Jedro

Stališče pritožnice, da ni možno že a priori reči, da so dokazi, predlagani v drugi pripravljalni vlogi tožene stranke, prepozni, glede na strogo ureditev, ki izhaja iz določil ZPP, ki se nanašajo na spore majhne vrednosti, ni pravilno. Sodišče namreč novih dejstev in dokazov, ki jih je tožena stranka navedla in predlagala v vlogah, vloženih po 8-dnevnem zakonskem roku, ne sme upoštevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 200734/2012, z dne 18. 12. 2012 v veljavi v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka sodbe) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 478,50 EUR v roku osmih dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper citirano sodbo je iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeči stranki naj naloži plačilo pravdnih stroškov.

3. Pritožba tožene stranke je bila tožeči stranki vročena v odgovor, vendar ga ni podala.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka od 14.11.2014 v stečaju na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Kranju St 2797/2013, kot izhaja iz spletnih strani AJPES-a. Ker pa so bila do tega dne opravljena že vsa pritožbena procesna dejanja, ob smiselni uporabi drugega odstavka 207. člena ZPP ni bilo ovir za izdajo odločbe pritožbenega sodišča. 5. Je pa dne 6. 1. 2015 tožeča stranka z dopisom pritožbeno sodišče obvestila, da je dne 3. 11. 2014 postal pravnomočen sklep Okrožnega sodišča v Kranju o potrditvi ponovne prisilne poravnave nad upnikom (tj. tožečo stranko), St 2797/2013, z dne 14. 10. 2014, skladno s katerim je bil predmet prisilne poravnave tudi izčlenitev dveh novih družb po 221.o členu ZFPPIPP, in sicer A, d. d. in A 1, d. d. Z izčlenitvenim načrtom z dne 27. 12. 2013, ki je priloga NFP, pa je bila terjatev, ki jo v tem postopku vtožuje tožeča stranka, prenesena na novo nastalo družbo A 1, d. d. Vendar pa teh okoliščin glede na časovne in objektivne meje pravnomočnosti (sklep VS RS III Ips 26/2014) pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati. Novi upnik bo prenos terjatve nanj lahko uveljavljal v izvršilnem postopku skladno s prvim odstavkom 24. člena ZIZ.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. O pritožbi je na podlagi določbe 5. odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju ZPP) odločala sodnica posameznica. Obravnavana zadeva predstavlja namreč gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (1. odstavek 495. člena ZPP).

8. Za spore majhne vrednosti pa med drugim velja tudi, da je pritožbeno sodišče vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s 1. odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

9. V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zahteva plačilo kupnine po računu št. 240/193374 z dne 12. 9. 2012. Trdi, da je na podlagi sklenjene Prodajne pogodbe št. 2008/15333 z dne 26. 2. 2008 svojo obveznost izpolnila in toženi stranki izročila naročeno, tožena stranka pa svoje ni, saj kupnine ni plačala.

10. Sodišče prve stopnje je kot relevantno dejansko stanje predmetne zadeve (ki upoštevaje določilo 1. odstavka 458. člena ZPP ne more biti predmet pritožbene presoje) ugotovilo: - med pravdnima strankama je bila sklenjena Prodajna pogodba št. 2008/15333 (v nadaljevanju Pogodba) in še dodatni aneks k njej; - na podlagi te Pogodbe je tožena stranka naročala blago pri tožeči stranki; - tožena stranka je tožečo stranko obvestila, da so od 10. 9. 2012 za dvig blaga pri tožeči stranki pooblaščeni A. R., M. R., P. R., N. R.; - dne 13. 9. 2012 je direktor tožene stranke prejel obvestilo J. P., da je F. P. vzel za vtoževani znesek blaga in da v zvezi s tem prosi za potrditev; - direktor tožene stranke je nabavo potrdil; - blago je bilo dobavljeno 12. 10. 2012; - delavec tožeče stranke je o kupcu v breme tožene stranke, ki ni bil naveden na seznamu oseb z dne 10. 9. 2012, povprašal in zaprosil za potrditev.

11. Uvodna pritožbena navedba sodišču prve stopnje očita kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in jo utemeljuje z nasprotjem med bistvenima vprašanjema predmetnega spora oziroma z nedoslednostjo v zvezi z vprašanjem, kaj v obravnavani zadevi je sploh sporno. Ker pa je sodišče prve stopnje vprašanji, ali je tožena stranka privolila v naročilo in ali je blago prevzel pravi prevzemnik, obravnavalo kumulativno in (smiselno) zaključilo, da potrditev direktorja tožene stranke daje pritrdilen odgovor na oba - za kar je navedlo tudi prepričljive razloge, ki medsebojno niso v nasprotju oziroma preverljivost izpodbijane sodbe omogočajo - tovrstne pritožbene graje tožena stranka ne more učinkovito uveljaviti.

12. Pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri. Stranka, s katero je pogodba sklenjena, lahko zahteva od neupravičeno zastopanega, da se v primernem roku izreče, ali odobrava pogodbo ali ne (1. in 2. odstavek 73. člena OZ).

