Jedro

Ugotovljeno je bilo, da tožnika nista mogla uporabljati četrte etaže in dela kleti, da sta souporabo zahtevala, zato sta upravičena do uporabnine.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo (sklep in sodba) odločilo, da se zavrže tožba v delu, v katerem tožnika od prvo toženca in drugo toženke zahtevata nerazdelno plačilo 339,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2016 dalje do plačila, 339,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2016 dalje do plačila, 339,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2016 dalje do plačila, 339,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2017 dalje do plačila in 339,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2017 dalje do plačila (I), da se dopusti objektivna sprememba tožbe z dne 19. 7. 2018 (II), da sta tretje toženka in četrto toženec dolžna v petnajstih dneh plačati tožnikoma 700,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska: 140,11 EUR od 1. 10. 2016 dalje do plačila, 140,11 EUR od 1. 11. 2016 dalje do plačila, 140,11 EUR od 1. 12. 2016 dalje do plačila, 140,11 EUR od 1. 1. 2017 dalje do plačila, 140,11 EUR od 1. 2. 2017 dalje do plačila (III), da so toženci dolžni v petnajstih dneh plačati tožnikoma 4.763,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: 280,23 EUR od 1. 2. 2017 dalje do plačila, 280,23 EUR od 1. 3. 2017 dalje do plačila, 280,23 EUR od 1. 4. 2017 dalje do plačila, 280,23 EUR od 1. 5. 2017 dalje do plačila, 280,23 EUR od 1. 6. 2017 dalje do plačila, 280,23 EUR od 1. 7. 2017 dalje do plačila, 280,23 EUR od 1. 8. 2017 dalje do plačila, 280,23 EUR od 1. 9. 2017 dalje do plačila, 280,23 EUR od 1. 10. 2017 dalje do plačila, 280,23 EUR od 1. 11. 2017 dalje do plačila, 280,23 EUR od 1. 12. 2017 dalje do plačila, 280,23 EUR od 1. 1. 2018 dalje do plačila, 280,23 EUR od 1. 2. 2018 dalje do plačila, 280,23 EUR od 1. 3. 2018 dalje do plačila, 280,23 EUR od 1. 4. 2018 dalje do plačila, 280,23 EUR od 1. 5. 2018 dalje do plačila, 280,23 EUR od 1. 6. 2018 dalje do plačila (IV), da se višji in drugačen tožbeni zahtevek zavrne (V) in da razen priglašenih separatnih stroškov, krije vsaka stranka svoje stroške postopka (VI).

