Jedro

Načelno se je mogoče strinjati z razlago, ki jo sprejema izpodbijana sodba, da višji dohodek enega od zakoncev, ki sicer malo prispeva v normalno funkcioniranje gospodinjstva in družine, lahko privede do izenačitve deležev na ustvarjenem skupnem premoženju, če skrb v gospodinjstvu in družini skoraj v celoti prevzame drugi, premoženjsko šibkejši zakonec, vendar pa to ne more veljati na splošno. Kadar je dohodek zakonca, ki sicer v družinskem življenju ni dejaven, bistveno višji, kadar je ugotovljena njegova iznajdljivost, podjetnost, delavnost in organizacijska sposobnost ter konkretno delo pri ustvarjanju nove vrednosti v različnih pojavnih oblikah (tudi z vračanjem pomoči drugim z lastnim delom in storitvami), lahko prispevek tega zakonca omenjeno izenačitev preseže.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba pa se tako spremeni, da se pritožba tožeče stranke zavrne tudi v preostalem delu in v celoti potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Pravdni stranki sta zakonca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da spada v njuno skupno premoženje, pridobljeno v času zakonske zveze, stanovanjska stavba v izmeri 105 m2 z gospodarskim poslopjem in travnikom, vložek št. 3038 k.o..., travnik in na njem stoječa počitniška hišica, vložek št. 1143 k.o... ter stanovanjska hiša, vpisana v vložku št. 3528 k.o... V skupno premoženje spadajo tudi vezana devizna sredstva v višini 29.791,59 DEM s 6 % deviznimi obrestmi od dne 03.05.1993 dalje do plačila. Na tako ugotovljenem skupnem premoženju je določilo delež tožnice v višini 40 % in tožene stranke v višini 60 %. Tožencu je naložilo, da mora tožnici izročiti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri prej citiranih nepremičninah vknjižila lastninska pravica v korist in na ime tožnice do 40 %. Višji tožbeni zahtevek in tožbeni zahtevek, po katerem bi moral toženec tožnici izplačati 1/2 prej omenjenih deviznih sredstev, je zavrnilo. Tožencu je naložilo, da mora tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 609.176,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 05.02.2002 do plačila.

Tožeča stranka je vložila pritožbo proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je tej pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v njenem izreku o solastninskih deležih ter izročitvi zemljiškoknjižne listine tako spremenilo, da je na skupnem premoženju pravdnih strank določilo enaka solastninska deleža (za vsakega do 1/2), v tem razmerju pa tudi spremenilo izrek o izročitvi zemljiškoknjižne listine. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

V obsegu ugoditve pritožbi tožeče stranke je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge iz določbe 370. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo pritožbe tožeče stranke v celoti in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje. Podrejeno predlaga le razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje. Graja stališče izpodbijane sodbe, po katerem naj bi se položaj toženca s tožničinim glede prispevka k pridobivanju in ohranjanju skupnega premoženja izenačil šele ob upoštevanju njegovega bistveno višjega dohodka, ker naj bi sodišče prve stopnje ne upoštevalo v zadostni meri tožničinega prispevka pri varstvu, vzgoji in oskrbi otrok do njune poklicne osamosvojitve, pri vodenju gospodinjstva in pri zagotovitvi funkcioniranja družine. Očitno je izpodbijana sodba vso vero poklonila tožnici, ko je ta navajala, da je toženec svoj zaslužek trošil za investicije, za obiske lokalov, prijatelje in druge ženske. Takšni razlogi so po mnenju revizije neustrezni, saj je prezrto dejstvo, da v poenostavljeni obliki skupno premoženje predstavlja vrednost nekdanjih 1.000.000 DEM. Tožnica pa seveda nikakor ni mogla ustvariti polovice, saj je njena plača bila nekajkrat nižja od toženčevih dohodkov. Sicer pa je nova stanovanjska hiša bila zgrajena v času, ko sta otroka že bila odrasla in ko tožnica z njima ni imela stroškov. Vse priče so povedale, da je novo stanovanjsko hišo toženec zgradil sam in v času, ko je njuna zakonska skupnost ekonomsko že razpadla.

Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija je utemeljena.

O tem, kaj spada v skupno premoženje pravdnih strank, ki sta ga pridobili v času trajanja njune zakonske zveze (51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR) je že pravnomočno odločeno s sodbo sodišča prve stopnje. Nobena od pravdnih strank se namreč proti odločitvi sodišča prve stopnje, ki se na to nanaša, ni pritožila. Revizijo pa je mogoče vložiti le zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Zato se revizijsko sodišče ni ukvarjalo s tistim delom revizije, ki izpodbija odločitev o tem, da v skupno premoženje spada tudi stanovanjska hiša, stoječa na parceli št. 1463/4 k.o... (nova stanovanjska hiša).

