Jedro

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP je izostanek razlogov o odločilnih dejstvih, ne pa tudi njihova neustrezna obrazložitev.

Eno od meril za ugotavljanje prevladujočega položaja je tudi upoštevni trg.

Zloraba prevladujočega položaja po členu 11/II-5 ZVK je zaračunavanje različnih cen za enake storitve, če je razlikovalni kriterij kraj prebivališča uporabnikov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določbah ZPP/77. Urad Republike Slovenije za varstvo konkurence je z odločbo z dne 6.2.1998 štev... med drugim izrekel, da je zaračunavanje višjih cen za upepelitev, ki jih Javno podjetje Žale p.o. zaračunava uporabnikom s stalnim prebivališčem izven Ljubljane, v primerjavi s cenami, ki jih zaračunava uporabnikom s stalnim prebivališčem v Ljubljani, v nasprotju z določili 10. in 11. člena Zakona o varstvu konkurence in pomeni zlorabo prevladujočega položaja (druga točka izreka odločbe), ter Javnemu podjetju Žale p.o. prepovedal nadaljnje takšno različno zaračunavanje cen (tretja točka izreka odločbe).

Tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala spremembo, podrejeno pa razveljavitev odločbe Urada Republike Slovenije za varstvo konkurence v delu, navedenem v prejšnjem odstavku, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po mnenju tožeče stranke naj bi v postopku prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP s tem, ker sodišče ni ustrezno obrazložilo svojih stališč o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na kršitve 10. in 11. člena Zakona o varstvu konkurence (Ur. list RS štev. 18/93; v nadaljevanju: ZVK). Pri tem je tožeča stranka navedla, katerih stališč naj sodišče ne bi ustrezno obrazložilo.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP je izostanek razlogov o odločilnih dejstvih, ne pa tudi njihova neustrezna obrazložitev. Z neustrezno obrazložitvijo odločilnih dejstev uveljavlja tožeča stranka dejansko zmotno uporabo materialnega prava. V bistvu očita sodišču, da je razloge o odločilnih dejstvih navedlo, je pa iz njih napravilo pravno zmotne zaključke.

Eno od meril za ugotavljanje prevladujočega položaja je tudi upoštevni trg. Ob ugotovljenem dejstvu, da je tožeča stranka edino podjetje v Republiki Sloveniji, ki je usposobljeno za upepeljevanje pokojnikov, da torej v Republiki Sloveniji nima konkurentov (drugi odstavek 10. člena ZVK), je to Republika Slovenija. Preko njenih meja se za tožečo stranko upoštevni trg za opravljanje omenjene dejavnosti ne razteza. Nasprotne trditve v postopku ni bilo. Zato za odločitev v sporu ni pomembno, kako določajo cene za upepeljevanje pokojnikov podjetja z enako dejavnostjo v tujini.

Pritožbeno sodišče se je z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in z njegovimi pravnimi zaključki strinjalo, odgovorilo je tudi na pritožbene navedbe odločilnega pomena. Že sodišče prve stopnje pa je ugotovilo vse bistvene sestavne dele dejanja zlorabe prevladujočega položaja na trgu in jih tudi obrazložilo. Drugačne revizijske navedbe zato niso točne.

Bistvena elementa dejanja zlorabe prevladujočega položaja po generalni klavzuli iz prvega odstavka 11. člena ZVK sta: 1./ škoda, povzročena z dejanjem drugim podjetjem ali potrošnikom in 2./ dejstvo, da podjetje takšnega dejanja ne bi moglo storiti, če bi obstajala konkurenca.

Določitev višje cene za potrošnike izven Ljubljane je sodišče materialnopravno pravilno opredelilo kot povzročanje škode kategoriji potrošnikov, določeni po kraju prebivanja. Pri tem je zavzelo pravilno stališče, da razlika v ceni ni pomembna. Zakon namreč ne določa, da škoda do določene višine ni upoštevna. Zanemariti bi bilo možno samo tako majhne razlike v ceni, ki jih ne bi bilo možno opredeliti kot škodo. Pri ugotavljanju elementov dejanja zlorabe prevladujočega položaja pa korist podjetja, ki stori takšno dejanje, ni pomembna. Višina koristi namreč ni opredeljujoč element takšnega dejanja. Zato niso upoštevni revizijski očitki, da sodišče ni upoštevalo majhne koristi, ki jo je imela tožeča stranka od različnega zaračunavanja cene.

Zlasti sodišče prve stopnje je tudi ustrezno obrazložilo, zakaj tožeča stranka ne bi mogla (uspešno) uveljavljati za potrošnike izven Ljubljane višje cene, če bi obstojala konkurenca.

Eno od primeroma naštetih dejanj zlorabe prevladujočega položaja je po 5. alinei drugega odstavka 11. člena ZVK diskriminacija. V nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji je zaračunavanje uporabnikom storitev različne cene za enake storitve, pri čemer je razlikovalni kriterij kraj njihovega prebivališča. Zaračunavanje različne cene ne bi bilo v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, če bi za to obstojal utemeljen razlog. Razlog, ki ga je tožeča stranka navedla kot podlago za različno zaračunavanje storitev upepeljevanja, pa sta sodišči prve in druge stopnje opredelili kot neutemeljen. Za to sta navedli razloge, ki tudi po mnenju revizijskega sodišča privedejo do pravnega zaključka, da ni utemeljenega razloga za različno - višje - zaračunavanje upepelitev potrošnikom izven Ljubljane.

Kot izhaja iz povedanega, sta sodišči ugotovili vsa za odločitev relevantna dejstva in jih tudi pravno pravilno ovrednotili. Vse druge okoliščine, ki naj bi bile po mnenju revizije za odločitev še pomembne, to niso. Tako se izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo obstoja tistih revizijskih razlogov, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijo tožeče stranke zavrnilo (393. člen ZPP).