2. Tožnika navajata, da vlagata pritožbo zoper III., IV., V. in VI. tč. izreka sklepa in sodbe, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je ugotovilo, da je podana litispendenca glede terjatve tožnikov do prvo toženca in drugo toženke v višini 339,43 EUR mesečno s pripadajočimi obrestmi. Glede tretje toženke in četrto toženca litispendence ni, zato sta ta toženca dolžna tožnikoma plačati del uporabnine, ki odpade nanju in sicer 140,11 EUR. Ker sta tožnika kot toženca ugovarjala v zadevi IV P 000/2016 obstoj aktivne legitimacije, ni nujno, da bo potni ugovor obravnavan. Tožbeni zahtevek bo lahko zavrnjen iz drugih razlogov. Odločitev sodišča v tej zadevi je zato preuranjena. Sodišče bi moralo počakati na pravnomočni zaključek omenjenega pravdnega postopka. Pobotni ugovor sta tožnika umaknila glede plačila uporabnine za čas od januarja 2017 do junija 2017. Sodišče je v III. tč. izreka sodbe zmotno naložilo denarno obveznost plačila zneska 700,55 EUR s pripadajočimi obrestmi le tretje toženki in četrto tožencu. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je terjatev tožnikov do tožencev iz naslova uporabnine deljiva obveznost. V predhodnih postopkih je sodišče tožnikoma priznalo nerazdelno plačilo zneskov uporabnine. Tožnika sta pojasnila, da le tretje toženka in četrto toženec uporabljata četrto etažo, da sta prvo toženec in drugo toženka prepustila tretje toženki in četrto tožencu, to je svoji hčeri in njenemu partnerju, stanovanje v četrti etaži v uporabo in klet v souporabo. Zahtevek tožnikov iz naslova uporabnine po svoje bistvu predstavlja obogatitveni zahtevek, kakor tudi odškodninski zahtevek. Tožnika sta za uporabnino prikrajšana in oškodovana, toženci pa neupravičeno obogateni. Obstoji odsotnost privolitve prikrajšanca v prikrajšanje in vzročna zveza. Če je več oseb ravnalo skupaj, da so oškodovali tožnika, potem je izkazan dejanski stan iz 186. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Škodo je tožnikoma povzročilo več oseb skupaj. Toženci so nerazdelno odgovorni za škodo. Posledično je zmotna odločitev o stroških. Uspeh tožnikov presega 80 %. Po temelju sta tožnika uspela v celoti, po višini pa v pretežnem delu. Tožnika zahtevata tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Toženci vlagajo pritožbo zoper III., IV. in VI. tč. izreka sklepa in sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navajajo, da je bila tretje toženka od septembra 2016 do julija 2018 zemljiškoknjižna solastnica na celotni parceli do ¼ od celote. Preostala solastnika sta bila pokojni prvo toženec do ¼ in prvo tožnica do ½. Sodišče je v obrazložitvi odločbe najprej ugotovilo, da so si v zemljiški knjigi formalno vknjiženo solastnino solastniki delno razdelili v naravi glede pritličja, prvega nadstropja in kleti, nato pa je ugotovilo, da naj bi bil med pokojnim prvo tožencem in drugo tožnikom sklenjen dogovor o delitvi četrte etaže na dva dela, tako da bi vsakemu pripadlo po eno stanovanje. Solastnino se razdeli v celoti in ne le deloma. Če temu ne bi bilo tako, potem sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani N 003/1989 o vzpostavitvi etažne lastnine ne bi postal pravnomočen 2. 7. 2018. V sklepu je odločeno, da četrta etaža pripada tretje toženki kot solastnici do ¼ od celote. Tudi če bi držalo, da je bil dogovor sklenjen, ni bil sklenjen s tretje toženko in tretje toženka za uporabo dela hiše ni potrebovala njunega soglasja, s tem, da ni uporabljala hiše v večjem delu, kot je bil njen solastniški delež. Sodišče je prezrlo razliko med dejanskim stanjem v zadevah, ki so se predhodno vodile pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani I P 001/2006, ki se je nanašala na uporabnino od oktobra 2010 in zadevo P 002/2016-II, ki se je nanašala na uporabnino za obdobje od novembra 2010 do vključno avgusta 2016. V teh zadevah tretje toženka še ni bila zemljiškoknjižna solastnica nepremičnine do ¼. Prostore je uporabljala na podlagi dovoljenja prvo toženca in drugo toženke. V vtoževanem obdobju je tretje toženka postala solastnica hiše, zato sta posest s četrto tožencem izvrševala v skladu z lastninsko pravnimi upravičenji tretje toženke, ker izvrševanje posesti na eni od štirih etaž, ki v naravi predstavlja podstrešno stanovanje, pomeni zgolj koriščenje njenih pravic, ki izhajajo iz njenega solastninskega deleža. Četrta etaža predstavlja v naravi manj kot ¼ celotne hiše. Čeprav solastnina na hiši ni bila razdeljena, je logično, da glede na štiri etaže, je tretje toženka izvrševala svojo solastninsko pravico tako, da uporablja eno etažo. Ni tudi jasno, zakaj je sodišče štelo za relevantno, da tretje toženka nepremičnino v četrti etaži pred pridobitvijo solastninskega deleža, uporabljala na podlagi dovoljenja s strani prvo toženca in drugo toženke. Dovoljenja kot solastnica ni več potrebovala, zato je ostalo nejasno, zakaj je sodišče drugo toženki naložilo v plačilo uporabnine za stanovanje v četrti etaži, ki ga niti ni uporabljala, niti ni mogla dovoliti ali preprečiti uporabe tretje toženki, ki je bila solastnica hiše. Nepravilna je tudi odločitev o stroških, ker bi sodišče moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Toženci so priglasili tudi pritožbene stroške.

