Jedro

Po drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP je neodplačno pravno dejanje stečajnega dolžnika, na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev. Pri neodplačni pogodbi odsvojitelj torej ne pridobi nobene protivrednosti, zato se njegovo premoženje (in s tem možnost poplačila upnikov) zmanjša. V obravnavanem primeru pa prodajna pogodba ni neodplačna, zato ne more zmanjšati premoženja prodajalca (tožnika). V prodajni pogodbi je bila dogovorjena nasprotna storitev, to je plačilo kupnine na način, da bo pobotana z obveznostjo prodajalca do kupca.

Nadaljnji obstoj terjatev upnikov do stečajnega dolžnika še tudi po njegovem izbrisu iz registra ne nasprotuje nobenemu od načel stečajnega postopka in tudi ne njegovemu bistvu in namenu. Upnik se lahko ne glede na to, da terjatve sploh ni prijavil, poplača na podlagi poroštva, saj terjatev ne preneha. Položaj upnika mu omogoča, da pride do poplačila zunaj stečajnega postopka in ne glede na stečajni postopek, poplačilo iz poroštva pa ne pomeni ločenega poplačila v razmerju do drugih stečajnih upnikov, saj predmet poroštva ni del stečajne mase in se drugi upniki iz poroštva ne bi mogli poplačati.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se v razmerju med tožnikom in tožencem razveljavijo učinki Dogovora o pristopu k dolgu in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve v višini 21.364,00 EUR z dne 13. 12. 2016 (1.); da se v razmerju med tožnikom in tožencem razveljavijo učinki Kupoprodajne pogodbe za vsa motorna vozila z dne 6. 3. 2017 (2.); da se ugotovi, da terjatev toženca, ki temelji na Dogovoru o pristopu k dolgu in Sporazumu o zavarovanju denarne terjatve z dne 13. 12. 2016 (v nadaljevanju: Dogovor), ne obstoji (3.); ter da je toženec dolžan tožniku v roku 15 dni od pravnomočne sodbe plačati 8.400,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.400,00 EUR od 6. 3. 2017 dalje do plačila od zneska 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 6 2016 dalje do plačila in od zneska 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 6. 2017 dalje do plačila (4.). Sodišče je tudi odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki (v nadaljevanju: tožencu) povrniti stroške postopka.

