Jedro

Izločitvena pravica je pravica upnika, da v stečajnem postopku izločuje iz stečajne mase stvari, ki niso dolžnikov last in zato niso del njegovega premoženja.

Z izločitvenimi zahtevki se izločujejo stvari iz posesti stečajnega dolžnika, ki niso njegova last. Izločitvenih zahtevkov ni mogoče utemeljevati z obstojem pridržne pravice, ker zaradi pridržne pravice upnika ne preneha dolžnikova lastnina na pridržani stvari.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da naj se ugotovi, da je z dnem 18.7.1996 vzpostavila zakonito pridržno pravico nad osebnim vozilom znamke Renault Clio 1,2 BEBOP, reg. št..., ki je last toženca ter dalje, da je v stečajnem postopku pod opr. št. St 41/96 tožnici priznana izločitvena pravica in se zato navedeni avtomobil izloči iz stečajne mase toženca. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se s spremenjeno sodbo njenemu tožbenemu zahtevku ugodi. Tožnica opozarja v reviziji, da sta sodišči nižjih stopenj prezrli določilo 131. člena ZPPSL, po katerem začetek stečajnega postopka ne vpliva na pravice do posebnega poplačila iz določenega dolžnikovega premoženja, pri čemer je zajeta tudi pravica retencije. Tožnica je v tožbi uveljavljala prav to pravico. Zato je zahtevala, da se v prvem delu ugotovi, da ima nasproti tožencu v primerjavi z drugimi upniki pravico do posebnega poplačila iz njegovega določenega premoženja to je avtomobila. Ta pravica je zakonita pridržna pravica. V drugem delu pa je vztrajala, da se ji prizna izločitvena pravica na osebnem avtomobilu, ki se ga naj zato izloči iz stečajne mase in tako omogoči materializacija prvega dela zahtevka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožencu, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

V stečajnem postopku zoper toženca je bila tožnica kot upnica stečajnega dolžnika napotena s sklepom stečajnega sodišča, da v pravdi uveljavlja prerekano izločitveno pravico na osebnem avtomobilu znamke Renault Clio, reg. št... Tožnica je z vloženo tožbo uveljavljala dva zahtevka: ugotovitvenega, po katerem da je 18.7.1996 vzpostavila zakonito pridržno pravico nad spornim avtomobilom, ki je toženčeva last in nadaljnjega, da se glede na priznano izločitveno pravico osebni avtomobil izloči iz stečajne mase toženca. Sodišči prve in druge stopnje sta tožničin celotni zahtevek zavrnili z utemeljitvijo, da izločitveni zahtevek glede na nesporno dejstvo, da je obravnavani osebni avtomobil toženčeva last, ni utemeljen, saj se lahko izločuje iz premoženja stečajnega dolžnika le stvari, ki niso njegova last. Sodišče druge stopnje je v razlogih svoje odločitve še poudarilo, da tožnica ločitvene pravice, ki bi jo morebiti lahko, v sporu ni uveljavljala.

Izpodbijani odločbi sodišč nižjih stopenj, ki naj bi bili po revizijskih izvajanjih pravno zmotni, temeljita predvsem na 131. in naslednjih členih Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS, št. 67/93 in 39/97, naprej ZPPSL). Prvi odstavek 131. člena navedenega zakona določa, da začetek stečajnega postopka ne vpliva na pravice do posebnega poplačila iz določenega dolžnikovega premoženja (ločitvene pravice) in tudi ne na pravice, da se izločijo stvari, ki ne pripadajo dožniku (izločitvene pravice). Po določilu prvega odstavka 143. člena ZPPSL se mora stečajni upravitelj o vsaki prijavljeni izločitveni oziroma ločitveni pravici določno izjaviti, ali jo priznava ali prereka. Če stečajni upravitelj ali kateri izmed upnikov prereka izločitveno oziroma ločitveno pravico (ki ni nastala z vpisom v zemljiško knjigo oziroma upnik za uveljavljeno pravico še ni pridobil izvršilni naslov), napoti stečajni senat ločitvenega in izločitvenega upnika, da začne v 15 dneh od dneva vročitve sklepa pravdo zaradi uveljavitve svoje pravice (peti odstavek navedenega člena). Revizijski preizkus pravilne uporabe navedenih določb je odvisen od dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj, ki so bile predmet pravne presoje.

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je tožnica uveljavljala izločitveno pravico na toženčevem avtomobilu. Pri tem sta upoštevali vsebino napotitvenega sklepa (po katerem mora tožnica v pravdi uveljavljati prerekano izločitveno pravico) in tožbene navedbe (po katerih je tožnica vložila tožbo zato, ker ji ni bila priznana izločitvena pravica). Ugotovili sta še, da je predmetni avtomobil, ki pa je v tožničini posesti, last toženca to je stečajnega dolžnika. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljeno zavrnili tožničin tožbeni zahtevek, da se iz stečajne mase toženca izloči obravnavani avtomobil. Pravni pomen izločitvenih pravic v stečajnem postopku, določa prvi odstavek 131. člena ZPPSL. Pravna teorija razlaga izločitvene pravice kot pravice upnikov, da izločijo iz stečajne mase stvari, ki niso dolžnikova last in ki zato niso del njegovega premoženja. Z izločitvenimi zahtevki se tako izločujejo stvari iz posesti stečajnega dolžnika, ki niso njegova last. Izločitvenih zahtevkov ni mogoče utemeljevati z obstojem pridržne pravice (ki jo je očitno kot dejansko podlago uveljavljal prvi del tožničinega tožbenega zahtevka), ker zaradi pridržne pravice upnika ne preneha dolžnikova lastnina na pridržani stvari. V tej smeri so zato pravno zmotna zadevna revizijska izvajanja, ki procesno nedopustno poskušajo spremeniti tožbeni zahtevek (ker v reviziji prvič uveljavlja pravico do posebnega poplačila iz toženčevega avtomobila - prvi odstavek 190. člena ZPP). V tej zvezi in zaradi revizijskih izvajanj velja opozoriti še, da začetek stečajnega postopka ne vpliva na tožničino pravico do posebnega poplačila iz pridržane stvari, če ima tako pravico (ki je urejena v 286. in naslednjih členih ZOR).

Ker je bilo ugotovljeno, da je sporni avtomobil last stečajnega dolžnika, morebitna pridržna pravica na stvari pa ne utemeljuje izločitvene pravice, sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožničin izločitveni zahtevek zavrnili.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava zato ni podan. V okviru uradnega dela preizkusa pa revizijsko sodišče ni ugotovilo kršitev iz 386. člena ZPP. Zato je v celoti neutemeljeno revizijo tožnice zavrnilo (393. člen ZPP).