Jedro

Spremembe na tožnikovem očesu so vidne le ob intenzivni menjavi svetlobe in čustvenih doživetjih. Sam je povedal, da ga to ne moti. Kljub izvedenčevi oceni ob blažji skaženosti ne gre za skaženost v smislu pravnega standarda in zato tudi ne za pravno priznano škodo, saj za njen obstoj manjkata tako objektivni kot tudi subjektivni element. Presoja pravične denarne odškodnine za druge oblike nepremoženjske škode.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba druge stopnje tako delno spremeni, da se glasi: "I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba prve stopnje tako delno spremeni, da se glasi:

1. Toženki morata plačati tožniku 5.700.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.2.2003 dalje in zamudne obresti od tega zneska za čas od 1.1.2002 do 11.2.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, vse v roku petnajstih dni, da ne bo izvršbe.

2. Toženki morata povrniti tožniku 693.493 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.2.2003 dalje v roku petnajstih dni, da ne bo izvršbe.

3. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem delu potrdi sodba prve stopnje.

III. Toženki morata povrniti tožniku 19.215 SIT pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.7.2003 dalje v roku petnajstih dni, da ne bo izvršbe." V ostalem se revizija zavrne.

Toženki morata povrniti tožniku 16.238 SIT revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.2.2005 dalje v roku petnajstih dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Dne 25.5.1998 se je med odmorom v šolski garderobi poškodoval takrat enajst let star tožnik, ker mu je v oko priletela teniška žogica, ki jo je drug učenec zabijal v steno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo odškodninsko odgovornost obeh toženk na podlagi prvega odstavka 167. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami - ZOR; v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) zaradi premalo skrbnega nadzorstva šole.

Tožniku je od zahtevanih 2.000.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti prisodilo 600.000 SIT odškodnine, od zahtevanih 750.000 SIT za strah 600.000 SIT in od zahtevanih 7.500.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 3.500.000 SIT. Zato je toženkama naložilo, da morata tožniku plačati 4.700.000 SIT odškodnine in mu povrniti sorazmeren del pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek iz teh naslovov in vseh zahtevanih 1.250.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti je zavrnilo.

Tožnikovi pritožbi je sodišče druge stopnje delno ugodilo in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti zvišalo od 3.500.000 SIT na 3.800.000 SIT, s tem pa celotno odškodnino na 5.000.000 SIT. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je še o pritožbenih stroških, zaradi očitne pisne pomote pa je kasneje ta del popravilo s sklepom o popravi.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, predlaga pa tako ugoditev reviziji, da se izpodbijana sodba spremeni in se mu prisodi celotna zahtevana odškodnina. V nadaljevanju podrobno opisuje prestane telesne bolečine, zdravljenje in nevšečnosti, prizadetost v bolnici, ko je vsak dan jokal itd. Pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti poleg ostalega poudarja tudi tožnikove omejitve pri izbiri poklica in veliko konkurenčnost na trgu delovne sile. Pri strahu ponavlja izvedenčeve ugotovitve in še zatrjuje določen trajen strah, ker je izvedenec povedal, da je poškodovano oko sedaj mesto manjše odpornosti. Zato je bila neutemeljena zavrnitev preko prisojene odškodnine zahtevanih zneskov. Najbolj sporna je po mnenju revidenta zavrnitev celotnega zneska za duševne bolečine zaradi skaženosti. Pri tem povzema izvedenčev opis spremembe, kdaj je ta zaznavna in izvedenčevo opredelitev, da gre za blago skaženost. Revident pojasnjuje, zakaj sta podani objektivni in subjektivni element te oblike nepremoženjske škode ter opozarja na izpoved tožnikove matere, da tožnika prijatelji dražijo. Razlogi pritožbenega sodišča, da je prvo sodišče ugotovitve v zvezi z adolescentnim opazovanjem upoštevalo pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, so nepravilni, saj iz razlogov prvostopenjske sodbe pri tej obliki škode kaj takega ne izhaja. Pritožbeno sodišče torej dejansko sicer lažje skaženosti ni upoštevalo pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zaradi objektivno ugotovljene skaženosti in izpovedi zakonite zastopnice mladoletnega tožnika o tožnikovem zavedanju skaženosti pa je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004-UPB2).

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženkama, ki nanjo nista odgovorili (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče poudarja, da z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče ne more obravnavati tistih trditev, ki presegajo v postopku na prvi stopnji ugotovljeno in v postopku na drugi stopnji potrjeno dejansko podlago. Med take neupoštevane trditve v tej zadevi spada nova trditev o stalnem strahu, ker je poškodovano oko sedaj mesto manjše odpornosti. Tožnik v postopku na prvi stopnji v zvezi s to izvedenčevo ugotovitvijo ni zatrjeval nobenega strahu, tudi v njegovi izpovedi ali izpovedi njegove matere ni nobene podlage za tako trditev.