2.Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 pritožil tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma da podredno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa tožencu naloži, da tožniku povrne stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Navaja, da je napačna odločitev sodišča, da pravdni stranki prodajne pogodbe nista sklenili v obdobju izpodbojnosti in da zato ni izpodbojna. Trdi, da opredelitev kupnine v prodajni pogodbi ne izpolnjuje kriterija določnosti in ne kriterija določljivosti, saj iz zapisa "po doseženi prodaji" ni mogoče ugotoviti, kakšna bi naj bila višina kupnine. Taka pogodba zato na podlagi prvega odstavka 442. člena Obligacijskega zakonika2 ne more predstavljati prodajne pogodbe ali drugega odplačnega posla. Glede na to, da pravdni stranki v prodajni pogodbi nista določili kupnine in ne drugih elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče določiti kupnino, je prodajna pogodba neodplačen pravni posel. Zmotna je razlaga sodišča, da je prodajna pogodba odplačna, ker sta se tožnik in toženec z njo dogovorila, da bo toženec vozilo prodal in za doseženo kupnino zmanjšal tožnikov dolg. Dejstvo, da pravdni stranki nista določili takega dogovora, potrjujejo predvsem toženčeva dejanja po sklenitvi prodajne pogodbe, in sicer, da je vozilo prodal več kot 3 leta po sklenitvi prodajne pogodbe in več kot 1 leto po začetku konkretnega postopka; da je po sklenitvi dogovora od tožnika želel dodatne garancije, ter da po prejemu avta toženec še ni hotel dvigniti blokade; da ni obvestil tožnika ali stečajnega upravitelja o prodaji, kaj šele, da bi ga obvestil, da je kupnino upošteval pri višini njegovega dolga, tožnik ali stečajni upravitelj se je s prodajo vozila seznanil, ko je opravil poizvedbo pri upravni enoti; ter, da je toženec šele, ko je tožnik v konkretnem postopku izpostavil dejstvo, da je toženec vozilo prodal, navedel, da bi naj za doseženo kupnino zmanjšal tožnikov dolg. Očitno je torej toženec po sklenitvi prodajne pogodbe želel neodplačno pridobiti vozilo, ga ni imel namena prodati in za doseženo kupnino zmanjšati tožnikovega dolga. Ne more biti torej dvoma, da je prodajna pogodba neodplačen pravni posel, za katerega na podlagi 2. točke prvega odstavka 391. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju3 velja, da je obdobje izpodbojnosti 5 let pred uvedbo postopka osebnega stečaja. Glede na to, da je tožnik predlog za začetek osebnega stečaja vložil 22. 1. 2019, so izpodbojni vsi pravni posli, ki jih je sklenil po 22. 1. 2014, tudi prodajna pogodba. Sodišče je torej napačno zaključilo, da pravdni stranki prodajne pogodbe nista sklenili v obdobju izpodbojnosti. Tožnik je pojasnil, da na podlagi določb ZFPPIPP obstoj insolventnosti ni pogoj pri izpodbijanju neodplačnih pravnih poslov. Trdi, da iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP izhaja, da so neodplačna pravna dejanja izpodbojna ne glede na to, če je bil stečajni dolžnik insolventen v trenutku sklenitve takega pravnega posla. Zato sta Dogovor in prodajna pogodba izpodbojna tudi, če tožnik v trenutku njunih sklenitev ne bi bil insolventen. Dejstvo, da v primeru sklenitve neodplačnih pravnih poslov insolventnost ni pogoj za izpodbojnost teh pravnih poslov, sta potrdili sodna praksa (sodba VSC opr. št. Cpg 100/2019) in pravna teorija (N. Plavšak, Komentar ZFPPIPP, 2017). Sodišče se do teh navedb tožnika ni opredelilo, temveč jih je odpravilo s pojasnilom, da naj bi bila razlaga tožnika neutemeljena, saj naj 271. člen ZFPPIPP ne bi podpiral teh zaključkov. Sodišče bi se moralo opredeliti do tega, zakaj v nasprotju s sodno prakso in teorijo meni, da je na podlagi te določbe insolventnost pogoj za izpodbojnost neodplačnih pravnih poslov. Če bi sodišče ustrezno razlagalo to določbo, bi ugotovilo, da tožniku ni bilo treba dokazovati insolventnosti. Napačna je tudi odločitev sodišča, da bi tožnik moral izkazati obstoj insolventnosti v trenutku sklenitve Dogovora in prodajne pogodbe, čeprav sta omenjena pravna posla dokazano neodplačna, da bi tožnik moral za obstoj insolventnosti v trenutku sklenitve pravnih poslov imeti zapadle obveznosti oziroma to izkazati, ter da je zato sodišče tudi napačno odločilo, da tožnik v relevantnem trenutku naj ne bi bil insolventen. Tožnik je pojasnil, da je bila v trenutku sklenitve pravnih poslov vrednost njegovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti, kar pomeni, da je bil prezadolžen. Prezadolžen oziroma insolventen je bil najkasneje 24. 7. 