Jedro

Dokler (delovno) razmerje še traja, lahko delavec na podlagi tretjega odstavka 15. člena ZDR in po postopku, predpisanem v prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR, zahteva od delodajalca priznanje delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Ko pa (delovno) razmerje že preneha, mora uveljavljati sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 204. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se IV. točka izreka sodbe ter drugi odstavek II. točke in III. točka izreka sklepa razveljavijo in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, pri čemer je s sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2011 nezakonita (I. točka izreka sodbe) ter da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo od dne nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti nazaj v zavarovanje ter ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati mesečne plače, kot če bi delala, ter ji po plačilu dajatev in prispevkov obračunati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za plačilo preteklega meseca dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v znesku 763,06 EUR bruto, ter ji po odvodu akontacije dohodnine izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo (III. točka izreka sodbe). V nadaljevanju je zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki se glasi, da se ugotovi, da je izrečena prepoved opravljanja dela nezakonita (IV./1. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi del tožbenega zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 6. 1. 2012 do 7. 2. 2012 obračunati razliko med prejeto plačo in plačo, ki bi jo tožnica morala prejeti, ter ji po plačilu dajatev in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za razliko v plači preteklega meseca dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo (IV./2. točka izreka sodbe).

V nadaljevanju je sodišče izdalo sklep, da je postopek zaradi umika tožbe ustavljen v delu 4. točke tožbenega zahtevka, ki se nanaša na priznanje delovne dobe in se glasi: „ter ji priznati delovno dobo, kot da do nezakonitega prenehanja razmerja ni prišlo“ (I. točka izreka sklepa). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške predhodnega postopka v znesku 292,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2012 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo (prvi odstavek II. točke izreka sklepa). Kolikor je tožnica zahtevala več iz naslova stroškov predhodnega postopka, in sicer znesek v višini 596,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2012 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo, je zavrnilo (drugi odstavek II. točke izreka sklepa). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 619,39 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo (III. točka izreka sklepa).