4. Toženci v odgovoru na pritožbo tožnikov predlagajo njeno zavrnitev.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Zaradi predstavitve primera, pritožbeno sodišče povzema le nekatera odločilna dejstva iz sklepa in sodbe sodišča prve stopnje in sicer: - da sta prvo tožnica in drugo tožnik zakonca, enako sta bila zakonca sedaj pokojni prvo toženec in drugo toženka, tretje toženka je hči prvo toženca in drugo toženke, četrto toženec pa je zunajzakonski partner tretje toženke, - da se je hiša gradila iz sredstev, ki predstavljajo skupno premoženje zakoncev A. A. in B. B., - da je v zemljiško knjigo prvo tožnica vpisana kot solastnica nepremičnine do ½, prvo toženec do ¼ in tretje toženka, kateri je prvo toženec podaril polovico svojega deleža, do ¼, - da se hiša sestoji iz kleti (prva etaža), pritličje (druga etaža), prvega nadstropja (tretja etaža) in drugega nadstropja (četrta etaža), - da so si solastniki v naravi razdelili solastnino - pritličje uporabljata in imata v posesti tožnika, prvi nadstropje prvo toženec in drugo toženka ter da so bili v naravi delno razdeljeni tudi kletni prostori; - da toženci uporabljajo kletne prostore v večjem obsegu, kot je njihov solastni delež, - da sta tožnika skupaj s prvo tožencem in drugo toženka skupaj zgradila četrto etažo, za izgradnjo katere je vsaka družina prispevala k izgradnji 50%, ki naj bi se delila na dva dela, - da sta prvo toženec in drugo toženka omogočila in dovolila tretje toženki in četrto tožencu uporabo četrte etaže, - da je četrta etaža v posesti tretje toženke in četrto toženca, ki jo že več desetletij uporabljata, - da tožnika ne moreta uporabljati četrte etaže, ker jima to preprečujejo toženci, - da sta tožnika leta 1989 vložila predlog za delitev solastnine; - da je bila tožnikoma v pravdnih postopkih ( P 002/2006-I in P 003/2006-II) že pravnomočno prizna uporabnina za drugo preteklo obdobje.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

8. Zmotne so pritožbene navedbe tožnikov, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo tožbo, ker je upoštevalo, da sta tožnika v zadevi IV P 004/2016 vložila pobotni ugovor. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo tožnikoma, da litispendenca nastopi tudi glede pobotnega ugovora,1 zato niso relevantne pritožbene navedbe, da bo morda sodišče v zadevi IV P 000/2016 tožbeni zahtevek zavrnilo iz drugih razlogov in o pobotnem ugovoru ne bo odločalo. Iz teh razlogov se pritožba znova neutemeljeno zavzema, da bi sodišče prve stopnje moralo postopek prekiniti, do pravnomočnega zaključka zadeve IV P 004/2016. 9. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožencev, da so si razlogi v sklepu in sodbi v medsebojnem nasprotju v delu, kjer je sodišče prve stopnje ugotovilo, kakšen je bil dogovor med solastniki glede uporabe hiše oziroma posameznih etaž. Razlogi sodišča prve stopnje so v tem delu jasni ter podrobno in argumentirano obrazloženi.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. V sklepu in sodbi je tudi povzelo zakonske določbe,2 na katere se sklicuje pritožbeno sodišče, da bi se izognilo ponavljanju. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na katera odkazuje pravna kvalifikacija tega spora.

11. Toženci so uporabljali hišo v nasprotju z dogovorom in v bistveno večjem obsegu, kot so bili vpisani solastniški deleži, tožnikoma pa v vtoževanem obdobju niso dovolili souporabe teh prostorov, kot je bilo dogovorjeno, zato se toženci v pritožbi zmotno menijo, da ni pravne podlage za plačilo uporabnine, ker „solastnina ni bila v celoti razdeljena.“

