Jedro

Drži, da uporaba določila 83. člena OZ ni omejena zgolj na formulirane (standardizirane) pogodbe in splošne pogoje, temveč se lahko razteza tudi na posamične (individualizirane) pogodbe, vendar le pod pogojem, da jih je vnaprej pripravila ena pogodbena stranka. V tem konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnik skladno z avtonomijo volje strank in načelom dispozitivnosti povsem svobodno sodeloval pri pogajanjih za sklenitev Pogodbe in tudi pri njeni sklenitvi, zato ni sledilo njegovim navedbam, da je bilo sporno določilo Pogodbe tipsko sestavljeno in vnaprej pripravljeno s strani tožene stranke, imel se je tudi možnost seznaniti z vsebino pogodbe, tako da ni mogoče šteti, da je podpis na zapis pogodbe dal, ne da bi vsebino poznal, posledično pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da pri razlagi spornega določila ni bilo podlage za uporabo določila 83. člena OZ. Namen spornega oziroma nejasnega določila Pogodbe je bil, da se zapis v 4. odstavku 1. člena Pogodbe v delu, ko govori o zamenjavi delovnega mesta v povezavi (″-oz″) z zamenjavo predsednika kluba, nanaša na delovno mesto predsednika kluba pri glavnem sponzorju. Materialno pravno pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je zamenjava oziroma prenehanje delovnega mesta predsednika kluba pri glavnem sponzorju predstavljala razlog za prekinitev (ali spremembo) Pogodbe.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 1.023,89 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 60.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7. 12. 2016 dalje do plačila ter ji plača vse pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (točka I. izreka) in tožeči stranki še naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti toženi stranki 4.550,04 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila (točka II. izreka).

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik v pritožbi najprej na kratko povzame odločitev sodišča prve stopnje, nato pa sodišču prve stopnje očita zmotnost zaključka, da je tožena stranka pravilno uresničila odstopno upravičenje oziroma, da odstopno upravičenje sploh ima. Izpostavlja, da gre za enostransko pravico (oblikovalno pravico), ki mora biti pogodbeno izrecno in jasno dogovorjena, saj daje eni stranki možnost, da enostransko (brez soglasja oziroma mimo volje druge stranke) poseže v oziroma spremeni obstoječe razmerje. Glede na to mora biti takšno odstopno upravičenje oziroma oblikovalna pravica jasno in nedvoumno dogovorjena. Tožnik pa meni, da glede na besedilo 4. odstavka 1. člena Pogodbe takšno oblikovalno upravičenje ni bilo izrecno in nedvoumno dogovorjeno. To določilo namreč glasi: „Pogodba za sezono 2015/2016 je fiksna, za naslednji sezoni pa je realizacija odvisna ali se pogodba spremeni ali prekine v primeru zamenjave predsednika kluba oz. zamenjave na delovnem mestu.“, iz takšnega zapisa pa ne izhaja, da bi tožena stranka sploh imela oblikovalno upravičenje oziroma možnost enostransko prekiniti obstoječo pogodbo. Nikjer ni izrecno določeno, da ima tožena stranka avtomatsko v primeru „zamenjave predsednika kluba oz. zamenjave na delovnem mestu“ možnost enostransko (in brez posledic) pogodbo spremeniti oziroma prekiniti. Pa tudi v kolikor bi bilo šteti, da je v tem členu dejansko bilo dogovorjeno oblikovalno (odstopno) upravičenje, pa tožnik meni, da ni jasno določeno, v čigavo korist je bilo določeno oziroma ni jasno določeno, da je ravno tožena stranka odstopni upravičenec in ne morebiti tožnik. Ob tem izpostavlja izpoved tedanjega predsednika tožene stranke, M. F., ki je izpovedal, da se je to določilo vstavilo v pogodbo na pobudo oziroma na željo tožnika, ki naj bi na lastno pobudo oz. željo vztrajal, da se v pogodbo zapiše, da se pogodba sme s strani kluba spremeniti ali celo prekiniti, v kolikor predsednik kluba izgubi službo v P. d.d. in da bi naj pri tem določilu tožnik vztrajal iz razloga, ker je bil tedaj predsednik kluba in zaposlen v P. d.d. prav on (M. F.), ki je bil tudi edina oseba, s katero se je tožnik bil pripravljen oz. zmožen pogovarjati. Ob taki izpovedbi je po mnenju tožnika v pritožbi življenjsko nelogično, da bi tožnik vztrajal, da se zaradi tega, ker je bil M. F. edina