Jedro

ZVPot je Direktivo Sveta 85/374/EGS prenesel v pravni red RS, zato je treba zakonodajo v RS, ki (dodatno) ureja področje odgovornosti zaradi napak na izdelku, razlagati usklajeno z Direktivo, v skladu z že uveljavljenim načelom lojalne razlage. Direktiva vzpostavlja popolno harmonizacijo, ki onemogoča drugačno urejanje pravnih položajev oškodovancev ali odgovornih oseb v nacionalnih zakonodajah, ker želi vzpostaviti enake kriterije varstva in odgovornosti, ki so povezani z napakami na proizvodih.

Direktiva in ZVPot urejata (le) objektivno odgovornost proizvajalca za škodo zaradi napake na izdelku, ne pa krivdne odgovornosti.

Iz določb Direktive in ZVPot izhaja, da ni dopustno priznati oškodovancu pravic iz naslova objektivne odgovornosti proizvajalca za napake na stvari drugače, kot to ureja Direktiva, kar velja tudi za ugotavljanje temelja objektivne odškodninske odgovornosti, ki je podlaga za priznanje nepremoženjske škode, katere vrsta, obseg in višina se presoja po nacionalnih predpisih posamezne države.

Direktiva in ZVPot določata, da je izključena objektivno odgovornost za škodo, ki je nastala na proizvodu z napako in se upoštevala (le) škoda na stvari, ki dosega vrednost 500,00 EUR. To pa pomeni, da oškodovanec to škodo lahko uveljavlja le po pravilih krivdne odgovornosti ali na poslovnopravni podlagi.

Za dokazovanje napake v okviru dokazovanja vzročne zveze s strani oškodovanca se zahteva predvsem dokazovanje fizičnega defekta na proizvodu, ki pripelje do pomanjkljive varnosti.

Direktiva vzpostavlja sistem, kjer bi bil proizvajalec odgovoren za vsakogar, ki utrpi škodo zaradi napake na izdelku, zato Direktiva ne ureja le pravic, ki jih imajo potrošniki in osebe, ki jim je nastala škodo „neposredno“ zaradi proizvoda z napako, marveč tudi pravice „posrednih“ oškodovancev iz 180. člena OZ.

Če je primarna funkcija odškodninskega prava v odstranitvi neupravičenega položaja, v katerem se je znašel oškodovanec, s tem, da se odpravi njegovo prikrajšanje, tožniku pripada pravica do pravovarstvenega zahtevka tudi na podlagi krivdne odgovornosti iz naslova produkcijske odgovornosti.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, vmesna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov pravdnih strank in stranskega intervenienta se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnika zahtevata povračilo premoženjske in nepremoženjske škode, ker se je prvotožnik hudo telesno poškodoval v prometni nesreči 22. 6. 2007. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi vmesne sodbe ugotavlja, da je vzrok za prometno nesrečo lom enega oziroma več reber ob pestu prednjega levega platišča motornega kolesa, ki ga proizvaja drugotoženka K. AG (K.I. GmbH, prej K.M. AG), ki ima sedež v Avstriji. Prvotoženka je pooblaščeni zastopnik drugotoženke oziroma njen generalni uvoznik znamke K. v Sloveniji, ki je tudi izdala potrdilo o homologaciji oziroma skladnosti motornega kolesa, ki je eden izmed pogojev za registracijo motornega kolesa. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku po temelju, ker sta tožnika uspela dokazati, da je imelo motorno kolo, ki je bilo kot nerabljeno kupljeno 24. 5. 2007, nekvalitetno zlitino. Zaradi prevelike poroznosti prednjega platišča motornega kolesa se je zlomila ročica, kar je bil vzrok, zaradi katerega je prvotožnik padel z motornega kolesa in se poškodoval. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotožnik v času prometne nezgode vozil motorno kolo s primerno hitrostjo, da motorno kolo ni bilo preobremenjeno, da motorno kolo pred obravnavano prometno nesrečo ni imelo predhodnih poškodb prednjega platišča in da poškodbe na desni strani obroča niso mogle nastati v obravnavani prometni nezgodi. Ugotovilo je še, da se rebra ob pestu prednjega levega platišča niso zlomila pri zavijanju oziroma pri prevračanju motornega kolesa, poškodba je nastala preden je prvotožnik začel z zaviranjem motornega kolesa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotoženka (so)odgovorna za škodo, kot pooblaščeni uvoznik motornih koles znamke K., ker se odgovornost proizvajalca na podlagi Zakona o varstvu potrošnikov(1) veže tudi na uvoznika izdelka. Na podlagi organigrama z dne 18. 12. 2008(2) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prvotoženka uvoznik motornega kolesa. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi vmesne sodbe še zapisalo,(3) da „ je tožena stranka tekom postopka predlagala, da družba K. AG kot prevzemna družba vstopi v pravdno namesto K.S. AG, čemur je tožena stranka(4) izrecno nasprotovala, zaradi česar sodišče vstopa nove drugotožene stranke v pravdo ni dovolilo.“ Sodišče prve stopnje je pravno podlago (objektivne) odgovornosti toženih strank v obrazložitvi vmesne sodbe(5) utemeljevalo na prvem odstavku 155. člena Obligacijskega zakonika,(6) sklicevalo se je tudi na določbe ZVPot.(7)

