Jedro

Tudi pritožbeno sodišče meni, da se zgolj en fizični napad, brez zdravstvenih posledic, in eno verbalno nadlegovanje ne more šteti kot preganjanje. Tudi pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da zdravstveni razlogi ne morejo biti predmet azilnega postopka, saj le-te ne določa ne Ženevska konvencija in ne določbe EKČP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 51/2006) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 3.10.2006 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 2. alineje 1. odstavka 34. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za azil in na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora tožnik nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo izpodbijano odločbo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je v obravnavanem primeru tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, ker je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila, določenih v Ženevski konvenciji, niti ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite v Republiki Sloveniji. Presodila je, da fizični napad, verbalne žaljivke, provokativna dejanja in zmerjanja, ki niso prerasla v večje nasilje in trajno oziroma nepretrgano fizično trpinčenje, ne dosegajo jakosti, ki bi jo lahko opredelili kot preganjanje. Po presoji tožene stranke je šlo le za lažjo obliko diskriminacije. Ocenila je tudi, da problemi zaradi etnične pripadnosti tožnika ne dosegajo meril preganjanja.

Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke prehranjena. Temelji namreč zgolj na dejstvu, da je tožnik na zaslišanju navedel le en fizični napad in verbalna nadlegovanja, poleg tega pa ni znal pojasniti, zakaj ga išče vojska. Iz upravnih spisov (zapisnika z dne 19.10.2005) je razvidno, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi nepravilno povzela tožnikovo navedbo, ko je navedla, da so Srbi zasedli tožnikovo hišo. Iz navedenega zapisnika namreč izhaja, da je tožnik pojasnil, da so mu Srbi hišo porušili. To dejstvo pa je po presoji sodišča prve stopnje pomembno za odločitev. Tožena stranka v postopku ni ugotavljala in razjasnila ničesar v zvezi s tem dejanjem. Za pravilno odločitev v zadevi bi morala tožena stranka ugotoviti, v katerem kraju je imel tožnik hišo in kdaj so mu jo Srbi porušili. Po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka tudi ni ugotavljala, kje oziroma pri kom je tožnik pred zapustitvijo izvorne države živel in kam bi se lahko vrnil. Tožena stranka bi morala poizkusiti in z dodatnimi vprašanji ugotoviti, kdo je tožniku porušil hišo in se ne opreti le na njegovo navedbo, da tega ne ve. Ob zaslišanju bi tožena stranka namreč morala upoštevati duševno stanje tožnika.

Glede na navedeno je po mnenju sodišča prve stopnje dejansko stanje v postopku ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato mora tožena stranka v ponovnem postopku z zaslišanjem tožnika razčistiti navedena sporna dejstva. Šele po tako opravljenem postopku pa bo lahko tožena stranka presodila, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje azila in za priznanje subsidiarne zaščite v Republiki Sloveniji.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožena stranka ponavlja svoje navedbe v izpodbijani odločbi in še dodaja: Pri presoji tožnikovih navedb na zaslišanjih dne 19.10.2005 in 3.10.2006 je upravičeno upoštevala tožnikove navedbe, da so mu Srbi porušili hišo, da je bil v januarju 2004 fizično napaden s strani dveh oseb in da ga je v letu 2004 v B. verbalno napadel starejši moški. Pri odločitvi, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje, pa ni upoštevala porušenja njegove hiše v vasi S., Občina S., saj se je to zgodilo med vojno med letoma 1992 in 1995 (to izhaja iz potrdil z dne 19., 21.7.2005, ki jih je svoji prošnji za azil priložil tožnik), ko se je v S. in njeni okolici porušilo ogromno objektov in rušenje tožnikove hiše ni bilo pogojeno z njim osebno. Po njenem mnenju se zgolj en fizični napad, brez zdravstvenih posledic, in eno verbalno nadlegovanje, v skladu z 9. členom Direktive Sveta ES, št. 2004/83/ES z dne 29.4.2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim priznava status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (Direktiva - Uradni list EU, št. L 304/2004) ne more šteti kot preganjanje. Ob tem so bila tudi upoštevana poročila mednarodnih organizacij, s katerimi se je tožnik brez pripomb strinjal, še posebej Poročilo o BiH - Romi v BiH (US Department of State BiH Report - Februar 2005), iz katerega je razvidno, da se je položaj za Rome v BiH korenito izboljšal, in Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o praksi na področju človekovih pravic in dela z dne 28.2.2005, iz katerega je razvidno, da je oblast BiH sposobna zagotoviti varnost svojim državljanom.

