Jedro

Tožeča stranka, ki je zastavila svojo nepremičnino za dolg tožene stranke, ni porok v smislu 997. člena ZOR, temveč zastavitelj, ni solidarni dolžnik (IV. odstavek 1004. člena ZOR), ampak subsidiarni in še to le do višine zastavljene stvari. Šele če dolžnik ob zapadlosti ne plača dolga, lahko upnik s hipotekarno tožbo zahteva poplačilo iz zastavljene stvari. Zastavni dolžnik, tožeča stranka, lahko upnika sama poplača ali pa počaka, da se upnik poplača iz izkupička od prodaje zastavljene nepremičnine. V obeh primerih po 300. členu ZOR pridobi regresno pravico in lahko zahteva od kreditojemalca - tožene stranke povrnitev zanj plačanega zneska, to pa je odložni pogoj, ki če bo izpolnjen, bo povzročil nastanek obveznosti. Regresno pravico mora pridobiti do dokončne razdelitve stečajne mase (II. odstavek 116. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur.l. RS št. 67/93, ZPPSL, in komentar k 139. členu ZPPSL). Pobot v pravdnem postopku ugotovljene pogojne terjatev mora dovoliti stečajni senat in zanjo ne velja II. odstavek 117. člena ZPPSL, po katerem terjatve, ki jih je bilo do dneva začetka stečajnega postopka mogoče pobotati, veljajo za pobotane.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške za odgovor na pritožbo v višini 166.250,00 (sto šestinšestdeset tisoč dvesto petdeset) tolarjev, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev obstoja prerekane pogojne terjatve v višini 32.489.655,36 tolarjev z zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in navedla, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je namen tožeče stranke pobotati pogojno terjatev s terjatvijo tožene stranke do tožeče, čeprav takšen pobot ni mogoč. Poleg tega pogojna terjatev ni verjetna in banka, ločitveni upnik v postopku prisilne poravnave zoper tožeče stranko, od slednje ni zahtevala še ničesar in to tudi ne bi bilo smiselno, saj so pred njo na istem zemljiškoknjižnem vložku vpisane številne druge hipoteke. Predlagala je razveljavitev sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in izpodbijala trditve in pravne zaključke toženih strank, predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter priglasila nadaljne pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljanih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno odločilo ter uporabilo materialno pravo, razen glede določil o poroštvu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) za pridobitev regresne pravice, ki ima temelj v drugih določilih tega zakona, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju slicuje na razloge prvostopnega sodišča, saj soglaša z njegovo presojo.

K navedbam v pritožbi in v sodbi predvsem glede uporabe materialnega prava pa je treba dodati naslednje: Tožeča stranka je zastavila svojo nepremičnino za dolg tožene stranke, zato obstaja možnost, da bo morala kot zastavni dolžnik ta dolg ali njegov del poplačati iz zastavljene nepremičnine. Tožeča stranka torej s svojo nepremičnino jamči za tuj dolg. Če bo ta dolg upniku-banki plačala namesto toženca, bo zoper njega ob plačilu pridobila regresno pravico in bo po 300. členu ZOR nanjo po samem zakonu prešla upnikova terjatev, saj ima pravni interes, da se obveznost toženca izpolni (tako tudi Strohsack, Obligacijska razmerja III, str. 76). Gre za zakonsko subrogacijo, po kateri bo s plačilom terjatve tožeča stranka vstopila v upnikove pravice napram tožencu - stečajnemu dolžniku. Tožeča stranka ni porok v smislu 997. člena ZOR, temveč zastavitelj, ni solidarni dolžnik (IV. odstavek 1004. člena ZOR), ampak subsidiarni in še to le do višine zastavljene stvari.