2015, ko je s hčerko sklenil darilno pogodbo, na podlagi katere je nanjo prenesel lastninsko pravico na nepremičninah, ki so predstavljale edino njegovo premoženje večje vrednosti, iz katerega bi obveznosti lahko poplačal. Tožnik je dokazal, da po sklenitvi darilne pogodbe ni bil več zmožen poplačati obveznosti v višini vsaj 177.528,72 EUR (vsota terjatev vseh tožnikovih upnikov na dan začetka stečajnega postopka), ki jih je imel pred njeno sklenitvijo, saj je edino njegovo premoženje predstavljalo vozilo, katerega vrednost je bila v luči dolgov zanemarljiva in ki ga je nato neodplačno prenesel v last toženca. Pravna posla sta bila sklenjena po nastanku tožnikove insolventnosti. Tožnik je tudi na glavni obravnavi potrdil, da ni bil sposoben poplačati svojih obveznosti, nezmožnost poplačila pa potrjuje tudi dejstvo, da je zaradi obveznosti vložil predlog za začetek stečaja. Pravno zgrešena je razlaga sodišča, da so za ugotovitev insolventnosti relevantne samo zapadle obveznosti. Že gola besedna analiza 14. člena ZFPPIPP pokaže, da ZFPPIPP pri presoji insolventnosti ne zahteva, da bi bile obveznosti dolžnika zapadle in pomeni, da je dolžnik insolventen takoj, ko vsota njegovih obveznosti preseže vrednost njegovega premoženja, pri čemer pa dolžniku omogoča, da dokaže nasprotno. Nejasno je, zakaj se je sodišče odločilo insolventnost presojati z uporabo analogije s potrošniškimi krediti, saj za tako primerjavo ni osnove v ZFPPIPP, ter zaradi drugačnega namena potrošniških kreditov. Sodišče se je na kratko opredelilo do vseh navedb tožnika glede njegovih dolgov, pri čemer je pojasnilo, da naj vsak dolg ne bi vplival na insolventnost, saj noben dolg naj ne bi bil zapadel v trenutku sklenitve Dogovora in prodajne pogodbe. Glede dolga do banke A. d. d. tožnik trdi, da ni bistveno, kakšen je temelj zahtevka in zakaj ga je tožnik pripoznal, ampak da za obstoj tožnikovega dolga zadostuje dejstvo, da je sodba na podlagi pripoznave pravnomočna. Dejstvo, da je tožnik imel oziroma še ima na podlagi te sodbe obveznosti do banke, pa potrjuje tudi končni seznam preizkušenih terjatev, iz katerega izhaja, da je stečajni upravitelj v celoti priznal terjatev banki. Na podlagi vsega navedenega je mogoče ugotoviti, da je višina tožnikovih obveznosti v trenutku sklenitve Dogovora in prodajne pogodbe nedvomno presegla vrednost njegovega premoženja. Nepravilna je tudi odločitev sodišča, da ni potrebno presojati izpolnjenosti objektivnega pogoja izpodbojnosti prodajne pogodbe, ker tožnik v trenutku njene sklenitve naj ne bi bil insolventen in prodajna pogodba naj ne bi bila sklenjena v obdobju izpodbojnosti. Sodišče je na tem mestu izhajalo iz povsem napačnih predpostavk in se zato sploh ni opredelilo do njegovih navedb glede objektivnega pogoja izpodbojnosti prodajne pogodbe. Ta je zagotovo izpolnjen, saj je toženec na podlagi prodajne pogodbe neodplačno prejel tožnikovo vozilo, ki je v trenutku njene sklenitve predstavljalo edino premoženje tožnika z ekonomsko vrednostjo. Ne more biti dvoma, da se je s sklenitvijo prodajne pogodbe zmanjšala čista vrednost tožnikovega premoženja, drugi upniki pa zaradi tega lahko prejmejo plačilo terjatve v manjšem deležu, kot če prodajna pogodba ne bi bila sklenjena, kar predstavlja objektivni pogoj izpodbojnosti po prvi alineji 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Tožnik trdi tudi, da ker je prodajna pogodba neodplačna, tožniku skladno z drugim odstavkom 271. člena ZFPPIPP ni bilo potrebno zatrjevati in dokazati subjektivnega pogoja izpodbojnosti. Sodišče je nepravilno odločilo, da toženec naj ne bi imel obveznosti prijave terjatve v stečajnem postopku, ki je potekal nad družbo B., in da njegova terjatev v razmerju do tožnika kot solidarnega poroka naj ne bi prenehala, čeprav toženec te terjatve ni prijavil v stečajnem postopku, ki je potekal nad družbo. Ker toženec v stečajnem postopku ni prijavil svoje terjatve, je njegova terjatev prenehala, posledica prenehanja terjatve pa je tudi prenehanje akcesorne obveznosti tožnika. Razlaga sodišča, da opustitev prijave terjatve v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika ni razlog za prenehanje terjatve, je nepravilna na podlagi določb ZFPPIPP. Tudi sklicevanje sodišča na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS št. 1/2013 z dne 21. 6. 2013 ni pravilno, saj to mnenje ni uporabno za konkretni postopek, ker se nanaša na obveznosti družbenikov v primeru izbrisa pravne osebe iz sodnega registra in ne na obveznosti porokov v primeru, ko upnik v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika ne prijavi terjatve v zakonsko določenem roku. Sodba je obremenjena tudi z bistvenimi kršitvami določb ZPP, ker je sodišče v nasprotju s 287. členom ZPP zavrnilo tožnikove dokazne predloge glede ugotovitve tožnikove insolventnosti v trenutku sklenitve pravnih poslov: postavitev izvedenca ekonomske stroke, zaslišanje tožnikove hčerke in C. C., ki bi potrdila, da tožnik v trenutku sklenitve Dogovora in prodajne pogodbe ni imel premoženja, saj so bili pravni posli, s katerimi je tožnik odsvojil svoje nepremičnine, neveljavni, postavitev izvedenca cenilca, ki bi ocenil vrednost vozila in nepremičnin, ki jih je tožnik pred sklenitvijo izpodbijanih pravnih poslov prenesel na hčerko, in vpogled v izpis iz GURS o vrednosti nepremičnin. Sodišče jih je zavrnilo, ker je samo ugotovilo, da tožnik v trenutku sklenitve pravnih poslov naj ne bi bil insolventen. Taka odločitev je napačna, ker bi sodišče na podlagi dokaznih predlogov ugotovilo, da je bil tožnik insolventen. Odločitev sodišča glede zavrnitve dokaznih predlogov je zato očitno preuranjena in napačna. Napačna je tudi odločitev, da postavitev izvedenca ekonomske stroke ni potrebna, ker naj bi imelo sodišče potrebno znanje, da odloči, če je bil tožnik v trenutku sklenitve pravnih poslov insolventen. Očitno je, da sodišče nima potrebnega znanja, da odloči o točni višini tožnikovih obveznosti, saj se sploh ni opredelilo do njihove višine, temveč je pavšalno navedlo, da ni mogoče ugotoviti, če je bila višina obveznosti 177.582,72 EUR ali 140.000 EUR.