12. Tretje toženka je za dogovor vedela, preden je postala solastnica, zato je zmotna teza tožencev v pritožbi, da so izkazane okoliščine, ki odstopajo od predhodnih pravdnih zadev, ko je bila tožnikoma pravnomočno priznana uporabnina sicer za drugo časovno obdobje, ker je tretje toženka v tem postopku nastopala kot solastnica nepremičnine in ne zgolj kot uporabnica četrte etaže. 13. Tožnika v pritožbi zgolj pavšalno zatrjujeta, da je tožbeni zahtevek utemeljen (tudi) na odškodninski podlagi, kar naj bi utemeljevalo solidarno odgovornost tožencev. Tožnika se v pritožbi do obstoja posameznih elementov odškodninske odgovornosti določno ne opredelita. V pritožbi zgolj navajata, da naj bi obstajala „vzročna zveza“, in da sta „prikrajšana – oškodovana“ ter da je „zahtevek po svojem bistvu obogatitveni kot tudi odškodninski“, ne da bi se opredelila do vseh obveznih predpostavk odškodninske odgovornosti. Drugih dejstev v zvezi z odškodninsko odgovornostjo tožencev v pritožbi oziroma pred sodiščem prve stopnje nista navajala, zato nista izkazala utemeljenosti tožbenega zahtevka na tej pravni podlagi, posledično pa tudi ne predpostavk o solidarni odgovornosti tožencev na podlagi 186. člena OZ. Glede na pritožbene navedbe podrobnejši odgovor ni potreben, ker pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje le v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, kljub temu, da na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje,3 da ni materialnopravne podlage za odločitev o nerazdelni obveznosti tožencev v določbah o neupravičeni obogatitvi. Pritožba tudi ne navaja dejstev, iz katerih bi izhajalo, da so izpolnjeni zakonski pogoji iz drugega odstavka 393. člena OZ.4

15. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da sta prva dva toženca v presežku nad ¼ solastniškim deležem dovolila in omogočila uporabo četrte etaže tretje toženki in četrto tožencu, zato je tudi iz tega razloga podana pasivna legitimacija prvega toženca in drugo toženke.

16. Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da so solastniki solastnino delno v naravi razdelili, še preden je solastninsko pravico pridobila tretje toženka. Ni sporno, da je pritličje v posesti tožnikov in prvo nadstropje v posesti prvo toženca in drugo toženke ter da so bili delno razdeljeni kletni prostori, s tem, da je sporna le uporaba več kot polovičnega dela kletnih prostorov s strani tožencev, ki v naravi predstavlja kurilnico, shrambo in prostor pod stopnicami.5

17. Sodišča prve stopnje pravilno ugotavlja, da tudi v primeru, če se upoštevajo (le) navedbe tožencev, da je pomembno le zemljiškoknjižno stanje, je zmotno njihovo sklepanje, da bi ob strukturi hiše, v kateri so štiri etaže in ob upoštevanju delno nesporne dejanske razdelitve solastnine, četrta etaža pripadala le tretje toženki. Ob solastniškem deležu tretje toženke bi iz naslova solastninske pravice lahko uporabljala le ¼ četrte etaže, v presežku pa le v soglasju z ostalimi solastniki. Takšnega soglasje, ki bi ji ga dala tožnika, ni zatrjevala. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje,6 da v primeru, če bi bilo ob štirih etažah v hiši med solastniki dogovorjeno, da bo četrta etaža pripadla družini B. B., bi moral biti solastninski delež prvo toženca večji kot ½. Sodišče prve stopnje je tudi navedlo številna dejstva, ki potrjujejo dogovor, da bosta obe družini uporabljali četrto etažo (npr. narejeni sta bili dve omarici za varovalke, elektrika je bila speljana tako, da sta se ugašali en ali drugi del četrte etaže, če se je izklapljalo varovalke). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno poklonilo vero tožnikoma, ki sta skladno izpovedala, da je bil dogovor med tožnikoma ter prvo tožencem in drugo toženko, da bodo skupaj gradili četrto etažo, ki si jo bodo razdelili in jo uporabljali.7 Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tretje toženka od pridobitve solastninske pravice iz naslova te pravice upravičena do uporabe četrte etaže le do ¼ in ne tudi v presežku, s tem, da je tretje toženka skupaj s četrto tožencem imela četrto etažo v izključni uporabi, še preden je postala solastnica hiše, na podlagi soglasja oziroma dovoljenja svojih staršev, s tem, da se posestno stanje ni spremenilo, ko je tretje toženka postala solastnica hiše. 18. Za dogovor o razdelitvi solastnine je tretje toženka vedela pred pridobitvijo solastninske pravice in enako četrto toženec. Tretje toženka in njen zunajzakonski partner nista uporabljala druge etaže, ki je na podlagi dogovora pripadala prvo tožencu in drugo toženki, uporabljala sta del, za katerega sta vedela, da pripada tudi tožnikoma, pa vendar sta ga imela v izključni uporabi. Tretje toženka bi s svojim partnerjem lahko uporabljala četrto etažo le v soglasju s tožnikoma, zato soglasje prvo toženca in drugo tožene ni zadoščalo. Iz teh razlogov je podana tudi pasivna legitimacija drugo toženke, kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, hkrati pa so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tretje toženka uporabljala nepremičnino v obsegu njenega solastniškega deleža. 19. Tožnika sta zatrjevala, da toženci kletne prostore uporabljajo v večjem deležu, kot je njihov solastninski delež, kar toženci niso konkretno prerekali, zato sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo izpovedbe tretje toženke, da kleti njena družina ne uporablja, s tem, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo izpovedbo tretje toženke v tem delu kot neverodostojno.8