Tožnica vlaga pritožbo zoper sodbo in sklep, in sicer zoper IV. točko izreka sodbe, s katero je sodišče zavrnilo del tožbenega zahtevka glede nezakonitosti prepovedi opravljanja dela in plačila razlike v plači, zoper drugi odstavek II. točke sklepa, s katerim je sodišče zavrnilo zahtevek po plačilu stroškov predhodnega postopka v višini 596,70 EUR, ter zoper III. točko izreka sklepa o delu, v katerem sodišče tožnici ni priznalo stroškov postopka nad zneskom 619,39 EUR. Glede prepovedi opravljanja dela in razlike v plači navaja, da je tožena stranka tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2011 na podlagi četrtega odstavka 85. člena ZDR prepovedala opravljanje dela do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe ter odločila, da je tožnica v tem obdobju upravičena do nadomestila plače v višini polovice njene povprečne plače. Prepoved opravljanja dela tožnici torej ni bila izdana na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR, po katerem se lahko ob uvedbi postopka izredne odpovedi delavcu prepove opravljati delo. Prepoved opravljanja dela je bila tožnici izdana v izredni odpovedi, torej po zaključenem postopku izredne odpovedi in na drugi zakonski podlagi. Tako odločitev o zadevi opr. št. Pdp 1079/2011 z dne 1. 2. 2012 ni uporabljiva, razen v delu, da se tožnica tudi strinja, da je pogoj za priznanje razlike v plači za čas prepovedi opravljanja dela ugotovitev nezakonitosti te prepovedi. Prepoved opravljanja dela nikoli ni samostojno dejanje delodajalca. Odločitev sodišča o zakonitosti izredne odpovedi in o zakonitosti prepovedi opravljanja dela ne more biti različna. V kolikor sodišče ugotovi nezakonitosti odpovedi, pogodba o zaposlitvi nikoli ni bila odpovedana, tako da se šteje, da je delavec v neprekinjenem delovnem razmerju. Tožnica je bila torej v neprekinjenem delovnem razmerju tudi v obdobju od 6. 1. 2012 do 7. 2. 2012, torej bi morala za to obdobje prejeti celotno plačo in ne le polovično nadomestilo plače. Tožnica ni naredila nič narobe. Če se šteje, da izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nikoli ni bilo, ni imela tožena stranka tudi nobene zakonske podlage za izrečeno prepoved opravljanja dela. Glede stroškov predhodnega postopka je sodišče toženi stranki naložilo, da tožnici povrne stroške predhodnega postopka v znesku 292,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2012 dalje do plačila, v drugem odstavku II. točke izreka sklepa pa je nespretno odločilo, da kolikor tožnica zahteva več in sicer znesek v višini 589,70 EUR, pa je zavrnilo. Tako je v celoti zavrnilo zahtevek za plačilo stroškov predhodnega postopka. Izrek odločbe je nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi. Pravilno bi sodišče ravnalo, če bi zavrnilo zahtevek za plačilo stroškov predhodnega postopka nad priznanimi 292,50 EUR, tako pa je po eni strani del stroškov priznalo, po drugi strani pa zavrnilo celoten zahtevek za plačilo stroškov predhodnega postopka. Sodba v tem delu tudi nima obrazložitve. Sodišče je glede priznanih stroškov predhodnega postopka tudi prezrlo, da jih je tožnica zahtevala skupaj z 20 % DDV, saj je njena pooblaščenka zavezanka za DDV in je tožnici priznalo prenizke stroške predhodnega postopka. Tožnica bi glede tega sicer lahko predlagala izdajo dopolnilne sodbe, vendar pa je napačen izrek drugega odstavka II. točke izreka sklepa. Sicer pa meni, da so bili priznani prenizki stroški. Glede stroškov postopka navaja, da sodišče tožnici ni priznalo sodne takse v znesku 41,00 EUR, ki je bila plačana za zavrnjeni del zahtevka, niti nagrade za postopek in nagrade za narok, ki se nanašata na zavrnjeni del zahtevka. Sicer sodišče tožnici ni priznalo tudi stroškov fotokopiranja po tar. št. 6000, češ da ni bilo potrebno izdelati 100 strani. To pa ni res. Za tožbo z dne 3. 2. 2012 je bilo potrebno izdelati 104 strani (2x po 52, 1 izvod za sodišče, 1 za toženo stranko). Prav tako je bilo potrebno izdelati za vloge še ostale fotokopije, ki so bile v vloženem stroškovniku ovrednotene na 12,90 EUR. Zato je odločitev sodišča, ki tožnici ne prizna stroškov fotokopij, napačna. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in navaja, da je na podlagi prve in druge alinee prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih sprožila postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, ker je bil podan utemeljen sum, da je tožnica s svojim ravnanjem namerno huje kršila svoje pogodbe in druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je imelo njeno ravnanje tudi vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. člena Kazenskega zakonika. Tožena stranka se sicer z odločitvijo sodišča, ki je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne strinja, vendar kljub temu spoštuje odločitev naslovnega sodišča. V okviru postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice je dne 15. 12. 2012 sindikat ... z obrazloženim mnenjem nasprotoval izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tako je tožnica toženi stranki vročila svojo zahtevo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi. ZDR v tretjem odstavku svojega 84. člena določa, da lahko sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka, nasprotuje podaji izredne odpovedi, v kolikor meni, da zanjo ni utemeljenih razlogov, ali postopek ni bil izveden skladno z določili ZDR. Če delavec v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost izredne odpovedi in najkasneje ob vložitvi predlaga sodišču izdajo začasne odredbe (kar vse je tudi dejanski stan konkretnega primera), se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi v skladu z določili tretjega odstavka 85. člena ZDR podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožena stranka je povsem izgubila zaupanje do tožnice, zato ji je v podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi obenem tudi prepovedala opravljati delo. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka podala tožnici prepoved opravljanja dela na podlagi četrtega odstavka 85. člena ZDR. Prepoved opravljanja dela ne more deliti usode (izredne) odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu, da bi bila tudi prepoved opravljanja dela nezakonita, v kolikor se v pravovarstvenem postopku ugotovi, da je nezakonita odpoved, saj je prepoved opravljanja dela trajala le v času do odločitve sodišča glede začasne odredbe. Gre za dva ločena pravna instituta. V vseh primerih kršitev pravic iz delovnega razmerja mora delavec pravno varstvo uveljavljati v skladu s prvim in drugim odstavkom 204. člena ZDR najprej pri svojem delodajalcu. Glede stroškov postopka velja načelo uspeha v pravdi, torej jih plača tisti, ki spor izgubi. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba tožnice je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, posledično navedenemu pa nepravilno ugotovilo dejansko stanje.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter po zaslišanju prič A.A, B.B. in C.C. ter po vpogledu v skico priče B.B., fotografij prostorov tožene stranke, je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2011 nezakonita in posledično ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za reparacijo in reintegracijo ter tožnici prisodilo tudi regres za letni dopust za leto 2012 v znesku 763,06 EUR bruto z izplačilom neto zneska po odvodu akontacije dohodnine, pri čemer je ugotoviti, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu postala pravnomočna in izvršljiva.

