Jedro

Institut napotitve na pravdo pride v poštev le takrat, kadar gre za spor med strankami zapuščinskega postopka glede dejstev, od katerih je odvisna njihova dedna pravica ali kadar je spor med dediči glede obsega zapuščine. Kadar gre za spor med dedičem in tretjo osebo, ki ni stranka v zapuščinskem postopku, se institut napotitve ne uporablja.

Med obvezne sestavine sklepa o dedovanju, ki jih ureja določilo drugega odstavka 214. člena ZD, ne sodi določitev višine denarnih zneskov podedovanega premoženja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Dedič J. B. nosi svoje stroške pritožbenega postopka sam.

Obrazložitev

1. V izpodbijanem sklepu (I) je zapuščinsko sodišče ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem S. B. sodijo: - sredstva na računu pri banki S., d.d., št. računa 000; - sredstva na varčevalnem računu pri banki S., d.d., št. računa 001; - sredstva na računu pri banki H., d.d., št. 002; - neizplačan sorazmerni del letnega dodatka za leto 2012 in dodatek za pomoč in postrežbo pri ZPIZ - in ugotovilo, da so zakoniti dediči v drugem dednem redu zapustnikova sestra in dva njegova brata.

2. Sklep v 1. točki izreka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP izpodbija zakoniti dedič J. B. (J.) po odvetniku in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi pritožbe navaja, da sodišče v sklepu o dedovanju ni natančno ugotovilo denarnega zneska, ki spada v zapuščino, kljub temu, da so podatki med dediči nesporni in je sodišče z njimi razpolagalo. Sodišče v izreku ni navedlo identifikacijskih številk dedičev (EMŠO ali davčna številka). Brez tega pa dediči pri organizaciji za plačilni promet in ZPIZ ne morejo zahtevati plačila denarnih sredstev, ki so predmet zapuščine. Pritožnik je že v postopku na prvi stopnji sodišče opozoril, da v zapuščino spada tudi stanovanje pokojnega v izmeri 82,17 m2, s shrambo in parkirnim prostorom, ter osebni avto Audi A3. Sodišče o tem vprašanju ni odločalo, ker je zapustnik s tem premoženjem razpolagal že za čas svojega življenja z odplačnim pravnim poslom, niti ni dedičev napotilo na pot pravde proti tretjim osebam. Sodišče ni ugotavljalo obstoja terjatve na plačilo kupnine zoper A. B. in M. K. v višini 190.000,00 EUR, saj kupovalki te kupnine zapustniku nikoli nista plačali.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V pritožbenem postopku ni sporno, da A. B. in M. K. nista dedinji v tem zapuščinskem postopku, zato je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da pogodba za stanovanje in parkirno mesto z dne 14. 12. 2011 kot pravni posel med zapustnikom ter A. B. in M. K. ni predmet odločanja v zapuščinskem postopku. 212. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) namreč določa, da sodišče prekine postopek le v primeru, če je med dediči spor o tem, kakšno premoženje spada v zapuščino. Ker A. B. in M. K. nimata položaja dedinj, gre v konkretnem primeru kvečjemu za spor med dediči in tretjo osebo glede veljavnosti pogodbe (pritožnik se namreč sklicuje na ničnost, ker naj bi jo zapustnik sklenil v času, ko je bil opravilno popolno nesposoben), za tak spor pa zapuščinsko sodišče nima podlage za prekinitev postopka v 210. členu ZD. Dediči imajo možnost tudi brez napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča sprožiti pravdni postopek, v katerem lahko zahtevajo ničnost pogodbe zaradi pomanjkanja opravilne sposobnosti zapustnika.

5. Institut napotitve na pravdo pride v poštev le takrat, kadar gre za spor med strankami zapuščinskega postopka glede dejstev, od katerih je odvisna njihova dedna pravica (210. člen ZD) ali kadar je spor med dediči glede obsega zapuščine (212. člen ZD). Kadar gre za spor med dedičem in tretjo osebo, ki ni stranka v zapuščinskem postopku, se institut napotitve ne uporablja. Če kupnina ni bila plačana, pritožnik kot dedič, ki je vstopil v pravice pokojnega, lahko uveljavlja obligacijski zahtevek proti tretjim osebam, ki niso bile udeležene v zapuščinskem postopku.

6. Vse zgoraj navedeno velja tudi za zahtevke dediča, povezane z osebnim avtomobilom, ki ga je zapustnik odsvojil pred svojo smrtjo.

7. Med obvezne sestavine sklepa o dedovanju, ki jih ureja določilo drugega odstavka 214. člena ZD, ne sodi določitev višine denarnih zneskov podedovanega premoženja. Enako velja tudi za davčno ali matično številko dedičev oziroma zapustnikov. Kljub temu, da sodišče v izrek ni zapisalo stanja dobroimetja na računih pokojnika ob njegovi smrti, je dovolj podrobno identificiralo obseg zapuščine z navedbo bank in številke računov, na katerih so denarna sredstva, tako da lahko dediči te podatke pridobijo tudi sami. Banka bo na podlagi sklepa o dedovanju izplačala denarna sredstva z morebitni pripadki v skladu z določenimi dednimi deleži. 8. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in ker sodišče tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi v okviru uradnega preizkusa, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 163. členom ZD.