Jedro

Tožnica ni izkazala, da je dejansko izvedla pet referatov na dveh mednarodnih konferencah. Izkazati bi bilo namreč treba dejansko izvedbo (predstavitev) samostojnega referata na dogodku, ki je mednarodna konferenca, ne zadošča pa le dokazovanje okoliščin glede posameznega prispevka, kot tudi ne sama navedba oziroma objava v zbornikih. Pri tem sodišče poudarja, da ni ovire za to, da organ, ko se pojavi dvom v verodostojnost določenih listin, od stranke zahteva več, kot se je sicer zahtevalo pri odločanju pred tem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila predlog za napredovanje tožnice, zaposlene v Osnovni šoli A., v naziv svetnica in odločila še, da stroški postopka niso nastali.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je obravnavani predlog za napredovanje vložila ravnateljica šole. Toženka je odločitev sprejela na podlagi 105. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju: ZOFVI) ter določb Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (Uradni list RS, št. 54/02 do 18/10, v nadaljevanju: Pravilnik). Citira prvi odstavek 11. člena Pravilnika, ki določa pogoje za napredovanje v naziv svetnik, ter ugotavlja, da tožnica druge pogoje izpolnjuje, da pa z opravljenim dodatnim strokovnim delom ni izkazala zahtevanega števila točk. Na podlagi predloženih dokazil namreč toženka ugotavlja, da je tožnica z dodatnim strokovnim delom izkazala dovolj, to je več kot 20 točk po a) in b) razdelkih 20. člena Pravilnika, vendar pa ni izkazala točk z dodatnim strokovnim delom, ki se po Pravilniku vrednoti z najmanj tremi točkami, saj ji v skladu z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika ni bilo mogoče vrednotiti petih potrdil o udeležbi z referatom na 12. in 13. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja pedagogov tehnične ustvarjalnosti Slovenije (v nadaljevanju: ZPTUS), ki sta potekala od 29. do 30. 5. 2015 ter od 25. do 26. 9. 2015. 3. Toženka pojasnjuje, da je v začetku leta 2016 prejela več obvestil, da potrdila o izvedbi referatov na mednarodnih simpozijih v organizaciji ZPTUS niso verodostojna (kot se je navajalo, so posamezniki, ki so na simpozij prijavili prispevek, dobili potrdilo o izvedbi referata, pri čemer potrdila niso ločevala med referati, predavanji, delavnicami in predstavitvami plakatov; vsebine prispevka niti ni bilo treba predstaviti, ampak je včasih zadostovala pisna oddaja prispevka; posamezniki, ki naj bi na enem posvetu izvedli več referatov, so organizatorju vplačali več kotizacij, kar je izjemno nenavadna praksa organizacije mednarodnega posveta ipd.). Zato je toženka sklenila, da bo verodostojnost potrdil preverila, in sicer s programom posveta, iz katerega bodo razvidni posamezni referent, naslov izvedenega referata ter kraj in čas izvedbe. Tožnico je z dopisom z dne 10. 2. 2016 pozvala k ustrezni dopolnitvi predloga in jo ob tem seznanila, da je za vrednotenje izvedbe petih referatov kot strokovnega dela v smislu 2. alineje č) razdelka 20. člena Pravilnika treba predložiti tudi program posveta, ter nadalje, da ni mogoče v skladu z 20. alinejo b) razdelka istega člena ovrednotiti objave avtorskega članka v zbornikih prispevkov "Projektno delo po modelu PUD-BJ "Od ideje do izdelka - od vrtca do fakultetnega tehniškega študija" iz maja 2015 in septembra 2015, pri čemer je navedla, da se skladno s 14. členom Pravilnika dodatno strokovno delo lahko točkuje samo enkrat in da iz bibliografsko-kataložne baze podatkov COBISS ni razvidna javna objava oziroma javna dostopnost zbornikov. Po navedenem pozivu je bil predlog dopolnjen z vabili organizatorja z dne 4. 5. 2015 in 2. 6. 2015 na 12. in 13. Mednarodni posvet, v katerih je navedeno, da se bo na posvetu odvijala razstava projektov, predstavitev projektnega dela in delavnice v sekcijah, ne pa, da se bodo predstavljali referati. Tožnica je bila z dopisom z dne 13. 6. 2016 seznanjena, da tudi z dopolnitvijo ni izkazano za napredovanje zahtevano dodatno strokovno delo, in ponovno pozvana k ustrezni dopolnitvi predloga. Ta je bil nato dopolnjen s kopijami prve strani zbornikov, kolofona, kazala in povzetkov prispevkov v zbornikih za 12. in 13. Mednarodni znanstveni posvet, ponovno so bila predložena potrdila ZPTUS o udeležbi z referatom z dne 30. 5. 2015 in 26. 9. 2015 in še dve potrdili oziroma izjavi organizacijskega odbora posveta z dne 30. 6. 2015 glede sodelovanja na posvetih, vendar pa predložena dokazila po presoji toženke ne izkazujejo izvedbe referata na mednarodnem posvetu, kar bi se lahko izkazalo s programom posveta.

