Jedro

Nekonsistentnosti v tožnikovih izjavah so sicer lahko podlaga za sklepanje o namernem zavajanju pristojnega organa, vendar mora pristojni organ, preden opravi dokazno oceno teh neskladij, prosilcu dati možnosti, da jih pojasni. Šele potem, če prosilec ne navede razumnih in utemeljenih razlogov za razlike v svojih izjavah, je mogoče sklepati, da je lažno prestavil razloge, na katere se sklicuje in je zato njegova prošnja očitno neutemeljena.

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na ugotovitev, da je Vlada RS sprejela Odlok, s katerim je Egipt razglasila za varno izvorno državo. Tožnik pa je v postopku navajal, da mu v izvorni državi grozi zapor zaradi njegovega političnega prepričanja oziroma njegovega političnega udejstvovanja in enako navaja tudi v tožbi, ko odgovarja na ugotovitev tožene stranke, da prihaja iz varne izvorne države. Politično prepričanje pa je ena izmed podlag preganjanja po določilih Ženevske konvencije. To pa tudi po presoji sodišča onemogoča zaključek, kot ga je naredila tožena stranka, da je tožnikova izvorna država zanj varna država.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-246/2014/7 (1312-02) z dne 18. 3. 2016 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito dne 15. 9. 2014 in nato ponovno dne 26. 2. 2016. V svoji prvi prošnji je kot razloge, iz katerih prosi za mednarodno zaščito, navajal, da je član politične organizacije Al-Gama`iyya al-Wataniyya lit-Taghyir (Nacionalno združenje za spremembe) in da se je kot pripadnik te stranke boril proti predsedniku Mubaraku. Tako je leta 2009 in 2010 sodeloval na demonstracijah proti Mubarakovemu režimu. Prav tako je sodeloval na demonstracijah zoper vladajočo stranko konec leta 2012, ki so trajale do začetka leta 2013. Prišlo je do obračunavanj med podporniki in nasprotniki Muslimanske bratovščine. Člani slednje so ga ujeli in mu na rokah ugašali cigarete in ga tepli po obrazu. Do spremembe oblasti je prišlo junija 2013 in takrat je bil zadovoljen. V začetku leta 2014 je ponovno protestiral proti generalu El-Sisiju. Tožena stranka dalje navaja, da je tožnik po podaji prve prošnje samovoljno zapustil Azilni dom in se v roku treh dni vanj ni vrnil, zato je bil v zvezi s prvo prošnjo dne 26. 9. 2014 izdan sklep o ustavitvi postopka, ki je dne 9. 10. 2014 tudi postal pravnomočen. Tožnik je bil dne 25. 2. 2016, v skladu z Uredbo (ES) št. 343/2003 z dne 18. 2. 2003, iz Nemčije predan nazaj v Republiko Slovenijo. Ob podaji svoje druge prošnje je povedal, da pripada Gibanju 6. april, ki nasprotuje sedanjemu režimu in da je bil zaradi nasprotovanja in udeležbe na demonstracijah obsojen v matični državi obsojen na 15 letno zaporno kazen, zato se v Egipt ne more vrniti. Osebnih dokumentov s sliko ni predložil. 2. Tožena stranka na podlagi tožnikovih izjav ugotavlja, da tožniku v Egiptu grozi zaporna kazen zaradi sodelovanja na protirežimskih demonstracijah. Vendar pa tožnikove z ničemer podkrepljene navedbe o grožnjah in o domnevni življenjski ogroženosti s strani oblastnih struktur, ne zadostujejo za podelitev statusa begunca. Prav tako ne obstaja utemeljen razlog, da bi tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel resno škodo iz 3. alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ). Tožnikove navedbe so nekoherentne in malo verjetne in tožnik za svoje trditve ni predložil nobenih listinskih dokazov. Tožnik je ob podaji prve prošnje zatrjeval, da še nikoli ni bil kaznovan, medtem ko je ob podaji druge prošnje navedel, da je obsojen na 15-letno zaporno kazen in da mu v primeru vrnitve v Egipt grozi zapor. Ob podaji prošenj je navajal tudi različni politični organizaciji, saj je ob prvi prošnji navedel, da je član politične organizacije Al-Gama`iyya al-Wataniyya lit-Taghyir, ob drugi prošnji pa, da je član Gibanja 6. april. Razen tega je Vlada Republike Slovenije dne 17. 2. 2016 izdala Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, med katerimi je tudi Egipt. Zato tožena stranka ugotavlja, da navedeni dogodki ne predstavljajo takšne osebne okoliščine tožnika, da bi bilo mogoče šteti, da Egipt zanj osebno ni varna država, torej tožnik prihaja iz zanj varne izvorne države. Tožena stranka je odločila na podlagi 4., 6. in 13. točke 55. člena ZMZ in zato osebnega razgovora s tožnikom ni opravila.

3. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da je tožena stranka njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, čeprav bi morala odločiti v rednem postopku. Osebnega razgovora z njim ni opravila. Tožena stranka mu tudi ni dala možnosti, da bi pojasnil neskladnosti ob podaji prvotne in nove prošnje. Poleg tega je tožena stranka napačno ugotovila razloge, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito. Ugotovila je le, da mu grozi zaporna kazen zaradi sodelovanja na demonstracijah proti režimu, čeprav je v obeh prošnjah navedel, da je preganjan zaradi pripadnosti politični organizaciji in ne zgolj zaradi sodelovanja na demonstracijah. Zatrjuje torej dejanja preganjanja, saj zatrjuje, da je bil in bi bil v matični državi izpostavljen dejanjem fizičnega in psihičnega nasilja. V izvorni državi je zaradi političnih preganjanj na črni listi in bi ga ob vrnitvi zaprli ali likvidirali. Tudi ugotovitev tožene stranke, da ni z ničemer izkazal svojih izjav, ni pravilna, saj je toženi stranki posredoval štiri elektronska sporočila (ki jih prilaga tudi k tožbi), iz katerih izhaja podkrepljenost njegovih navedb glede preganjanja. Tožena stranka pa se do teh predloženih dokazov ni opredelila. Ker mu tožena stranka ni dala možnosti, da bi se izjasnil o neskladnosti njegovih izjav ob podaji obeh prošenj, je s tem bistveno kršila določbe postopka. Posledično je tudi nepopolno in nepravilno ugotovila dejansko stanje. Odločba tožene stranke tudi ne zadosti standardu obrazloženosti odločbe v smislu 214. člena ZUP, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi navaja, da tožnik prihaja iz varne države, kar pa, glede na njegove navedene osebne okoliščine, ne drži. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

4. V dopolnitvi tožbe tožnik sodišču dostavlja kopijo osebnega dokumenta s sliko in sicer kopijo egiptovskega potnega lista in navaja, da s tem izkazuje svojo istovetnost. Dostavlja tudi kopijo vloge, za katero trdi, da je sodna odločba, s katero se ga v Egiptu bremeni kazni zapora in ki je bila izdana (v arabskem jeziku), ko je odšel iz Egipta in ki jo je posredoval tudi toženi stranki. Ker sam nima sredstev za prevod te odločbe v slovenski jezik, sodišču predlaga, da se konkretna odločba prevede v slovenski jezik.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

6. Tožba je utemeljena.

7. O prošnji za mednarodno zaščito pristojni organ praviloma odloči v rednem postopku. V skladu z določbo 54. člena ZMZ lahko pristojni organ o prošnji odloči tudi v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8 alineje 23. člena tega zakona, če so ti podani.

8. V obravnavanem primeru je tožena stranka o tožnikovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite odločila v pospešenem postopku. Kot razlog za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene je navedla 4., 6. in 13. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