3.Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6.Pritožbene trditve, da opredelitev kupnine v prodajni pogodbi ne izpolnjuje kriterija določnosti in določljivosti, saj iz zapisa "po doseženi prodaji" ni mogoče ugotoviti, kakšna naj bi bila višina kupnine, da taka pogodba zato na podlagi prvega odstavka 442. člena OZ ne more predstavljati prodajne pogodbe ali drugega odplačnega pravnega posla, ter, da je glede na to, da pravdni stranki v prodajni pogodbi nista določili kupnine in ne drugih elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče določiti kupnino, prodajna pogodba neodplačen pravni posel, ne držijo. Nedoločenost oziroma nedoločljivost kupnine ne pomeni neodplačnosti pogodbe, kot zmotno meni pritožnik.

7.Pritožbeno sodišče opozarja, da je v obravnavanem primeru glede odplačnosti prodajne pogodbe bistveno, kaj sta se pravdni stranki dogovorili in določili v prodajni pogodbi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v prodajni pogodbi navedeno, da je "cena za vozilo po doseženi prodaji", ne pomeni, da je bil pravni posel neodplačen. V prodajni pogodbi je namreč določeno (A6) tudi, da bo kupnina plačana tako, da bo pobotana z obveznostjo prodajalca (tožnika) do kupca (toženca). Dogovorjeno je bilo torej, da se bo za doseženo kupnino zmanjšal tožnikov dolg do toženca, zmanjšanje obveznosti pa predstavlja odplačnost prodajne pogodbe. Po drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP je neodplačno pravno dejanje stečajnega dolžnika, na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev. Pri neodplačni pogodbi odsvojitelj torej ne pridobi nobene protivrednosti, zato se njegovo premoženje (in s tem možnost poplačila upnikov) zmanjša.4 V obravnavanem primeru pa prodajna pogodba ni neodplačna, zato ne more zmanjšati premoženja prodajalca (tožnika). V prodajni pogodbi je bila dogovorjena nasprotna storitev, to je plačilo kupnine na način, da bo pobotana z obveznostjo prodajalca do kupca. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zato o dejanju, za katerega toženec ne bi bil dolžan opraviti svoje nasprotne izpolnitve, ni mogoče govoriti. Tožnik je sicer podal trditve o navideznosti pogodbe, vendar v smislu, da kupec svoje obveznosti po prodajni pogodbi ni izpolnil več kot tri leta, povedano pa predpostavlja, da je obveznost bila.5