4. V nadaljevanju toženka pojasnjuje, da je ob preverjanju okoliščin v zvezi z organizacijo in izvedbo mednarodnih znanstvenih simpozijev ZPTUS, na podlagi prejete dokumentacije različnih strank in predloženih dokazil organizatorja posvetov, ugotovila, da naj bi bilo v letih od 2008 do 2015 kar 21 mednarodnih posvetov v organizaciji ZPTUS, od tega v letih 2013 in 2015 vsako leto po pet. Za 20 posvetov ni mogoče ugotoviti, po kakšnem programu so potekale predstavitve prispevkov, saj je iz dokazil razviden le časovni razpored najema prostorov. Glede programa posvetov se je organizator med drugim skliceval, da ni javna informacija, oziroma da ne more biti dostopen v skladu z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju: ZVOP-1), s čimer se toženka ne strinja. Pri njej je bilo v postopkih napredovanj v nazive vloženo večje število potrdil o izvedenem referatu na posvetu, kot jih je v času trajanja posveta bilo mogoče izvesti, in sicer je bilo za posamezen posvet izdanih tudi med 150 in 250 potrdil o izvedenih referatih. Posamezniki, ki naj bi na enem posvetu izvedli več referatov, so, kot rečeno, poročali, da so organizatorju vplačali več kotizacij. Iz vabil organizatorja na posvete je razbrati, da se bo na posvetih odvijala razstava projektov, predstavitev projektnega dela in delavnice v sekcijah, ne pa, da se bodo predstavljali referati. Ker niso dosegljivi programi posvetov, ni mogoče ugotoviti, da bi šlo za mednarodne posvete v smislu 20. člena Pravilnika, kot tudi ne, da bi posamezniki dejansko izvedli referat, oziroma predstavitev izdelka, delavnico, predavanje, plakat ali drugo obliko dodatnega strokovnega dela.

5. Sklepno toženka poudarja, da tožnica ni predložila programa posvetov, s katerim bi izkazala samostojno izvedbo referatov in tudi mednarodno raven posvetov, sklicuje se na 10. člen ZUP in zaključi, da tožničinega sodelovanja na posvetih ni mogoče vrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika. Ker predlog do odločanja ni bil dopolnjen z dokazili, s katerimi bi tožnica izkazala zadostno število točk za opravljena dodatna strokovna dela, je toženka predlog za napredovanje zavrnila.

6. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in je zato zoper odločbo toženke vložila tožbo v upravnem sporu. Ugovarja, da je toženka napačno uporabila materialno pravo, zmotno ugotovila dejansko stanje in zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se tožnici podeli trajen naziv svetnica, ki je pridobljen s 1. 12. 2015, podrejeno pa, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Toženki naj tudi naloži plačilo stroškov postopka po priglašenem stroškovniku.

