Jedro

Pogoj za to, da sta se stranki v smislu 69. člena ZDR/90 z aneksom lahko dogovorili o pravicah in obveznostih glede izobraževanja, je bil obstoj delovnega razmerja. Le-to je med njima nedvomno obstajalo. Zgolj okoliščina, da je tožnik naslov aneksa označil tako, da je vanj sicer vnesel pravilen datum sklenitve pogodbe o zaposlitvi, ki je med strankama veljala v času njegove sklenitve, vendar navedel številko pogodbe o zaposlitvi, ki med strankama v tem trenutku ni več veljala (4169/01 namesto 4169/02), na samo veljavnost aneksa ne vpliva.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje, vključno z odločitvijo o stroških postopka.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti v 15 dneh, od vročitve te sodbe, njene revizijske stroške v znesku 379,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 2.212,60 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2005 dalje. Zaradi umika tožbe za znesek 985,10 EUR je postopek v tem delu s sklepom ustavilo. Tožencu je naložilo, da je dolžan povrniti tožniku odmerjene stroške postopka. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je bil toženec najprej v delovnem razmerju pri tožniku za določen čas, od 1. 1. 2003 dalje (po pogodbi št. 4169/03 z dne 27. 12. 2002) pa za nedoločen čas. V času veljavnosti delovnega razmerja za določen čas sta stranki sklenili aneks št. 1 k pogodbi o zaposlitvi št. 4169/01 z dne 27. 12. 2001 (v nadaljevanju: aneks). Z njim se je tožnik zavezal povrniti tožencu šolnino in vpisnino za šolska leta 2002/03, 2003/04 in 2005/06, toženec pa, da bo tako prejete zneske vrnil, če mu bo prenehalo delovno razmerje na podlagi njegove izjave v dveh letih od dneva plačila teh stroškov, oziroma če v roku, določenem s statutom šole, ne bo zaključil šolanja. Sodišče je zaključilo, da aneksa ni mogoče razlagati tako, da je s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas, h kateri je bil sklenjen, prenehal veljati. Ker je toženec sprejel izpolnitev tožnika iz aneksa, vendar dne 30. 11. 2004 odpovedal pogodbo o zaposlitvi, je dolžan vrniti tožniku zneska, ki mu jih je ta na podlagi aneksa plačal dne 10. 10. 2003 in 13. 10. 2003. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 2.212,60 EUR s pripadki zavrnilo, tožniku pa naložilo plačilo odmerjenih stroškov, ki so nastali tožencu v postopku na prvi in drugi stopnji. Obrazložilo je, da pogodba št. 4169/01 z dne 27. 12. 2001, h kateri je bil sklenjen aneks, ne obstaja, saj je bila tega dne sklenjena pogodba št. 4169/02. Aneks je bil dne 16. 9. 2002 sklenjen k pogodbi št. 4169/01, ki pa času podpisa aneksa ni več veljala (ta pogodba je veljala od 1. 7. 2001 do 31. 12. 2001). Aneks je zato brez pravnega učinka in ne more predstavljati podlage za povrnitev stroškov šolanja. S sklicevanjem na določili 31. in 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004) je odločilo, da revizije ne dopusti.

3. Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII Pri 85/2007 z dne 18. 12. 2007 pritožbi tožnika zoper sklep o nedopuščeni reviziji ugodilo in to dopustilo. Ugotovilo je, da sodba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča (sodba VIII Ips 66/1999 z dne 4. 6. 1999).

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz vseh dopustnih revizijskih razlogov, zlasti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sklicevanje na neveljavno pogodbo o zaposlitvi v naslovu aneksa šteti za pisno napako. V času sklenitve aneksa je bilo obema strankama jasno, da se sklepa na temelju obstoječega delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi št. 4169/02 z dne 27. 12. 2001). Aneks vsebuje vse bistvene sestavine veljavne pogodbe, tudi obliko. Gre predvsem za vprašanje, ali je neko pogodbo potrebno presojati po njenem naslovu, ali po njeni vsebini, še zlasti, če sta stranki dogovorjene obveznosti izpolnili, kot je bilo to v obravnavanem primeru. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo, oziroma podredno, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo temu sodišču v novo odločanje.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji).

