Jedro

Če se invalid III. kategorije invalidnosti (ali II. kategorije invalidnosti) po nastanku ugotovljene invalidnosti ne zaposli na drugem delovnem mestu, ni upravičen do nadomestila za invalidnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 6. 11. 2006 in št. ... z dne 15. 1. 2007 in da se mu prizna pravica do nadomestila za invalidnost in naloži tožencu plačilo stroškov postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Zoper pritožbo je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Vztraja, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo na podlagi zmotne uporabe 94. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in da je upravičen do nadomestila za invalidnost. Navaja, da je nesporno, da je rojen 8. 3. 1945 ter, da je bil star 50 let (pravilno 60 let) dne 8. 3. 2005. Prav tako je nesporno, da je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto, ki je fizično lažje delo, brez dolgotrajnih prisilnih drž in dvigovanja bremen nad 10 kg, brez dela na višini s polnim delovnim časom od 24. 11. 2005 dalje. Meni, da so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, kot so določeni v 94. členu ZPIZ-1, saj izpolnjuje kriterij starosti, invalidnosti III. kategorije, kot tudi dejstvo, da ni mogel pri delodajalcu opravljati istih del in na enak način, zaradi omenjenih zdravstvenih težav in invalidnosti. V samem postopku pa sodišče tudi ni zaslišalo direktorja delodajalca, zaradi česar je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Po njegovem je povsem jasno, da tožnik zaradi bolezenskih stanj ni mogel delati na istem delovnem mestu in opravljati istega dela, kot pred priznanjem invalidnosti III. kategorije, ker tega fizično ni bil zmožen. Če bi lahko dejansko opravljal isto delo, kot pred priznano kategorijo invalidnosti, bi to samo po sebi pomenilo negacijo priznane stopnje invalidnosti. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo ter uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba niti ne navaja.

V obravnavani zadevi, ko je spor o tem, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje nadomestila za invalidnost, je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo, opr. št. Ps 347/2007 z dne 10. 7. 2008, s katero je tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 6. 11. 2006 in z dne 15. 1. 2007 ter priznanje pravice do nadomestila za invalidnost ter povračilo stroškov postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 653/2008 z dne 12. 3. 2009 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z določenimi napotki.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z napotki pritožbenega sodišča izvedlo dodatne dokaze o bistvenem vprašanju, ali se je tožnik, pri katerem je ugotovljena invalidnost III. kategorije invalidnosti, zaposlil na drugem delovnem mestu. V ta namen je zaslišalo tožnika, E.B., delavko pri tožnikovem delodajalcu, ki je sodelovala s tožencem v predsodnem postopku, zaslišalo pa je tudi direktorja Š.K. Kot je izpovedal zaslišani tožnik, po pravnomočnosti odločbe, s katero je bil spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti, na drugem delovnem mestu ni pričel delati, niti ni za drugo lažje delo sklenil pogodbe. Tudi po nastanku invalidnosti mu je delovodja odredil enako vrsto del, kot jih je opravljal, preden je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Navedeno je potrdila zaslišana E.B. in dodatno pojasnila, da tožnika niso mogli razporediti na delo, ki bi bilo skladno z omejitvami iz odločbe, ker takega dela ni bilo. Smiselno enako je izpovedal tudi zaslišani direktor Š.K., ki pojasnil, da je imel tožnik sklenjene pogodbe za pomožnega gradbenega delavca pred nastankom in po nastanku ugotovljene invalidnosti, da je delal enako kot ostali pomožni delavci in da mu lažjega dela niso mogli zagotoviti.

Na podlagi navedenih enotnih izpovedih ter listinske dokumentacije, je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je tožnik tudi po nastanku invalidnosti III. kategorije še nadalje opravljal enako delo kot pred nastankom invalidnosti in da se na drugem delovnem mestu po nastanku invalidnosti ni zaposlil. To pa je enako dejansko stanje, kot ga je ugotovil toženec in pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev po 94. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Po 94. členu ZPIZ-1 mora poleg pogojev, na katere se sklicuje pritožba, biti izpolnjen še nadaljnji pogoj, to je, da se delovni invalid II. ali III. kategorije invalidnosti zaposli na drugem delovnem mestu. Tega pogoja pa tožnik tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni izpolnjeval in tega niti pritožba ne izpodbija.

Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, neutemeljen pa je tudi očitek, da sodišče ni zaslišalo direktorja delodajalca, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.