Glede na (dopusten) obseg revizijskega izpodbijanja je tako sporen le problem višine deležev na skupnem premoženju, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in kolikor je o njem pravnomočno odločilo sodišče druge stopnje. Gre torej za obe stanovanjski hiši (parcela št. 1463/2 in št. 1463/4 k.o...), vikend v Š. in vezana devizna sredstva v znesku 29.791,95 DEM. O navedenem skupnem premoženju je sodišče prve stopnje štelo, da je delež toženca na njem 60 %, tožničin pa 40 %, sodišče druge stopnje pa, da sta deleža zakoncev na njem enaka.

Pri tem gre za dve različni pravni presoji (uporabi določb 58. in 59. člena ZZZDR) ob istih dejanskih ugotovitvah. Te so jasne in nesporne: najmanj petkrat večji denarni prejemki zelo delavnega ter pridobitno in organizacijsko sposobnega toženca, ki pa se ni angažiral v gospodinjstvu v družini (dve odraščajoči in do konca šolanja in poklicne osamosvojitve od staršev odvisni hčeri), na drugi strani pa tožnica s skromnimi dohodki, vendar z angažmajem v gospodinjstvu, vzgoji hčera in skrbi za njih. Sodišče prve stopnje vse navedeno upošteva tako, da toženčev primanjkljaj pri skrbi za družino kompenzira z bistveno višjim premoženjskim prispevkom, ki ob dokazni in pravni oceni, da je potrebno kasnejši prispevek hčera (in partnerja ene od njiju), prišteti obema staršema, njegov delež poveča preko polovične zakonske domneve, sodišče druge stopnje pa daje poudarek tožničini zagotovitvi boljšega funkcioniranja družine in s tem pogojev za ustvarjanje premoženja, zaradi česar se "položaj toženca s tožničinim glede prispevka k pridobivanju in ohranjanju skupnega premoženja izenači šele ob upoštevanju njegovega bistveno višjega dohodka". Gre torej za dva različna pravna pogleda na razlago citiranih zakonskih določb. Oba sicer v ospredje postavljata skrb za gospodinjstvo in ustvarjanje pogojev za normalno funkcioniranje družine, vendar se razlikujeta pri odgovoru na vprašanje, kakšno težo dati denarnim zmožnostim zakoncev, posebej v primeru, kakršen je obravnavani, ko gre za izjemno veliko razliko v njunih dohodkih, sposobnostih za pridobivanje in organizacijskih sposobnostih.

Strinjati se je mogoče s presojo, da je minimalni prispevek k stroškom gospodinjstva in k preživljanju hčerk tožencu omogočal, da je ustvarjal višji dohodek, ki ga je nato namenil za nakup nepremičnin, za nakup gradbenega materiala in za ustvarjanje prihrankov, da pa tožnici, ki je svoj skromni dohodek porabila za gospodinjstvo, ni ostalo ničesar. S tem je tožencu omogočila, da je ustvarjal še več in še več trošil v investicije. Načelno se je mogoče strinjati z razlago, ki jo sprejema izpodbijana sodba, da višji dohodek enega od zakoncev, ki sicer malo prispeva v normalno funkcioniranje gospodinjstva in družine, lahko privede do izenačitve deležev na ustvarjenem skupnem premoženju, če skrb v gospodinjstvu in družini skoraj v celoti prevzame drugi, premoženjsko šibkejši zakonec, vendar pa to ne more veljati na splošno. Kadar je dohodek zakonca, ki sicer v družinskem življenju ni dejaven, bistveno (v obravnavanem primeru najmanj petkrat) višji, kadar je ugotovljena njegova iznajdljivost, podjetnost, delavnost in organizacijska sposobnost ter konkretno delo pri ustvarjanju nove vrednosti v različnih pojavnih oblikah (tudi z vračanjem pomoči drugim z lastnim delom in storitvami), lahko prispevek tega zakonca omenjeno izenačitev preseže. Dejanske ugotovitve tako pravno razlago v tem primeru omogočajo. Sodišče prve stopnje je namreč pri opredelitvi višjega toženčevega deleža navedlo številne okoliščine, ki se nanašajo na toženčevo uspešno opravljanje obrtne dejavnosti zaradi delavnosti, podjetnosti in organizacijskih sposobnosti, kar mu je omogočilo investicije v ustvarjanje skupnega premoženja v večjem obsegu. Res je sicer, da je po drugi strani tožnica morala prevzeti breme skrbi v gospodinjstvu in pri oskrbi hčera, vendar pa neprimerno višje premoženjske sposobnosti toženca omogočajo opredelitev višine deležev na skupnem, v zakonski zvezi pridobljenem premoženju, v razmerju 60 % za toženca in 40 % za tožnico. Drugačna opredelitev, kakor jo je sprejelo sodišče druge stopnje, bi ne bila v skladu z določbo 59. člena ZZZDR.

Po povedanem je revizijsko sodišče reviziji toženca ugodilo, izpodbijano sodbo pa po določbi prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo tako, da je pritožbo tožeče stranke proti sodbi sodišča prve stopnje zavrnilo tudi v preostalem delu. Pri tem je odločilo, da tožeča stranka, ki je na revizijo odgovorila, trpi stroške sama, ker je tožena stranka s svojo revizijo uspela; izrek o stroških, ki bi jih imela tožena stranka, pa je odpadel, ker jih ta v reviziji ni zaznamovala.