2. Toženi stranki in stranski intervenient vlagajo pritožbi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravdnega postopka. Toženi stranki v pritožbi navajata, da ji organigram ni bil vročen in da je mogoče, da drugopisu tožbe ni bil priložen. Toženi stranki se zato do navedenega dokaza nista mogli opredeliti. Organigram ne dokazuje, da je prvotoženka uvoznik motornih koles. Prvotoženka od leta 2004 ni več uvoznik K. motornih koles, ni v dobaviteljski verigi, nima prodajnega salona, ne prodaja motorjev, s tem, da njena dejavnost nima vpliva na varnost motornih koles, ki so dani v promet. Vmesna sodba se glede drugotoženke glasi na družbo G., čeprav ta družba ni bila stranka postopka. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka tekom postopka predlagala, da družba G. kot prevzemna družba vstopi v pravdo namesto drugotoženke, čemur je tožena stranka izrecno nasprotovala, zaradi česar sodišče prve stopnje vstopa nove drugotožene stranke v pravdo ni dovolilo. Te ugotovitve so v nasprotju z izrekom vmesne sodbe. Prvotoženka je prvotožniku pomotoma izdala potrdilo o skladnosti za motorno kolo dvosed istega tipa, namesto športni enosed, izostala je le navedba črke „R“. Izvedenca cestnoprometne stroke sta ugotovila, da je bilo tožnikovo motorno kolo tehnično brezhibno. Ob izdaji potrdila o skladnosti se preveri določen obseg tehničnih podatkov o vozilu in njihova skladnost v okviru predpisanega razpona, vozila pa se ob izdaji homologacije tehnično (fizično) ne pregleduje in se zato ne ugotavljajo morebitne tehnične pomanjkljivosti vozila. Nespoštovanje predpisov o homologaciji zadeva prvotožnika, ki za dodatno opremo na motornem vozilu ni pridobil potrebne homologacije, čeprav je vedel, da na motornem kolesu takšna oprema ni dopustna. Tudi izvedenec A. A. je potrdil, da tožnikovo motorno kolo ni konstrukcijsko pripravljeno za pritrditev potovalnih torb. Iz izvedenskih mnenj izhaja, da mikroporoznost lahko prispeva k hitrejšemu napredovanju loma krakov platišča, iz mnenj pa ne izhaja, da je mikroporoznost vzrok loma krakov. V Sloveniji ni izvedencev, ki bi ugotavljali kvaliteto platišč motornih koles, zato bi bilo treba v postopek priključiti strokovnjake stranskega intervenienta, ki so izdelali platišče za motorno kolo. Metalurški izvedenci so pojasnili, da platišč motornih koles niso nikoli doslej proučevali. Izvedenec B. B. je pojasnil, da mu niso znani standardi na teh področjih. Ugotovitve izvedencev o kvaliteti platišč temeljijo na primerjavi platišč zgolj dveh motornih koles. Platišče Yamaha so napačno obravnavali kot normo, čeprav ne gre za istovrstni platišči. Mikroporoznost ni presegla nobenih predpisanih omejitev. Izvedenec B. B. je izpovedal, da je bilo platišče na motornem kolesu sprejemljive kvalitete. Izvedenci so le ugotovili, da je X platišče glede mikroporoznosti manj kvalitetno od Yamahinega, pri tem pa niso upoštevali različnih lastnosti, ki jih imata platišči. B. B. je pojasnil, da poroznost olajša širjenje razpok, ni pa se opredelil do vloge mikroporoznosti v konkretnem primeru. Ni se opredelil, v kakšnem obsegu je mikroporoznost lahko vplivala na nastanek razpoke. Izvedenec A. A. je izpostavil, da so izvedenci metalurgi ugotovili, da je platišče porozno, niso pa pojasnili, kaj ta poroznost pomeni. Mikroporoznost je naravna in redna strukturna lastnost kovinske zlitine, ki se je ni moč izogniti in je prisotna pri vsakem platišču. Obseg mikroporoznosti ni reguliran s predpisi, regulira se zgolj poroznost, ki predstavlja vse luknje večje od 1 mm, kakršnega pa pri platišču motornega kolesa prvotožnika ni bilo. Stranski intervenient opravlja različne teste, na podlagi katerih se izločijo platišča, pri katerih je ugotovljena poroznost. Iz izpovedbe zaposlenega pri stranskem intervenientu izhaja, da mikroporoznost ne povzroča preloma take vrste. Gre za serijsko proizvodnjo, kar pomeni, da bi se napaka zagotovo pokazala še pri kakšnem med 800 platišči iste serije. Iz izvedenskih mnenj izhaja, da vzročne zveze med nastalo škodo in zatrjevano napako na motornem kolesu ni mogoče ugotoviti. Izvedenca cestnoprometne stroke sta izključila, da bi se nezgoda lahko zgodila na način, kot jo opisujeta tožnika. A. A. je izpovedal, da so po njegovem mnenju poškodbe na platišču nastale v nekem drugem dogodku, ki v dokumentaciji ni zaveden in da motorno kolo ne more pasti na način, kot sta zatrjevala tožnika. Izvedenec C. C. je v mnenju navedel, da v prometni situaciji niso nastale vse v dokumentaciji opisane poškodbe in da gre vzrok za poškodbo reber platišča iskati že v fazi dinamike vožnje motornega kolesa pred prevračanjem po vozišču. Izpovedal je tudi, da ne zna domnevati, kaj se je dogajalo, preden je motorist padel na tla, saj gre za neskončno veliko različnih možnosti. Pojasnil je, da gre vzrok za lom iskati zunaj obravnavanega škodnega dogodka, A. A. pa je na vprašanje sodnice odgovoril, da ne more povedati vzroka. B. B. je na zaslišanju izpovedal, da ne more povedati, kako naj bi mikroporoznost vplivala na nastanek škode in da ne ve, kaj je bil ključni vzrok teh lomov in bi o tem lahko le špekuliral. Sodišče protispisno ugotavlja, da so se ročice zlomile približno istočasno. A. A. je pojasnil, da so začele ročice počasi pokati, ker so bile bolj obremenjene in se zato niso mogle zlomiti vse naenkrat. Metalurški izvedenci zaradi nepoznavanja delovanja sil za takšna vprašanja niso kompetentni, saj niso znali pojasniti, zakaj se ni zlomil še peti krak platišča. Prvotožnik je neprimerno uporabljal motorno kolo, saj gre za športno motorno kolo, tožnik pa ga je uporabljal kot tovorno potovalno kolo. Prvotožnik je po mnenju tožene stranke močno preobremenil motor pri uporabi, kar ne izključuje predhodnih poškodb motornega kolesa. Domnevna baza ni izkazana in se zato dokazno breme ni prevalilo na toženi stranki. Na podlagi 10. člena ZVPot proizvajalec ni odgovoren za nastalo škodo, če raven znanosti in tehničnega napredka v času, ko je dal izdelek v promet, ni bila takšna, da bi bilo možno napako na izdelku odkriti. Tudi če je bila napaka materiala mikroporoznost, takšne napake ni bilo mogoče odkriti, čeprav stranski intervenient razpolaga z najmodernejšo tehnologijo. C. C. je kot mejno hitrost navajal 80 km/h, A. A. 60 km/h, sodišče prve stopnje pa zmotno ugotavlja, da gre za manjša odstopanja v izvedenskih mnenjih. A. A. je v izvedenskem mnenju navedel, da je bilo motorno kolo preobremenjeno, ker je bila teža 333,5 kg, kar pomeni, da je bila teža prekoračena glede na priporočilo proizvajalca, sprednja os pa je bila preobremenjena tudi glede na maksimalno obremenitev. Maksimalna obremenitev je dovoljena pri statičnem stanju in ne pri vožnji. A. A. je pojasnil, da se motornega kolesa ne more voziti ves čas preobremenjenega, preobremenitev med vožnjo pa je ugotovil tudi C. C. Dodatna obremenitev motornega kolesa je vplivala na stabilnost, kar potrjuje A. A. v svojem mnenju, zato je bilo obvladovanje motornega kolesa pri vožnji skozi zavoje oteženo. Sodišče prve stopnje nima ustreznega znanja, da bi lahko sklepalo, da preobremenjenost motornega kolesa ni mogla vplivati na lom ročic. A. A. je na zaslišanju izpovedal, da je zaradi tožnikovega zaviranja lahko prišlo do izgube kontrole nad motornim kolesom in posledično do zdrsa motornega kolesa.

3. Stranski intervenient v pritožbi zatrjuje, da se pridružuje razlogom, zaradi katerih prvotoženka ni pasivno legitimirana, saj organigram ne predstavlja listine, ki bi dokazovala njeno odgovornost za škodo. Homologacija sama po sebi ne pomeni odgovornosti prvotoženke, ker bi sodišče moralo presojati vzročno zvezo med neustrezno homologacijo in prometno nezgodo. C. C. ugotavlja, da je utrujenost materiala glede na dejstvo, da je bilo motorno kolo praktično novo, potrebno izključiti. Na motornem kolesu je prišlo do loma rebra platišča, vendar material platišča ne more predstavljati vzroka za nastanek prometne nesreče, vzrok za lom reber platišča je treba iskati v zunanjem dejavniku, bodisi predhodni poškodbi motornega kolesa, bodisi preobremenjenosti kolesa. Mikroporoznost ni napaka, saj gre za naravni pojav pri strjevanju kovin, ki sama po sebi ne povzroča zlomov. Livarska napaka lahko povzroči le poroznost. Poroznost materiala pomeni, da gre za pore, ki so velike najmanj 1 mm, takšne pore pa v konkretnem primeru niso bile ugotovljene. Porozna je vsaka zlitina in vsako platišče, kar pa ne pomeni stvarne napake v pravnem smislu. Sodišče ni ugotovilo, kakšne so merila dopustnosti ali presežnik toleranc, zaradi katerih bi bilo platišče vlito iz neprimerne in nekvalitetne zlitine. Sodišče se ni opredelilo do navedb glede spoštovanja standardov proizvodnje, ki so pri stranskem intervenientu skrbno nadzorovani. Če bi prišlo pri proizvodnji do poroznosti, večje od 1 mm, bi bil izdelek izločen. Izvedenci metalurške stroke testa največje možne obremenitve niti drugih mehanskih testov v konkretnem primeru niso naredili. Ugotovitev, da je platišče mikroporozno oziroma bolj porozno kot primerjalno platišče, ki ni enake konstrukcije kot predmetno platišče, ne dokazuje, da je platišče imelo napako. Sodišče ni ugotavljalo vzročne zveze med zatrjevano škodo in stanjem snovi. Vzročna zveza med mikroporoznostjo in lomom krakov ne more obstajati že iz razloga, ker je vsako platišče mikroporozno, s tem, da do loma krakov lahko pride šele ob dovolj močnem delovanju zunanje sile. Mikroporoznost je zgolj narekovala pot lomljenja, vendar pa zato ni mogoče reči, da se je lomljenje zaradi nje tudi pričelo. C. C. v mnenju ugotavlja, da je zlom krakov platišča povzročila izpostavljenost veliki sili oziroma trk in ne utrujenost materiala. Lom krakov je potekal po tistih delih, kjer je bila mikroporoznost največja, kar je seveda logično in bi do enakega poteka loma prišlo tudi pri drugih materialih z različno razporeditvijo mikro poroznosti. Iz izvedenskega mnenja sledi ugotovitev, da ni mogoče pokazati na dogodek, ki je izzval porušitev. B. B. pojasnjuje, da se platišče ni zlomilo kar samo od sebe in da je najverjetneje prišlo do preloma zaradi udarca oziroma delovanja sile na platišče. Ugotovitev sodišča, da je D. D. pojasnil, da je poškodba platišča kombinacija več vzrokov, med njimi pa nedvomno tudi poroznosti, je vzeta iz konteksta, saj izvedenec v nadaljevanju pojasni, da tudi na podlagi dodatnih testov ne bi mogli ugotoviti dejanskega vzroka za poškodbo platišča. Metalurški izvedenci niso mogli potrditi onkraj razumnega dvoma, da je do zloma krakov prišlo zaradi mikroporoznosti. Obstaja možnost, da je zaradi loma krakov na platišču prišlo zaradi nepravilno obteženega motorja. Dodatna obremenitev pomakne težišče motorja proti zadnjemu kolesu, zaradi česar je obvladovanje motornega kolesa pri določenem načinu vožnje oteženo. A. A. je ugotovil, da je bila obremenitev na sprednji osi motornega kolesa 170 kg, na zadnji pa 164 kg, kar pomeni, da sta bili osi glede na dovoljeno priporočilo proizvajalca preobremenjeni. Maksimalna obremenitev, ki jo dovoljuje proizvajalec je 387 kg, pri čemer je porazdelitev 143 kg in 214 kg na zadnjo os. Po ugotovitvah izvedenca je bila sprednja os motornega vozila preobremenjena. Te obremenitve dovoljuje proizvajalec v statičnem stanju, zato niso upoštevani zračni upor in obremenitve, ki nastajajo pri pospeševanju in zavijanju motornega kolesa ter vožnji v ovinek. Tudi če preobremenjenost motornega kolesa ni vzrok za zlom krakov platišča, je to dejstvo vplivalo na potek nesreče, kar bi moralo sodišče upoštevati. Protispisna je ugotovitev, da večja teža od tehnično dovoljene maksimalne obremenitve ni mogla vplivati na zlom krakov, kot ugotavlja sodišče. Sodišče ni ugotavljalo, ali je bilo do trka platišče že poškodovano. Te možnosti ni mogoče izključiti, saj kako je sicer prišlo do poškodbe na sprednjem desnem delu platišča. A. A. ugotavlja, da ni mogoče, da bi poškodbe na prednjem desnem delu platišča nastale pri obravnavani prometni nesreči. Izvedenec C. C. v mnenju ugotavlja, da je poškodba desnega roba platišča nastala ob trčenju v neznani predmet. A. A. v drugem izvedenskem mnenju ugotavlja, da je vzrok za poškodbo na desni strani platišča potrebno iskati že v fazi dinamike vožnje motornega kolesa pred prevračanjem po vozišču, kar je sodišče spregledalo. Iz mnenja A. A. izhaja, da ni mogoče ugotoviti, ali je prvotožnik pred padcem intenzivno zaviral, kar je lahko povzročilo blokado sprednjega kolesa. Glede na ugotovitve izvedencev cestnoprometne stroke zaviranje samo ni moglo povzročiti zloma krakov platišča, vendar pa na podlagi omenjene ugotovitve še ni mogoče izključiti vpliva zaviranja na potek nesreče. Prazna pnevmatika je lahko posledica spuščanja, zaradi poškodbe desnega oboda platišča, kar je povzročilo nestabilnost vožnje.