Revizijsko sodišče je upoštevalo naslednje dejanske ugotovitve sodišč o obsegu in intenzivnosti posameznih oblik nepremoženjske škode.

Tožnik je po ugotovitvah izvedenca ob škodnem dogodku dobil udarnino levega zrkla s togo zenico, krvavitev v rumeni pegi levo in raztrganino žilnice levo. Zaradi poškodbe je bil enajst dni v bolnišnici, kjer je dobival zdravila v obliki tablet, mazil, kapljic, odrejeno je bilo relativno mirovanje, zelo neugodna je bila iztrganost iz domačega okolja, kasneje je hodil na kontrolne preglede in ni smel telovaditi. Hude telesne bolečine je trpel devet dni, srednje štirinajst dni in lahke devetdeset dni. Za to obliko škode sta obe sodišči tožniku prisodili 600.000 SIT odškodnine.

Tožnik je za primarni hud strah ob poškodbi zaradi nenadnega udarca v oko, ki je trajal več dni, in za zaskrbljenost, ki je nihala šest mesecev do seznanitve o končnem izidu zdravljenja, po presoji obeh sodišč upravičen do odškodnine 600.000 SIT.

Zaradi poškodbe očesa ima tožnik sedaj le še 30% normalnega središčnega vida na levem očesu, sicer pa je slika zverižena, izgubil je kvaliteto prostorskega oziroma globinskega vida, ne sme se potapljati pod tri do štiri metre, pri košarki ne more biti uspešen, ni sposoben za voznika motornih vozil poklicno A, C, E in D kategorije ter za delo pri nevarnih strojih. Moti ga močnejši vir svetlobe, sonce ipd. Za študij bo sposoben, pri izbiri poklica pa bo omejen. Sedaj se njegove težave kažejo predvsem v tem, da se ne more več ukvarjati s potapljanjem in košarko, telovadbe je oproščen, pri branju ima težave, kadar se skloni, čuti pritisk v očesu, ne more več toliko delati z računalnikom, gledati televizije in voziti kolesa. Zaradi vseh teh omejitev tožnik trpi in bo trpel duševne bolečine. Po presoji pritožbenega sodišča je pravična denarna odškodnina za to obliko škode 3.800.000 SIT.

Obe sodišči sta presodili, da pri tožniku nista podani skaženost in z njo povezane duševne bolečine. Iz izvedenčevih ugotovitev izhaja, da ima tožnik zaradi poškodovanega očesa levo zenico razokroženo, zategnjeno in togo, ekscentrično ležečo, vendar je to opazno le pri menjavi intenzivnosti svetlobe. Zenica na tem očesu reagira počasneje, kar je vidno pri menjavi intenzivne svetlobe in pri čustvenih doživetjih. Izvedenčeve ugotovitve o objektivnih spremembah očesa in opredelitev o lažji skaženosti temeljijo na pregledu 26.11.1999, kar izhaja iz njegovega prvega izvedenskega mnenja. Na postavljena vprašanja je v dopolnitvi iz decembra 2001 še pojasnil, da tožnik posebnih duševnih bolečin zaradi sprememb na telesu na splošno ni imel, nadaljeval pa je, da "se lahko ob določenih trenutkih adolescenčnega opazovanja pojavijo hkrati s spoznanjem o manjvrednosti poškodovanega organa vida". Manjvrednost poškodovanega očesa tudi po presoji revizijskega sodišča sodi med zmanjšanje življenjske aktivnosti, ne pa med oblike skaženosti. Revizijski očitki podobnim razlogom pritožbenega sodišča so zato neutemeljeni. Povzeta izvedenčeva ugotovitev torej govori o možnih bodočih duševnih bolečinah v določenih trenutkih odraščanja in nič več. Njegova opredelitev, da gre za blažjo skaženost, pa ni sprejemljiva, ker gre pri tem pojmu za pravni, ne pa medicinski standard. Da v obravnavani zadevi ne gre niti objektivno niti subjektivno za to obliko nepremoženjske škode, je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi izpovedi tožnika, ki je na obravnavi 11.4.2001 pojasnil, da je bil premik zenice še viden eno leto prej, sedaj pa ne več. Ker se tiste spremembe, ki jih ugotavlja izvedenec, zaznajo le ob intenzivni menjavi svetlobe oziroma čustvenih doživetjih, tudi po presoji revizijskega sodišča tega ni mogoče opredeliti kot stanje skaženosti v pomenu obstoja objektivnega elementa te oblike škode. Ne obstoji pa niti subjektivni element, saj je tožnik sam povedal, da ga sedaj, ko se premik zenice ne vidi več, to ne moti in da ga tudi sošolci o tem niso spraševali, ker ni bilo opaziti. Res je tožnikova mati povedala drugače, vendar neupoštevanje njene izpovedi o zatrjevanih duševnih bolečinah ne pomeni procesne kršitve, temveč le dokazno oceno, ki jo je naredilo sodišče prve stopnje, ker je upoštevalo tožnikovo izpoved. Ali obseg ugotovljenih sprememb na poškodovanem očesu predstavlja objektivni element skaženosti, pa je vprašanje pravne presoje in je tudi iz tega razloga revizijski očitek procesne kršitve pritožbenemu sodišču neutemeljen. Na podlagi izvedenčevih ugotovitev o obsegu sprememb na tožnikovem očesu in njihovi vidnosti ter tožnikove izpovedi po presoji revizijskega sodišča ni mogoče pritrditi revizijskemu stališču, da je izkazan objektivni element te oblike škode, povzeta dokazna ocena o duševnih bolečinah v zvezi s temi spremembami pa ne potrjuje niti obstoja subjektivnega elementa. Zato je bila odločitev obeh sodišč o zavrnitvi zahtevane odškodnine za to obliko nepremoženjske škode materialnopravno pravilna.