Ne more se strinjati z navodilom sodišča prve stopnje, da bi morala v ponovnem postopku preveriti, kam se tožnik v izvorni državi lahko vrne, saj to ni njena naloga. Tožnik se lahko vrne kamorkoli v izvorno državo in ona nima dolžnosti, da raziskuje točno, na kateri naslov se tožnik lahko vrne, saj je tožnik polnoletna oseba, kateremu ni odvzeta poslovna sposobnost. Poleg tega ne razume navodila sodišča prve stopnje, da se tožena stranka v ponovljenem postopku ne sme samo opreti na tožnikovo navedbo, da ne ve, zakaj so mu porušili hišo. Namreč ne ve, kakšne metode bi morala v ponovljenem postopku uporabiti, da bi prišla do podatkov, zakaj je bila točno tožnikova hiša porušena, če sam tožnik tega ne ve. V skladu s 4. odstavkom 29. člena ZAzil ima prosilec dolžnost sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo. Glede na navedeno nasprotuje mnenju sodišča prve stopnje, da je dejstvo, da so tožniku Srbi porušili hišo, pomembno v zvezi s tožnikovim preganjanjem. Med vojno med letoma 1992 do 1995 je bilo v S. in njeni okolici porušenih mnogo objektov, kar je sicer žalostna posledica vojne, vendar s tožnikovo pridobitvijo azila v Republiki Sloveniji po njenem mnenju nima zveze. V izpodbijani odločbi je utemeljeno ugotovila, da zgolj en fizični napad in enkratno verbalno nadlegovanje ne moreta pomeniti preganjanja v skladu z 9. členom Direktive, še posebej ob upoštevanju dejstva, da tožnik ni povedal, da je navedena dogodka prijavil policiji, za katero pa se je strinjal, da je sposobna zagotoviti varnost državljanom BiH (Poročilo o BiH - Romi v BiH - US - Department of State BiH Report Februar 2005).

Glede na navodila sodišča prve stopnje, da je pri zaslišanju treba upoštevati duševno stanje tožnika, pa pojasnjuje, da je v celotnem postopku upoštevala duševno stanje tožnika. Ob podaji prošnje za azil dne 3.8.2005 tožnikova izjava ni bila vzeta, ker se tožnik ni dobro počutil. Zaradi slabega počutja je bil dne 23.8.2005 napoten na zdravljenje v Psihiatrično kliniko, iz katere pa je še pred odpustom pobegnil. Iz odpustnice z dne 6.10.2005 izhaja, da ima neopredeljeno organsko psihozo in da je blago duševno manj razvit. Iz navedene odpustnice ne izhaja, da bi bilo treba tožniku odvzeti poslovno sposobnost oziroma mu postaviti skrbnika. Zaradi duševnega stanja tožnika je njegovo izjavo o razlogih za azil sprejela šele na zaslišanju dne 19.10.2005, ko je tožnik izjavil, da se dobro počuti in da bo lahko odgovarjal na vprašanja. Ob navedenem ugotavlja, da je vseskozi upoštevala duševno stanje tožnika in mu na zaslišanjih ni postavljala težkih in nerazumljivih vprašanj ter mu je s podvprašanji celo želela pomagati. Opozarja tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1043/2006 z dne 12.7.2006, v kateri je to sodišče sprejelo stališče, da v določbah ZAzil ni določb, ki bi dajale prosilcem možnost uveljavljati prošnjo za azil zaradi zdravstvenega stanja. Takega razloga za priznanje azila ne določa ne Ženevska konvencija in ne določbe Evropske Konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Zdravstveni razlogi torej po njenem mnenju ne morejo biti predmet azilnega postopka.

Ker iz upravnih spisov v zvezi s tožnikom jasno izhaja, da se navedbe tožnika na zaslišanjih ne morejo šteti za preganjanje in ker je pri vodenju postopka upoštevala duševno stanje tožnika, predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožnikovo tožbo zavrne in s tem potrdi njeno izpodbijano odločbo.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi ni pravilna in ni zakonita.

Ker v ZAzil nekateri ključni pojmi, ki jih vsebuje ta zakon in so pomembni v azilnem postopku, niso pojasnjeni, se za razlago teh pojmov kot razlagalni pripomoček v upravni in upravno-sodni praksi uporablja Direktiva.

V upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča RS se je na podlagi določb ZAzil in tudi Direktive kot razlagalnega pripomočka uveljavilo stališče, da za zavrnitev prošnje za azil zadošča že, če prosilec ne izkaže (z verodostojnimi izjavami oziroma s potrebnimi dokazi) obstoja subjektivnih okoliščin, to je utemeljenega subjektivnega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, oziroma če je splošno znano ali pa izhaja iz poročil o stanju v določeni državi, da ta država varuje človekove pravice oziroma je sposobna, tudi v primeru poskusov ali dejanskih kršitev človekovih pravic, preko svojih organov ali mednarodnih sil zagotoviti ustrezno varnost svojim prebivalcem, in sicer med drugim tudi tako, da vodi učinkovit pravni sistem odkrivanja, pregona in kaznovanja dejanj preganjanja.