7. V tožbi tožnica ugovarja, da je toženka pred izdajo odločbe ni seznanila, da v dopolnitev predloženih dokazil ne bo štela kot dokaz za dosego 20 točk po 2. alineji č) razdelka 20. člena Pravilnika, in ji ni dala možnosti, da se o tem izjavi. Prav tako tožnice ni seznanila in ji ni dala možnosti izjave o anonimnih obtožbah glede ravnanja organizatorja ZPTUS, oziroma dokazilih o njih, ki jih v spisu ni, čeprav je nanje oprla svojo odločitev. Iz prve strani zbornikov 12. in 13. Mednarodnega znanstvenega posveta ZPTUS, kolofona in kazala očitno izhaja, da je tožnica sodelovala s svojimi referati, saj sta njeno ime in naslov prispevkov objavljena v zborniku. Vseh pet referatov je tudi ustno predstavila (kar je dokazovala s potrdili ZPTUS, v katerih piše "z referatom in z objavljenim povzetkom"), kar pa sicer niti ni relevantno, saj Pravilnik ne določa, da mora biti referat ustno predstavljen in v kakšnem časovnem trajanju. Po razlagi iz SSKJ je referat "govornemu podajanju namenjeno besedilo, ki obravnava vsebinsko zaokroženo strokovno snov, predavanje", lahko pa tudi "govorno podajanje takega besedila" ali "sestavek, ki ga učenec napiše za vajo v obravnavanju kakšnega vprašanja"; ustna predstavitev torej ni obvezen kvalifikator tega pojma. Iz toženki predloženih dokazil tudi izhaja, da sta bili konferenci mednarodni po kriterijih iz Pravilnika. Kot sledi iz sodbe tega sodišča v zadevi I U 1659/2010 z dne 21. 9. 2011, Pravilnik ne določa, koliko predstavnikov mora biti prisotnih iz vsake države, v njem tudi ni določeno, na kakšen način bi moral biti referat predstavljen, zato je vseeno, ali je to na delavnici, kjer so prisotni le predstavniki ene ali dveh držav, ali pred vsemi navzočimi. Toženka je svojo domnevno prosto presojo dokazov oprla na načelno stališče ministrstva, da se bo kot dokaz o izvedbi referata na mednarodni konferenci štel izključno program posveta, iz katerega bo razviden posamezen referent, naslov izvedenega referata ter kraj in čas izvedbe. Ker ZOFVI nima posebne ureditve dokazovanja pogojev za napredovanje, jih je mogoče dokazati z vsem, kar je za to primerno, tudi pričami, izjavami stranke ali katerimikoli listinskimi dokazi (drugi odstavek 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP). V zakonu tudi ni določb, ki bi posameznim dokazom dajale večjo dokazno vrednost. Toženka je torej odločbo oprla na neobstoječ predpis. Zaradi njenih pozivov je tožnica zaprosila za dodatno potrditev izvedbe referatov na obeh posvetih pri ZPTUS, ki ji je izdal duplikat potrdil in njihovo verodostojnost potrdil v elektronskem sporočilu. To sporočilo, kot tudi elektronska sporočila, s katerimi je prijavila svoje referate na obeh posvetih, in odgovor organizatorja s potrditvijo sprejema prispevkov, tožnica prilaga tožbi in pojasnjuje, da jih v postopku izpodbijane odločbe ni predložila, vendar bi jih, če bi vedela, da toženka drugih predloženih dokazil ne bo upoštevala kot zadostnih dokazov o izvedbi referatov.

8. Tožnica vztraja, da je na 12. Mednarodnem znanstvenem posvetu ZPTUS izvedla dva samostojna referata, na 13. Mednarodnem znanstvenem posvetu ZPTUS pa tri samostojne referate, pri čemer je šlo za mednarodni konferenci, za kar je predložila dokazila, ki jih je imela, ki jih je do izdaje izpodbijane odločbe lahko pridobila in ki so razumna glede na naravo zadeve in predhodno prakso toženke v postopkih napredovanj. Toženka se je do predloženih dokazil, ki jih ni upoštevala, opredelila pavšalno, sklicujoč se na splošne anonimne navedbe oziroma dokumente, ki naj bi jih predložile razne stranke in ZPTUS, ki pa jih ni konkretno navedla niti ni tožnice z njimi seznanila in ji ni dala možnosti, da se o tem izjavi ter predlaga nasprotne dokaze. Tožnica je v upravnem postopku predložila potrdila o udeležbi z referatom (celo dvojnike), vabili na posveta s programom, kopije zbornikov s kolofoni ter podala lastno izjavo in izjavo OŠ, da je imela pet samostojnih referatov na dveh mednarodnih konferencah. Zgolj to, da ni predložila zahtevanega programa posveta, ne more biti podlaga za zavrnitev predloga, ne da bi toženka presodila tudi druge dokaze in obrazložila svojo presojo. Ker ni ravnala tako, je kršila 8. in 10. člen ZUP. Tožnica ni predložila dokazila, ki ga objektivno ne more predložiti, ker program, kot ga zahteva toženka, sploh ne obstaja, kar je razvidno iz elektronskega sporočila ZPTUS z dne 5. 7. 2016 in obvestila ZPTUS za javnost z dne 20. 8. 2016. Sicer pa je splošno znano, da se program lahko tudi v zadnjem trenutku spremeni (odpoved udeležbe posameznega referenta, sprememba naslova referata, zamenjava termina), in v takih primerih ga organizator ne spreminja, ampak udeležence o spremembah le obvesti, zato je potrdilo organizatorja o dejanski izvedbi referata bistveno bolj verodostojen in zanesljiv dokaz.

