Jedro

Materialnopravnega upravičenja, da povrnitev založenih obratovalnih stroškov terja od konkretnega etažnega lastnika, sodišče prve stopnje tožeči stranki v nasprotju s pritožbenimi navedbami (kar a priori) ni odvzelo. Ker je za nastanek subrogacije bistvena izpolnitev obveznosti, je sodišče prve stopnje v nadaljevanju ugotavljalo, ali je tožeča stranka uspela dokazati, da je dobaviteljem dejansko plačala obveznosti tožene stranke. Z vidika utemeljenosti njenega zahtevka je to namreč ključno. Upravnik ne more zahtevati povrnitve stroškov od etažnega lastnika, če ne izkaže, da je te dobaviteljem predhodno poravnal sam.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim zahteva, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 2.072,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: - 2,44 EUR od 23. 12. 2017 dalje; - 1,22 EUR od 24. 3. 2018 dalje; - 1,22 EUR od 23. 6. 2018 dalje; - 1,24 EUR od 25. 9. 2018 dalje; - 286,92 EUR od 22. 11. 2018 dalje; - 203,29 EUR od 22. 11. 2018 dalje; - 314,51 EUR od 22. 11. 2018 dalje; - 21,61 EUR od 22. 11. 2018 dalje; - 240,60 EUR od 22. 11. 2018 dalje; - 275,36 EUR od 22. 11. 2018 dalje; - 291,94 EUR od 22. 11. 2018 dalje; - 278,55 EUR od 22. 11. 2018 dalje; - 153,62 EUR od 22. 11. 2018 dalje (I. točka izreka izpodbijane sodbe) in da je tožeča stranka dolžna v 8 dneh povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 55,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper citirano sodbo v celoti je tožeča stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi. Podredno je pritožnica predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je strošek sodne takse za pritožbo.

3. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje v 13. (pravilno 11.) točki obrazložitve navedlo, da je med pravdnima strankama spor le o pravilnih ključih delitve in da je obrazložitev v 13. točki ter sploh v točkah 15. in 18. protispisna, ker naj bi sodišče prve stopnje prezrlo, da ključ delitve stroškov izhaja iz predložene upravniške pogodbe. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve zapisalo, da je med pravdnima strankama sporno, ali je tožeča stranka uporabila pravilen ključ delitve, ali je tožena stranka dolžna plačati vtoževane terjatve in na kakšni pravni podlagi. V točkah 13 do 18 pa se s ključem delitve vtoževanih stroškov, ki naj bi nastali v zvezi s posameznimi deli stavbe na naslovu A. in B. v C. (poslovni prostori oziroma enote 000-28, 000-34, 000-35 in 000-4) sploh ni ukvarjalo, temveč je pojasnilo, na kakšen način tožeča stranka (upravnik) v obravnavanem primeru utemeljuje svoj tožbeni zahtevek (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), citiralo 7. in 8. člen Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja z dne 29. 7. 2014 (14. točka obrazložitev izpodbijane sodbe) ter obrazložilo, v katerih primerih ima upravnik materialnopravno upravičenje, da plačilo obratovalnih stroškov zahteva od etažnih lastnikov stavbe (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

7. Pri tem v nasprotju s pritožbenimi navedbami sodišče prve stopnje "pravnih norm v posledici ustreznih dokaznih listin in trditev" ni zmotno uporabilo. Pojasnilo je položaj upravnika v slovenski pravni ureditvi in upoštevaje trditveno podlago tožeče stranke iz dopolnitve tožbe (da v zvezi s posameznimi razdelilniki stroškov navaja, da je založil plačila neplačnikom, med drugim tudi tožene stranke, v dobro lastnikov in uporabnikov stavbe, tako da s tem utemeljuje personalno subrogacijo, saj je s plačilom računov za obratovalne stroške in stroške vzdrževanja skupnih delov stavbe na račune dobaviteljev terjatev teh dobaviteljev prešla nanj) pravilno obrazložilo, da tožeča stranka svojo aktivno legitimacijo v tem postopku utemeljuje na temelju subrogacije. Zato ni mogoče pritrditi pritožnici, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, na kaj je sodišče prve stopnje vezalo materialno podlago za presojo obravnavanega pravnega razmerja – ali na poslovodstvo brez naročila ali na nezakonito gestijo, saj jo je vezalo na pravila o subrogaciji.