4. Tožnika sta odgovorila na pritožbi. V odgovoru predlagata, da se pritožbi zavrneta in da se potrdi vmesna sodba.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, zato je nepopolno ugotovilo dejansko stanje.(8) Glede pasivne legitimacije drugotoženke je izrek v nasprotju z razlogi vmesne sodbe. Pritožbi utemeljeno navajata, da družba K. v pravdnem postopku ni sodelovala kot tožena stranka. Iz pripravljalne vloge tožnikov z dne 12. 10. 2015(9) izhaja, da „nasprotuje predlogu drugotožene stranke in družbe K. da bi slednja vstopila v pravdo namesto drugotožene družbe K.M. oziroma sedaj K.I.“ V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za subjektivno spremembo tožbe (187. člen ZPP), v nasprotnem pa bo moralo upoštevati, da je (drugo)tožena družba, kot sta jo označila tožnika.(10)

7. Pravna podlaga odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo povzroči izdelek z napako, je materialnopravno različno urejena.(11) Ta različnost je posledica številnih predpostavk, ki določajo (oziroma opredeljujejo) produktno odgovornost (npr. status oškodovanca ali odgovorne osebe, vrsta ali namen uporabe stvari z napako, oblika odgovornosti – krivdna ali objektivna, poslovna ali neposlovna odgovornost) in s tem, katera upravičenja ima oškodovanec zaradi napake na izdelku in kakšna je odgovornost nosilcev te obveznosti. Oškodovanec oziroma tožnik, ki uveljavlja pravovarstveni zahtevek, v okviru trditvene podlage določi in na ta način izbere vrsto pravnega varstva, v okviru katerega bo sodišče presojalo utemeljenost njegovega odškodninskega zahtevka iz naslova produktne odgovornosti. Oškodovanec lahko izbira(12) in utemeljuje odškodninsko odgovornost odgovorne osebe zaradi napake na izdelku na poslovnopravni podlagi(13) ali na neposlovni, v okviru slednje pa lahko uveljavlja krivdno ali objektivno odgovornost odgovorne osebe.

8. Tožnika zoper toženi stranki uveljavljata objektivno odškodninsko odgovornost zaradi napake na proizvodu, zato je treba presojati utemeljenost njunega odškodninskega zahtevka po določbah II. poglavja ZVPot v povezavi z Direktivo Sveta 85/374/EGS z dne 25. julija 1985 v zvezi s spremembo Direktive Sveta 1999/34/ES z dne 10. maja 1999.(14) Ker 1. tč. 1.a člena ZVPot določa, da je ZVPot v pravni red RS prenesel Direktivo, je treba zakonodajo v RS, ki (dodatno) ureja področje odgovornosti zaradi napak na izdelku, razlagati usklajeno z Direktivo, v skladu z že uveljavljenim načelom lojalne razlage. Direktiva(15) odgovarja na vprašanja kdo, kako in komu odgovarja za napake na blagu.(16) Direktiva vzpostavlja popolno harmonizacijo, ki onemogoča drugačno urejanje pravnih položajev oškodovancev ali odgovornih oseb v nacionalnih zakonodajah, ker želi vzpostaviti enake kriterije varstva in odgovornosti, ki so povezani z napakami na izdelkih.(17) Notranje pravo države članice zato ne sme urejati pravnih položajev drugače, kot jih ureja Direktiva. Ali povedano drugače, odgovornosti proizvajalca ali pravice oškodovanca v obsegu, kot jih določa Direktiva in posledično ZVPot, ni dovoljeno povečevati ali zmanjševati, enako pa velja za krog oseb, ki poleg proizvajalca odgovarjajo za škodo.

9. Prvi člen Direktive oziroma 4. člen ZVPot določata, da je proizvajalec odgovoren za škodo, ki jo povzroči napaka na njegovem proizvodu, 4. člen Direktive oziroma 7. člen ZVPot pa, da mora oškodovanec dokazati škodo, napako ter vzročno zvezo med napako in škodo. Ker krivda ni predpostavka odškodninske odgovornosti, Direktiva in ZVPot urejata objektivno odgovornost proizvajalca za škodo zaradi napake na izdelku, ne pa krivdne odgovornosti.(18) Iz nadaljnjih določb Direktive in ZVPot, ki se nanašajo: na subjekte, ki poleg proizvajalca odgovarjajo za škodo, na razloge, ki izključujejo odgovornosti proizvajalca, na opredelitev škode in napake, na zmanjšanje odškodninske odgovornosti zaradi soprispevka oškodovanca, na zastaranje in na rok, ko pravice oškodovancu prenehajo ter na izključitev omejitve odgovornosti proizvajalca, izhaja, da ni dopustno priznati oškodovancu pravic iz naslova objektivne odgovornosti proizvajalca za napake na izdelku drugače, kot to ureja Direktiva, kar velja tudi za ugotavljanje temelja objektivne odškodninske odgovornosti, ki je podlaga za priznanje nepremoženjske škode, katere vrsta, obseg in višina se presoja po nacionalnih predpisih posamezne države. Drugi odstavek 9. člena Direktive namreč določa, da Direktiva ne posega v nacionalne predpise v zvezi z nematerialno škodo. Direktiva v prvem odstavku 9b. člena, ZVPot pa v prvem in drugem odstavku 4. člena še določata, da je izključena objektivna odgovornost za škodo, ki je nastala na proizvodu z napako in da se upošteva le škoda na stvari,(19) ki dosega vrednost 500,00 EUR. To pa pomeni, da oškodovanec to škodo lahko uveljavlja le po pravilih krivdne odgovornosti ali na poslovnopravni podlagi, glede nepremoženjske škode, kjer se odgovornost utemeljuje na objektivni odgovornosti, pa veljajo pravila iz Direktive in ZVPot, razen glede vrste, obsega in višine nepremoženjske škode, ko je treba uporabiti določbe OZ. Torej tudi za nepremoženjsko škodo mora oškodovanec, ki zatrjuje objektivno odgovornost proizvajalca, dokazati škodo, napako in vzročno zvezo med napako in škodo (4. člen Direktive oziroma 7. člen ZVPot).(20) Iz teh razlogov ni mogoče ugotavljati odgovornosti proizvajalca za napako na proizvodu po prvem odstavku 155. člena OZ, ki v zvezi s 149. členom OZ določa zakonito domnevo, da je napaka na stvari dejanski vzrok za škodo, na oškodovancu pa je (le) dolžnost, da dokaže zakonito domnevo (domnevno bazo), da je nastala škoda, ki je v zvezi z nevarno stvarjo.(21)

