Jedro

Tožnik je tožbo vložil po izteku 30 dnevnega roka za uveljavljanje sodnega varstva po 3. odstavku 200. člena ZDR-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, ki jo je tožnik vložil 12. 9. 2014 s priporočeno pošiljko.

2. Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z izpovedbami zaslišanih prič in listinami v spisu, zaradi česar se ga ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je samovoljno zaključilo, da je tožnik prejem redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podpisal 12. 8. 2014 in ne 3. 8. 2014, kot sam zatrjuje. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z vprašanjem, koliko izvodov redne odpovedi je tožena stranka tožniku dala v podpis. Glede na to, da je tožnik prejel tudi svoj izvod, ki ni podpisan niti s strani vročevalca niti s strani tožnika, se postavlja vprašanje, kdaj je bila redna odpoved dejansko vročena tožniku. Nerazjasnjeno je ostalo tudi vprašanje, kdo je na redni odpovedi zapisal datum prejema. Tožnik meni, da je to storil vročevalec. Normalno je, da obe priči tožene stranke zatrjujeta, da je tožnik redno odpoved prejel 12. 8. 2014, saj je logično, da pričata v korist delodajalca. Tožena stranka je pri vročanju redne odpovedi ravnala malomarno, saj datuma vročitve ni napisala na izvod, ki ga je prejel tožnik in tudi ni poskrbela, da ta na svoj datum vpiše datum in se podpiše. Tožena stranka je tista, ki bi morala poskrbeti za pravilno vročitev in sicer tako, da datum prejema in vročitve vpišeta tako vročevalec kot delavec in se na vse izvode tudi podpišeta. Sodišče prve stopnje bi lahko podpis in zapis datuma na odpovedi primerjalo z vpisi na obvestilu o napotitvi tožnika na čakanje in bi na tej podlagi lahko ugotovilo, da se podpisa razlikujeta. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo dokaznemu predlogu obeh strank, da se izvede dokaz z izvedencem grafologom, prav tako neutemeljeno ni upoštevalo dokaza z elektronskim sporočilom, ki ga je tožnik naslovil na predstavnika sindikata in v katerem je navedeno, da mu je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 13. 8. 2014. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnika in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Z navedbo, da je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z izpovedbami prič in listinami v spisu pritožba na nekoliko nenavaden način smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. oziroma 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je med drugim vselej podana tudi takrat, kadar izrek izpodbijane sodne odločbe nasprotuje njenim razlogom. V izreku izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo kot prepozno, v obrazložitvi pa je navedlo razloge za takšno odločitev. Med izrekom in obrazložitvijo tako ni nikakršnega nasprotja. Prav tako ni nikakršnega nasprotja med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini zapisnikov o zaslišanju prič in vsebini listin ter med temi zapisniki in listinami. Navedeno pomeni, da prav tako ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožena stranka je tožniku 12. 8. 2014 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga; - redna odpoved je bila tožniku vročena 12. 8. 2014, kar sta s podpisom na odpovedi potrdila tako tožnik kot tudi vročevalka A.A.; - tožena stranka je 13. 8. 2014 tožniku izdala obvestilo o napotitvi na čakanje na delo doma in ga istega dne vročila delavcu, kar sta s podpisom prav tako potrdila tožnik in vročevalec; - tožnik je 12. 9. 2014 vložil tožbo, s katero je izpodbijal odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

8. Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem grafologom, dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Izvedbo tega dokaza je zgolj pogojno predlagala tožena stranka, za primer, če bi tožnik zanikal, da je na vročilnici njegov podpis. Sodišče prve stopnje se je o tem, kako je potekalo vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi prepričalo na podlagi izvedenih dokazov, zato se ni bilo dolžno opredeljevati do pogojno podanega dokaznega predloga tožene stranke.

9. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi se sodišče prve stopnje moralo posebej ukvarjati s tem, koliko izvodov redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožnik prejel. Bistveno je, da je vročevalec na izvodu, ki ga je tožena stranka obdržala, vpisal datum vročitve in da sta ta izvod, ki služi kot vročilnica, podpisala tako tožnik kot tudi vročevalka. Zmotno je tožnikovo prepričanje, da bi tožena stranka morala poskrbeti, da bi tožnik podpisal in z datumom opremil tudi izvod, ki ga je sam obdržal. Vlogo potrdila o vročitvi ima zgolj izvod odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na katerem rubriko „potrdilo o osebni vročitvi“ izpolnita vročevalec in prejemnik. Nenazadnje se tudi vročilnica po določbah ZPP izpolnjuje le v enem izvodu in ne v večih.

10. Sicer pa gre pri prikazovanju tožnika, da naj bi imel več različnih izvodov redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za očitno manipulacijo. Tožnik je tožbi priložil kopijo, ki je v celoti neizpolnjena v rubriki „potrdilo o osebni vročitvi“. Šele potem, ko je tožena stranka v odgovoru na tožbo uveljavljala, da je tožba vložena prepozno, je tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo predložil original redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, katerega kopijo je sodišče v spis vložilo kot prilogo A5. Na tem izvodu pa je v rubriki „potrdilo o osebni vročitvi“ vpisan datum 13. 8. 2014 in vsebuje tudi podpis delavca. Pri tem pa je na prvi pogled očitno, da gre za isto drugo stran redne odpovedi, ki jo je tožnik vložil s tožbo. Razlika je izključno v tem, da je tožnik očitno naknadno (v original) vpisal datum in se podpisal, da bi na ta način prikazal, da mu je bila odpoved vročena 13. 8. 2014, kar bi posledično pomenilo, da je tožba pravočasna. Da gre za isti izvod, je razvidno iz dejstva, da se na obeh listinah, ki se v spisu nahajata kot prilogi A3 in A5, podpis glavnega izvršnega direktorja nahaja na povsem identičnem mestu tožene stranke. Poševna črta v črki B njegovega priimka v obeh primerih sega natančno od črke p v zgoraj odtipkani besedi „odpovedi“ do znaka + v žigu tožene stranke. Na povsem identičnem mestu se nahaja tudi parafa v spodnjem desnem kotu in ročni zapis telefonske številke .... Nasprotno pa se na odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se v spisu nahaja kot priloga B1 podpis direktorja nahaja na povsem drugem mestu, prav tako je drugačna parafa v spodnjem desnem kotu druge strani odpovedi.

11. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena 12. 8. 2014 temelji tako na listini, to je izvodu odpovedi, ki sta ga podpisala tako tožnik kot vročevalka (priloga B1) kot tudi prepričljivi izpovedbi prič A.A. in B.B.. Oba sta prepričljivo izpovedala, da je bila odpoved tožniku vročena 12. 8. 2014 in da je bilo tožniku naslednjega dne, to je 13. 8. 2014 odrejeno čakanje na delo doma. Zgolj zato, ker sta obe priči zaposleni pri toženi stranki, njuna izpovedba ni neverodostojna. Očitno je, da se je tožnik zmotil, ko je štel, da mu je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena šele 13. 8. 2014 in je vložitev tožbe prilagodil takšni zmotni domnevi. Ni bistveno, da je tožnik v kasnejših komunikacijah (po odpovedi) odvetnikom in sindikatom navajal tak napačen datum. Navedeno le dodatno potrjuje, da si je tožnik očitno napačno zapomnil, kdaj mu je bila odpoved vročena.

12. Ob ugotovitvi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena 12. 8. 2014, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bila tožba vložena prepozno. V skladu s tretjim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) mora delavec pred pristojnim delovnim sodiščem v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je prekluzivni rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 zamudil, zato je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP tožbo utemeljeno zavrglo. V skladu z navedeno določbo predsednik senata lahko že ob predhodnem preizkusu tožbe (še toliko bolj pa po izvedenem dokaznem postopku) izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo. Tak poseben predpis, ki določa rok za tožbo, pa je tudi citirana določba tretjega odstavka 200. člena ZDR.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.