Jedro

Zastaranje terjatve je pričelo teči, ko je tožnik prejel pravnomočno sodbo, s katero je bilo o denarnem zahtevku odločeno po temelju, in ne, ko je do prikrajšanja pri plači prišlo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati prikrajšanje pri plači za čas od marca 1997 do februarja 1999 in sicer tako, da od posameznih mesečnih bruto zneskov obračuna in odvede davke in prispevke in tožniku izplača neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.11.2004 do 31.12.2006, v presežku glede zakonskih zamudnih obresti pa je zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 207,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje in odločitev sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da sodba sodišča prve stopnje temelji na zmotnem in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava. Tožnik vtožuje razliko plače, od meseca marca 1997 do vključno februarja 1999 in ker je tožbo vložil šele 29.11.2007, torej osem do deset let od domnevne zapadlosti razlike plače, je tožena stranka izrecno ugovarjala zastaranje že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Ne glede na to, da je bilo že enkrat ugotovljeno s sodbo sodišča prve stopnje, da je bil tožnik prikrajšan za vtoževano obdobje pri plačah, pa takšna sodba ne vpliva na sedanji tožbeni zahtevek tožnika, saj bi moral tožnik v okviru zastaralnih rokov vložiti tožbo, ne samo po temelju ampak tudi po višini. Obseg škode je bil tožniku ves čas znan in zato tudi ni bilo zadržkov, da bi lahko že pred leti vložil celovit tožbeni zahtevek. Tožnik pa je vložil tožbo po preteku petih let in zato je tožena stranka pravočasno podala ugovor zastaranja, zaradi česar bi moralo sodišče tožbeni zahtevek tožnika zavrniti s stroškovno posledico. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je sodišče, na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka s sklepom z dne 12.2.1997 tožnika razvrstila v skupino s količnikom 1,20, čeprav je bil tožnik pred tem uvrščen v III. tarifni razred s količnikom 1,25. Sklep direktorja je dne 25.3.1997 potrdil delavski svet tožene stranke. Zoper dokončen sklep je tožnik vložil tožbo pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, Oddelek v Brežicah, ki je s sodbo opr. št. Pd 121/1997 z dne 20.6.2006 oba sklepa razveljavilo (2. točka izreka) in odločilo, da se tožnik od 1.4.1997 dalje razvrsti v III. tarifni razred s količnikom 1,25. Tožena stranka je zoper sodbo opr. št. Pd 121/1997 z dne 20.6.2007 vložila pritožbo in Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo Pdp 1200/2006 z dne 10.5.2007 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka. Tožena stranka bi dejansko glede na pravnomočno sodbo, bila dolžna tožniku od 1.4.1997 dalje izplačati plačo v skladu z 2. točko pravnomočne sodbe opr. št. Pd 121/1997. Ker tožena stranka tožniku po 1.4.1997 dalje ni izplačevala plače v skladu z pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, je tožnik dne 29.11.2007 vložil pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, Oddelek v Brežicah tožbo za izplačilo prikrajšanja pri plači, za čas od 1.4.1997 do 28.2.1999, ko se je tožnik upokojil. S sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 121/1997 je bil sklep delavskega sveta tožene stranke o razvrstitvi tožnika v skupino s količnikom 1,20 z dne 25.3.1997 v zvezi s sklepom direktorja tožene stranke štev. 3/97 z dne 12.2.1997, o razvrstitvi tožnika v skupino s količnikom 1,20 razveljavljen in tožnik se je razvrstil v III. tarifni razred s količnikom 1,25, od 1.4.1997 dalje. Sodba je postala pravnomočna dne 10.5.2007 s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1200/2006. Glede na to, da je sodišče prve stopnje o predmetnem sporu razsodilo samo po temelju zahtevka in ne po višini, sodba sodišča prve stopnje, v tem delu, ki se nanaša na razvrstitev tožnika v III. tarifni razred s količnikom 1,25 od 1.4.1997 dalje, ni bila izvršljiva. Ker tožena stranka odločbe sodišča ni izvršila prostovoljno, kar bi lahko storila, saj je kot delodajalec razpolagala s podatki, da bi sodbo lahko izpolnila, je bil tožnik prisiljen vložiti novo tožbo za uveljavljanje svojega zahtevka po višini. Zato pritožbene navedbe, da tožnik ni vložil tožbe v okviru zastaralnih rokov in da bi lahko že pred leti vložil celovit tožbeni zahtevek niso utemeljene. Da obstoji terjatev tožnika proti toženi stranki iz naslova plač, za čas od 1.4.1997 dalje do upokojitve tožnika februarja 1999, je bilo ugotovljeno s sodno odločbo, ki je postala pravnomočna dne 10.5.2007. Tožnik je tožbo iz naslova prikrajšanja pri plači za obdobje, od 1.4.1997 do 28.2.1999, vložil priporočeno po pošti dne 29.11.2007, zato so pritožbeni ugovori o zastaranju tožbenega zahtevka neutemeljeni.

Za denarne terjatve iz delovnega razmerja velja petletni zastaralni rok, kot to določa Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002) v 206. členu. Prav tako pa je sodna praksa delovnih sodišč tudi do sprejema novega Zakona o delovnih razmerjih zastopala stališče, da rok za zastaranje terjatev iz delovnega razmerja znaša pet let. Podlaga za takšno stališče je bila razlaga določb ZOR (360. in naslednji členi) predvsem 372. člen, ki ni izrecno urejal zastaranja terjatev iz delovnega razmerja. Sicer pa glede na to, da je o tožnikovi pravici iz delovnega razmerja bilo odločeno s pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča dne 10.5.2007 in tožnik s tožbo uveljavlja terjatev iz tega naslova, prične zastaralni rok teči šele od prejema pravnomočne sodbe o razveljavitvi sklepov tožene stranke, kar pomeni, da je tožnik vložil tožbo pravočasno. Takšno stališče je zavzelo vrhovno sodišče tudi v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 256/2004 z dne 23.3.2005; v sklepu opr. št. VIII Ips 322/2005 z dne 26.9.2006 in v sodbi opr. št. VIII Ips 106/2005 z dne 25.10.2005. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela zato pritožbene stroške, na podlagi 154. člena ZPP na podlagi 165. člena ZPP, krije sama.