10. Četrti člen Direktive, ki je povzet v 7. členu ZVPot določa, da mora oškodovanec dokazati napako in škodo ter vzročno zvezo med napako in škodo. Na oškodovancu je sicer (navidezno) podobno dokazno breme, kot pri dokazovanju krivdne odgovornosti povzročitelja škode, s pomembno razliko, da mora pri krivdni odgovornosti oškodovanec dokazati protipravnost (nedopustnost) ravnanja proizvajalca, s tem, da krivda ni predpostavka, na podlagi katere bi se proizvajalec izdelka z napako lahko rešil objektivne odgovornosti. Oškodovanec mora pri dokazovanju objektivne odgovornosti proizvajalca dokazati torej le napako in seveda škodo ter da mu je zaradi te napake nastala škoda. V zvezi z dokazovanjem vzročne zveze so se v pravni praksi članic vzpostavili različni pristopi glede potrebnega dokaznega standarda vzročne zveze, ki je kot že povedano na oškodovancu.(22) Pri ugotavljanju vzročne zveze pri produktni odgovornosti in sicer, ali je napaka povzročila škodo, gre običajno za zapletena (znanstveno) tehnična vprašanja, kjer ni mogoče z gotovostjo oziroma visoko stopnjo materialne resnice (oziroma prepričanja) ugotoviti oziroma dokazati (ne)obstoja takšne vzročne zveze. Običajno gre za različne možne vzroke, zato bi bilo za oškodovanca pretežko dokazno breme, da bi moral poleg glavnega vzroka, ki potrjuje obstoj vzročne zveze, še dokazovati, da ni obstajal noben drug vzrok (čeprav manj verjeten), ki je povzročil škodni dogodek. Zato je proizvajalec odgovoren za škodo, ki je nastala zaradi škodnega dogodka, če oškodovanec z verjetnostjo, ki presega mejni prag zadostne verjetnosti (torej 50 odstotkov),(23) dokaže, da je napaka vzrok nastanka škodnega dogodka in posledično škode. Podobno (oziroma zrcalno) pa mora povzročitelj škode, kadar pravo(24) nanj prevali dokazno breme o neobstoju vzročne zveze, z verjetnostjo, ki presega mejni prag zadostne verjetnosti, dokazati, da ugotovljena napaka na proizvodu ni vzrok za škodni dogodek.(25) Ko pa je dokazno breme prevaljeno na toženo stranko, mora tožena stranka zatrjevati in z že opisano stopnjo verjetnosti dokazati drug konkreten razlog nastanka škode, ne pa le navajati hipotetične druge možne vzroke za nastanek škode.(26),(27) Pri ugotavljanju vzročne zveze se mora sodišče vprašati, ali bi prišlo do škodnih posledic, če ne bi bilo nedopustnega ravnanja proizvajalca. Vzročna zveza (med ravnanjem in škodo) obstaja, če analiza pokaže, da se škodni dogodek ne bi zgodil ob predpostavki, da druge okoliščine škodnega dogodka ostanejo nespremenjene, razen okoliščine, da odgovorna oseba ni storila dejanja, katere vzročno povezanost s škodnim dogodkom presojamo (retrospektivna analiza vzročnosti).(28) Prospektivna analiza vzročnosti pa je usmerjena v prihodnost in se ukvarja z vprašanjem, ali je dejanje, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom se presoja, povzročilo verjetnost nastanka tega škodnega dogodka. Pri tem ne upoštevamo samo dejstva, da je do škodnega dogodka (v preteklosti) prišlo, temveč tudi verjetnost, da bi se škodni dogodek zgodil tudi v drugačnih okoliščinah. Ta koncept je pomemben pri presoji vzročne zveze v okoliščinah, ko ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, kateri dogodek oziroma dejanje je v resnici povzročil škodni dogodek.(29)

11. Proizvod ima po 6. členu ZVPot napako,(30) kadar njegova varnost ni takšna, kot jo potrošnik (oseba)(31) ob upoštevanju vseh okoliščin lahko upravičeno pričakuje,(32),(33) pri čemer se upošteva predvidljiva uporaba izdelka na razumen način.(34) Koncept dokazovanja napake in posledično vzročne zveze, kot jo opredeljuje Direktiva,(35) se ne sme razlagati na način, ki bi oškodovancu nalagal nerazumno dokazano breme, saj je namen Direktive uravnotežiti položaja oškodovanca in (objektivno odgovornost) proizvajalca, ob upoštevanju dolžne zaščite potrošnika, ki upravičeno pričakuje zaščito pred škodo, ki mu jo je povzročil izdelek z napako, hkrati pa Direktiva ščiti proizvajalca pred izkrivljeno konkurenco in škodo, ki bi nastala na prostem pretoku blaga znotraj skupnega trga zaradi nekonkurenčnega trga, če bi bila zaščita oškodovancev oziroma odgovornost za proizvajalce prestroga. Za dokazovanje napake v okviru dokazovanja vzročne zveze s strani oškodovanca se zahteva predvsem dokazovanje fizičnega defekta na proizvodu, ki pripelje do pomanjkljive varnosti.(36) Na oškodovancu torej ni dokazno breme, da bi moral dokazati vse posebnosti izvora napake ali natančno naravo napake na proizvodu, hkrati pa je treba upoštevati, da obstoj napake še ne pomeni odškodninske odgovornosti. Treba je tudi ločiti dokazovanje vzročne zveze od izključitvenih razlogov iz 10. člena ZVPot oziroma 7. člena Direktive. Izključitveni razlogi se upoštevajo, če je ugotovljeno, da je škodo povzročila napaka na proizvodu, ne pa v primeru, če je sporno, ali je škoda nastala zaradi napake na stvari.(37)

12. ZVPot je v določbah 4. – 11.a prenesel Direktivo. Na podlagi Direktive v zvezi z ZVPot so odškodninsko odgovorne osebe lahko le proizvajalec oziroma oseba, ki se je na proizvodu predstavljala kot njegov proizvajalec, uvoznik(38) in dobavitelj pod posebnimi pogoji.(39) Druge osebe po citiranih določbah ZVPot v zvezi z Direktivo ne morejo biti odgovorne za škodo po pravilih objektivne odgovornosti.(40) Lahko pa te osebe odgovarjajo krivdno ali pa na drugi pravni podlagi.(41) Pri škodi za poškodbo ali uničenje druge stvari, ki ni izdelek z napako, je treba upoštevati, da mora poškodba dosegati vrednost 500,00 EUR, nastati pa je morala na predmetu, ki je običajno namenjen za zasebno rabo ali potrošnjo in jo je oškodovanec uporabljal pretežno za lastno rabo ali potrošnjo.(42) Direktiva v 9. b členu oziroma ZVPot v drugem odstavku 4. člena izključujeta objektivno odškodninsko odgovornost za škodo, ki je nastala na izdelku z napako, zato je to škodo mogoče uveljaviti le na drugih pravnih podlagah, saj ohranjanje alternativnih sistemov objektivne odgovornosti ni dopustno.(43)