9. Na podlagi 4. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ lahko pristojni organ v pospešenem postopku obravnavano prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne, nezadostne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz 8. alineje 23. člena tega zakona. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo na podlagi citirane določbe zavrnila kot očitno neutemeljeno, ker je ocenila, da so tožnikove navedbe nekoherentne in malo verjetne. Pri tem je svojo odločitev oprla na ugotovitev, da je tožnik ob podaji prošenj navajal pripadnost različnima političnima organizacijama in na ugotovitev neskladja v izjavah o tem, ali je v izvorni državi že bil kaznovan ali ne. Navajanje pripadnosti dvema različnima političnima organizacijama pa po presoji sodišča še ne pomeni, da je prosilec lažno predstavljal razloge za mednarodno zaščito. Enako velja tudi za neskladje v njegovih izjavah o tem, ali je v izvorni državi že bil kaznovan ali ne. Nekonsistentnosti v tožnikovih izjavah so sicer lahko podlaga za sklepanje o namernem zavajanju pristojnega organa, vendar mora pristojni organ, preden opravi dokazno oceno teh neskladij, prosilcu dati možnosti, da jih pojasni (tako tudi npr. sodba VS RS I Up 500/2009 z dne 16. 12. 2009). Šele potem, če prosilec ne navede razumnih in utemeljenih razlogov za razlike v svojih izjavah, je mogoče sklepati, da je lažno prestavil razloge, na katere se sklicuje in je zato njegova prošnja očitno neutemeljena. Glede na navedeno ima torej tožnik prav, ko v tožbi zatrjuje, da bi mu morala tožena stranka pred izdajo odločbe dati možnost, da navedena neskladja pojasni oziroma razčisti. Ker mu tožena stranka te možnosti ni dala, je s tem bistveno kršila pravila postopka, posledično je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (3. in 7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 30. členom ZMZ).

10. Utemeljen je tudi tožbeni očitek, da ugotovitev tožene stranke, da svojih izjav ni z ničemer izkazal, ni pravilna. Tožnik namreč k tožbi prilaga štiri elektronska sporočila (ki vključujejo slike in videe), iz katerih izhaja, da jih je posredoval tudi toženi stranki in sicer dne 8. marca 2016. Iz predloženih elektronskih sporočil izhaja, da jih je tožnikov pooblaščenec posredoval na splošni naslov tožene stranke, ker mu je bilo rečeno, da odločevalec še ni določen, vendar je iz njih razvidno tudi, da je pooblaščenec istočasno zaprosil, da se ti dokazi odločevalcu posredujejo takoj, ko bo določen. Hkrati s temi elektronskimi sporočili je bila toženi stranki posredovana tudi listina, za katero tožnik trdi, da gre za sodbo (v arabskem jeziku), ki ga v njegovi matični državi bremeni kazni zapora zaradi njegovega političnega prepričanja. S strani tožnika predloženih dokazov tožena stranka v svoji obrazložitvi ni niti povzela, niti presodila, čeprav bi jih morala. Zato gre tudi v tem delu za bistveno kršitev določb postopka. Tožena stranka bo zato morala s strani tožnika predložene dokaze upoštevati v ponovljenem postopku, pri čemer si bo morala priskrbeti tudi prevod zadevne listine, za katero tožnik trdi, da je sodba, v slovenščino (prvi odstavek 177. člena ZUP v zvezi s 30. členom ZMZ).

11. Tožena stranka je o očitni neutemeljenosti tožnikove prošnje odločila tudi na podlagi 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Slednja določa, da se prošnja v pospešenem postopku lahko kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Sodišče ugotavlja, da s tem v zvezi izpodbijana odločba nima nobene obrazložitve. Izostanek obrazložitve prav tako predstavlja bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 30. členom ZMZ).

12. Tožena stranka je svojo odločitev oprla tudi na 13. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Le-ta določa, da se lahko prošnja prosilca v pospešenem postopku kot očitno neutemeljena zavrne, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 65. člena tega zakona. Citirani člen opredeljuje koncept varne izvorne države in med drugim določa, da lahko Vlada Republike Slovenije na podlagi kriterijev iz 30. člena Direktive 2005/85/ES določi dodatni seznam varnih izvornih držav. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na ugotovitev, da je Vlada RS sprejela Odlok, s katerim je Egipt razglasila za varno izvorno državo. Tožnik pa je v postopku navajal, da mu v izvorni državi grozi zapor zaradi njegovega političnega prepričanja oziroma njegovega političnega udejstvovanja in enako navaja tudi v tožbi, ko odgovarja na ugotovitev tožene stranke, da prihaja iz varne izvorne države. Politično prepričanje pa je ena izmed podlag preganjanja po določilih Ženevske konvencije. To pa tudi po presoji sodišča onemogoča zaključek, kot ga je naredila tožena stranka, da je tožnikova izvorna država zanj varna država.

13. Glede na vse navedeno je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi tožnika ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.