9. Glede na obrazložitev izpodbijane odločbe tožnica dodaja, da število izvedenih posvetov na leto ne more biti kriterij za ocenjevanje verodostojnosti izdanih potrdil o izvedbi referatov, saj je organizacija posvetov ena od osnovnih dejavnosti ZPTUS. Program mednarodne konference ni "javna informacija", osebni podatki posameznikov na tem programu so lahko predmet varstva, saj sme organizator v skladu z ZVOP-1 obdelovati le tiste osebne podatke, za katere tako določa zakon ali če ima za to njihovo osebno privolitev. Špekulacije o presežku potrdil nad dejansko možnostjo izvedbe referatov so pavšalne, ne nanašajo se na posveta, na katerih je sodelovala tožnica, ki hipotetično pojasnjuje, da je, če se konferenca npr. odvija 2 dni, vsak dan po 8 ur, v treh dvoranah, za predstavitve referatov na voljo 2.880 minut, torej ima v primeru 250 izdanih potrdil en referent na voljo 11,52 minut, v primeru 150 potrdil pa 19, 2 minuti, kar je običajna minutaža izvedbe referata, ki je sicer Pravilnik nikjer ne določa. Po mnenju tožnice vplačilo kotizacije po posameznem prispevku ni neobičajna praksa, vsekakor pa ni relevantno za zadevo, ker ne pove nič o resničnosti tožničinih trditev in verodostojnosti predloženih potrdil. Predstavitev projektov lahko poteka v obliki referata, čeprav organizator v vabilu ne uporabi prav besede referat. Tožnica je na posvetih predstavila pet projektov (o čebelarstvu, Krasu in Brkinih, gledališču senc, bezgovem soku in šivanju), ki jih je izvajala z učenci po metodi PUD-BJ, kar je bila osnovna tema posveta oziroma sekcije, v kateri je predstavila svoje projekte v obliki referata. Mednarodnost obeh dogodkov je izkazana s kopijo zbornika in kolofona, sicer pa vanjo toženka v pozivih ni dvomila, ampak prvič šele v izpodbijani odločbi.

10. Tožnica meni, da v upravnem postopku ni dolžna izpodbijati pavšalnih in splošnih anonimnih obtožb, ki se nanašajo na ravnanje tretje osebe, to je organizatorja posvetov ZPTUS, ampak je dolžna zgolj predložiti dokaze za dejstva, ki jih zatrjuje. Zatrjuje pa, da je izvedla 5 referatov na dveh mednarodnih konferencah, in sicer na 12. Mednarodnem znanstvenem posvetu ZPTUS dne 29. 5. 2015 v Portorožu (Hotel Bernardin) referat o projektu "gledališča senc" ("shadow theatre") in referat o projektu čebelarstva, na 13. Mednarodnem znanstvenem posvetu ZPTUS dne 25. 9. 2015 v Portorožu (Hotel Bernardin) pa referat o projektu raziskovanja Krasa in Brkinov, referat o šivalnih projektih in referat o projektu izdelave bezgovega soka (v dokaz tožbi prilaga 5 PowerPoint predstavitev). Zahtevani program ne obstaja in ga zato tožnica ne more predložiti, ampak bi zato toženka morala upoštevati druge razpoložljive in predložene dokaze. Tožnica ne more biti kaznovana, ker ji organizator konference ne posreduje dokumenta, ki ga nima, niti ga ni dolžan imeti ali izdelati. Če bi vedela, da toženka predloženih dokazov ne bo upoštevala, bi predlagala še druge dokaze, npr. priče, oziroma bi predložila izjave udeležencev, ki so poslušali njene predstavitve, ter powerpoint predstavitve svojih referatov. Tožnica sicer še vedno ne ve, ker to iz obrazložitve odločbe ne izhaja, ali je toženka za nedokazano štela kvaliteto njenih referatov ali že samo prisotnost tožnice na dogodku (če je ta sporna, bi se lahko dokazovala s podpisom na seznamu udeležencev, ki bi ga bilo najverjetneje mogoče pridobiti od ZPTUS).