13. Škodo na motornem kolesu lahko tožnik uveljavlja od toženih strank tudi po pravilih o krivdni odgovornosti,(44) enako pa velja tudi za stvari, ki ne dosegajo vrednosti 500,00 EUR.(45) Toženi stranki za zatrjevano škodo lahko odgovarjata na podlagi krivdne odgovornosti, če so izkazane temeljne predpostavke: protipravnost ravnanja, vzročna zveza, škoda in krivda. Pri oceni protipravnosti ravnanja je treba upoštevati predvidljivost negativne posledice, zato mora sodišče dopustiti dokaze, s katerimi toženi stranki dokazujeta, da nista krivi za škodo. Pri presoji krivdne odgovornosti bo treba upoštevati, da se pri presoji profesionalne skrbnosti dolžnost predvideti negativne posledice določenega ravnanja, ki je v zvezi s poklicnim udejstvovanjem profesionalne osebe, tako rekoč izenači z objektivno predvidljivostjo teh posledic, ker vse negativne posledice profesionalnega udejstvovanja namreč spadajo v notranjo sfero profesionalne osebe.(46) Proizvajalec ne bo krivdno odgovoren, če bo dokazal, da je ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo. Nobenega dvoma ni, da ne bo odgovarjala, če bodo obstajali izključitveni razlogi iz 10. člena ZVPot (7. člena Direktive) ali drugi razlogi, zaradi katerih mu ne bo mogoče očitati neskrbnega ravnanja. Pri ugotavljanju krivdne odgovornosti proizvajalca je treba upoštevati, da pravice oškodovanca niso omejene na deset let od dneva, ko je proizvajalec dal izdelek v promet, kot je to primer pri objektivni odgovornosti (9. člen ZVPot oziroma 11. člen Direktive), zato je treba upoštevati vse značilnosti proizvoda, tako njegovo namembnost, predvidljivo uporabo izdelka na razumen način in čas, ko je bil izdelek dan v promet. Gre dejansko za enake kriterije, kot jih sicer določata 6. člen Direktive in 6. člen ZVPot, ki tudi opredeljujeta pojem napake na proizvodu, ki naj bi obstajala, kadar varnost izdelka ni takšna, kot jo potrošnik lahko upravičeno pričakuje. Tudi pri odločanju o krivdni producentski odgovornosti mora sodišče pri ugotavljanju, ali ima izdelek napako, upoštevati definicijo napake, kot jo določajo ZVPot in Direktiva ter napotilo iz preambule Direktive, da se napaka izdelka določi s sklicevanjem na njegovo varnost, ki jo širša javnost upravičeno pričakuje in ne s sklicevanjem na njegovo ustreznost uporabe. V drugem odstavku 8. člena Direktive je določeno, da se objektivna odgovornost proizvajalca ob upoštevanju vseh okoliščin zmanjša ali izključi, kadar škodo povzroči napaka na izdelku in hkrati krivda oškodovanca ali katere koli osebe, za katero odgovarja oškodovanec.(47) Navedene določbe iz Direktive in ZVPot niso primerjalno predstavljene le iz razloga, ker se predpostavke pri ugotavljanju krivdne in objektivne odgovornosti v določenem delu prekrivajo, ampak predvsem iz razloga, ker bi drugačno pojmovanje napake na izdelku, ali glede soprispevka oškodovanca k škodnemu dogodku, ali glede izključitvenih razlogov pomenilo odločanje v nasprotju z Direktivo. Ker pa gre za drug sistem odškodninske odgovornosti za napake proizvoda, kot ga ureja Direktiva,(48) je takšen sistem dopusten, vse dokler se ne posega v sistem odškodninske odgovornosti, ki ga ureja Direktiva in v njene temeljne cilje, kot so opredeljeni tudi v preambuli Direktive.

14. Če sistem producentske krivdne odgovornosti ni v nasprotju z Direktivo, pa ostaja sporno, ali veljavno (nacionalno) pravo daje takšno pravno varstvo oškodovancu, da direktno od proizvajalca zahteva povrnitev škode. Ker posebnih določb, ki bi urejale krivdno odgovornost proizvajalca ni, je lahko pravna podlaga le določba, ki ureja splošno krivdno odškodninsko odgovornost iz prvega odstavka 131. člena OZ, ki določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Če ima izdelek napako, zaradi katere je prišlo do škodnega dogodka in je moč proizvajalcu očitati krivdno ravnanje pri izdelavi takega izdelka, ki ga je dal na trg, takšno njegovo ravnanje v pravnem prometu lahko ocenimo, kot opustitev dolžne skrbnosti, zaradi katere je oškodovancu nastala škoda. Močni pomisleki, ki izključujejo krivdno odgovornost proizvajalca obstajajo, ker je praviloma deliktna odgovornost predpisana kot posledica nekega neposrednega posega v osebo ali stvar oziroma premoženje oškodovanca in je zato mogoče zagovarjati tezo, da iz razloga, ker poseg ni bil neposreden,(49) oškodovancu (veljavni) pravni predpisi ne dajejo pravnega varstva, da bi zahteval povrnitev škode od proizvajalca po pravilih krivdne odgovornosti, še posebej iz razloga, ker ima oškodovanec pravno varstvo zagotovljeno iz naslova pogodbene odgovornosti in lahko škodo zahteva od prodajalca. Pritožbeno sodišče tem razlogom ne sledi. Temeljni namen že predstavljenih pravnih predpisov, ki urejajo objektivno odgovornost proizvajalca za napako na izdelku, je zavarovati položaj oškodovanca,(50) zato se objektivna odgovornost za škodo širi še na druge osebe, ki niso proizvajalec oziroma prodajalec izdelka z napako. Iz preambule Direktive izhaja, da lahko oškodovanec v skladu s pravnimi sistemi držav članic zahteva odškodnino na podlagi pogodbene odgovornosti ali na podlagi nepogodbene odgovornosti, ki ni predvidena v Direktivi, v kolikor take določbe služijo cilju doseganja učinkovitega varstva potrošnikov, zato Direktiva v te predpise ne posega. Tudi Direktiva torej zasleduje cilj, da se tudi v okviru nacionalnih zakonodaj zagotovi učinkovito (dodatno) varstvo pravic oškodovanca.(51) Takšni cilji izhajajo tudi iz ZVPot. Nenazadnje OZ nima določbe, ki bi izključevala pravovarstveni zahtevek oškodovanca zoper proizvajalca. Težko je sprejeti tezo, da proizvajalec, ki je dal na trg izdelek z napako in mu je moč očitati neskrbno ravnanje in je škoda logična posledica napake na izdelku, ne bi odgovarjal za škodo, ker ne gre za predvidljivo škodo.(52) Proizvajalec je namreč vedel, da bo izdelek z napako uporabljen s strani določenega kroga oseb, torej konkretnega potrošnika, ki takšen izdelek brez napake potrebuje in da bo napaka na izdelku povzročila škodo, kot je uporabniku izdelka dejansko nastala. Pravnoposlovni namen proizvajalca ni le izdelava izdelka in plasiranje izdelka na trg preko prodajalca, njegov pravnoposlovni cilj je (običajno) dosežen šele, ko potrošnik izdelek kupi, zato je upravičeno (nasprotno) pričakovan potrošnika do proizvajalca, da mu izdelek ne bo povzročil škode.(53) Dodaten argument, ki sicer nasprotuje takšnemu varstvu pravic potrošnika, je veljavna pravna zaščita, ki jo ima potrošnik, s tem, ko na poslovnopravni podlagi lahko uveljavlja od prodajalca povrnitev škode. Pa vendar je takšno uveljavljanje pravnega varstva lahko zgolj navidezno, kar potrjujejo vsakdanji primeri v pravnem prometu, ko oškodovancu ne bo izplačana odškodnina v višini nastale škode oziroma bo celo ostal brez pravnega varstva.(54) Gre za vprašanje pravične porazdelitve rizikov nastale škode, ki naj velja v pravnem prometu. Skozi čas se ta porazdelitev spreminja, odvisna ni le od ekonomskih razlogov, marveč tudi od ciljev, s katerimi pravni red vzpostavlja in ureja pravna razmerja v pravnem prometu v okviru sicer veljavnih pravnih predpisov. Treba je tudi upoštevati posebnosti odškodninske odgovornosti, za katero je značilno, da ne temelji na škodljivem dejstvu (izvor škode), temveč na njegovi (negativni) posledici, to je škodi, zaradi njene odprave. Primarna funkcija odškodninskega prava je v odstranitvi neupravičenega položaja, v katerem se je znašel oškodovanec, to je v odpravi njegovega prikrajšanja.(55) Iz teh razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da pripada oškodovancu pravica do pravovarstvenega zahtevka tudi na podlagi krivdne odgovornosti proizvajalca iz naslova škode, ki mu je nastala zaradi napake na izdelku.(56) Na oškodovancu bo sicer težko dokazno breme, ker bo moral dokazati obstoj napake in škodo ter vzročno zvezo, hkrati pa tudi protipravnost ravnanja proizvajalca, s tem, da do odškodnine ne bo upravičen, če bo proizvajalec dokazal, da je ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo.