Pravna podlaga za določitev pravične denarne odškodnine je v 200. in 203. členu ZOR, ki vsebujeta merila o konkretizaciji škode, njeni individualizaciji z upoštevanjem vseh značilnosti konkretnega oškodovanca in o primerjavi odmerjene odškodnine s prisojo v drugih primerljivih odškodninskih zadevah. Ta merila so pri prisoji odškodnine za telesne bolečine z nevšečnostmi in za strah pravilno uporabljena, pri prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa je treba pritrditi tožnikovi revizijski graji. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je glede na značilnosti obravnavanega primera v premajhni meri upoštevana starost mladoletnega tožnika in iz nje izhajajoče okoliščine, da je bil tožnik s poškodbo in njenimi posledicami soočen že pri enajstih letih in praktično na začetku odraščanja za vse življenje prizadet na mnogih področjih zaradi le 30% normalnega središčnega vida na poškodovanem očesu in izgube prostorskega vida. Prav to dejstvo v primerjavi s prisojo odškodnine v podobnih zadevah narekuje zvišanje odškodnine iz tega naslova za 700.000 SIT, torej odmero pravične denarne odškodnine v znesku 4.500.000 SIT. Višja odškodnina iz tega naslova, pa tudi iz ostalih dveh naslovov, pa bi presegla okvir siceršnje prisoje odškodnin v primerljivih zadevah in je zato v ostalem delu tožnikova revizija neutemeljena.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe. Sprememba prisojene odškodnine je narekovala tudi spremembo odločitve o vseh stroških postopka. Upoštevaje končni uspeh je tožnik v postopku na prvi stopnji uspel v višini 75% (v celoti glede temelja, 50% glede višine). Njegovi pravilno odmerjeni stroški v postopku na prvi stopnji znašajo 987.325 SIT, 75% pa 740.494 SIT.

Pravilno odmerjeni stroški prvotoženke v znesku 78.000 SIT in drugotoženke v znesku 110.000 SIT znašajo skupaj 188.000 SIT, 25% od tega pa 47.000 SIT. Zato morata toženki tožniku po medsebojnem pobotu povrniti še 693.493 SIT pravdnih stroškov. Tožnikov uspeh na drugi stopnji pri pritožbenem izpodbijanju 6.800.000 SIT in sedanjem uspehu 1.000.000 SIT znaša zaokroženo 15%. Pravilno odmerjeni pritožbeni stroški znašajo 128.100 SIT, zato morata toženki povrniti tožniku 19.215 SIT pritožbenih stroškov. Ker je tožnik v reviziji izpodbijal zavrnjeni znesek 6.500.000 SIT, uspel pa je z zneskom 700.000 SIT, njegov revizijski uspeh znaša zaokroženo 11%. Tožnikove revizijske stroške je revizijsko sodišče odmerilo za revizijo, končno poročilo stranki in materialne izdatke v skupnem številu 1122 točk po 110 SIT, kar znese 123.420 SIT, temu pa je prištelo 24.200 SIT za 20% DDV na odvetniške storitve in tako odmerilo tožnikove revizijske stroške na 147.620 SIT. Toženki morata povrniti tožniku 11% teh stroškov, torej 16.238 SIT. Revizijsko sodišče je tožniku prisodilo tudi zakonske zamudne obresti od pritožbenih in revizijskih stroškov, saj je to uveljavljal tako v uvodu pritožbe kot v uvodu revizije. Odločitev o vseh stroških postopka temelji na določbah prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP, prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP ter določbah odvetniške tarife.