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je direktor tožene stranke nabavo F. P. potrdil (tudi sicer med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bilo blago kupljeno). Po presoji pritožbenega sodišča pa to pomeni, da pritožnica (upoštevaje citirana določila) ne more uspeti niti z nadaljnjo pritožbeno trditvijo, da izpodbijana sodba nima nikakršnih razlogov o pogodbeno določenem naročanju, na katerem je tožena stranka že v postopku na prvi stopnji gradila svoj ugovor o neutemeljenosti zahtevka. Vprašanje prakse v zvezi z naročanjem se je z ugotovljeno odobritvijo namreč izkazalo za nerelevantno. Sodišče prve stopnje zato ni bilo dolžno pojasnjevati, zakaj je kljub izrecni pogodbeni zahtevi o pisni specifikaciji naročila (2.2 točka 2. člena Pogodbe) ter obsežni listinski dokumentaciji, ki naj bi takšno poslovanje izkazovala, štelo, da je obravnavano naročilo veljavno in za toženo stranko zavezujoče. Ugotovljena odobritev naročila s strani direktorja tožene stranke je zatrjevane pomanjkljivosti – četudi so obstajale – sanirala. Da se je obseg poslovanja tožene stranke v letih 2012 in 2013, ko je prenehala z rednim poslovanjem, občutno zmanjšal, zaradi česar je manjše število pisnih naročil iz leta 2012 logično, pa je neupoštevna pritožbena trditev (453. člen ZPP).

14. K temu je dodati, da je sodišče prve stopnje v okviru dejstvenega substrata zadeve ugotovilo tudi, da je tožena stranka tožečo stranko obvestila, da so od 10. 9. 2012 dalje za dvig blaga pri tožeči stranki pooblaščeni A. R, M. R., P. R. in N. R. Kot odločilno se je v zato pojavilo še vprašanje skrbnosti delavca tožeče stranke J. P. v zvezi s prevzemom blaga. Pri obravnavanju tega pa sodišče prve stopnje res ni navedlo, kateri pravni standard iz 6. člena OZ je uporabilo, vendar to po oceni pritožbenega sodišča na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ni vplivalo. Ne glede na izostanek poimenovanja, je namreč zapolnilo pravni standard skrbnosti dobrega strokovnjaka in obrazložilo tudi, zakaj šteje, da prodajalec J. P. ni imel oškodovalnega namena. Toženo stranko je namreč obvestil o novi osebi (torej osebi, ki ni bila na obvestilu z dne 10. 9. 2012), ki dviguje blago, in ji na ta način omogočil, da sporno transakcijo prepreči. Zanemarljiva zato ni niti skrbnost njenega direktorja, katere pa tožena stranka ni niti zatrjevala. Ni namreč navedla, da je po prejemu J. P. SMS-a slednjega na primer vprašala, za kakšen posel gre in kaj F. P. (s katerim sta celo v določenih nesporazumih) naroča, medtem ko je okoliščina, da je bil v A. R. takrat v tujini, nerelevantna. Njena zmota zato ne more biti opravičljiva (2. odstavek 46. člena OZ). Poleg tega pritožnica tudi v zvezi s to pritožbeno trditvijo (tj. očitkom, da sodišče prve stopnje ni presojalo pravil stroke in običajev) izpostavlja poslovno prakso glede naročanja, ki pa glede na nesporno dejstvo, da je direktor tožene stranke nabavo odobril, za obravnavani spor ni pravno odločilno. Enako za obravnavano zadevo ni pomemben niti namen kupljenega blaga (ali je bil namenjen za toženo stranko ali za zasebne namene F. P.).

15. Končno se pritožbeno sodišče strinja tudi z razlogovanjem, da navajanje blaga v poslanem SMS-u ni bilo potrebno. Ker je imel zakoniti zastopnik R. zaradi skrbnega ravnanja delavca tožeče stranke možnost preprečiti prevzem blaga, pa tovrstne volje ni izrazil, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je zahtevek tožeče stranke po plačilu kupnine utemeljen. Kot že obrazloženo je bila tožena stranka dolžna skrbno ravnati tudi sama.

16. Sodišče prve stopnje pa s tem, ko ni zaslišalo predlagane priče P. R., tudi ni zagrešilo uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj je izvedbo predlaganega dokaza zavrnilo. Ker so se dejstva, v zvezi s katerimi je bilo kot dokaz predlagano zaslišanje priče P. R., tekom postopka izkazala za pravno nerelevantna, je v izpodbijani sodbi temu primerno prilagodilo tudi dokazni sklep. Sodišče namreč v nadaljnjem teku pravde ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep (4. odstavek 287. člena ZPP). Ta ne postane pravnomočen in zato ni ovir, da ga sodišče kasneje ne bi spremenilo ali preklicalo.

17. Skladno z 451. členom ZPP morata pravdni stranki vsa dejstva in dokaze navesti v tožbi (oziroma v konkretnem primeru v dopolnitvi tožbe) in odgovoru na tožbo. V pripravljalnih vlogah, ki jih nato še lahko vložita (1. odstavek 452. člena ZPP), pa lahko zgolj odgovarjata na navedbe druge - tožeča stranka na navedbe v odgovoru na tožbo, tožena pa na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi (3. in 4. odstavek 452. člena ZPP). Stališče pritožnice, da ni možno že a priori reči, da so dokazi, predlagani v drugi pripravljalni vlogi tožene stranke, prepozni, glede na strogo ureditev, ki izhaja iz citiranega člena (tj. 452.), torej ni pravilno. Sodišče novih dejstev in dokazov, ki jih je tožena stranka navedla in predlagala v vlogah, vloženih po 8-dnevnem zakonskem roku ne sme upoštevati.(2)

18. Uveljavljene pritožbene navedbe so se tako izkazale za neutemeljene. Ker pa pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US, 107/10 - Odl. US, 75/12 - Odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - Odl. US, 92/13 - Odl. US, 6/14, 10/14 - Odl. US in 48/14. Op. št. (2): dr. Lojze Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str.: 718.