15. Prvotožnik je potrošnik in hkrati oškodovanec, s tem, da 11.a člen ZVPot določa, da pravice iz II. poglavja, ki določa odgovornost za izdelek, pripadajo tudi osebam, ki se po ZVPot ne štejejo za potrošnike, zato njegova materialnopravna aktivna legitimacija ne more biti sporna. Drugotožnica ni potrošnik v smislu ZVPot, ker ni uporabljala stvari z napako. Škodo utemeljuje na nepremoženjski škodi zaradi težke invalidnosti prvotožnika, torej na 180. členu OZ. Tudi njen pravovarstveni zahtevek, ki ga utemeljuje na objektivni odgovornosti toženih strank, je treba presojati po določbah ZVPot v zvezi z Direktivo. Direktiva pojma oškodovanca določno ne opredeli, vendar v 9. členu določa, da škoda iz 1. člena pomeni škodo, ki jo povzroči smrt ali telesna poškodba, enako pa izhaja iz preambule, kjer je še navedeno, da Direktiva ne posega v plačila odškodnine za bolečine in trpljenje ter drugo nematerialno škodo, kar izhaja tudi iz drugega odstavka 9. člena Direktive. Iz Predloga Direktive izhaja, da je bil namen Direktive vzpostaviti sistem, kjer bi bil proizvajalec odgovoren za vsakogar, ki utrpi škodo zaradi napake na izdelku,(57) zato Direktiva ne ureja le pravic, ki jih imajo potrošniki in osebe, ki jim je nastala škoda „neposredno“ zaradi izdelka z napako, marveč tudi pravice „posrednih“ oškodovancev(58) iz 180. člena OZ, kot to določa tudi 11a. člen ZVPot v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZVPot. 16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotoženka odškodninsko odgovorna kot uvoznik motornega kolesa, pri tem pa ni upoštevalo, da je prvotožnik kupil motorno kolo leta 2007, uvoznik pa je lahko le oseba, ki uvaža v Skupnost proizvod za prodajo, najem, leasing ali kakršno koli obliko distribucije (glej 11. odstavek 1. člena v zvezi s 4. členom ZVPot in 2. tč. 3. člena Direktive). Pritožbi utemeljeno opozarjata, da organigram(59) ne dokazuje, da je bila prvotoženka uvoznik motorja, kot dobavitelj(60) pa bi odgovarjala le v primeru, če proizvajalec ali uvoznik ne bi bil znan (tretji odstavek 4. člena ZVPot oz. 3. tč. 2. člena Direktive). Na tožnikih je dokazno breme, da dokažeta, da je bila prvotoženka uvoznik in da zato skupaj s proizvajalcem odgovarja za škodo po pravilih o objektivni odgovornosti oziroma je bila dobavitelj in so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 4. člena ZVPot. 17. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo, da je prvotoženka odgovorna za škodni dogodek že zato, ker je napačno izpolnila potrdilo o homologaciji.(61) Izvedenca sta ugotovila, da je prvotoženka homologacijski obrazec izpolnila napačno.(62) Prvotoženka je v potrdilo o homologaciji vnesla podatke za motorno kolo KS., namesto za motorno kolo KS.R. Iz izvedenskih mnenj izhaja, da obstajajo posamezne razlike med motornima kolesoma. Motorno kolo KS.R. ima bolj trdo vzmetenje in blažilnik krmila, razlika je v dolžini, teži in dovoljeni obremenitvi, največji hitrosti, številu vrtljajev motorja in številu sedežev (gre za enosed),(63) pa vendar izvedenca ugotavljata, da gre za motorni kolesi, ki sta povsem primerljivi po osni konstrukciji, ogrodju šasije, gumah, prednjem in zadnjem kolesu ter zavorah, določeni elementi pa so povsem enaki. Iz izvedenskih mnenj ne izhaja, da bi bila napačna izpolnitev homologacije v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, vmesna sodba pa o tem nima prepričljivih razlogov, enako tudi ne glede odgovornosti prvotoženke, ker naj bi bila glavni zastopnik drugotoženke.

18. V novi vmesni sodbi(64) morajo biti natančno pojasnjeni razlogi, ki se nanašajo na krivdno in (ali) objektivno (ne)odgovornost toženih strank.(65) Ker so bila s sklepom pritožbenega sodišča predstavljena drugačna materialnopravna stališča, kot jih je v dokaznem postopku pravdnim strankam predstavilo sodišče prve stopnje v okviru dokaznega postopka, je treba pravdnim strankam v novem sojenju dopustiti, da dopolnijo trditveno podlago in predlagajo dodatne dokaze.

19. Če bo morda potrebno glede ugotavljanja odgovornosti toženih strank na podlagi subjektivne odgovornosti dopolniti izvedenska mnenja oziroma celo postaviti novega izvedenca, ki bo lahko pojasnil okoliščine, na podlagi katerih bo sodišče prve stopnje lahko presojalo, ali je proizvajalec ravnal s potrebno skrbnostjo, so okoliščine pri ugotavljanju objektivne odgovornosti toženih strank drugačne, posebej glede na trditveno podlago toženih strank in glede na ugotovitve izvedencev. Pritožbi sicer utemeljeno opozarjata na pomanjkljivo obrazložitev vmesne sodbe glede vzročne zveze, posebej glede ugotovljene skupne mase na motornem kolesu, kateremu so bili v nasprotju z navodili proizvajalca dodani kovčki, ker je sporno, ali je ta povečana teža lahko v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in ali je namestitev kovčkov vplivala na varnost vožnje in posledično na nastanek prometne nesreče. Podrobneje bo treba tudi pojasniti razloge o (ne)obstoju vzročne zveze med poškodbo desnega dela prednjega kolesa in prometno nesrečo. Pri tako zapletenih ekspertizah veljajo sicer pravila, ki nekoliko odstopajo od ustaljene sodne prakse, ki dopušča postavitev novega izvedenca le v primerih, če so v izvedenskem mnenju pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP), ker je zaradi usodnosti pomena izvedenskega mnenja za izid pravde in zavedajoč se določenega znanstvenega tveganja, ki je podano pri marsikateri zahtevnejši ekspertizi, treba ponoviti dokazovanja praviloma z drugim izvedencem. Takrat se drugo mnenje ne bo ravnalo po 254. členu ZPP (ponovitev dokazovanja zaradi nejasnosti, pomanjkljivosti ali protislovnosti ekspertize), pač pa po prvem odstavku 245. člena ZPP. Gre za primere, ko izvedensko mnenje ni pomanjkljivo, pač pa po presoji sodišča nima tolikšne dokazne vrednosti, da bi ga lahko sprejelo.(66) Če bo sodišče (v zvezi s škodo, ki jo bo ugotavljalo na podlagi objektivne odgovornosti) štelo, da imajo izvedenska mnenja potrebno dokazno vrednost, potem je postavitev novih izvedencev nepotrebna.(67) Drugačna pa bo situacija, če se bo skozi izdelavo izvedenskega mnenja, v katerem bo izvedenec pojasnjeval ravnanja proizvajalca oziroma stranskega intervenienta v zvezi s potrebno profesionalno skrbnostjo,(68) izkazalo, da so izvedenska mnenja glede objektivne odgovornosti pomanjkljiva in bo sodišče prve stopnje podvomilo v pravilnost že izdelanih izvedenskih mnenj. Pri tem je treba še izpostaviti, da je kompetenca pritožbenega sodišča omejena le na nadzor pravilnosti dela sodišča prve stopnje, ne pa na vnovično neposredno preizkušanje dejanske podlage spora. Stranka, ki izpodbija sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tako neposredno ne izpodbija samih ugotovitev, marveč delovno metodo, ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo pri izboru objektov in sredstev dokazovanja ter pri ugotavljanju resničnosti dejanskih trditev. Z drugimi besedami: predmet izpodbijanja in preverjanja pritožbenega sodišča sta postopek in argumentacija dejanskih ugotovitev.(69)

20. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pravdne stranke v novem sojenju lahko navajajo nova dejstva in dokaze, glede na (nova) materialnopravna stališča pritožbenega sodišča, podrobneje se lahko opredelijo glede materialnopravne legitimacije prvotoženke, posebej v delu, ki se nanaša na njeno vlogo uvoznika oziroma zastopnika drugotoženke, razčistiti pa je treba tudi dejstva glede pasivne legitimacije drugotoženke. Ostala navodila sodišču prve stopnje so razvidna iz obrazložitve sklepa.

21. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): V nadaljevanju ZVPot. Op. št. (2): Priloga A 4. Op. št. (3): Glej zadnji stavek prvega odstavka na strani 8 vmesne sodbe.

Op. št. (4): Pri tem zapisu je prišlo očitno do pisne napake, saj iz podatkov iz spisa izhaja, da je tožeča stranka nasprotovala spremembi pasivne legitimacije, ob tem, da iz uvoda vmesne sodbe izhaja, da je sodišče kot drugotoženo stranki štelo K. in ne K.I., ki sta jo tožnika navedla v tožbi, enako pa je ravnalo tudi pri oznaki drugotoženke pri izdaji sklepov, ki so bili izdani po vmesni sodbi, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje štelo K. kot drugotoženo stranko.

Op. št. (5): Glej 8. tč. na strani 6. Op. št. (6): V nadaljevanju OZ.

Op. št. (7): Glej 9. tč. na strani 6. Op. št. (8): Sodišče prve stopnje mora pri izdaji (nove vmesne) sodbe podrobneje navesti in pojasniti razloge, s katerimi bo utemeljevalo (ne)obstoj vzročne zveze, zato je pritožbeno sodišče deloma povzelo pritožbene navedbe, s katerimi pritožbi izpodbijata dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (čeprav se do teh dejanskih ugotovitev pritožbeno sodišče v sklepu (podrobneje) ne opredeljuje, ker je bilo treba vmesno sodbo razveljaviti zaradi napačne uporabe materialnega prava, s tem, pa je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zaradi absolutnih bistvenih kršitev postopka), da bi na ta način opozorilo sodišče prve stopnje na relevantna dejstva, ki zahtevajo podrobnejšo argumentacijo, kot to izhaja iz obrazložitve vmesne sodbe, tudi na način, da se podrobneje glede konkretnih spornih dejstev povzamejo navedbe posameznega izvedenca, tudi (oziroma še posebej) v delu, kje so določena nasprotja in nejasnosti, kar pa ne pomeni le povzemanje izvedenskih mnenj brez namena, da se na ta način argumentirajo odločilna oziroma sporna dejstva.

Op. št. (9): Stran 557a sodnega spisa.

Op. št. (10): O vsakem predlogu, s katerim tožeča stranka predlaga subjektivno spremembo tožbe, mora sodišče odločiti (187. člen ZPP). Če predlogu ugodi in sklep ni sestavni del odločbe, s katero se je odločalo o glavni stvari, se odločitev, s katero je sodišče ugodilo subjektivni spremembi tožbe, povzame v obrazložitvi (vmesne) sodbe. Na ta način se lahko tudi ugotovi, ali je pri označbi tožene stranke prišlo le do pisne napake, ki jo je moč odpraviti s popravnim sklepom (328. člen ZPP).

Op. št. (11): Glej npr.: 155. člen OZ, 4. do 11.a člen ZVPot, 468. člen OZ, 131. člen OZ.

Op. št. (12): S tem, da je pri tej izbiri omejen, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

Op. št. (13): Npr. zoper prodajalca.

Op. št. (14): V nadaljevanju Direktiva.

Op. št. (15): Enako velja tudi za ZVPot. Op. št. (16): Dr. Verica Trstenjak, dr. Rajko Knez, dr. Damjan Možina: Evropsko pravo varstva potrošnikov, Direktive ES/EU z uvodnimi pojasnili, stran 54. Op. št. (17): Podrobneje glej preambolo Direktive in npr. sodbe sodišča EU C – 52/00, C – 154/00, C – 183/00, C – 402/03, C – 285/08. Op. št. (18): Direktiva v 7. členu, ZVPot pa v 10. členu sicer določata izključitvene razloge. Druga tč. 8. člena Direktive pa določa, da se odgovornost proizvajalca zmanjša ali izključi zaradi krivdnega ravnanja oškodovanca. Ker ZVPot tega ne ureja, je za pravno presojo ravnanj proizvajalca in oškodovanca v zvezi z deljeno odgovornostjo treba uporabiti določbe OZ.

Op. št. (19): Ki ni izdelek z napako.

Op. št. (20): Torej ne velja domnevna baza, kot to v vmesni sodbi pojasnjuje sodišče prve stopnje; glej 8. tč. stran 8 vmesne sodbe in se pri tem sklicuje na določbo prvega odstavka 155. člena OZ.

Op. št. (21): Glej mag. Dunja Jadek Pensa: Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, l. 2003, str. 849. Op. št. (22): Glej mag. Kevin Rihtar: Odgovornost proizvajalca za proizvod: aktualna vprašanja, PiD, letnik 2016, tč. 3.1. Op. št. (23): Podobno stališče je zavzelo pritožbeno sodišče Združenega kraljestva v zadevi Ide v ATB Sales Ltd.; povzeto po mag. Kevin Rihtar: Odgovornost proizvajalca za nevaren proizvod, magistrsko diplomsko delo, 2005, stran 51, op. 203. Op. št. (24): Materialna pa tudi procesna pravila.

Op. št. (25): Glej dr. Nina Plavšak: Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, l. 2003, str. 731 – 732 in 733. Op. št. (26): Glej dr. Peter Grilc: Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, l. 2003, str. 895. Op. št. (27): Takšno dokazno breme iz prvega odstavka 155. člena OZ ima proizvajalec stvari z napako že na podlagi domnevne baze, na podlagi 4. člena Direktive in 7. člena ZVPot pa šele, ko tožnik z verjetnostjo, ki presega mejni prag zadostne verjetnosti dokaže vzročno zvezo in se zato dokazno breme prevali na toženca. S tem, ko toženi stranki in stranski intervenient zatrjujejo, da je vzrok škode drug določno neopredeljen dogodek, ki ni v zvezi s napako na motornem kolesu, ne navajajo dejstev, ki so po objektivnem pravu potrebna za nastanek pravne posledice, zato gre v tem delu za trditveno podlago, ki ni ustrezno substancirana.

Op. št. (28): Podrobneje glej dr. Nina Plavšak: Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, l. 2003, str. 730. Op. št. (29): Podrobneje glej dr. Nina Plavšak: Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, l. 2003, str. 730. Op. št. (30): Enako 6. člen Direktive.

Op. št. (31): Glej 11.a člen ZVPot. Op. št. (32): Glej 6. člen Direktive in preambulo Direktive, ki določa, da je napako treba določiti s sklicevanjem na njegovo varnost, ki jo širša javnost upravičeno pričakuje in ne s sklicevanjem na njegovo ustreznost uporabe.

Op. št. (33): Glej tudi sklepni predlog generalnega pravobranilca Bota v zadevah C-503/13 in C -504/13; povzeto po mag. Kevin Rihtar: Odgovornost proizvajalca za nevaren proizvod, magistrsko diplomsko delo, 2005, stran 33, op. 111. Op. št. (34): Pritožbeno sodišče povzema le 2. tč 6. člena ZVPot (2. tč. 6. člena Direktive), ki je v zvezi s sporom, ki se obravnava.

Op. št. (35): In preambula, posebej glej 4. člen Direktive oziroma 7. člen ZVPot. Op. št. (36): Glej mag. Kevin Rihtar: Odgovornost proizvajalca za proizvod: aktualna vprašanja, PiD, letnik 2016, tč. 3.1. Op. št. (37): Iz teh razlogov so si navedbe toženih strank in stranskega intervenienta v medsebojnem nasprotju, ko trdijo, da napaka na motornem kolesu ni povzročila škodnega dogodka, hkrati pa zatrjujejo izključitveni razlog iz 7.e člena Direktive oziroma iz 5. alineje prvega odstavka 10. člena ZVPot, da raven znanosti in tehničnega napredka v času, ko je bilo motorno kolo dano v promet, ni bila takšna, da bi bilo mogoče napako na proizvodu odkriti. Ta izključitveni razlog je treba tudi razlagati restriktivno, saj je njen primarni namen varovanje tehnološkega (inovativnega) razvoja; glej mag. Kevin Rihtar: Odgovornost proizvajalca za nevaren proizvod, magistrsko diplomsko delo, 2005, stran 56. Op. št. (38): Brez poseganja v odgovornost proizvajalca, se za proizvajalca šteje tudi vsaka oseba, ki v okviru svoje poslovne dejavnosti uvaža v Skupnost proizvod za prodajo, najem, leasing ali kakršno koli obliko distribucije (2. tč. 3. člena Direktive).