oseba, s katero se je bil pripravljen oziroma zmožen pogovarjati, podeli toženi stranki odstopno upravičenje, da v primeru zamenjave predsednika, enostransko spremeni oz. prekine pogodbo. Ob takšni izpovedbi M. F. bi bilo po mnenju tožnika življenjsko logično in prepričljivo, da bi tožnik izgovoril odstopno upravičenje sebi, da bi lahko v primeru zamenjave predsednika kluba, kot edine osebe, s katero je tožnik pripravljen oz. zmožen pogovarjati, enostransko prekine pogodbo, v kolikor zaradi zamenjave predsednika kluba ne bi mogel več sodelovati s toženo stranko. Če je sodišče prve stopnje ugotavljalo pravo poslovno voljo v tem delu, bi v okviru te presoje moralo po mnenju tožnika upoštevati in ugotoviti tudi, v čigavo korist je morebitno odstopno upravičenje bilo dogovorjeno, saj ni logično, da bi ravno tožnik vztrajal na tem, da se toženi stranki podeli odstopno upravičenje, ki je tožniku izrazito v breme oziroma škodo. Še zlasti če se upošteva, da je ekonomsko in eksistencialno odvisna od kluba in igranja košarke. V tej luči je potrebno po mnenju tožnika tudi upoštevati njegovo izpoved, da so mu v klubu obljubljali dolgotrajno sodelovanje in da so ga s tem pravzaprav premamili, da je prišel igrat k toženi stranki in je zapustil prejšnji klub, kjer je imel zagotovljeno dolgoročno sodelovanje. Po mnenju tožnika bi bilo nelogično, da bi ob podpisu pogodbe za tri leta in obljubah o večletnem sodelovanju tožnik sam vztrajal, da se toženi stranki podeli odstopno upravičenje in da bi tožnik dal toženi stranki mehanizem, da pogodbo enostransko prekine in tožnika eksistencialno ogrozi. Glede na to, da tudi iz dopisa tožene stranke (prekinitev pogodbe z dne 12. 8. 2016) izhaja, da bi se naj sporni 4. odstavek 1. člena v pogodbo vnesel izrecno na željo tožnika, je pri ugotavljanju prave poslovne volje po mnenju tožnika potrebno šteti, da je bilo odstopno upravičenje dogovorjeno kvečjemu v korist tožnika in ne tožene stranke. Tožena stranka sedaj seveda za nazaj poskuša določilu pripisati drugačen pomen in posledice, kot so bile prvotno mišljene. Tožnik sodišču prve stopnje očita, da v tem delu izpodbijana sodba nima razlogov in je posledično ni mogoče preizkusiti (kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP) oziroma je pravo poslovno voljo napačno ugotovilo, saj pri ugotavljanju prave poslovne volje ni upoštevalo teh okoliščin, ki bi naj pripeljale do zapisa takšnega določila v pogodbo. Po tožnikovem mnenju je šteti, da je v tem delu dejansko stanje napačno ugotovljeno, saj ne iz zapisa pogodbe ne iz izvedenih dokazov (zaslišanj) ne izhaja, da bi stranke dogovorile odstopno upravičenje oziroma, da bi morebitno takšno odstopno upravičenje bilo dogovorjeno v korist tožene stranke. Sodišču prve stopnje tožnik nadalje očita, da je vsebino in pomen 4. odstavka 1. člena Pogodbe in z njim povezano pravo poslovno voljo razlagalo izrazito bonitarno do tožene stranke, ki je v tem razmerju močnejša stranka, saj je tožnik eksistencialno odvisen od nasprotne stranke in gre pravzaprav že za razmerje z vsemi elementi delovnega razmerja. Tožnik je svoje delo (profesionalno igranje košarke) opravljal izključno za eno stranko (tožena stranka), ki je za to delo plačevala, zato je tožnik izrazito ekonomsko in eksistencialno odvisen od tožene stranke. Sodna praksa je že večkrat takšna razmerja okarakterizirala kot delovna razmerja oziroma razmerja z elementi delovnega razmerja in se tako ni moč postaviti na stališče, da gre za dve enakopravni stranki. Tožnik še meni, da je ob splošnem načelu pacta sunt servanda potrebno tudi (pogodbeno dogovorjene) okoliščine, na podlagi katerih lahko stranka enostransko odpove pogodbo, ustrezno strogo tolmačiti, zato pa bonitarna oziroma ekstenzivna razlaga v korist odstopnega upravičenca ni na mestu. Sodišču prve stopnje tožnik nadalje še očita, da napačno razlaga vsebino 83. člena OZ in ga omeji na formulirane pogodbe, čeprav to določilo po zakonski dikciji ni omejeno zgolj na formulirane (standardizirane) pogodbe in splošne pogodbene pogoje, temveč se lahko razteza tudi na posamične (individualizirane) pogodbe. Bistvena okoliščina je, da je bila pogodba pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, sodišče prve stopnje pa v