključka ne uspeta izpodbiti.

6. Pritožbene navedbe, češ da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njunih izjav (in dokazov) ter sta bila zato diskriminirana, so pavšalne (nekonkretizirane) in posledično neupoštevne. Ni namreč pojasnjeno, katere izjave oziroma dokaze (priče) imata pritožnika v mislih. Iz predmetnega spisa je tudi sicer razvidno, da v postopku na prvi stopnji nista predlagala zaslišanje nobene priče (2) niti predložila nobenega (listinskega) dokaz. CD, ki sta ga kot dokaz predložila šele skupaj z obravnavano pritožbo, je prepozen in zato neupošteven (enako velja za priče predlagane v pritožbi). Poleg tega nista pojasnila, katero pravno relevantno dejstvo v zvezi z obstojem njunega morebitnega pravnega naslova za bivanje v stanovanju (kar je v predmetni zadevi edino pomembno) naj bi se z njim(i) dokazovalo. Sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo njunemu predlogu po postavitvi izvedenca gradbene stroke, ki je bil podan v utemeljitev obstoja z njune strani zatrjevane denarne terjatve (nastale zaradi obnovitvenih del) oziroma na njeni podlagi postavljenega pobotnega ugovora. Ker tožniki s predmetno tožbo zahtevajo izpraznitev in prepustitev stanovanja, postavitev nasprotne denarne terjatve v pobot ne pride v poštev. Iz tega razloga je v konkretnem primeru za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka povsem nerelevantno, kakšna sredstva naj bi toženca (domnevno) vložila v obnovo stanovanja (3).

7. Kadar sodišče s sodbo tožencu naloži kakšno dajatev, mora v skladu s 313. členom ZPP določiti tudi rok za njeno izpolnitev. Če ni v posebnih predpisih določeno drugače, znaša rok za izpolnitev 15 dni. Tak rok je sodišče prve stopnje (v skladu s predlogom tožnikov in upoštevaje 313. člen ZPP) tožencema tudi dalo. Okoliščina, kakšen čas je potreben za to, da se najde novo stanovanje, je brezpredmetna. Ker toženca stanovanje zasedata brez naslova (nezakonito), je za izpolnitev s sodbo naložene obveznosti lahko upošteven le rok, kot ga predvideva 313. člen ZPP.

8. Ker je bilo v predmetni zadevi pomembno le vprašanje, ali toženca razpolagata s pravnim naslovom za (nadaljnje) bivanje v stanovanju (česar nista uspela izkazati), so brezpredmetni pritožbeni očitki oziroma navajanje („spraševanje“), zakaj nihče od tožnikov ni prišel pogledati, kdo uporablja stanovanje, da ne drži, da položnice niso bile plačane, da, dokler nista plačala 400,00 EUR na Elektro, ni bilo elektrike, kaj naj bi v stanovanju vse obnovila, da je šel pokojni J.B. sam na policijo prijavljat njune obiske, kaj naj bi slednji napisal na osnutku najemne pogodbe, da se nista brez njegovega dovoljenja vselila v stanovanje, prav tako pa tudi navajanje, da slednji nikomur ni podpisal pogodbe in kaj jima je v zvezi s tem dejal. Bistveno je le, da tega osnutka oziroma najemne pogodbe nikoli ni podpisal (4) in da ta nikoli ni začela veljati. Toženca namreč trditev, ki sta jih v tej smeri postavila, v postopku nista dokazala. V zvezi s tem tudi ni jasno, kakšno pogodbo naj bi tožniki skrivali do zadnje obravnave. Iz predmetnega spisa je namreč razvidno, da so tožniki vse pisne dokaze predložili najkasneje s pripravljalno vlogo z dne 28.8.2013 (torej vlogo, ki je bila vložena še pred prvim narokom za glavno obravnavo).

9. Sodišče prve stopnje je v okviru 10. točke obrazložitve natančno pojasnilo, zakaj je v zvezi z vprašanjem prijave za začasno prebivališče sledilo trditvam tožnikom in ne tožencema. Slednja namreč trditvam, ki so jih tožniki glede tega podali v vlogi z dne 28.8.2013, nista ugovarjala oziroma jih prerekala, zaradi česar se te v skladu s prvim odstavkom 214. členom ZPP štejejo za resnične. Pavšalnim pritožbenim navedbam, češ da ne drži, da je bila prijava dana po smrti J.B., in da pritožnica nikoli ni živela v Bosni, zato ni moč slediti. Zmotni (pa tudi sicer neprimerni) so nadalje očitki, da naj bi bilo vse (površno) opravljeno v eni uri in v korist tožnikov. Kot je bilo predhodno poudarjeno, toženca z dokazi, ki sta jih predlagala, nista uspela dokazati obstoja pravnega naslova za svoje (nadaljnje) bivanje v stanovanju. Vse ostale njune navedbe oziroma dokazi, ki sta jih predlagala, pa so za to vprašanje nerelevantni, zaradi česar jih sodišče prve stopnje ne samo ni bilo dolžno, ampak tudi ni smelo ugotavljati oziroma izvajati. V kolikor bi to storilo, bi bila posledica zgolj nepotrebna (neupravičena) poraba časa in nastanek stroškov.

10. Kakšne stroške postopka na prvi stopnji je priglasila tožeča stranka, je razvidno iz tožbe in zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 7.10.2013(5) Očitek, da naj bi bili ti stroški nespecificirani (neopredeljeni) torej ne drži. 11. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Tožniki sami nosijo svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi tožencev (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (ZPP), Ur. l. RS, št. 26/1999 z nadaljnjimi spremembami

(2) Glede na to ni jasno, koga naj bi sodišče prve stopnje kot pričo vabilo in zaslišalo.

(3) To vprašanje (povrnitve zatrjevanih vlaganj) bosta morala, v kolikor s tožniki ne bo prišlo do dogovora, reševati v posebni pravdi

(4) Niti ni bila (kot to ugotavlja sodišče prve stopnje) najemna pogodba sklenjena v ustni obliki.

(5) Zgolj te stroške (ki jih je po vrsti tudi izrecno opredelilo) je sodišče prve stopnje tožnikom tudi priznalo (glej 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe)