Jedro

Zaradi pravnomočne odločitve sodišča o tožničini izselitvi ni bilo mogoče v tem postopku znova ugotavljati, če so bili ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona podani pogoji za prenehanje stanovanjskega razmerja. Tožnica se v tem postopku ne more uspešno sklicevati na okoliščine, do katerih je prišlo po pravnomočni sodbi o izpraznitvi stanovanja, saj zaradi njih ne more pridobiti pravice do odkupa stanovanja, katere ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona ni imela.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin primarni tožbeni zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje v... Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek, da v primeru izpraznitve stanovanja plača tožena stranka tožeči stranki 30% nakupne vrednosti stanovanja in sicer 800.000,00 SIT. Pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi tožbenemu zahtevku. V obrazložitvi revizije ugovarja ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bila tožnica kot imetnica stanovanjske pravice lastnica hiše. Hiša je bila res zgrajena v skupnosti tožnice in njenega moža ter je skupno premoženje, vendar si s tem tožnica in njena invalidna hči ne moreta nič pomagati. Medtem je prišlo do razveze zakonske zveze in v nedograjeno hišo se je vselil bivši mož s svojo materjo. Tožnica se zaradi nesoglasij s taščo ni hotela preseliti v novo hišo. Ostala je v spornem stanovanju skupaj s hčerjo, ki je vezana na invalidski voziček, zaradi česar je bilo potrebno razširiti vhode v stanovanju. Omenjene okoliščine je tožnica zatrjevala že v postopku na prvi stopnji, vendar jih sodišče ni ugotavljalo z izvajanjem dokazov. Zato ni moglo pravilno uporabiti materialnega prava. Končno še navaja, da s hčerjo potrebujeta stanovanje in ne moreta čakati na rezultate postopka za delitev skupnega premoženja.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka ni pojasnila, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja kot revizijski razlog. Z revizijskimi razlogi, ki se nanašajo na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker iz teh razlogov revizija ni dovoljena (3.odst. 385.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili vse bistvene okoliščine za pravilno materialnopravno presojo. Po teh ugotovitvah je v pravdni zadevi P 72/92 tožena stranka pred istim sodiščem prve stopnje uspela s svojim zahtevkom proti sedanji tožnici, da mora ta izprazniti stanovanje v in ga izročiti toženi stranki. Sodba z dne 7.10.1992 je postala pravnomočna že v letu 1992. Razlog za izpraznitev stanovanja je bil, da ima tožnica stanovanjsko hišo v J., ki je v zgornji etaži primerna za bivanje njene družine. Pritrditi je treba stališčem sodišč prve in druge stopnje, da tožnica glede na omenjeno pravnomočno sodbo ne more v tem postopku zahtevati odkupa stanovanja, saj zanj ni pogojev po 2.odst. 128.čl. Stanovanjskega zakona (SZ - Ur.l. RS, št. 18/91). Tudi izplačilo 30% vrednosti stanovanja, kar zahteva tožnica v podrejenem zahtevku, glede na 3.odst. 126.čl. SZ ne pride v poštev. Zaradi pravnomočne odločitve sodišča o tožničini izselitvi ni bilo mogoče v tem postopku znova ugotavljati, če so bili ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona podani pogoji za prenehanje stanovanjskega razmerja. Tožničine trditve, da ni lastnica hiše, ampak da je hiša skupno premoženje, na razsojo zadeve ne bi mogle vplivati, kar je pravilno poudarilo že sodišče druge stopnje. Tožnica se v tem postopku ne more uspešno sklicevati na okoliščine, do katerih je prišlo po pravnomočni sodbi o izpraznitvi stanovanja, saj zaradi njih ne more pridobiti pravice do odkupa stanovanja, katere ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona ni imela.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).