8. Upravnik je zastopnik etažnih lastnikov v poslih upravljanja (5. alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ). Pogodba, ki jo sklene z dobaviteljem v imenu in za račun etažnih lastnikov in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno etažne lastnike in dobavitelja (70. člen OZ). Ker upravnik nastopa zgolj kot zastopnik etažnih lastnikov, tretji (dobavitelj blaga ali storitev) nima zahtevka za plačilo teh stroškov zoper upravnika, temveč lahko zahtevek naperi zgolj zoper etažne lastnike, ki so nosilci pravic in obveznosti iz tega razmerja. Vendar je upnik (dobavitelj) dolžan sprejeti izpolnitev od vsakogar, ki ima pravni interes, da bi bila obveznost izpolnjena, in sicer celo, če dolžnik tej izpolnitvi nasprotuje (drugi odstavek 271. člena OZ). Kadar ima tretji za izpolnitev pravni interes, preide nanj ob izpolnitvi upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami že na podlagi zakona (subrogacija po zakonu; 275. člen OZ), kadar takšnega pravnega interesa nima, pa ga je mogoče vzpostaviti na pogodbeni podlagi (274. člen OZ). Sodna praksa je upravnikom v tovrstnih primerih že priznala pravni interes, da plačajo tretjim (dobaviteljem).1 Ta interes izvira iz težnje, da stavba funkcionira kot celota (2. alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ). Takšno delovanje upravnika predstavlja ravnanje v skladu z interesi etažnih lastnikov (peti odstavek 118. člena SPZ).

9. Materialnopravnega upravičenja, da povrnitev založenih obratovalnih stroškov terja od konkretnega etažnega lastnika (tj. tožene stranke), sodišče prve stopnje tožeči stranki v nasprotju s pritožbenimi navedbami torej (kar a priori2) ni odvzelo. Ker je za nastanek subrogacije bistvena izpolnitev obveznosti, pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju ugotavljalo, ali je tožeča stranka uspela dokazati, da je dobaviteljem dejansko plačala obveznosti tožene stranke. Z vidika utemeljenosti njenega zahtevka je to namreč ključno. Upravnik ne more zahtevati povrnitve stroškov od etažnega lastnika, če ne izkaže, da je te dobaviteljem predhodno poravnal sam.

10. Dokaza, da je dobaviteljem (D., d. o. o., E., d. o. o., F., d. o. o., G., d. o. o., H., d. o. o., I., d. d.) poravnala ravno tiste obratovalne stroške, katerih povrnitev v tem postopku vtožuje od tožene stranke, pa tožeča stranka v tem postopku ni zmogla. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožeča stranka sicer predložila račune dobaviteljev, ki so bili izstavljeni na njeno ime, da je predložila tudi izpiske, iz katerih naj bi izhajalo, da je račune dobaviteljev plačala, da iz slednjih sicer izhaja, da naj bi tožeča stranka izvajala neka plačila, da pa ni mogoče preveriti, ali je (npr.) v znesku 379.843,25 EUR, ki ga je tožeča stranka domnevno plačala E., d. o. o., dne 15. 12. 2017, vsebovan tudi znesek po računu E., d. o. o., v znesku 134,31 EUR, ki je bil predmet obračuna v razdelilniku št. 8880001302408. Pri tem sodišče prve stopnje v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni širilo trditvene podlage, saj je namreč tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 11. 8. 2020 trdila, da na "potrdilih o plačilu" niso navedene številke in zneski računov, za katere tožeča stranka trdi, da jih je plačala iz svojih sredstev, zato z njimi ni mogoče dokazati, da so bili ti računi plačani. Pravilno je tudi pojasnilo, (1) da dejstvo, da so bili računi dobaviteljev izstavljeni na tožečo stranko, ne dokazuje, da je točno te račune tožeča stranka tudi plačala in (2) da argument tožeče stranke, da naj bi že samo dejstvo neizklopa oziroma kontinuiranega opravljanja teh storitev izkazovalo, da so bile te storitve plačane, tožeče stranke ne odvezuje obveznosti izkazati materialnopravno upravičenje za konkretni tožbeni zahtevek.