8.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik tekom prvostopenjskega postopka ni podal navedb o tem, da je toženec po sklenitvi dogovora od tožnika želel dodatne garancije, ter da je tožnik tožencu dal avto, vendar blokade toženec še ni želel dvigniti (o teh dejstvih je tekom prvostopenjskega postopka obstajala le izpovedba tožnika); da je očitno, da je toženec ob sklenitvi prodajne pogodbe želel od tožnika neodplačno pridobiti vozilo in da ni imel nobenega namena vozila prodati in za doseženo kupnino zmanjšati tožnikovega dolga; ter da je toženec navedel, da bi naj za doseženo kupnino zmanjšal tožnikov dolg, v očitni argumentacijski zagati, saj je pavšalna trditev, da naj bi za znesek izkupička kupnine zmanjšal svojo terjatev, bila zanj še najbolj prikladno opravičilo njegovega postopanja. Tožnik je prvič podal navedene trditve šele v pritožbi, pri čemer ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel podati že tekom prvostopenjskega postopka, zato te pritožbene navedbe predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, katerih ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9.Sicer pa se pritožbene navedbe o toženčevih ravnanjih po sklenitvi prodajne pogodbe nanašajo na izpolnitveno fazo pogodbe, ne pa na sklenitveno fazo prodajne pogodbe. Izpolnitev prodajne pogodbe (zmanjšanje tožnikovega dolga), sicer res, da več kot 3 leta po sklenitvi prodajne pogodbe, pa kaže na njeno odplačnost. Drži, da se je tožnik s prodajo vozila seznanil šele, ko je opravil poizvedbo pri upravni enoti, vendar je toženec pojasnil, da je bilo vozilo prodano za 2.200,00 EUR, ter da je za neto vrednost zmanjšal tožnikov dolg, sodišče prve stopnje pa je pravilno ocenilo, da zadoščajo trditve toženca, da je svojo terjatev do tožnika na račun dobljene kupnine znižal. Dejstvo, da je toženec del svoje terjatve na račun kupnine pobotal, pa tudi kaže na odplačnost. Ker sporna pogodba ni neodplačna (oziroma ob njeni sklenitvi pravdni stranki nista imeli takega namena), velja zanjo skladno s prvim odstavkom 269. člena ZFPPIPP 12-mesečno obdobje izpodbojnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da prodajna pogodba ni bila sklenjena v obdobju izpodbojnosti in zato ni izpodbojna po ZFPPIPP.