7. Tožnik je vložil revizijo iz vseh dopustnih revizijskih razlogov, vendar ni obrazložil, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega ali iz drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja, niti ni navedel vsebine kršitev, ki naj bi bile po njegovi oceni podane. V tem obsegu Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe zato ni moglo in ni smelo preizkusiti.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. Revizija utemeljeno izpodbija drugostopenjsko ugotovitev o tem, da aneks ni imel pravnega učinka, ker je bil sklenjen k pogodbi o zaposlitvi, ki v času njegovega podpisa ni več veljala. Stranki sta sklenitev aneksa oprli na 69. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 14/1990 in nadaljnji), ki v tretjem odstavku določa, da se medsebojne pravice in obveznosti delavcev ter delodajalca v zvezi z izobraževanjem, izpopolnjevanjem in usposabljanjem določijo v pogodbi. Ker je aneks, ki sta ga sklenili stranki, po svoji pravni naravi pogodba, je v skladu z določili Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) za presojo njegove veljavnosti odločilnega pomena, ali vsebuje vse bistvene sestavine obligacijske pogodbe. Te sestavine so pravna sposobnost strank za sklenitev pogodbe, dovoljen predmet pogodbe, veljavna pravna podlaga pogodbe in soglasje volj pogodbenih subjektov. Toženec v postopku niti ni zatrjeval, da aneks ne vsebuje navedenih sestavin pogodbe. Zgolj okoliščina, da je tožnik naslov aneksa označil tako, da je vanj sicer vnesel pravilen datum sklenitve pogodbe o zaposlitvi, ki je med strankama veljala v času njegove sklenitve, vendar navedel številko pogodbe o zaposlitvi, ki med strankama v tem trenutku ni več veljala (4169/01 namesto 4169/02), na samo veljavnost aneksa ne vpliva. Pogoj za to, da sta se stranki v smislu 69. člena ZDR z aneksom lahko dogovorili o pravicah in obveznostih glede izobraževanja, je bil obstoj delovnega razmerja med njima. Le-to je glede na dokazno oceno izpodbijane sodbe, na katero je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), med njima nedvomno obstajalo (trajalo je do 28. 2. 2005).

10. Glede obstoja pogodbe o izobraževanju je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče. V sodbi VIII Ips 66/1999 z dne 4. 6. 1999 je obrazložilo, da ZDR veljavnosti pogodbe o izobraževanju ne pogojuje s pisno obliko, niti ne vsebuje določb o pravnih posledicah nespoštovanja te obličnosti. Pravno upošteven bi bil glede na določili 70. in 73. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nadaljnji (sedaj 55. in 58. člen OZ) zato lahko tudi ustni dogovor med strankama, če vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe o izobraževanju in če bi bil realiziran. Pogoji za ugotovitev obstoja veljavne pogodbe o izobraževanju so podani tudi v obravnavani zadevi. Kot je bilo pojasnjeno že v točki 9. točki te odločbe, toženec sploh ni uveljavljal, da aneks ne vsebuje bistvenih sestavin pogodbe. Poleg tega iz dokazne ocene nižjih sodišč izhaja, da sta stranki aneks realizirali: tožnik je na podlagi dogovora v aneksu povrnil tožencu zneske šolnine in vpisnine, toženec pa je te zneske sprejel. 11. V 4. členu aneksa sta se stranki dogovorili, da je toženec dolžan povrniti stroške, izplačane po tem aneksu, če mu bo prenehalo delovno razmerje na podlagi njegove izjave v dveh letih od dneva plačila teh stroškov. Ker je dne 30. 11. 2004 podal pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je na podlagi citiranega določila aneksa dolžan vrniti tožniku stroške šolanja, vključno z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo ugodilno prvostopenjsko odločitev.

12. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na načelo uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP) toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžan povrniti stroške revizijskega postopka, ki jih je sodišče ob upoštevanju Zakona o sodnih taksah (ZST – Ur. l. RS, št. 20/2004 in nadaljnji, uradno prečiščeno besedilo) in Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadaljnji) priznalo v znesku 379,69 EUR (206,56 EUR za sestavo revizije, 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV, 126,86 EUR sodne takse).