konkretnem primeru ni ugotovilo, da bi konkretno pogodbo in njeno besedilo pripravili obe stranki skupaj in ne zgolj tožena stranka. Nadalje tožnik še izpostavlja, da se pri razlagi prave poslovne volje po naravi stvari lahko opre zgolj na voljo subjektov ob sklepanju pogodbe, to je subjektov, ki so pri sklepanju pogodbe neposredno sodelovali in jo oblikovali, zato je v tem konkretnem primeru pravzaprav edina in ključna poslovna volja, kot sta jo izrazila tožnik in M. F., saj sta bila edina, ki sta pri sklepanju pogodbe sodelovala. Posledično iz izpovedb prič A. A., K. G. in P. T. neposredno prave poslovne volje ni mogoče izpeljevati, saj pri sklepanju pogodbe niso sodelovale, s pogodbo so se seznanile šele kasneje, interpretacijo spornega določila pa so dobile od M. F., skladno z interesi kluba, ko se je klub odločil prekiniti sodelovanje. Zaradi navedenih razlogov je po oceni tožnika sklicevanje sodišča prve stopnje na te priče pri razlagi same vsebine oziroma prave poslovne volje izjemno vprašljivo, saj pri samem sklepanju pogodbe niso sodelovali. Skladno izpovedovanje je torej posledica zasledovanje interesov kluba in potreb konkretne pravde. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru štelo, da besedilo Pogodbe v 4. odstavku 1. člena ni razumljivo in je posledično ugotavljalo pravo poslovno voljo, pa tožnik tudi še izpostavlja, da gre tudi pri razlagi prave poslovne volje izrazito v škodo tožnika. Tudi če bi se postavili na stališče, da je bilo v 4. odstavku 1. člena dogovorjeno odstopno upravičenje tožene stranke, sodišče pretirano bonitarno do tožene stranke razlaga okoliščine, v katerih lahko tožena stranka domnevno enostransko odpove pogodbo. Iz vseh dopisov tožene stranke in tudi zaslišanj predstavnikov tožene stranke po oceni tožnika izhaja, da bi bila pravzaprav ključna okoliščina (in tudi življenjsko sprejemljiva) za enostransko prekinitev pogodbe znižanje sponzorskih sredstev tožene stranke in ne avtomatsko že sama zamenjava predsednika kluba oziroma zamenjava na delovnem mestu (pri glavnem sponzorju, kot to razume in razlaga sodišče). Za situacijo zamenjave predsednika kluba oz. zamenjave službe pri P. se je zgolj predvidevalo (špekuliralo), da lahko to (sčasoma) pripelje do zmanjšanja sponzorskih sredstev. Iz podatkov spisa pa ni razvidno, da je do tega dejansko tudi prišlo (v času odstopa oziroma prekinitve pogodbe) oziroma tožena stranka tega ni izkazala, čeprav se v vseh svojih dopisih ravno na to okoliščino (zmanjšanje sponzorskih sredstev) sklicuje kot razlog za enostransko prekinitev pogodbe. Uravnotežena razlaga prave poslovne volje bi lahko bila po mnenju tožnika kvečjemu takšna, da ima tožena stranka v primeru dejanskega zmanjšanja sponzorskih sredstev (ki so posledica zamenjave predsednika oziroma njegove zamenjave na delovnem mestu pri P.L.) možnost od pogodbe enostransko odstopiti in ne že avtomatsko s samo zamenjavo predsednika kluba oz. zamenjavo na delovnem mestu. Ponovno izpostavlja, da ob gramatikalni razlagi spornega določila okoliščine, v katerih bi eventuelno tožena stranka lahko enostransko odstopila od pogodbe, niso jasno in razumljivo določene, kar je ugotovilo tudi sodišče. Se je pa sodišče prve stopnje po mnenju tožnika prehitro pri ugotavljanju prave poslovne volje zadovoljilo z razlago, ki je dalo nerazumljivemu besedilu nekakšen pomen, četudi ne odraža v celoti dejanske in prave poslovne volje. Da je bila eventuelno ključna okoliščina (kot del prave poslovne volje) šele zmanjšanje sponzorskih sredstev izhaja tako iz izpovedbe M. F., A. A., kot tudi dopisov tožene stranke z dne 12. 6. 2016 in 12. 8. 