Jedro

Če je tožena stranka družba s sedežem v Švici, tožeča stranka pa v stečaju, se pristojnost slovenskega sodišča določi po Novi luganski konvenciji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 853,97 EUR v 15 dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve tega sklepa.

Obrazložitev

1. Tožeča stranke je 10. 3. 2015 vložila tožbo. S tožbo je zahtevala plačilo odškodnine. Tožeči stranki naj bi nastala škoda zaradi odpovedi Pogodbe o sodelovanju. Ta pogodba je bila sklenjena 20. 6. 2012, odpovedana je bila 17. 4. 2013. Stečajni postopek nad tožečo stranko se je začel 11. 9. 2013. Stranki sta se v Pogodbi o sodelovanju (z dne 20. 6. 2012) dogovorili za pristojnost sodišča v Švici, in sicer za pristojnost švicarskega sodišča v kraju Mendrisio, in za uporabo švicarskega materialnega prava.

2. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da sodišče v Republiki Sloveniji ni pristojno za odločanje v tej zadevi in je zavrglo tožbo.

3. Tožeča stranka v pritožbi meni, da je bilo nepravilno uporabljeno procesno pravo. Za določitev pristojnosti slovenskega sodišča naj bi bila ključnega pomena dejstvo, da je tožeča stranka v stečaju. Meni, da bi moral stečajni dolžnik „uživati določeno protekcijo“, ker si „financiranja sodnega spora v tujini ne more privoščiti, od izida takšnega spora pa je lahko odvisno poplačilo upnikov“. Trdi, da bi uspeh v tej zadevi lahko bistveno vplival na poplačilo upnikov, ki naj bi bili vsi „domači upniki“.

4. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka ponovno podrobno utemeljila svoje stališče, zakaj pristojnost sodišča Republike Slovenije ni podana.

5. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep (2. točka 365. člena ZPP).

6. Pritožba ugotovitev o dejstvih ne izpodbija. V tem sklepu povzeta dejstva so torej temelj tudi za odločitev pritožbenega sodišča v tej zadevi.

7. Za odločitev v tej zadevi je pomembna le „Konvencija o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah“ (Ur. l. EU L 339/2007 z dne 21. 12. 2007). Ta mednarodna pogodba se imenuje tudi Nova luganska konvencija (v nadaljevanju: NLK).

8. NLK se uporablja „v zvezi s pristojnostjo, kadar ima toženec stalno prebivališče na ozemlju države, kjer se uporablja ta konvencija, ne pa eden od instrumentov iz odstavka 1 tega člena, ali kjer člen 22 ali 23 te konvencije podeljuje pristojnost sodiščem takšne države“ (čl. 64 ods. 2 NLK). Člen 23 NLK se nanaša na dogovor o pristojnosti. Pogodbenici te konvencije sta med drugim EU in Švica. Ker ima tožena stranka sedež v Švici, se torej za določitev pristojnosti slovenskega sodišča torej uporablja izključno NLK in ne Uredba 44/2001 (uredba Bruselj I, kot jo imenuje izpodbijani sklep) ali njena naslednica, Uredba št. 1215/2012. 9. Vsebinske določbe NLK so enake tistim v Uredbi 44/2001. Razlika obstaja le glede določb, s katerimi je konvencija prilagojena temu, da velja le za zelo omejen krog podpisnic.

10. NLK se ne uporablja za stečaj (čl. 1 ods. 2 b) NLK). Pravno odločilno je torej, katera zadeva je stečajna.

11. Pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga za to, da bi se čl. 1 ods. 2 b) NLK razlagal kakorkoli drugače, kot vsebinsko enak čl. 1 ods. 2 (b) Uredbe 44/2001 in čl. 1 ods. 2 (b) Uredbe 1215/2012. Tako mora biti ne le zaradi enakega besedila vseh določb, temveč tudi zaradi vsebinske enakosti ostalih določb. Poleg tega je bil očiten namen pogodbenih strank takšen, da se naj vsebina Uredbe 44/2001 razširi še na države pogodbenice NLK, ki niso članice EU. Ena od pogodbenic te konvencije je, kot je že bilo zapisano, Švica.

12. V predloženi zadevi ni mogoče uporabiti 63. člena ZPP za določitev pristojnosti slovenskega sodišča. Zakoni Republike Slovenije morajo biti v skladu z veljavnimi mednarodnimi pogodbami (drugi odstavek 153. člena Ustave RS). Mednarodna pogodba je torej po svojem pravnem položaju višje kot zakon. Sicer se NLK in 63. člen ZPP medsebojno ne izključujeta, vendar pa prej navedeno pravilo vpliva na razlago 63. člena ZPP. 63. člen ZPP se lahko razlaga le tako, da ta razlaga ne pripelje do nasprotja s čl. 1 ods. 2 (b) NLK.

13. Glede na zapisano je torej odločilno, kako si je dosedanja sodna praksa razlagala čl. 1 ods. 2 (b) Uredbe 44/2001. 14. Razlaga je doslej bila takšna, da je sledila odločbi Sodišča Evropskih skupnosti Gourdain/Nadler (zadeva 133/78). Po tej razlagi so insolvenčni postopki le tisti, ki neposredno temeljijo na tem postopku in se ozko držijo okvirja stečajnega postopka (r. št. 4 navedene odločbe).

15. Odškodninski zahtevek tožeče stranke ni nastal zaradi njenega stečaja. Nastal je namreč zaradi domnevno neutemeljene odpovedi Pogodbe o sodelovanju že pred začetkom stečajnega postopka. Postopek torej ni insolvenčni postopek v smislu čl. 1 ods. 2 b) NLK.

16. Že iz doslej obrazloženega torej izhaja, da pristojnost slovenskega sodišča ne more biti podana. Glede na čl. 2 ods. 1 NLK bi morala tožeča stranka vložiti tožbo pred švicarskim sodiščem, tega pa ni storila. Tožena stranka se tudi ni bila pripravljena spustiti v pravdo pred sodiščem Republike Slovenije, tako da pristojnost ni mogla nastati niti na tem pravnem temelju (čl. 24 NLK). Kakšnih drugih okoliščin, na katerih bi bila lahko utemeljena pristojnost sodišča Republike Slovenije, pa tožeča stranka niti ni zatrjevala.

17. Očitno je bilo tudi, da je bila sodna pristojnost švicarskega sodišča veljavno dogovorjena. Dogovorjen je bil med osebami s stalnim prebivališčem v državah pogodbenicah in poleg tega tudi v pisni obliki v točki m Pogodbe o sodelovanju (priloga A14; pravni temelj čl. 24 ods. 1 NLK).

18. Okoliščine, ki jih navaja tožeča stranka v svoji pritožbi, so povsem podjetniškega (ekonomskega) značaja. Niso znaki dejanskega stanu pravnih norm, na katerih temelju mora odločiti sodišče. Ker mora sodišče odločiti na temelju pravnih norm, so te okoliščine pravno neupoštevne. Podrobnejši odgovor glede uporabe teh določb zato niti ni potreben.

19. Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo po tar. št. 18 II Odvetniške tarife. Upravičena je do povrnitve nagrade za delo odvetnika v višini 1500 OT, povrnitve izdatkov po tretjem odstavku 11. člena Odvetniške tarife v višini 25 OT, in do DDV od vsote obeh prejšnjih postavk. Upravičena je do povrnitve skupaj 853,97 EUR. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ. Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.