10.Sodišče prve stopnje se je argumentirano opredelilo do tega, zakaj meni, da je insolventnost osnovni pogoj za izpodbojnost neodplačnih pravnih poslov (30. in 31. točka obrazložitve sodbe). Pri tem se je pravilno sklicevalo na ustaljeno sodno prakso, skladno s katero je dopustno dejanje stečajnega dolžnika izpodbijati samo v primeru, če je bil stečajni dolžnik v času oprave dejanja insolventen.6 Kot je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, jezikovna razlaga drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP in 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, za kakršno se zavzema tožnik v pripravljalni vlogi z dne 29. 11. 2022, in tudi v pritožbi, ni utemeljena. Ne drži torej, da se sodišče prve stopnje do navedb tožnika, da obstoj insolventnosti ni pogoj pri izpodbojnosti neodplačnih pravnih poslov, ni opredelilo. Stališče Nine Plavšak v Komentarju ZFPPIPP7 in stališče Višjega sodišča v Celju v sodbi Cpg 100/2019 z dne 4. 9. 2019, da so neodplačna razpolaganja izpodbojna tudi v primeru, če so opravljena preden je dolžnik postal insolventen, na kateri se sklicuje tožnik, pa nasprotujeta ustaljeni sodni praksi8 in stališčem drugih pravnih teoretikov.9

11.Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, da bi tožnik moral izkazati obstoj insolventnosti v trenutku sklenitve pravnih poslov, saj je pogoj za uspeh z izpodbojno tožbo, da tožnik navede dejstva v zvezi s predpostavkami izpodbojnosti in da trditve o teh dejstvih tudi dokaže.10

12.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za presojo tožnikove insolventnosti v času sklenitve izpodbijanih pravnih poslov odločilna višina njegovih tedaj zapadlih obveznosti, ter da izhaja že iz prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP in drugega odstavka 11. člena ZFPPIPP, da je pri dolgoročni plačilni nesposobnosti odločilna zapadlost obveznosti. Jezikovna razlaga 14. člena ZFPPIPP, da ZFPPIPP ne zahteva, da bi bile obveznosti dolžnika zapadle, za kakršno se zavzema pritožnik, ni utemeljena. Dolgoročna plačilna nesposobnost je namreč trajna nesposobnost izpolniti vse obveznosti ob njihovi zapadlosti.11 Pritožbene navedbe, da je tožnik sklenil darilno pogodbo s hčerko, na podlagi katere je nanjo prenesel svojo lastninsko pravico na nepremičninah; da je po sklenitvi darilne pogodbe edino njegovo premoženje predstavljalo vozilo, katerega vrednost je bila v luči vsote njegovih dolgov zanemarljiva in katerega je prenesel v last toženca; da je tožnik na glavni obravnavi potrdil, da ni bil sposoben poplačati svojih obveznosti (česar sicer ni izkazal, tožnikova izpovedba ni dovolj); ter navedba o vložitvi predloga za začetek stečaja, niso relevantne za presojo insolventnosti, ampak je pomembna višina tožnikovih zapadlih obveznosti v času sklenitve izpodbijanih pravnih poslov.

13.Drži stališče pritožnika, da za primerjavo insolventnosti s potrošniškimi krediti ni osnove v ZFPPIPP in da imajo potrošniški krediti v primerjavi z insolventnostjo drugačen namen, vendar pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni presojalo insolventnosti z uporabo analogije s potrošniškimi krediti, ampak je dalo potrošniški kredit zgolj kot primer življenjske nesprejemljivosti stališča, da bi bila vsaka oseba, ki se zadolži (četudi za manjši znesek, na primer s potrošniškim kreditom), ob tem pa nima premoženja vsaj v vrednosti prevzete obveznosti, že ob sklenitvi pravnega posla, ki je podlaga za njeno zadolženost, insolventna, kar bi bilo lahko podlaga za začetek stečajnega postopka.