2016. Sodišču prve stopnje tožnik očita, da teh okoliščin ni vzelo v obzir in je posledično pravo poslovno voljo zmotno ugotovilo, s tem pa je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Kavza za vnos spornega določila v pogodbo je po mnenju tožnika kvečjemu izguba sponzorskih sredstev. Izpostavlja, da sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da je bil očiten namen tožene stranke pri sklepanju pogodb, da se lahko pogodba prekine, če tožena stranka ostane brez finančnih prispevkov glavnega sponzorja oz. se le ti zmanjšajo v primeru prenehanja delovnega mesta predsednika kluba pri glavnem sponzorju (točka 21. obrazložitve) in opozarja, da npr. igralec K. takšnega določila ni imel v pogodbi in da torej ni šlo za splošno prakso tožene stranke in običajno kavzo, kot to poskuša interpretirati sodišče prve stopnje. To pa po njegovem mnenju še dodatno potrjuje, da je bilo sporno določilo v pogodbo vneseno kvečjemu v korist tožnika (in ne v breme), da lahko tožnik pogodbo prekine, če pride do zamenjave osebe (M. F.), s katerim edino je lahko sodeloval. Takšna razlaga spornega določila bi po mnenju tožnika tudi bila skladna s samo izpovedbo M. F. (in navsezadnje P. T. v tem delu), kot je bilo izpostavljeno zgoraj. V zvezi z Zapisnikom seje Upravnega odbora z dne 9. 6. 2016, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v izpodbijani sodbi, pa tožnik glede podane interpretacija tožene stranke v vezi spornega določila: ″G. J. še ima pogodbo, vendar s členom, da je možno z njim prekiniti pogodbo ob določenih pogojih (1. člen pogodbe govori o spremenjeni situaciji do glavnega sponzorja, kar pomeni znižanje finančnih sredstev in kadrovske spremembe pri sponzorju z direktnim vplivom na košarkarski klub) ...″, izpostavlja, da tudi iz tega zapisa izhaja, da je bila ključna okoliščina kvečjemu zmanjšanje finančnih sredstev in ne avtomatsko že kar zamenjava predsednika kluba oz. zamenjava na delovnem mestu (pri glavnem sponzorju). Tožnik še opozarja, da pri ugotavljanju prave poslovne volje sodišče ni omejeno s formalnim gramatikalnim pomenom besedila, pa tudi, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je ta okoliščina (zmanjšanje sponzorskih sredstev) v konkretnem primeru dejansko bila podana oziroma ali je izkazana in ali je v konkretnem primeru tudi dejansko bila razlog za enostransko prekinitev pogodbe. Ker po njegovem mnenju izpodbijana sodba glede tega nima razlogov, sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Opozarja še, da je glede na to, da se tožena stranka sklicuje na pravilno in zakonito prekinitev pogodbe, na njej tudi dokazno breme. Tožnik nadalje še izpostavlja, da v konkretnem primeru zmanjšanje sponzorskih sredstev ni bil razlog za prekinitev pogodbe, saj se tožena stranka v svojih dopisih zgolj špekulativno sklicuje na (bodoče in hipotetično) zmanjšanje sponzorskih sredstev. V času prekinitve pogodbe do zmanjšanja sponzorskih sredstev še ni prišlo, niti ni bilo gotovo da bo prišlo oziroma kdaj bo prišlo, temveč se je o tem zgolj špekuliralo (že v samih dopisih tožena stranka govori kvečjemu o bodočem zmanjšanju sponzorskih sredstev). Da zmanjšanje sponzorskih sredstev ni bil razlog za enostransko prekinitev pogodbe po oceni tožnika izhaja tudi iz dejstva, da tožena stranka igralcu M. K. pogodbe (ki se po vrednosti primerja s pogodbo tožeče stranke) ni odpovedala, pa čeprav je trener P. za tega igralca dejal, da klub takšnega igralca ne potrebuje (Zapisnik seje Upravnega odbora dne 9. 6. 2016). Tožnik zaključuje, da je prekinitev pogodbe posledica klubske samovoljnosti ter povsem drugih razlogov, kot se za potrebe te pravde izpostavlja.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika. V odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba tožnika ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi je tožnik, po poklicu košarkar, od tožene stranke kot kluba zahteval plačilo bruto nadomestila za igralni sezoni 2016/2017 in 2017/2018 v skupnem znesku 60.000,00 EUR oziroma 30.000,00 EUR za vsako sezono. Trdil je, da je s toženo stranko sklenil Pogodbo o medsebojnih obveznostih in dolžnostih z dne 1. 9. 2015 (v nadaljevanju: Pogodba), s katero sta se dogovorila za višino nadomestila za posamezno sezono v znesku 30.000,00 EUR, tožena stranka pa ga je dne 12. 8. 2016 obvestila, da prekinja Pogodbo iz razloga po 4. odstavku 1. člena Pogodbe. Tožnik je trdil, da je bila prekinitev pogodbe nezakonita in v nasprotju z razlogi, navedenimi v Pogodbi, na podlagi katerih bi lahko prišlo do predčasne prekinitve, saj tožena stranka navaja kot razlog za prekinitev prenehanje funkcije M. F. kot predsednika kluba oz. njegovega delovnega mesta pri glavnem sponzorju tožene stranke, kar naj bi imelo za posledico izgubo sponzorskega denarja, s tem pa naj bi se tudi zmanjšala sredstva, ki bi jih lahko tožena stranka namenila za sezono 2016/2017. Trdil je, da Pogodba kot razloga za prekinitev pogodbe ne navaja prenehanja delovnega mesta predsednika kluba pri glavnem sponzorju, temveč zgolj zamenjavo predsednika kluba oziroma zamenjavo na delovnem mestu. Ker je ob prekinitvi pogodbe dne 12. 