11. Tožnica poudarja, da toženka v svoji pretekli praksi, tudi v prejšnjih postopkih za priznanje napredovanja tožnici, ni zahtevala dodatnih dokazil, ampak je potrebne točke vedno štela za dokazane ob predložitvi potrdila organizatorja. V dokaz teh navedb se sklicuje na obvestilo ZPTUS za javnost z dne 20. 8. 2016 ter prilaga elektronsko sporočilo B.B., v katerem ta potrjuje, da je 6. 10. 2015 prejela odločbo o napredovanju na podlagi potrdil ZPTUS, brez kakršnihkoli dopolnitev in dodatnih dokazil, kar dokazuje tudi priložena odločba o napredovanju z dne 5. 10. 2016, ki je sicer anonimizirana, vendar se nanaša na B.B., katere zaslišanje tudi predlaga tožnica, kot tudi vpogled v spis zadeve, v kateri je bila izdana odločba z dne 5. 10. 2015. Toženka je z zavrnitvijo predloga za napredovanje posegla v tožničini ustavni pravici do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), ker je vsaj v primeru B.B. in v tožbi priloženih odločbah, št. 10051-807/2015/2 z dne 5. 10. 2015, 10051-1955/2015/2 z dne 24. 11. 2015 in 10051-3216/2015/2 z dne 11. 12. 2015, potrdila ZPTUS štela kot zadostne dokaze glede izpolnjevanja pogoja po 2. alineji č) razdelka 20. člena Pravilnika in je strankam v teh postopkih podelila napredovanje v nazivu. Tožnica predlaga, da sodišče od toženke pridobi spise navedenih zadev in se prepriča o teh navedbah.

12. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih. Ko odgovarja na tožbene navedbe, med drugim pojasni, da število predstavnikov posamezne države v izpodbijani odločbi ni navedeno kot razlog zavrnitve, zato s tem povezane tožbene navedbe niso relevantne. Ponavlja, da je prejela več anonimnih informacij (npr. dopis z dne 15. 3. 2016) glede organizacije posvetov ZPTUS in kaj je v zvezi s tem ugotovila preko listin, ki jih prejema v postopkih napredovanja v naziv, ter objav na spletnih straneh. Ker ji je to porodilo dvom o dejanski izvedbi referatov na mednarodnih posvetih, je od tožnice, ki je predložila potrdila o udeležbi z referatom, pa tudi od organizatorja posvetov ZPTUS, ki je potrdila izdal, zahtevala dodatna dokazila, vsaj program mednarodnega simpozija z navedbo referentov in njihovih prispevkov, kar je minimalni strokovni standard organizacije mednarodne konference, vendar niti tožnica niti organizator zahtevanih dokazil nista predložila. V elektronski korespondenci (z dne 18. in 19. 1. 2016 ter 30. 1. in 2. 2. 2016) je organizator sicer izjavil, da so posamezniki predstavljali referate, oziroma predložil izjavo, da vsi udeleženci posvetov prejmejo potrdilo za udeležbo z referatom, iz česar pa ni razvidna dejanska izvedba referata. Iz predloženih dokazil tožnice ni razvidno, ali je bil njen prispevek na posvetu izveden v obliki referata ali v kateri drugi obliki. Pri referatu, predavanju, delavnici, članku gre za različne oblike prispevkov, ki jih ni mogoče enačiti, kar izhaja iz tipologije COBISS, kot tudi iz Pravilnika, ki omenjene prispevke različno vrednoti ter vrednotenje s štirimi točkami predvideva le za izvedbo referatov. Ali je tožnica dejansko izvedla referate, pa iz predloženih dokazil ni mogoče ugotoviti. Toženka v primeru dvoma lahko oziroma mora dodatno preveriti podatke, saj je zavezana k pravilni ugotovitvi dejanskega stanja. Presojala je vsa dejstva in dokaze, s katerimi je razpolagala. Dvom o resničnosti zatrjevanih dejstev bi lahko odpravila predložitev programa mednarodne konference kot tiste vsebine, na podlagi katere se udeleženci odločajo za prijavo in iz katerega je mogoče razbrati referente, njihove reference in relevantnost tem, pa tudi časovni okvir vseh referentov in ne samo posameznega med njimi. Toženka zavrača očitke o kršitvi načela zaslišanja stranke, saj je tožnico seznanila s svojim dvomom v predložena dokazila in jo pozvala k predložitvi dodatnih dokazil o dejanski izvedbi referatov. Toženka odločitve ni oprla na načelno mnenje ministrstva, ampak na predložena dokazila, s katerimi pa ni izkazana dejanska izvedba referatov na mednarodnih konferencah. Meni, da seznam nastopajočih na mednarodni konferenci kot javni prireditvi ne more biti osebni podatek; tudi če so to osebni podatki, pa bi organizator konference od sodelujočih lahko pridobil soglasje za njihovo posredovanje. Toženka zavrača očitek o posegu v pravico do enakega varstva pravic in poudarja, da se v tem upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost konkretne upravne odločbe, česar ni mogoče reševati s posploševanjem na nedoločeno število drugih primerov. Toženka je sodišču predlagala, da tožbo zavrne. V nadaljnji vlogi je navedla, da je bila v pravno in dejansko istovrstni zadevi s pravnomočno sodbo tega sodišča, I U 1373/2016 z dne 4. 4. 2017, tožba zavrnjena, ter izpostavila stališča iz obrazložitve te sodbe.