V obravnavanem primeru je tožena stranka odločala v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, opr. št. U 2622/2005-9 z dne 18.1.2006, ki je postala pravnomočna v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 295/2006-2 z dne 8.3.2006 in v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, opr. št. U 708/2006-15 z dne 5.4.2006, s katero ji je bilo naloženo, da tožnika predhodno seznani s poročili o stanju v Bosni in Hercegovini in mu da možnost, da se izjavi o teh poročilih. Temu napotku je tožena stranka sledila.

Pritožbeno sodišče za razliko od prvostopnega sodišča meni, da odločitev tožene stranke ni preuranjena in da je tožena stranka za svojo odločitev popolno in pravilno ugotovila dejansko stanje ter nanj, v delu, v katerem kot razlagalni pripomoček uporablja Direktivo, pravilno uporabila materialno pravo. Nadaljnje ugotavljanje dejanskega stanja, kot to zahteva sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, po presoji pritožbenega sodišča zato ni potrebno in bi bilo v nasprotju z načelom varstva koristi strank in javne koristi (7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), načelom materialne resnice (8. člen ZUP), načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP) in načelom ekonomičnosti postopka (14. člen ZUP).

Pri ugotavljanju dejanskega stanja je tožena stranka utemeljeno upoštevala tožnikove navedbe na zaslišanjih dne 19.10.2005 in 3.10.2006, da so mu Srbi porušili hišo, da je bil v januarju 2004 fizično napaden s strani dveh oseb in da ga je v letu 2004 v B. verbalno napadel starejši moški. Tudi pritožbeno sodišče meni, da pri odločitvi, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, tožena stranka utemeljeno ni upoštevala porušenja njegove hiše v vasi S., Občina S., saj se je to zgodilo med vojno med letoma 1992 in 1995 (takrat je bil tožnik po njegovih lastnih navedbah na zaslišanju dne 3.10.2006 na Hrvaškem), ko se je v S. in njeni okolici porušilo ogromno objektov in rušenje tožnikove hiše ni bilo pogojeno z njim osebno. Tudi pritožbeno sodišče meni, da se zgolj en fizični napad, brez zdravstvenih posledic, in eno verbalno nadlegovanje, v skladu z 9. členom Direktive, ne more šteti kot preganjanje.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna in zakonita tudi odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da mora tožnik po pravnomočnosti odločitve glede azila zapustiti Slovenijo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč v tem primeru tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za subsidiarno zaščito po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Glede na razloge, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka in se pritožbeno sodišče nanje v tej sodbi izrecno sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1), tožnik z ničemer ni izkazal, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 8. alineje 1. odstavka 2. člena ZAzil. Pravilno in zakonito je tudi pravno stališče tožene stranke, ob tem, da je tožena stranka ves čas upravnega postopka upoštevala duševno stanje tožnika, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da v določbah ZAzil ni določb, ki bi dajale prosilcem možnost uveljavljati prošnjo za azil zaradi zdravstvenega stanja. Tudi pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da takega razloga za priznanje azila ne določa ne Ženevska Konvencija in ne določbe EKČP. Zdravstveni razlogi, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, torej ne morejo biti predmet azilnega postopka.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da je pritožba tožene stranke zoper izpodbijano sodbo utemeljena in da tožba ni utemeljena iz razlogov, navedenih v tej sodbi. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča zmotno presodilo listine (zapisnika o zaslišanju tožnika z dne 19.10.2005 in 3.10.2006 o dejstvu rušitve tožnikove hiše; in o tem, da tožena stranka ni upoštevala tožnikovega duševnega stanja) in je po presoji pritožbenega sodišča na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje s strani tožene stranke, ki ga samo, kljub določbi 3. odstavka 39. člena ZAzil, ni dopolnjevalo, pa bi ga glede na to določbo, kolikor je menilo, da ga tožena stranka ni ugotovila pravilno in popolno, moralo, zmotno uporabilo materialno pravo - ZAzil, zlasti določbe glede pogojev za priznanje azila oziroma subsidiarne zaščite.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. in 3. točke 3. odstavka 80. člena ZUS-1 ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnikovo tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno, iz razlogov, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla že tožena stranka in se nanje pritožbeno sodišče izrecno sklicuje.

Pritožbeno sodišče je pri odločanju uporabilo ZUS-1, in sicer pri odločanju o pritožbi, ki je izrecno predvidena v 5. odstavku 39. člena ZAzil, na podlagi 1. in 2. odstavka 107. člena ZUS-1, pri odločanju o tožbi pa na podlagi 104. in 105. člena ZUS-1.