8. 2016 bil predsednik kluba še vedno M. F., potrditvah tožnika razlog za prekinitev pogodbe takrat še ni obstajal in je bila zato prekinitev pogodbe nezakonita, tožena stranka pa je iz tega razloga tožniku dolžna izpolniti vse svoje obveznosti po Pogodbi z dne 1. 9. 2015, t.j. plačati bruto nadomestilo za celotne sezone 2015/2016, 2016/2017 in 2017/2018. Ker mu je za sezono 2015/2016 to bruto nadomestilo plačala, mu je dolžna plačati le še nadomestili za igralni sezoni 2016/2017 in 2017/2018 v skupnem znesku 60.000,00 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku1 v točki 11. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je med pravdnima strankama nesporno, da sta dne 1. 9. 2015 sklenili Pogodbo, pa tudi, da je tožena stranka tožniku dne 12. 8. 2016 po koncu prve sezone enostransko prekinila predmetno pogodbo, V točki 20. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je 4. odstavek 1. člena Pogodbe nejasen v delu, ko govori o zamenjavi delovnega mesta v povezavi (″-oz.″) z zamenjavo predsednika kluba in sama gramatikalna razlaga tega navedenega določila ne daje jasnega odgovora, na katero delovno mesto navedeno določilo pravzaprav cilja. V isti točki je ugotovilo, da je tožnik skladno z avtonomijo volje strank in načelom dispozitivnosti povsem svobodno sodeloval pri pogajanjih za sklenitev Pogodbe in tudi pri njeni sklenitvi, zato ni sledilo njegovim navedbam, da je bilo sporno določilo Pogodbe tipsko sestavljeno in vnaprej pripravljeno s strani tožene stranke, imel se je tudi možnost seznaniti z vsebino pogodbe, tako da ni mogoče šteti, da je podpis na zapis pogodbe dal, ne da bi vsebino poznal, posledično pa pri razlagi spornega določila ni bilo podlage za uporabo določila 83. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), saj se le-ta uporablja zgolj za tipske pogodbe, pogodbe, sklenjene po vnaprej natisnjeni vsebini, ali kako drugače pripravljeni in predlagani od ene pogodbene stranke. V točki 21. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imelo delovno mesto predsednika kluba pri glavnem sponzorju ključni pomen za zagotovitev sponzorskih finančnih sredstev s strani glavnega sponzorja, zato je sporni člen v pogodbi predstavljal podlago za toženo stranko, da spremeni ali prekine pogodbo s športniki v primeru izgube ali zmanjšanja sponzorskih sredstev, da je bil očiten namen tožene stranke pri sklepanju pogodb, da se lahko pogodba tudi prekine, če tožena stranka ostane brez finančnih prispevkov glavnega sponzorja oz. se le-ti zmanjšajo v primeru prenehanja delovnega mesta predsednika kluba pri glavnem sponzorju. V isti točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje še pojasnilo, da ni sledilo navedbam in izpovedi tožnika, ko je sporno določilo Pogodbe interpretiral kot določilo, ki navaja kot razlog za enostransko prekinitev pogodbe s strani tožene stranke zgolj zamenjavo predsednika kluba, ne pa tudi prenehanja delovnega mesta predsednika kluba pri glavnem sponzorju. V točki 22. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje še zaključilo, da je z nastopom pogoja za prekinitev pogodbe (t.j. prenehanja delovnega razmerja predsednika kluba pri glavnem sponzorju z dnem 30. 6. 2016) za igralni sezoni 2016/2017 in 2017/2018 nastalo odstopno upravičenje tožene stranke, ki ga je le-ta uresničila, ko je tožnika v dopisu z dne 12. 8. 2016 pisno obvestila o enostranski prekinitvi pogodbe in ga seznanila tudi z navedbo pogoja za njeno prekinitev, da je z uresničitvijo odstopnega upravičenja tožena stranka povzročila razvezo pogodbenega razmerja s tožnikom že na podlagi enostranske izjave volje, posledično pa so z razvezo pogodbe s strani tožene stranke dne 12. 8. 2016 prenehale tudi medsebojne obveznosti tožene stranke in tožnika, torej tudi obveznost tožene stranke, da tožniku plača zneska nadomestila za igralni sezoni 2016/2017 in 2017/2018 v skupnem znesku 60.000,00 EUR, zato je tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo.