20. Prepričljivo je bilo ugotovljeno, da tožnika nista mogla uporabljati četrte etaže in dela kleti, da sta souporabo zahtevala, zato sta upravičena do uporabnine.

21. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da znaša mesečna najemnina oziroma uporabnina za polovico stanovanja v drugem nadstropju (četrta etaža) z upoštevanjem odbitkov 268,47 EUR in mesečna uporabnina oziroma najemnina za polovico spornega dela kletnih prostorov v prvi etaži (kleti) z upoštevanjem odbitkov 11,76 EUR, kar je skupaj 280,23 EUR.9

22. Sodišče prve stopnje je za obdobje od september 2016 do januarja 2017 ugotovilo, da je podana litispendenca glede terjatev tožnikov do prvo dveh tožencev do višine 339,43 EUR mesečno s pripadajočimi obrestmi, ker tožnika za isto obdobje zahtevata uporabnino v višini 339,43 EUR mesečno s pripadajočimi obrestmi že v drugem postopku. Iz teh razlogov sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v primeru, če bi uporabnina v tem postopku presegala 339,43 EUR, bi tožnika razliko v tej zadevi vtoževane mesečne uporabnine za obdobje od septembra 2016 do vključno januarja 2017 lahko uveljavljali v tem postopku, ker pa uporabnina ne dosega zneska 339,43 EUR, sta zavezanca za plačilo le tretje toženka in četrto toženec.10

23. Pravilno je sodišče prve stopnje naložilo tožencem, da so dolžni plačati uporabnino v višini 280,23 EUR mesečno oziroma za sedemnajst mesecev skupaj 4.763,91 EUR.11 Pravilno so bile priznane tudi obresti od posameznih mesečnih uporabnin, kar pritožbi opredeljeno ne izpodbijata.

24. Tudi odločitev o stroških postopka je pravilna. Tožnika se neutemeljeno zavzemata, da bi sodišče prve stopnje moralo priznati stroške glede na temelj in višino. Glede na celoten uspeh v postopku je tudi v tem delu odločitev sodišča prve stopnje pravilna in so neutemeljene pritožbene navedbe pravdnih strank.

25. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo ter potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. tč. prvega ostavka 365. člena ZPP).

26. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, odgovor na pritožbo tožencev pa ni bil potreben, zato pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Glej 10.-12. tč. obrazložitve sklepa in sodbe sodišča prve stopnje. 2 Glej 15. tč. obrazložitve sklepa in sodbe sodišča prve stopnje. 3 Glej 38. točko obrazložitve sklepa in sodbe sodišča prve stopnje. 4 Glej tudi sodno prakso: VSL I Cp 2458/2010, VSC Cp 534/2014 in I Cp 1317/2016. 5 Glej 19. točko obrazložitve sklepa in sodbe sodišča prve stopnje. 6 Glej 24. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 7 Glej 24. točko obrazložitve sklepa in sodbe sodišča prve stopnje. 8 Glej 18. točko obrazložitve sklepa in sodbe sodišča prve stopnje. 9 Glej 37. točko obrazložitve sklepa in sodbe sodišča prve stopnje. 10 Glej 39. točko obrazložitve sklepa in sodbe sodišča prve stopnje. 11 Glej 40. točko obrazložitve sklepa in sodbe sodišča prve stopnje.