Jedro

Pavšalno zatrjevanje tožeče stranke, da ji je bilo za postavitev spornih tabel izdano ustrezno dovoljenje, ki ni bilo izkazano s predložitvijo tega dovoljenja, ne more vplivati na drugačno odločitev o izreku inšpekcijskega ukrepa glede na določbe 2. odstavka 47. člena ZJC, ki je veljal v času izdaje inšpekcijske odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 18.7.2001, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo republiškega inšpektorja za ceste Prometnega inšpektorata RS z dne 23.4.2001, s katero je ta odredil, da mora tožeča stranka v roku 30 dni odstraniti tri obvestilno-reklamne table, ki stojijo v varovalnem pasu v izreku odločbe navedenih regionalnih cest. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 14., 47., 68. in 86. člena Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97, ZJC) ter določbe 106. člena Zakona o cestah (Uradni list SRS, št. 38/81, 7/86 in 37/87). Navaja, da iz upravnih spisov in navedb v tožbi izhaja, da med strankama ni sporno, da ima tožeča stranka tri obvestilno-reklamne table v varovalnem pasu navedenih regionalnih cest. ZJC, ki je veljal v času odločanja organa prve stopnje, je v 2. odstavku 47. člena določal, da je gradnja, rekonstrukcija ter postavljanje kakršnihkoli objektov in naprav v varovalnem pasu državne ceste dovoljeno le s soglasjem Direkcije Republike Slovenije za ceste. Odločitev tožene stranke je pravilna, ker tožeča stranka niti v upravnem postopku niti v tožbi ne zatrjuje, da ima soglasje Direkcije Republike Slovenije za ceste oziroma drugo predpisano dovoljenje. Preden je stopil v veljavo ZJC, je veljal Zakon o cestah, ki je v 2. odstavku 106. člena določal, da lahko organizacija za redno vzdrževanje cest izda dovoljenje za postavitev znaka, ki opozarja na kulturni spomenik, zgodovinsko ali naravno znamenitost ali obvešča o napravah in objektih, ki so v neposredni zvezi s prometom in turizmom (neprometni znaki). V času veljavnosti Zakona o cestah je veljal Pravilnik o neprometnih znakih, ki je določal, da dovoljenje za postavitev neprometnega znaka izdaja organizacija za vzdrževanje cest za napise oziroma znake, s katerimi se udeležence v prometu usmerja k organizacijam, katerih dejavnost je vezana na večji obisk udeležencev v prometu (1. odstavek 2. člena). Pravilno je stališče tožene stranke v odgovoru na tožbo, da bi tožnik moral pridobiti ustrezno dovoljenje za postavitev svojih tabel od organizacije za vzdrževanje cest (2. odstavek 11. člena Pravilnika o neprometnih znakih). Tožnik pa v upravnem postopku in tudi v tožbi ne trdi in ne dokazuje, da ima dovoljenje organizacije za vzdrževanje cest, zato je pravilno stališče tožene stranke, da se v tem primeru ne more uporabiti določba 1. odstavka 86. člena ZJC, ker tožnik ni postavil obvestilno-reklamnih tabel v skladu z 2. odstavkom 106. člena Zakona o cestah.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, napačno razumelo njen odgovor na drugopis tožene stranke, ki je bil poslan dne 18.1.2002. V njem je zatrjevala, da je bilo dovoljenje za postavitev izdano, sodišče prve stopnje pa navaja, da ne v tožbi in ne v upravnem postopku tožeča stranka tega ne trdi. Sklicevanje na 2. odstavek 47. člena ZJC je brezpredmetno. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in povračilo stroškov.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa tožeči stranki glede na določbe 2. odstavka 47. člena ZJC, ki je veljal v času izdaje inšpekcijske odločbe. Res je, da se je tožeča stranka v svojem odgovoru z dne 18.1.2002, ki je med predloženimi spisi, sklicevala na to, da je bilo za postavitev spornih tabel izdano dovoljenje, kot je to tudi v upravnem postopku ob zaslišanju zatrjeval njen direktor. Slednji je takrat povedal, da pridobljenih soglasij za postavitev spornih tabel ne more predložiti, ker je vsa dokumentacija ostala na bivši upravi dela podjetja, ki je v fazi stečaja. Toda tožeča stranka svojih trditev ni uspela dokazati s kakršnokoli dokazno listino niti do izdaje sodbe sodišča prve stopnje niti do odločitve v pritožbenem postopku. Zato pavšalno zatrjevanje, da je bilo za postavitev spornih tabel izdano ustrezno dovoljenje, ki pa ni bilo izkazano s predložitvijo tega dovoljenja, ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Kot izhaja iz predloženih spisov, je tožeča stranka sicer zaprosila za legalizacijo reklamno-obvestilne table v naselju Ž. z vlogo z dne 19.3.2001, ki je med predloženimi spisi, vendar da bi bilo na podlagi te vloge naknadno izdano kakšno dovoljenje, pa iz predloženih spisov tudi ne izhaja, niti tega tožeča stranka ne zatrjuje. Ker pa je bila inšpekcijska odločba izdana v času veljavnosti ZJC, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljen materialni zakon.

Pritožbeno sodišče predloga tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka ni presojalo, saj tožeča stranka ni opredeljeno navedla stroškov, za katere zahteva povračilo (2. odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.