8. Obširne pritožbene navedbe tožnika, da v Pogodbi ni nikjer jasno in izrecno določeno, da ima tožena stranka avtomatsko v primeru „zamenjave predsednika kluba oz. zamenjave na delovnem mestu“ možnost enostransko in brez posledic pogodbo spremeniti oziroma prekiniti, da s pogodbo sploh ni bilo jasno in izrecno dogovorjeno odstopno upravičenje, da ni bilo jasno določeno, v čigavo korist je bilo odstopno upravičenje sploh določeno, da bi bilo življenjsko logično in prepričljivo zgolj takšno razlaganje, da bi tožnik sebi izgovoril takšno odstopno upravičenje, da lahko v primeru zamenjave predsednika kluba ali zamenjave na delovnem mestu pri glavnem sponzorju, kot edine osebe, s katero je tožnik pripravljen oziroma zmožen pogovarjati, enostransko prekine pogodbo, če zaradi zamenjave te osebe ne bi mogel več sodelovati s toženo stranko, da ni logično, da bi ravno tožnik vztrajal pri tem, da se toženi stranki podeli odstopno upravičenje, ki mu je izrazito v breme oziroma škodo in da je zato potrebno šteti, da je bilo odstopno upravičenje dogovorjeno kvečjemu v korist tožnika in ne tožene stranke, da je tožnik izrazito ekonomsko in eksistencialno odvisen od tožene stranke, da je pogodbeno razmerje pravdnih strank okarakterizirati kot delovno razmerje oziroma kot razmerje z elementi delovnega razmerja, zaradi česar se ni mogoče postaviti na stališče, da gre pri pravdnih strankah za dve enakopravni stranki, pa tudi obširne pritožbene navedbe, da je dokazni postopek pokazal, da je bila pravzaprav ključna okoliščina (in tudi življenjsko sprejemljiva) za enostransko prekinitev pogodbe znižanje sponzorskih sredstev tožene stranke in ne avtomatsko že sama zamenjava predsednika kluba oziroma zamenjava na delovnem mestu (pri glavnem sponzorju), predstavljajo v skladu s 337. členom ZPP nedopustne in posledično za pritožbeno sodišče neupoštevne pritožbene novote, saj tožnik ni navedel nobenega razloga, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navajati pravočasno pred sodiščem prve stopnje (286. člen ZPP), zato se pritožbeno sodišče do njih ne bo opredeljevalo.

9. Ker tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal, da naj bilo odstopno upravičenje dogovorjeno v njegovo korist in ne v korist tožene stranke, so povsem neutemeljene njegove pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje s tem, ko teh dejstev ni upoštevalo oziroma glede njih izpodbijana sodbe nima nobenih razlogov, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz istega razloga, ker ta dejstva niso bila zatrjevana, pa tožnik sodišču prve stopnje v tem delu tudi povsem neutemeljeno očita zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

10. Prav tako tudi ni pritrditi tožniku, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni ugotavljalo, ali je okoliščina zmanjšanja sponzorskih sredstev v konkretnem primeru dejansko bila podana oziroma ali je izkazana in ali je v konkretnem primeru tudi dejansko bila razlog za enostransko prekinitev pogodbe, saj ta okoliščina ne predstavlja pravočasno zatrjevanega pravno relevantnega odločilnega dejstva za razsojo v tej zadevi, v kateri je bilo sporno pravno odločilno dejstvo zgolj to, ali je prenehanje delovnega mesta (oziroma delovnega razmerja) predsednika kluba (tožene stranke) pri glavnem sponzorju kluba (P. L. d.d.) v skladu s Pogodbo predstavljalo (zakoniti) razlog za enostransko prekinitev pogodbe.