Op. št. (39): Če proizvajalca proizvoda ni mogoče identificirati, se vsak dobavitelj proizvoda šteje za proizvajalca, razen če v razumnem času obvesti oškodovanca o identiteti proizvajalca ali osebe, ki mu je proizvod dobavila. Enako velja za uvožen proizvod, kadar na njem ni navedene identitete uvoznika, četudi je ime proizvajalca navedeno (tretji odstavek 3. člena Direktive oziroma 11. in 12 odstavek 1. člena in tretji odstavek 4. člena ZVPot).

Op. št. (40): Glej dr. Damjan Možina: Odgovornost proizvajalca za proizvod z napako: evropsko obligacijsko pravo izpodriva nacionalno pravo, Podjetje in delo 1/2007, stran 81. Op. št. (41): Glej dr. Damjan Možina: Odgovornost proizvajalca za proizvod z napako: evropsko obligacijsko pravo izpodriva nacionalno pravo, Podjetje in delo 1/2007, stran 78. Op. št. (42): Glej prvi odstavek 9. člena Direktive in drugi odstavek 4. člena ZVPot. Op. št. (43): Glej dr. Damjan Možina: Odgovornost proizvajalca za proizvod z napako: evropsko obligacijsko pravo izpodriva nacionalno pravo, Podjetje in delo 1/2007, stran 83. Op. št. (44): Vsaj tako je lahko razumeti del njune trditvene podlage, zato odgovornost toženih strank na tej pravni podlagi izpostavlja pritožbeno sodišče. Op. št. (45): Drugi odstavek 4. člena ZVPot (glej tudi prvi odstavek 9.b člena Direktive) določa soudeležbo oškodovanca pri škodi v višini 500,00 EUR, kar je treba upoštevati pri priznanju škode, ki presega ta znesek, hkrati pa je treba upoštevati, da oškodovanec ni upravičen do povrnitve škode na stvari, ki ne dosega vrednosti 500,00 EUR po pravilih objektivne producentske odgovornosti.

Op. št. (46): Glej dr. Nina Plavšak: Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, l. 2003, str. 729. Op. št. (47): ZVPot tega ne določa, zato je treba uporabiti določbo 171. člena OZ.

Op. št. (48): Ker mora pri krivdni odgovornosti oškodovanec dokazati tudi protipravnost ravnanja proizvajalca in ne le napako, s tem, da se proizvajalec lahko reši odgovornosti, če dokaže, da je ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo.

Op. št. (49): Kot npr. pri krivdni odgovornosti izvajalca (graditelja) tretji osebi, ki ji je nastala škoda zaradi napake pri gradnji objekta; ko torej tretja oseba ni naročnik iz gradbene pogodbe in ne zahteva povrnitve škode od lastnika stavbe.

Op. št. (50): Kot je bilo že pojasnjeno tudi zaradi omejitve objektivne odgovornosti proizvajalca.

Op. št. (51): In sicer le na pravni podlagi, ki jo Direktiva ne ureja.

Op. št. (52): Ko npr. sploh ne more biti sporno, da zaradi takšne napake na proizvodu vedno pride do škodne posledice, kot je nastala oškodovancu.

Op. št. (53): V tem je razlika v pravnih položajih v primerjavi z odškodninsko odgovornostjo graditelja zoper tretjo osebo (oškodovanca), kot je predstavljena v op. 50. Sodna praksa sicer v nekoliko drugačnih materialnopravnih položajih širi krog odgovornih oseb zoper tretje osebe (oškodovance), ko gre za zaupanje v pravilnost strokovnega mnenja (odškodninska odgovornost zaradi zaupanja), kjer je odškodninska odgovornost vezana na dajalca informacij, ki jo posreduje oseba pri opravljanju poklicne dejavnosti, ki je hkrati lahko pričakovala, da se bo prejemnik z informacijo seznanil in jo uporabil pri svoji poslovni odločitvi (podrobneje o tej odgovornosti glej npr. sklep VSL II Cp 373/2016). Težko je zagovarjati tezo, da takšnega upravičenja oziroma pričakovanja potrošnik nima zoper proizvajalca, ki je vedel, da bo uporabnik izdelka z napako potrošnik in je zato lahko predvidel tudi škodo, ki jo potrošniku nastala zaradi izdelka z napako. Načelo enakosti varstva pravic udeležencev v pravnem prometu narekuje takšno varstvo tudi za potrošnike, ki jim je nastala škoda na izdelku, zaradi neskrbnega ravnanja proizvajalca.

Op. št. (54): Likvidacija ali stečaj družbe prodajalca, ali v primeru, če je bil izdelek z napako kupljen na javni dražbi ali od fizične osebe, ki nima premoženja. Treba je upoštevati, da oškodovanec po določbah Direktive in ZVPot ne more zahtevati povračila škode na stvari z napako in na stvareh, ki ne dosegajo vrednosti 500,00 EUR, ob tem, da je za stvari, ki presegajo vrednost 500,00 EUR določena soudeležba v vrednosti 500,00 EUR (drugi odstavek 4. člena ZVPot oziroma prvi odstavek 9. člena Direktive).

Op. št. (55): Glej mag. Dunja Jadek Pensa: Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, l. 2003, str. 666. Op. št. (56): Primerjalnopravno je tudi House of Lords v zadevi Donoghue v Stevenson odločil, da proizvajalec dolguje dolžno skrbnost uporabniku, četudi nista bila v pogodbenem razmerju, ker je to moralna dolžnost proizvajalca, da plača tisto, kar je naredil napak; glej mag. Kevin Rihtar: Odgovornost proizvajalca za nevaren proizvod, magistrsko diplomsko delo, 2005, stran 20. Op. št. (57): Glej mag. Kevin Rihtar: Odgovornost proizvajalca za nevaren proizvod, magistrsko diplomsko delo, 2005, stran 31. Op. št. (58): Čeprav gre tudi pri teh oškodovancih za neposredne oškodovance, ki jim je nastala lastna škoda. Pritožbeno sodišče je navedeno oznako uporabilo zaradi lažje predstavitve posebnosti njihovih pravnih položajev in upravičenj.

Op. št. (59): Priloga A 4. Op. št. (60): Kot dobavitelj se štejejo tudi zastopniki, distributerji in preprodajalci; glej Dr. Verica Trstenjak, dr. Rajko Knez, mag. Damjan Možina: Evropsko pravo varstva potrošnikov, Direktive ES/EU z uvodnimi pojasnili, stran 54. Op. št. (61): V tem delu prvotoženka lahko odgovarja le na podlagi krivdne odgovornosti.

Op. št. (62): C. C. ugotavlja, da je bila homologacija napačno izpolnjena v 59,5% (stran 218 sodnega spisa), dr. A. A. pa ugotavlja, da so razlike v 36 postavkah (stran 335 sodnega spisa).

Op. št. (63): Glej stran 219 sodnega spisa.

Op. št. (64): Smiselno je, da jo izda sodišče prve stopnje pred končno sodbo, ker gre za zapletena pravna vprašanja, o katerih ni sodne prakse, zapletena so tudi dejanska vprašanja glede temelja, zato je izdaja takšne sodbe smiselna tudi iz razlogov ekonomičnosti postopka.

Op. št. (65): Sodišče prve stopnje bo pravdne stranke v okviru materialnoprocesnega vodstva moralo pozvati, da določno opredelita navedbe, s katerimi utemeljujeta razloge za posamezne oblike (ne)odgovornosti za škodni dogodek. Od pravdnih strank in stranskega intervenienta pa se pričakujejo substancirane navedbe, brez nepotrebnih (predolgih) ponavljanj razlogov, kar je sicer značilnost vlog, ki so bile vložene v dosedanjem postopku.

Op. št. (66): Glej sodbo VS RS II Ips 176/2011. Op. št. (67): To bo takrat, ko bo sodišče prve stopnje lahko odgovorilo na vsa sporna vprašanja, ki jih izpostavljata pritožbi in ki jih je tudi s tem namenom povzelo pritožbeno sodišče v tem sklepu oziroma če bo ocenilo, da zadostuje le dopolnitev izvedenskih mnenj.

Op. št. (68): Ali pa ob dopolnitvi že izdelanih izvedenskih mnenj.

Op. št. (69): Glej Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 93.