13. Tožnica v vlogi vztraja pri svojih navedbah, prereka navedbe toženke in utemeljuje, da je primer iz sodbe I U 1373/2016 bistveno drugačen od obravnavane zadeve, v kateri ni razlogov za dvom, da je tožnica izvedla referate, ki ustrezajo pogojem iz Pravilnika, in to tudi dokazala. Vendar se je toženka odločila, da bo upoštevala le program, za katerega ve, da ne obstaja. Tožnica izpostavi še, da je v dopisu toženki predlagala, da če meni, da objav ni mogoče ovrednotiti s 16 točkami, naj jih ovrednoti vsaj s 6 točkami, česar pa toženka ni storila.

14. Toženka je v vlogi poudarila, da iz sodbe I U 1373/2016 izhaja, da je iz razlogov, ki so v obeh primerih enaki, toženka utemeljeno podvomila v verodostojnost potrdil o izvedbi referatov in od stranke zahtevala dodatna dokazila, in sicer program posveta. Stališčem toženke pritrjuje tudi sodba tega sodišča v zadevi III U 252/2016 z dne 15. 5. 2017. Kot nerazumljiv toženka zavrača očitek o neupoštevanju tožničinega predloga za vrednotenje objav vsaj s 6 točkami. Domneva, da pri tem tožnica misli na predlog v dopisu ravnateljice OŠ z dne 16. 2. 2016, ki pa se nanaša na vrednotenje po b) razdelku 20. člena Pravilnika in zato na odločitev ne vpliva, saj iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica izkazala zadostno število točk po a) in b) razdelkih 20. člena Pravilnika. V zadevi je sporno, da ni izkazala zadostnega števila točk za dodatna strokovna dela, ki se po Pravilniku vrednotijo z najmanj tremi točkami, torej dela, ki se lahko uvrstijo v razdelke c) do f) 20. člena Pravilnika, na kar pa se omenjeni predlog ne nanaša. K I. točki izreka:

15. Tožba ni utemeljena.

16. Po določbah 105. člena ZOFVI lahko vzgojitelj, učitelj, organizator izobraževanja, svetovalni delavec in knjižničar napredujejo v naziv mentor, svetovalec in svetnik (drugi odstavek); v navedene nazive napredujejo tudi ravnatelj, direktor in pomočnik ravnatelja ter predavatelji višjih šol (tretji odstavek). Pogoje, način in postopek strokovnega izobraževanja in usposabljanja ter napredovanja v nazive določi minister (četrti odstavek).

17. Na navedeni zakonski podlagi sprejeti Pravilnik v prvem odstavku 11. člena določa, da lahko v naziv svetnik napreduje strokovni delavec, ravnatelj oziroma direktor, ki je imel naziv svetovalec najmanj 5 let, je uspešen pri svojem delu, je uspešno končal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju oziroma pridobil dodatna funkcionalna znanja, s katerimi lahko v skladu s tem Pravilnikom izkaže najmanj 7 točk, ter je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami.

18. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je toženka predlog za napredovanje tožnice zavrnila, ker ni izpolnjen zadnji pogoj iz prvega odstavka 11. člena Pravilnika, po katerem je treba za napredovanje tudi opraviti različna dodatna strokovna dela in tako zbrati najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za strokovna dela, ki so po Pravilniku ovrednotena s tremi ali več točkami. Prav slednje, torej ali je tožnica dosegla najmanj 18 točk za takšna dodatna strokovna dela, ki jih Pravilnik vrednoti s tremi ali več točkami, je bistveno sporno vprašanje v obravnavani zadevi.

19. Tožnica zatrjuje, da je ta pogoj izpolnila z izvedbo petih samostojnih referatov na dveh mednarodnih konferencah, in sicer dveh referatov na 12. Mednarodnem znanstvenem posvetu ZPTUS in treh referatov na 13. Mednarodnem znanstvenem posvetu ZPTUS, ki jih je v predlogu za napredovanje uveljavljala kot dodatna strokovna dela, vrednotena s po štirimi točkami za vsako, na podlagi 2. alineje č) razdelka 20. člena Pravilnika.

20. Po 2. alineji č) razdelka 20. člena Pravilnika se namreč kot dodatno strokovno delo vrednoti in s štirimi točkami točkuje samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci. Za mednarodno raven ali sodelovanje se skladno z zadnjim odstavkom 20. člena Pravilnika, če s Pravilnikom ni določeno drugače, šteje sodelovanje med tremi ali več državami.

21. Kot sicer izhaja iz 20. člena Pravilnika, ki ureja vrednotenje in točkovanje dodatnega strokovnega dela, se z eno točko vrednotijo in točkujejo dodatna strokovna dela, navedena v a) razdelku tega člena; z dvema točkama strokovna dela, navedena v b) razdelku; s tremi točkami dela iz c) razdelka; dela, navedena v č) razdelku, se vrednotijo s štirimi točkami; dela iz d) razdelka s petimi; tista iz e) razdelka z osmimi in iz f) razdelka z desetimi točkami. Vrednotenje posameznih dodatnih strokovnih del torej točkovno narašča z zahtevnostjo del. Tako se npr. predstavitev plakata ali razstave na organiziranem strokovnem izobraževanju ali strokovnem posvetu strokovnih delavcev izven zavoda točkuje z eno točko (20. točka a) razdelka); prva objava samostojnega avtorskega strokovnega članka ali petih didaktičnih nalog v strokovnem časopisu ali pedagoški reviji se vrednoti z dvema točkama (20. točka b) razdelka); prva objava avtorske raziskovalne naloge ali avtorstvo knjige pa s tremi točkami (4. točka c) razdelka). Da je samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci po Pravilniku vrednoten s štirimi točkami, torej kaže, da gre pri tem za strokovno delo visoke zahtevnosti, kar je razvidno tudi iz primerjave z drugimi strokovnimi deli, uvrščenimi v č) razdelek 20. člena Pravilnika, med katerimi so npr. uvrstitev strokovnega delavca na prva tri mesta oziroma osvojitev bronaste, srebrne ali zlate plakete na tekmovanju na mednarodni ravni med predstavniki najmanj petih držav, koncertna izvedba orkestralnih oziroma vokalno-instrumentalnih del učitelja v organizaciji državnih koncertnih inštitucij ali meddržavne menjave, celovečerni solistični koncert v organizaciji državnih koncertnih inštitucij ali meddržavne menjave, objavljen prevod učbenika, ki ga je potrdil pristojni strokovni svet, ipd.

22. Samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci je torej strokovno delo znatne zahtevnosti, za katero veljajo visoki standardi, tako na izvedbeni ravni, kot po vsebini. Pri tem je določbo 2. alineje č) razdelka 20. člena Pravilnika treba razumeti tako, da je priznanje točk na tej podlagi pogojeno z izvedbo (torej predstavitvijo) samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali medarodni konferenci. To dovolj jasno izhaja že iz samega besedila te določbe in takšno stališče je tudi povsem ustaljeno v sodni praksi, oblikovani na tej podlagi (glej nadaljevanje obrazložitve). Razlogovanje tožnice, ki ob sklicevanju na SSKJ meni, da ni potrebno, da bi bil samostojni referat na mednarodni konferenci sploh izveden oziroma predstavljen, torej sodišče kot neutemeljeno zavrača. Za priznanje točk za dodatno strokovno delo po navedeni določbi Pravilnika je torej treba (navesti in) dokazati (vse okoliščine, ki izkazujejo) osebno izvedbo samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci, in torej ne (le) pripravo oziroma objavo pisnega prispevka oziroma njegovega povzetka.

