Jedro

Do uveljavitve novele ZIZ-e je bilo sodišče, ki je bilo pristojno za odločitev o predlogu za izvršbo, pristojno tudi za izdajo sklepa o nadaljevanju izvršbe na dolžnikove nepremičnine.

Dolžnik, zoper sklep o domiku nepremičnine kupcu, ne more uspešno uveljavljati pritožbenega razloga, da je nepremičnino že pred leti prodal, saj je v zemljiški knjigi še vedno vknjižen kot lastnik, sicer pa te navedbe predstavljajo podlago za ugovor tretjega v skladu s 64. členom ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih 1. in 2. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stranke in udeleženka tega izvršilnega postopka sami krijejo vsak svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo dolžnikov predlog za odlog izvršbe in za odstop spisa krajevno pristojnemu sodišču (1. točka izreka), domaknilo nepremičnino, vpisano v vl. št. ... k.o. C., stanovanje št. ... v izmeri 46,91 m? na naslovu K. ..., C., ponudnici N. G. (2. točka izreka) ter odločilo, kateri vpisi se po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu izbrišejo iz zemljiške knjige (3. točka izreka).

Zoper 1. in 2. točko izreka navedenega sklepa sodišča prve stopnje je pravočasno pritožbo vložil dolžnik po pooblaščencu iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in po 2. in 3. točki I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi je navedel, da sodišče, ki je izdalo izpodbijani sklep ni pristojno za odločanje v tej zadevi in da je bila opravljena cenitev napačnega stanovanja, ki ni nikoli bilo v lasti dolžnika. Stanovanje, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom domaknilo kupcu, pa je že leta 1999 prodal in tako od takrat dalje ni več v njegovi lasti. Gre za razpolaganje s premoženjem, ki ne sodi v premoženjsko sfero dolžnika, zaradi česar bo za zdajšnjo lastnico stanovanja gotovo povzročena večja premoženjska škoda. Predlagal je, da sodišče druge stopnje spremeni izpodbijani sklep, podrejeno pa ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V odgovorih na pritožbo, ki sta ju vložila upnik I. K. s.p in kupec N. G. po svojih pooblaščencih, sta oba nasprotovala dolžnikovim navedbam v pritožbi in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da je dolžnikova pritožba v delu, ki se nanaša na zavrnitev predloga za odlog izvršbe, neobrazložena, zato je v tem delu preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje le v mejah razlogov, na katere v skladu z II. odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, ob tem pa ni zasledilo kakšnih kršitev.

Določba I. odstavka 35. člena ZIZ (na katero se po mnenju sodišča druge stopnje pravilno sklicuje sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa) določa, da je sodišče, ki je pristojno za odločitev o predlogu za izvršbo, pristojno tudi za odločanje o vseh drugih vprašanjih v izvršbi, če zakon ne določa drugače. Sicer določba IV. odstavka 35. člena ZIZ (ki je bila dodana z novelo ZIZ-E in na katero se je skliceval dolžnik) res določa, da v primeru, če upnik med izvršilnim postopkom predlaga poleg ali namesto že dovoljenih sredstev oziroma predmetov izvršbe tudi izvršbo na nepremičnine, postane za to izvršilno sredstvo izključno krajevno pristojno sodišče, ki je pristojno za odločanje o tem izvršilnem sredstvu. Vendar pa pritožnik ob tem spregleda dejstvo, da je cit. določba pričela veljati šele z uveljavitvijo novele ZIZ-E dne 25. 11. 2006. Predmetni izvršilni postopek se je začel že v letu 2001, v skladu s takrat veljavnim besedilom določila 143. člena ZIZ pa je bilo za samo dovolitev izvršbe krajevno pristojno okrajno sodišče, na območju katerega je sedež organizacije za plačilni promet oziroma njene enote, ki vodi dolžnikov račun, torej Okrajno sodišče v Žalcu. Upnik pa je nato leta 2004 predlagal nadaljevanje izvršbe na dolžnikove nepremičnine, sodišče prve stopnje pa je ob upoštevanju I. odstavka 35. člena ZIZ povsem utemeljeno dovolilo nadaljevanje izvršbe z novo predlaganim sredstvom izvršbe. Tako se dolžnikovi očitki o krajevni nepristojnosti sodišča prve stopnje v celoti pokažejo za neutemeljene.

Nadalje pritožba izpostavlja, da je bila opravljena cenitev napačnega stanovanja. Že sodišče prve stopnje je dolžnika pravilno poučilo, da bi to pripombo dolžnik moral podati po vročitvi cenitvenega poročila oziroma v pritožbi zoper sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnine, ne pa v pritožbi zoper sklep o domiku nepremičnine kupcu. Na javni dražbi dne 16. 2. 2007 pa je sodišče prve stopnje prodalo nepremičnino vpisano v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Celju v vl. št. ... k.o. C., št. ..., last dolžnika, kot je navedeno v odredbi o prodaji z dne 11. 1. 2007. Sodišče druge stopnje pa ob tem le še dodaja, da je iz cenitvenega poročila prav tako razvidno, da je cenilec ocenil nepremičnino vpisano v vl. št. ... k.o. C., stanovanje ... v izmeri 46,91 m?, ki je predmet tega izvršilnega postopka.

Tudi glavni očitek pritožbe, da nepremičnina, ki je predmet tega izvršilnega postopka, ni več njegova last, ker jo je že leta 1999 prodal, je neutemeljen. V skladu s I. odstavkom 49. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) se za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom zahteva vpis v zemljiško knjigo, ki se na podlagi II. odstavka istega člena SPZ opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo. Za veljavno pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice na nepremičninah je torej poleg sklenitve pravnega posla (iustus titulus) potreben tudi pridobitni način (modus acquirendi), to je vpis v zemljiško knjigo. Šele z vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo je lastninska pravica pravno veljavno pridobljena. Iz podatkov zemljiške knjige pa je razvidno, da je kot lastnik predmetne nepremičnine še vedno vpisan dolžnik, kar ob upoštevanju domneve iz I. odstavka 11. člena SPZ pomeni, da je dolžnik lastnik teh nepremičnin. Sicer pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da te navedbe kvečjemu prestavljajo podlago za ugovor tretjega po 64. členu ZIZ, nikakor pa ne morejo biti razlog za izpodbijanje sklepa o domiku, saj se le-ta lahko izpodbija le zaradi kršitev določb ZIZ o javni dražbi.

Materialno pravo je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno uporabilo, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni bila storjena nobena od tistih kršitev postopka, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ). Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu (I. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ) potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni bil uspešen (I. odstavek 165. člena v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako pa sama krijeta svoje stroške tega pritožbenega postopka tudi upnik I. K. s.p in kupec N. G., saj stroški, ki sta jih priglasila vsak v svojem odgovoru na pritožbo, v tej pritožbeni zadevi niso bili potrebni (I. odstavek 165. člena v zvezi s I. odstavkom 155. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).