Jedro

Strokovna komisija je pri odpiranju prejetih vlog ugotovila, da tožnikova prijava ni predmet javnega razpisa. Tožena stranka je obravnavala vlogo tožnika kot predmet javnega razpisa odvajanja komunalnih odpadnih in padavinskih voda, zato tožena stranka ni imela podlage za ugotovitev, da vloga tožnika ni predmet javnega razpisa. Po 180. členu Pravilnika 2003 mora komisija pisno pozvati tiste vlagatelje vlog, katerih vloge niso bile popolne, da jih dopolnijo. Tožena stranka je v javnem razpisu namreč le navedla, da bo sledila Pravilniku, navedla pa je tudi kdaj bo vloge zavrgla. V javnem razpisu pa se tožena stranka ni opredelila oziroma ni navedla, da ne bo uporabila posameznih določb Pravilnika oziroma v izpodbijanem sklepu ni obrazložila zakaj tožnika ni pozvala k dopolnitvi vloge oziroma zakaj je zavrgla vlogo tožnika brez dopolnjevanja in s tem ni obrazložila zakaj ni postopala po 180. členu Pravilnika 2003.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za okolje, prostor in energijo št. 020-124/2002-105 z dne 31. 7. 2003 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla vlogo tožnika za investicijo: KANALIZACIJA ZA NASELJE A za zbiranje predlogov za pripravo in izvedbo Programa sofinanciranja izgradnje objektov lokalne gospodarske javne infrastrukture varstva okolja iz proračuna Republike Slovenije za obdobje 2004 - 2006. V svoji obrazložitvi navaja, da se je tožnik prijavil na javni razpis za pripravo in izvedbo Programa sofinanciranja izgradnje objektov lokalne gospodarske javne infrastrukture varstva okolja za obdobje 2004 - 2006 (Uradni list RS, št. 13/03, v nadaljevanju: javni razpis) za področje odvajanje komunalnih odpadnih in padavinskih voda za investicijo: KANALIZACIJA ZA NASELJE A. Tožena stranka navaja, da je v javnem razpisu navedla, da je prijavitelj dolžan ob prijavi predložiti dokumentacijo v skladu z javnim razpisom in navodili v razpisni dokumentaciji. Strokovna komisija tožene stranke pa je na odpiranju vlog ugotovila, da tožnikova vloga ni predmet javnega razpisa. Tožena stranka navaja, da je v javnem razpisu navedla, da niso predmet javnega razpisa tiste investicije, za katere investicijska dokumentacija ni izdelana v skladu z Uredbo o metodologiji za izdelavo programov za javna naročila investicijskega značaja za objekte in naprave javnih služb varstva okolja (Uradni list RS, št. 115/02, v nadaljevanju: Uredba). Tožena stranka navaja, da je bilo ugotovljeno, da tožnikova investicijska dokumentacija ni izdelana v skladu z 8. in 10. členom Uredbe, ker ne vsebuje navedbe bodočega upravljavca s podpisom in žigom.