14.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obveznosti tožnika (do banke D. d. d., banke E. d. d., banke F. d. d., banke A. d. d.) niso bile zapadle, ko so bili sklenjeni izpodbijani pravni posli, zato torej ne morejo biti podlaga za ugotovitev tožnikove insolventnosti. Tožnik kljub opozorilom toženca ni podal navedb, s tem pa ni uspel podati ne trditvene ne dokazne podlage, da bi imel v času sklenitve spornih pravnih poslov kakršnekoli zapadle obveznosti. Tožnikove trditve niso bile substancirane, moral bi izkazati, da je bil v trenutku sklenitve pravnih poslov prezadolžen. Nenazadnje je tožnik sam navedel, kar trdi še v pritožbi, da je imel obveznosti v višini 177.528,72 EUR (vsota terjatev vseh tožnikovih upnikov) na dan začetka stečajnega postopka, česar pa ni mogoče aplicirati na dan sklenitve izpodbijanih pravnih poslov.

15.Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da pri pripoznavi tožbenega zahtevka ni bistveno, kakšen je temelj tožbenega zahtevka in zakaj ga je tožnik pripoznal, vendar za obstoj tožnikovega dolga ne zadostuje dejstvo, da je sodba na podlagi pripoznave pravnomočna. Tožnik bi namreč moral pojasniti, na kaj se pripoznava tožbenega zahtevka nanaša in podati trditve o zapadlosti terjatve do banke A. d. d. V končnem seznamu preizkušenih terjatev je sicer res terjatev banki A. d. d. v celoti priznana, vendar je iz datuma, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti, mogoče sklepati, da je terjatev zapadla po sklenitvi izpodbijanih pravnih poslov.

16.Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je del zahtevka, ki se nanaša na prodajno pogodbo za vozilo tožnika, neutemeljen, ker tožnik ni bil insolventen v času sklenitve te pogodbe, iz razlogov, pojasnjenih v 19. točki obrazložitve sodbe in iz razlogov, pojasnjenih v 29. točki obrazložitve sodbe.

17.Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, da bi tožnik moral zatrjevati in dokazati obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti prodajne pogodbe, kar pa ni storil, kar je prav tako razlog za neutemeljenost tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na razveljavitev učinkov prodajne pogodbe za vsa motorna vozila z dne 6. 3. 2017.

18.Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni odločilo, da toženec ni imel obveznosti prijave terjatve, ampak je odločilo, da toženčeva neprijava terjatve v stečajnem postopku, ki se vodi nad družbo B. d.o.o., ni razlog za prenehanje terjatve toženca v razmerju do tožnika kot solidarnega poroka. Obveznosti kapitalske gospodarske družbe, nad katero je bil opravljen postopek stečaja, z izbrisom iz registra na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka namreč ne prenehajo. Družba je prenehala, vendar njene obveznosti pa s tem oziroma zaradi tega še ne, in posledično tudi ne akcesorne, na obstoj teh obveznosti vezane pravice upnikov, kakršna je tudi obveznost poroka. Nadaljnji obstoj terjatev upnikov do stečajnega dolžnika še tudi po njegovem izbrisu iz registra pa ne nasprotuje nobenemu od načel stečajnega postopka in tudi ne njegovemu bistvu in namenu. Upnik se lahko ne glede na to, da terjatve sploh ni prijavil, poplača na podlagi poroštva, saj terjatev ne preneha. Položaj upnika mu omogoča, da pride do poplačila zunaj stečajnega postopka in ne glede na stečajni postopek, poplačilo iz poroštva pa ne pomeni ločenega poplačila v razmerju do drugih stečajnih upnikov, saj predmet poroštva ni del stečajne mase in se drugi upniki iz poroštva ne bi mogli poplačati.

19.Sklicevanje sodišča na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 1/2013 z dne 21. 6. 2013 je pravilno. To mnenje je uporabno za konkretni postopek, saj se ne nanaša le na obveznosti družbenikov v primeru izbrisa pravne osebe iz sodnega registra, ampak tudi na obveznosti porokov in obravnava ravno prepozno prijavo terjatve v stečajnem postopku.

