Jedro

Meritorna sodba, s katero se ugodi zahtevku pozitivne ugotovitvene tožbe ali s katero se zavrne zahtevek negativne ugotovitvene tožbe, ugotavlja obstoj pravice ali pravnega razmerja. Sodba, s katero se zavrne zahtevek pozitivne ugotovitvene tožbe ali s katero se ugodi zahtevku negativne ugotovitvene tožbe pa ugotavlja, da pravica ali pravno razmerje ne obstoji. Ker je bil v predhodni pravdi zavrnjen tožbeni zahtevek na ugotovitev, da služnostna pravica hoje in vožnje tožnika ne obstoji in podrejeni zahtevek za ukinitev, je bilo že pravnomočno odločeno o predhodnem vprašanju in sodišče o njem ni moglo več (ponovno) odločati.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (točki 1, 2 in 4 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da sta toženca tožniku dolžna plačati odškodnino v znesku 54.162,00 SIT, z zamudnimi obrestmi od tega zneska od 8.11.1993 dalje do plačila in da sta dolžna odstraniti kamenje na služnostni poti preko parcele št. 421/2 k.o. S., ki je last tožencev ter mu omogočiti neovirano uporabo te poti za vožnje v korist njegove parcele št. 419 iste k.o. in sicer od vrzeli v betonski škarpi do javne poti. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. Tožencema je tudi naložilo, da povrneta tožniku njegove pravdne stroške v znesku 14.400,00 SIT.

Proti tej sodbi se pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov.

Navajata, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj služnostne pravice voženj tožnika preko njune parcele iz obrazložitve sodbe opr. št. P, ne da bi ocenilo dokaze iz tega in iz sedanjega postopka. V zadevi opr. št. P je bil postavljen drugačen tožbeni zahtevek zato ta sodba ne more biti podlaga za ugotovitev obstoja služnostne pravice tožnika.

Sodišče prve stopnje pa je tudi prezrlo izpovedi prič B.V., F.Ž. in T.Ž., zaslišanih v tedanjem postopku in izpovedi prič v predhodnem postopku opr. št. P, ki so izpovedale v njuno korist. Upoštevalo pa je izpoved priče F.J., ki ni izpovedal po resnici, saj bi v primeru, da bi izpovedal po resnici, obremenil svoje zemljišče s služnostno pravico voženj tožnika.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je iz pravnomočne sodbe, opr. št. P pravilno ugotovilo, da ima tožnik kot lastnik parcele št. 419 k.o. S. služnostno pravico hoje in voženj v breme parcele tožencev št. 421/2 iste k.o. Meritorna sodba, s katero se ugodi zahtevku pozitivne ugotovitvene tožbe ali s katero se zavrne zahtevek negativne ugotovitvene tožbe, ugotavlja obstoj pravice ali pravnega razmerja.

Sodba, s katero se zavrne zahtevek pozitivne ugotovitvene tožbe ali s katero se ugodi zahtevku negativne ugotovitvene tožbe pa ugotavlja, da pravica ali pravno razmerje ne obstoji (prvi odstavek 187 čl. in prvi odstavek 325 čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP - glej tudi Juhart, Civilno procesno pravo stran 454, tč.III). Ker je bil v predhodni pravdi opr. št. P zavrnjen tožbeni zahtevek sedanjih tožencev na ugotovitev, da služnostna pravica hoje in vožnje tožnika ne obstoji in podrejeni zahtevek za ukinitev, je bilo s tem dejansko že pravnomočno ugotovljeno, da služnostna pravica vožnje in hoje obstoji in da je tožniku gospodarsko potrebna. Ker je bilo o predhodnem vprašanju za rešitev sedanjega spora torej že pravnomočno odločeno v postopku pod opr. št. P, sodišče o tem ni moglo več odločati (12. čl. ZPP) temveč je bilo dolžno to odločbo vzeti za podlago odločitve v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje zato ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko se je glede obstoja tožnikove služnostne pravice hoje in vožnje sklicevalo na sodbo opr. št. P. Napačno je le, da se je sklicevalo na obrazložitev, namesto na izrek te sodbe. Pravno irelevantne so zato tudi trditve tožencev o napačni dokazni oceni izpovedi prič v tem postopku, glede pridobitve oziroma obstoja služnostne pravice tožnika.

Ugotovitve, da tožnik zaradi ovir, ki sta jih postavila toženca ni mogel izvrševati služnostne pravice vožnje in gospodarsko izkoriščati svojega zemljišča parc. št. 419 k.o. S. v letih 1991, 1992 in 1993, toženca ne izpodbijata. Ugotovitev obsega in višine škode, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje pa izpodbijata le pavšalno. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da so te trditve neutemeljene, saj temelji odločitev sodišča prve stopnje na prepričljivem in strokovno utemeljenem mnenju izvedenca, zaključek o tem, da sta toženca dolžna tožniku povrniti ugotovljeno materialno škodo pa je utemeljen na podlagi določila prvega odstavka 154. in drugega odstavka 189. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR.

Tudi glede odločitve o odstranitvi kamenja in neoviranju izvrševanja služnostne pravice vožnje sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov. Na podlagi pravilnih dejanskih ugotovitev, da toženca tožniku kot lastniku gospodujočega zemljišča neutemeljeno preprečujeta izvrševanje služnostne pravice vožnje je sodišče prve stopnje v skladu z določilom 57. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - v nadaljevanju ZTLR, pravilno zaključilo, da je utemeljen tudi tožbeni zahtevek tožnika za odstranitev ovir za izvrševanje služnostne pravice vožnje in protipravno onemogočanje izvrševanja te pravice.

Pritožba tožencev je glede na vse navedeno po mnenju sodišča druge stopnje neutemeljena, zato jo je zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu (ugoditvenem) potrdilo v skladu z določilom 368. čl. ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni.

Določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), ZOR (Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89) in ZTLR (Ur.l. SFRJ št. 6/80 in 36/90) so bile uporabljene v tej sodbi na podlagi določila 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-1).