Šele če dolžnik ob zapadlosti ne plača dolga, lahko upnik s hipotekarno tožbo zahteva poplačilo iz zastavljene stvari. Zastavni dolžnik, tožeča stranka, lahko upnika sama poplača ali pa počaka, da se upnik poplača iz izkupička od prodaje zastavljene nepremičnine. V obeh primerih po 300. členu ZOR pridobi regresno pravico in lahko zahteva od kreditojemalca - tožene stranke povrnitev zanj plačanega zneska, to pa je odložni pogoj, ki če bo izpolnjen, bo povzročil nastanek obveznosti. Regresno pravico mora pridobiti do dokončne razdelitve stečajne mase (II. odstavek 116. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur.l. RS št. 67/93, ZPPSL, in komentar k 139. členu ZPPSL). Ne držijo pritožnikove trditve, da hipotekarni upnik od tožeče stranke - zastavnega dolžnika ni terjal še ničesar, da se namerava poplačati iz zastavljene nepremičnine je napovedal tudi s prijavo terjatve v postopku prisilne poravnave, kar pomeni, da je celo že pred sodiščem od zastavnega dolžnika uveljavljal plačilo terjatve. Če bo v postopku prisilne poravnave terjatev banke delno ali v celoti poplačana, bo tožeča stranka pridobila regresno pravico, prav to pa je situacija, ki jo je predvidel zakonodajalec in zaradi katere je v 116. členu ZPPSL omogočil prijavo terjatve z odložnim pogojem in rezervacijo sredstev iz stečajne mase. Če bo do plačila tujega dolga s strani tožeče stranke prišlo, bo ta pogoj nastopil, skrajni rok za to je narok za dokončno razdelitev stečajne mase. Do takrat mora tožena stranka - stečajni dolžnik sredstva za pogojne terjatve rezervirati, po tem naroku pa jih lahko razdeli med ostale upnike.

Za konkretno situacijo 139. člen ZPPSL, po katerem lahko solidarni sodolžniki in poroki dolžnika kot stečajni upniki zahtevajo, da se jim vrne, kar so plačali za dolžnika pred dnem začetka stečajnega postopka ali po njem, če imajo regresno pravico proti dolžniku, ne pride v poštev. Tožeča stranka ni ne solidarni sodolžnik ne porok, temveč zastavitelj nepremičnine za toženčev dolg, in ima do njega terjatev, povezano z odložnim pogojem.

Pri tem je treba dodati, da tudi številne hipoteke, ki so vpisane pred hipotekarnim upnikom, in njegov namen glede poplačila iz zastavljene nepremičnine za zadevo sploh niso pomembne, zadostuje že, da obstaja možnost takšnega poplačila, s čimer je prijava terjatve z odložnim pogojem utemeljena. Prav tako ni relevantna stopnja verjetnosti, da bo SKB Banka vztrajala pri poplačilu iz zastavljene nepremičnine, kot tudi ne namen tožeče stranke glede pobotanja medsebojnih terjatev in obveznosti s toženo stranko - stečajnim dolžnikom. O pobotanju pogojne terjatve tako ali tako odloča po IV.

odstavku 117. člena ZPPSL stečajni senat, ta pa je predlog že zavrnil. Pobot v pravdnem postopku ugotovljene pogojne terjatev mora prav tako dovoliti stečajni senat in zanjo ne velja II. odstavek 117. člena ZPPSL, po katerem terjatve, ki jih je bilo do dneva začetka stečajnega postopka mogoče pobotati, veljajo za pobotane. Tudi dejstvo, da je tožeča stranka edini lastnik tožene stranke in da je vplivala na njeno poslovno politiko, za njuna dolžniško upniška razmerja ni pomembno, tožeča stranka mora že zaradi svojih upnikov skrbeti kot dober gospodar za svoje premoženje.

Ker tudi uradni preizkus napadene sodbe ni pokazal katere izmed absolutnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo prve stopnje po 368. členu ZPP potrdilo.

Izrek o stroških postopka v zvezi s pritožbo temelji na I. odstavku 166. člena in I. odstavku 154. člena ZPP. Tožena stranka, ki ni uspela s pritožbo jih je dolžna povrniti tožeči, predstavljajo pa jo nagrada za odgovor na pritožbo.