20.Na kršitev pravil ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo zaslišanja tožnikove hčerke in C. C., se tožnik ne more sklicevati, ker ne gre za njegov, temveč za toženčev dokazni predlog. Skupnosti dokaznih predlogov naše pravo ne pozna, vsaka stranka je dolžna sama predlagati dokaze, s katerimi dokazuje svoje trditve oziroma ugovore (7. in 212. člen ZPP).13 Pritožbene navedbe v zvezi s tem dokaznim predlogom zato niso utemeljene.

21.Sodišče prve stopnje je v točkah 4 - 7 obrazložitve sodbe pravilno pojasnilo zavrnitev dokaznih predlogov tožnika. V sodbi se je opredelilo do višine vseh tožnikovih obveznosti (35. do 40. točka obrazložitve sodbe) in ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da bi imel v času sklenitve spornih pravnih poslov kakršnekoli zapadle obveznosti. Sodišče ni pavšalno navedlo, da ni mogoče ugotoviti, če je bila višina obveznosti 177.582,72 EUR ali 140.000,00 EUR, kot to trdi pritožnik, ampak je ugotovilo, da navedbe tožnika, da je imel obveznosti v višini 177.582,72 EUR ne držijo in da teh ugotovitev izpovedba tožnika, da je imel v relevantnem obdobju obveznosti v višini 140.000,00 EUR, po oceni sodišča ne omaje.

22.Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23.Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP.

2Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami - v nadaljevanju: OZ.

3Ur. l. RS št. 126/07 s spremembami - v nadaljevanju: ZFPPIPP.

4Podobno: VSL sklep II Cp 884/2019 z dne 9. 10. 2019.

5Podobno: VSK sodba Cpg 154/2017 z dne 21. 9. 2017, točka 6.

6VSM sodba I Cpg 290/2019 z dne 14. 11. 2019; VS RS sklep III Ips 122/2015 z dne 22. 11. 2016; VS RS sklep II Ips 230/2018 z dne 3. 10. 2019.

7Plavšak, Nina: Komentar Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Tax Fin-Lex, Ljubljana 2017.

8VSM sodba I Cpg 290/2019 z dne 14. 11. 2019; VS RS sklep III Ips 122/2015 z dne 22. 11. 2016; VS RS sklep III Ips 93/2014 z dne 19. 5. 2015; VS RS sklep II Ips 230/2018 z dne 3. 10. 2019; VSM sklep I Cp 6/2024 z dne 4. 9. 2024 ; VSL sklep I Cpg 153/2021 z dne 17. 11. 2021; VSL sodba I Cpg 1352/2016 z dne 22. 3. 2017; VSL sodba in sklep I Cpg 1184/2014 z dne 9. 12. 2014; VSL sodba I Cpg 1311/2013 z dne 21. 11. 2013.

9Kontarščak, Kristijan Anton: Kritika spremembe 269. člena ZFPPIPP, Pravna praksa št. 37, GV Založba 2023, str. 14-15; Prelič, Saša: Plačilna nesposobnost dolžnika kot predpostavka za izpodbijanje pravnih dejanj po ZFPPIPP, Pravna praksa št. 6, GV Založba 2013, str. 8-10; Prelič, Saša: Nekateri dodatni pogledi na izpodbojnost neodplačnih dejanj v stečaju, Pravna praksa št. 18, GV Založba 2015, str. 12-14.

10VSL sodba I Cpg 290/2019 z dne 14. 11. 2019, 14. točka; VSL sodba I Cpg 1311/2013 z dne 21. 11. 2013.

11VSK sodba Cpg 6/2014 z dne 26. 2. 2014; VSL sklep Cst 528/2019 z dne 19. 11. 2019;

12Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 1/2013 z dne 21. 6. 2013.

13Podobno: VSL sodba I Cp 703/2023 z dne 20. 11. 2023.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 442, 442/1 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 11, 11/2,14, 14/1, 269, 271, 271/1, 271/1-2, 271/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 212, 337, 337/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.