11. Pritožbene navedbe tožnika, da se pri razlagi prave poslovne volje po naravi stvari lahko opre zgolj na voljo subjektov ob sklepanju pogodbe, to je subjektov, ki so pri sklepanju pogodbe neposredno sodelovali in jo oblikovali, da je zato v tem konkretnem primeru pravzaprav edina in ključna poslovna volja, kot sta jo izrazila tožnik in M. F., saj sta bila edina, ki sta pri sklepanju pogodbe sodelovala, da iz izpovedb prič A. A., K. G. in P. T. neposredno prave poslovne volje ni mogoče izpeljevati, saj pri sklepanju pogodbe niso sodelovale, s pogodbo so se seznanile šele kasneje, interpretacijo spornega določila pa so dobile od M. F., skladno z interesi kluba, ko se je klub odločil prekiniti sodelovanje ter da je posledično sklicevanje sodišča prve stopnje na te priče pri razlagi same vsebine oziroma prave poslovne volje izjemno vprašljivo, saj pri samem sklepanju pogodbe niso sodelovali, njihovo skladno izpovedovanje pa je posledica zasledovanje interesov kluba in potreb konkretne pravde, predstavljajo tožnikovo lastno in enostransko dokazno oceno izvedenih dokazov, s katero pa ne more vzbuditi dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je upoštevaje metodološki napotek iz 8. člena ZPP povsem ustrezno in življenjsko logično ocenilo prav vse (ne zgolj dokazov z zaslišanjem prič in strank postopka)2 izvedene dokaze, na podlagi katerih so se ugotavljala zatrjevana dejstva v zvezi s pravo voljo oziroma namenom pogodbenih strank pri sklepanju Pogodbe, še zlasti pa spornega določila 4. odstavka 1. člena. S temi pritožbenimi navedbami opredeljen pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zato ni podan.

12. Neutemeljeni so tudi očitki tožnika, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo vsebino 83. člena OZ in ga omejilo le na formulirane pogodbe. Drži, da uporaba določila 83. člena OZ ni omejena zgolj na formulirane (standardizirane) pogodbe in splošne pogoje, temveč se lahko razteza tudi na posamične (individualizirane) pogodbe, vendar le pod pogojem, da jih je vnaprej pripravila ena pogodbena stranka. V tem konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka (tudi in predvsem na podlagi izpovedi samega tožnika, ter zaslišanih prič, kot je to pojasnilo v točki 20. obrazložitve izpodbijane sodbe3) ugotovilo, da je tožnik skladno z avtonomijo volje strank in načelom dispozitivnosti povsem svobodno sodeloval pri pogajanjih za sklenitev Pogodbe in tudi pri njeni sklenitvi, zato ni sledilo njegovim navedbam, da je bilo sporno določilo Pogodbe tipsko sestavljeno in vnaprej pripravljeno s strani tožene stranke, imel se je tudi možnost seznaniti z vsebino pogodbe, tako da ni mogoče šteti, da je podpis na zapis pogodbe dal, ne da bi vsebino poznal, posledično pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da pri razlagi spornega določila ni bilo podlage za uporabo določila 83. člena OZ. Drugačno stališče oziroma zaključek tožnika v pritožbi, da je bila pogodba pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, glede na zgoraj pojasnjeno torej nima opore v izvedenih dokazih.

13. Pri razlagi spornega določila v Pogodbi je sodišče prve stopnje tako povsem pravilno izhajalo iz materialno pravnega izhodišča, ki ga predstavljajo določila 82. člena OZ. Ob pravilni uporabi tega pravnega pravila je sodišče prve stopnje tudi povsem pravilno dokazno podprto, temelječe predvsem na dokazih z zaslišanjem prič M. F., P. T. in A. A. ter listinskih dokazih (npr. dopisa direktorja kluba A. A. z dne 20. 6. 2016 in dveh zapisnikov sej upravnega odbora tožene stranke z dne 3. 5. 2016 in z dne 9. 6. 2016), v točki 21. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bil namen spornega oziroma nejasnega določila Pogodbe, da se zapis v 4. odstavku 1. člena Pogodbe v delu, ko govori o zamenjavi delovnega mesta v povezavi (″-oz″) z zamenjavo predsednika kluba, nanaša na delovno mesto predsednika kluba pri glavnem sponzorju (t.j. P. d.d.).