Tožnica je vložila pritožbo zoper odločitev v delu, s katerim je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izrečena prepoved opravljanja dela nezakonita ter izplačilo razlike v plači za čas od 6. 1. 2012 do 7. 2. 2012 z izplačilom razlike med prejeto plačo in plačo, ki bi jo morala tožnica prejeti. Pritožba tožnice je utemeljena, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, pri čemer se je sklicevalo na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča pod opr. št. Pdp 1079/2011 z dne 1. 2. 2012, in navedlo, da bi morala tožnica uveljavljati notranjo pot po določilih prvega in drugega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), in ker to ni, tudi ni upravičena do izplačila plače. Sodišče kot pravno podlago navede, da je prepoved dela upravičena glede na določilo prve in druge alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, pri čemer sicer tretji odstavek 111. člena ZDR določa, da v primeru iz prve, druge in četrte alinee prvega odstavka tega člena lahko delodajalec ob uvedbi postopka o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja postopka, pri čemer ima v času prepovedi opravljanja dela delavec pravico do nadomestila plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka. Sodišče prve stopnje ob navedenem spregleda, da je tožena stranka tožnici prepovedala opravljanje dela v izredni odpovedi pogodbe z dne 21. 2. 2011, vendar na podlagi določil četrtega odstavka 85. člena ZDR, ki sicer določa, da lahko delodajalec v času zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi do izvršitve arbitražne odločitve oziroma do odločitve sodišča o predlogu za začasno odredbo prepove delavcu opravljati delo, vendar mu mora v tem času zagotavljati nadomestilo plače v višini polovice povprečne delavčeve plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo.

Iz izvedenih dokazov sicer izhaja, da je tožnica ob vložitvi tožbe podala tudi predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi prvega odstavka 85. člena ZDR, pri čemer je sodišče prve stopnje o predlogu za izdajo začasne odredbe odločalo dne 7. 2. 2012, ki ga je zavrnilo. Torej je nepravilno sklicevanje sodišča prve stopnje na odločitev v zadevi opr. št. Pdp 1079/2011, kjer ni šlo za takšen primer. Pa tudi sicer sodišče prve stopnje spregleda, da je tožnica v zvezi s prepovedjo opravljanja dela v skladu s četrtim odstavkom 85. člena ZDR podala tudi zahtevo za odpravo kršitve dne 13. 1. 2012, kot to izhaja iz predložene listine (priloga A13), torej je tudi sicer postopala po določilih prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR. Ne glede na navedeno pa se pritožbeno sodišče sklicuje tudi na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pod opr. št. VIII Ips 233/2008 z dne 3. 11. 2009, kjer je zavzeto izrecno stališče, da dokler delovno razmerje še traja, lahko delavec na podlagi prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR zahteva od delodajalca odpravo kršitev, ko pa je v (delovno) razmerje že prenehalo, mora delavec uveljavljati sodno varstvo v roku določenem v tretjem odstavku 204. člena ZDR, torej pred sodiščem in to najkasneje v 30-ih dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev pravic.

Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje nezakonitost izrečene prepovedi opravljanja dela in posledično izplačila razlike v plači za čas od 6. 1. 2012 do 7. 2. 2012 obravnavati v povezavi z odločitvijo glede nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki pa je postala pravnomočna. Tako bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku primarno ugotoviti, da je tožnica uveljavljala ta del tožbenega zahtevka na podlagi četrtega odstavka 85. člena ZDR in pri tem upoštevati tudi, da je tožnica že pravnomočno uspela v delu ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne sme biti zaradi nezakonite odpovedi prikrajšana pri izplačilu nadomestila plače. Glede na to, da je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice glede zavrnilnega dela sodbe ugodilo, je posledično ugodilo pritožbi glede plačila stroškov predhodnega postopka (drugi odstavek II. točke izreka), prav tako je razveljavilo odločitev o povrnitvi stroškov sodnega postopka (III. točka), tako da bo moralo sodišče v ponovljenem postopku upoštevati pri odmeri stroškov celoten uspeh v pravdi.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.