11. Sodišče prve stopnje je torej tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na obratovalne stroške, zavrnilo iz razloga, ker v dokaznem postopku tožeča stranka v okviru dokaznega bremena, ki je na njej, ni izkazala svoje trditve, da je te stroške dobaviteljem založila iz lastnih sredstev. Tožeča stranka tako ni uspela dokazati, da je izpolnila tujo obveznost, s čimer naj bi prišlo do subrogacije, na podlagi katere bi bila od tožene stranke upravičena terjati plačilo (prim. 18. točka obrazložitve).3 Z navedbo, da bistvenih listin tožeče stranke (dokazil o plačilih tožeče stranke na račune dobaviteljev, tabelarični prikaz plačil, razdelilnikov stroškov) ni obrazloženo in pravilno ocenilo kot dokazov, pritožnica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v postopku v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani, v skladu z določbo prvega odstavka 458. člena ZPP ni dovoljeno. Zato ji pritožbeno sodišče odgovarja, da na tej podlagi drugačne odločitve v zvezi z zahtevkom za plačilo obratovalnih stroškov ne more doseči. Tega ne more doseči niti z navedbo, da so obveznosti, ki jih je tožeča stranka obračunala toženki, razdeljene po površini posameznega dela (razen stroškov upravljanja). Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožeča stranka v tem postopku ni dokazala plačila stroškov dobaviteljem in je tožbeni zahtevek neutemeljen že iz tega razloga, se ključ njihove delitve izkaže za pravno irelevantnega.

12. Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). S pritožbo, kot že obrazloženo, torej ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. To pomeni, da tožeča stranka v tem pritožbenem postopku ne more uspešno uveljaviti navedbe, da ne drži obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da so v ceni upravljanja določeni tudi stroški opominjanja oziroma da iz priložene pogodbe določno izhaja, kaj "ni zajeto" in se plačuje poleg stroška upravljanja. Na ta način tožeča stranka namreč zahteva drugačno presojo ugotovljenega dejanskega stanja.

13. Končno pritožnica delne spremembe izpodbijane sodbe ne more doseči niti z navedbo, da je zato, ker ima položaj upravnika, upravičena do plačila najmanj stroška upravljanja. Četudi je res, da pravni temelj za plačilo omenjenih stroškov obstoji in je to sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, pa tožeča stranka tožbenega zahtevka v tem delu ni ustrezno utemeljila po višini. Sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku za plačilo stroškov upravljanja zato ni moglo ugoditi (prim. 22. točko obrazložitve).

14. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP), potem ko je sodba uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Za kar posebna pogodbena zaveza niti ni (več) potrebna. Prim. VSL I Cpg 1167/2010, ki napotuje na uporabo pravil o zakoniti subrogaciji. Prav tako tudi VSK Cpg 196/2014. 2 Oziroma kot navaja pritožnica "ta del zelo nekritično takoj zavrnilo kot uporabno vrednost aktivne legitimacije". 3 To je sodišče prve stopnje ugotovilo v zvezi s stroški D., d. o. o., E., d. o. o., F., d. o. o., G., d. o. o., in I., d. d. V zvezi s stroški, ki naj bi jih tožeča stranka poravnala H., d. o. o., pa je ugotovilo, da ne gre za strošek, ki bi se nanašal na predmetno poslovno stavbo, kar pomeni, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu ni utemeljen.