14. Materialno pravno pravilen, v skladu s 4. odstavkom 1. člena Pogodbe, je zato tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je zamenjava oziroma prenehanje delovnega mesta predsednika kluba pri glavnem sponzorju predstavljala razlog za prekinitev (ali spremembo) Pogodbe.

15. Pritožba niti ne izpodbija sicer dokazno podprte ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 22. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je M. F., takratnemu predsedniku kluba (tožene stranke) delovno razmerje pri glavnem sponzorju P. d.d. prenehalo z dnem 30. 6. 2016. Ob takšni ugotovitvi sodišča prve stopnje pa je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 4. odstavka 1. člena Pogodbe, pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje v točki 22. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je s prenehanjem delovnega razmerja predsednika kluba pri glavnem sponzorju, nastalo s pogodbo dogovorjeno odstopno upravičenje tožene stranke, ki ga je le-ta z dopisom z dne 12. 8. 2016, vročenim tožniku, tudi uresničila, da je tako dejansko nastopil pogoj, zaradi katerega je imela tožena stranka pravico pogodbo prekiniti, z razvezo pogodbe s strani tožene stranke pa so v skladu s 1. odstavkom 111. člena OZ prenehale tudi vse medsebojne obveznosti pogodbenih (tudi pravdnih) strank, med drugim tudi obveznost tožene stranke, da tožniku plača tudi nadomestili za sezoni 2016/2017 in 2017/2018 v skupnem znesku 60.000,00 EUR, zato je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo tega nadomestila povsem pravilno zavrnilo.

16. Ker je tožnik odločitev o stroških pravdnega postopka izpodbijal le zato, ker naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje glede glavne stvari zmotna, ne nasprotuje pa obsegu in višini odmerjenih potrebnih pravdnih stroškov tožene stranke, je glede na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari, neutemeljena tudi njegova pritožba zoper stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje.

17. Pritožba tožnika se ob obrazloženem pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožnika zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP svoje stroške pritožbenega postopka nositi sam, toženi stranki pa mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 155. členom in 1. odstavkom 165. člena ZPP povrniti tudi vse njene potrebne pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je toženi stranki, upoštevaje pri odmeri njenih stroškov vrednost točke po OT v času odmere pritožbenih stroškov (0,60 EUR), priznalo naslednje potrebne pritožbene stroške: 1.375 točk za sestavo odgovora na pritožbo po Tarifni številki 21/1 Odvetniške tarife, 23,75 točk za 2% oziroma 1% materialnih stroškov po 3. odstavku 11. člena Odvetniške tarife in 184,64 EUR za stroške plačila DDV po 2. odstavku 12. člena Odvetniške tarife tako, da skupaj znašajo potrebni pritožbeni stroški tožene stranke 1.023,89 EUR, ki ji jih je dolžan tožnik povrniti v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1 Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so navedeni v točki 7. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Poleg dokazov z zaslišanjem tožnika in prič F., A., G., T. in K., ki jih je povzelo in dokazno ocenilo v točkah od 13. - 19. obrazložitve izpodbijane sodbe, je dokazno ocenjevalo te dokaze, pa tudi listinske dokaze, t.j. dopis direktorja kluba A. A. z dne 20. 6. 2016 ter zapisnika seje Upravnega odbora tožene stranke z dne 3. 5. 2016 in z dne 9. 6. 2016, kot to izhaja iz točke 21. obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Iz povzetka tožnikove izpovedi v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe tako med drugim izhaja, da je bilo v fazi sklepanja Pogodbe več pogajanj, da se je tožnik vselej sam pogajal z M. F., ki je bil tudi predsednik kluba, pa tudi zaposlen pri glavnem sponzorju, ter da je pogodbo pred podpisom prebral, iz povzetka izpovedi kot priče zaslišanega M. F. v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe pa še izhaja, da je ravno tožnik bil tisti, ki je vztrajal, da se sporno določilo vnese v Pogodbo potem, ko mu je le-ta povedal, da je od delovnega mesta predsednika kluba pri glavnem sponzorju odvisna višina sponzorskih sredstev kluba in mu predočil, da lahko sam delovno mesto v P. d.d. s prevzemom H. izgubi.