Tožnik v tožbi navaja, da izpodbija sklep tožene stranke iz vseh razlogov po 1. odstavku 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Tožnik trdi, da investicijska dokumentacija vsebuje vse potrebne sestavine kot to določa Uredba. V razpisu je bilo predvideno zavrženje pri manjkajoči dokumentaciji po točki V razpisa in za oddajo vloge, ki ne bi bila na originalnih obrazcih in ne v primeru drugih kršitev postopka. Tožena stranka bi morala vlogo obravnavati in ne zavreči, dejansko stanje je glede vsebinskih pogojev ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožnik ugovarja tudi, da je prišlo do bistvene kršitve postopka, ker se je tožena stranka na to sklicevala samo v nepomembnem delu razpisa (točka 4), medtem ko je izključila iz razpisa določene investicije, financirane iz drugih virov, stare investicije, ki so v izvedbi, prej sofinancirane investicije itd. Tožnik navaja, da posamično seciranje investicijske dokumentacije ali formalno vsebuje vse elemente po Uredbi in izključitev iz razpisa ter zavrženje predstavlja materialnopravno nepravilno razumevanje lastnega razpisa. Tožena stranka je tudi spregledala določbe Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije, ki izrecno napotuje upravni organ na odpravo morebitnih nepopolnih vlog, zato je tožena stranka nepravilno razumela smisel procesnih pravil o zavrženju. Tako je mogoče zavrženje ocenjevati z elementi nedovoljenega ravnanja po 5. točki 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP). Tožnik še navaja, da se navedba upravljavca nahaja v investicijskem programu skupaj z odgovorno osebo na posameznih mestih v investicijskem programu, kjer se ta omenja. V dokumentaciji je zato navedba upravljavca, njegov žig in podpis in je zato vloga tožnika popolna in se ne bi smela zavreči, ker zavrženje tudi ni bilo predvideno po razpisnih pogojih. Tožnik opozarja tudi na Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna RS in na določilo 2. odstavka 176. člena ter 180. člena citiranega pravilnika. Prav tako pa tožena stranka nepravilno napotuje neposredno na upravni spor, saj je tožnik pričakoval, da bo tožena stranka očitno nepravilno odločitev nadomestila z novo odločbo. Tožnik predlaga, da se sklep v celoti odpravi in da sodišče samo odloči o stvari in prizna tožniku pravico do sofinanciranja izgradnje objektov lokalne gospodarske javne infrastrukture varstva okolja za obdobje 2004 - 2006 do celotnega zneska po finančni konstrukciji. Predlaga, da se odloči po 61. členu ZUS. Podrejeno pa predlaga odpravo in vrnitev v novo odločanje. Naknadno pa tožnik še navaja, da predložena dokumentacija jasno določa upravljavca, pri poudarjanju pomena žigosanja, pa tožena stranka ne upošteva pravil zastopanja in predstavljanja družbe. Poleg tega navaja, da tožena stranka posredno priznava, da je dokumentacija popolna po prej veljavnih pravilih Uredbe (Uradni list RS, št. 82/98) in je ni mogla iz vsebinskih razlogov zavrniti, če razpis ni bil jasno postavljen. Tožena stranka pa ni spoštovala Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna RS (Uradni list RS, št. 47/2003).

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da dokument identifikacije investicijskega projekta ne vsebuje navedbe bodočega upravljavca s podpisom in žigom kot to zahteva 1. točka 3. odstavka 8. člena Uredbe. Bodoči upravljavec v dokumentu identifikacije ni naveden in ni njegovega podpisa in žiga. V investicijskem programu pa je kot bodoči upravljavec naveden tožnik, kot odgovorna oseba za vodenje investicije v času poslovanja pa Komunala B, d.o.o., ki nista podpisala in žigosala dokumenta. Tožena stranka tako ugotavlja, da je iz vsebine dokumenta identifikacije investicijskega projekta in investicijskega programa razvidno, da nista prijavljena v skladu z Uredbo. Ker ni bilo podpisa in žiga upravljavca, je tožena stranka razumela dokument identifikacije in investicijski program tako, kot da se tožnik strinja z investicijo, ki ne bo imela upravljavca, to pa je za toženo stranko nesprejemljivo. Navaja, da bi bilo kakršnokoli zahtevo po dopolnitvi dokumenta s strani tožene stranke mogoče razumeti kot poskus vplivanja na odločitev župana ter tudi strokovne komisije o dokumentu identifikacije investicijskega projekta in investicijskem programu. Tožena stranka predlaga, da se njen sklep ne odpravi.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Med strankama ni sporno, da se je tožnik javil na javni razpis in sicer: KANALIZACIJA ZA NESELJE A, kar spada pod predmet javnega razpisa odvajanja komunalnih odpadnih in padavinskih voda, točka I, 3. alinea 1. točke, kjer je določen predmet tega javnega razpisa. Hkrati pa je tožena stranka v javnem razpisu tudi navedla, da bo za izvedbo tega razpisa in dodelitev nepovratnih sredstev vodila poseben postopek na podlagi Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 66/01, 53/02 in 88/02, v nadaljevanju: Pravilnik). V javnem razpisu tudi določa kdaj bo vloge s sklepom zavrgla in da bo formalno popolne vloge ocenila na podlagi meril iz javnega razpisa ter pripravila prioritetni vrstni red investicij za vsako področje iz predmeta javnega razpisa posebej.

Pravilnik, na katerega se v javnem razpisu tožena stranka sklicuje, pa je prenehal veljati z uveljavitvijo novega Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 47/03 z dne 22. 5. 2003 in veljavnostjo 23. 5. 2003, v nadaljevanju: Pravilnik 2003). Pravilnik 2003 je tako veljal v času odpiranja ponudb in v času odločanja tožene stranke, na enak način pa ureja področje, ki se nanaša na delo strokovne komisije pri odpiranju in pregledovanju vlog kot Pravilnik. Pravilnik 2003 določa postopek pri odpiranju vlog in naloge komisije v členih 179 do 181. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa izhaja, da je strokovna komisija pri odpiranju prejetih vlog ugotovila, da tožnikova prijava ni predmet javnega razpisa. Tožnikova prijava se nanaša na investicijo za področje odvajanja komunalnih odpadnih in padavinskih voda, ki je kot taka v javnem razpisu navedena kot predmet javnega razpisa (točka I točka, 3. alinea 1. točke javnega razpisa). Tožena stranka pa se je pri svoji odločitvi oprla na 8. alineo 4. točke javnega razpisa, ki določa, da niso predmet javnega razpisa tiste investicije, za katere investicijska dokumentacija ni izdelana v skladu z Uredbo o enotni metodologiji za izdelavo programov za javna naročila investicijskega značaja za objekte in naprave javnih služb varstva okolja (Uradni list RS, št. 115/02, v nadaljevanju: Uredba o enotni metodologiji). Iz navedb obeh strank izhaja, da je tožnik naveden kot bodoči upravljavec, kot odgovorna oseba za vodenje investicije v času poslovanja pa Komunala B, d.o.o. V Uredbi o enotni metodologiji je tako v 8. členu (dokument identifikacije investicijskega projekta) kot v 10. členu (investicijski program) določeno, da mora dokument oziroma program vsebovati med drugim tudi: navedbo bodočega upravljavca s podpisom in žigom. Citirana uredba ne določa oziroma ne obravnava podrobnosti in tako ne loči primera, ko sta si investitor in upravljavec različna, tudi v javnem razpisu tožena stranka ni opredelila oziroma ni navedla v zvezi s tem nobene podrobnosti oziroma tega ni točneje obrazložila.

Po presoji sodišča pa je tožena stranka obravnavala vlogo tožnika kot predmet javnega razpisa odvajanja komunalnih odpadnih in padavinskih voda, zato tožena stranka ni imela podlage za ugotovitev, da vloga tožnika ni predmet javnega razpisa, ne da bi v izpodbijanem sklepu pojasnila zakaj ni postopala po 180. členu Pravilnika 2003. Po tem določilu mora komisija pisno pozvati tiste vlagatelje vlog, katerih vloge niso bile popolne, da jih dopolnijo. Tožena stranka je v javnem razpisu namreč le navedla, da bo sledila Pravilniku, navedla pa je tudi kdaj bo vloge zavrgla. V javnem razpisu pa se tožena stranka ni opredelila oziroma ni navedla, da ne bo uporabila posameznih določb Pravilnika oziroma v izpodbijanem sklepu ni obrazložila zakaj tožnika ni pozvala k dopolnitvi vloge oziroma zakaj je zavrgla vlogo tožnika brez dopolnjevanja in s tem ni obrazložila zakaj ni postopala po 180. členu Pravilnika 2003. Tožena stranka je svoje razloge sicer obrazložila v odgovoru na tožbo, vendar s temi navedbami ne more dopolniti izpodbijanega sklepa. Le proti odločbi, ki obsega obrazložitev in ki je sestavljena kot določa 214. člen ZUP, ima stranka v postopku upravnega spora učinkovito možnost izvrševati svojo ustavno pravico do pravnega sredstva, to je do tožbe v upravnem sporu.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, ker se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka in je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Tožnik tudi očita, da je tožena stranka odločila kot nepristojen organ in da bi morala odločati le o morebitni pritožbi tožnika proti odločbi organa prve stopnje in da tožena stranka nepravilno sklepa, da gre za situacijo po 2. odstavku 230. člena ZUP. Po presoji sodišča je tožena stranka imela pooblastila za odločitev. Javni razpis je bil namreč objavljen na podlagi 6. točke 82. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in nadaljnji), ki je veljal v času javnega razpisa in ki določa, da republika zagotavlja sredstva kot javni strošek varstva okolja. Ker gre za sredstva, ki jih zagotavlja republika, je tožena stranka odločila kot pristojni upravni organ in ne gre za primer iz 25. člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/02).