23. Pri odločanju o vrednotenju spornih tožničinih prispevkov je toženka podvomila v verodostojnost petih potrdil o udeležbi tožnice z referatom, ki jih je izdalo ZPTUS in ki so bila, s kopijami prve strani zbornikov prispevkov, njihovega kolofona, kazala z naslovi in avtorji prispevkov ter povzetki tožničinih prispevkov, kot dokazila priložena obravnavanemu predlogu. V obrazložitvi odločbe je toženka navedla razloge za svoj dvom, to je okoliščine posvetov v organizaciji ZPTUS. Res je, da tožnici ni predložila listin oziroma gradiv v zvezi s temi okoliščinami, pri čemer pa ni mogoče prezreti, da tega tudi tožnica v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe (čeprav jo je toženka z dopisom z dne 13. 6. 2016 seznanila, da zaradi prejetih informacij dvomi v ustreznost in resničnost potrdil o izvedbi referatov na posvetih) ni zahtevala. Nadalje, že okoliščina, da so posamezniki, ki naj bi na enem posvetu izvedli več referatov, organizatorju vplačevali več kotizacij (ta okoliščina je bila glede na primer tožnice tej brez dvoma znana in je ne prereka), po presoji sodišča kaže na nenavadno prakso organizacije mednarodne konference (kolikor ta ni organizirana pretežno prav zaradi pridobivanja točk, kot so te za napredovanja pri toženki, bi bilo namreč pričakovati, da so referenti tisti, ki so plačani za svoje referate, ne pa da plačujejo kotizacijo glede na število izvedenih referatov). Že zato je toženka lahko podvomila v verodostojnost predlogu priloženih dokazil glede dejanske izvedbe samostojnih referatov na mednarodni konferenci in je zato tožnico utemeljeno in skladno z določbami 140. člena ZUP pozvala (in to kar dvakrat) k dopolnitvi predloga s predložitvijo dodatnih dokazil. Na predlagatelju oziroma stranki postopka je namreč dolžnost, da dokaže navedbe v svoji vlogi, torej dokaže, da so brez dvoma izpolnjeni pogoji za napredovanje (in ne na toženki, da dokaže nasprotno); hkrati pa ni ovire za to, da toženka predložena dokazila oceni, oziroma zahteva predložitev dodatnih dokazil, če meni, da predložena dokazila ne dokazujejo tistega, kar se v vlogi zatrjuje. Toženka je tožnico seznanila, da je treba izkazati resničnost izvedbe referata (dopis z dne 13. 6. 2016). Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in spisov zadeve, je k predložiti programa posveta tožnico pozvala prav zato, ker bi bili iz programa razvidni posamezen referent, naslov izvedenega referata ter kraj in čas izvedbe, torej vse tiste ključne okoliščine, ki kažejo na dejansko izvedbo samostojnih referatov na mednarodni konferenci. Za dokazovanje tega pa tudi po presoji sodišča ne zadošča le dokazovanje okoliščin posameznega prispevka (kot to izhaja iz toženki predloženih potrdil oziroma izjave ZPTUS z dne 30. 6. 2016), ampak izkaz vseh zgoraj navedenih relevantnih okoliščin (programa) mednarodne konference kot celote. Obče je namreč znano, da so mednarodne konference ali kongresi pomembni dogodki, običajno poznani širši strokovni, včasih pa tudi laični javnosti, njihov pomen in vsebino pa določajo prav nastopajoči predavatelji, ki tam predstavijo svoje referate in ki so iz tega razloga navedeni v programih takih konferenc z imeni in priimki, temo referata, navedbo institucije, iz katere prihajajo, ter časom in lokacijo (navedba konferenčnih prostorov oziroma dvorane), kjer bo predavanje izvedeno.

24. Navedeno za 12. in 13. Mednarodni znanstveni posvet ZPTUS ni izkazano. Programa posvetov z opisano vsebino namreč toženki kljub pozivom nista bila predložena, ne s strani tožnice, pa tudi ne s strani organizatorja posvetov, kar nenazadnje potrdi sama tožnica s svojimi navedbami v tem upravnem sporu. Vabili s programoma, ki sta bili predloženi z dopolnitvijo predloga z dne 16. 2. 2016, takšne vsebine nimata, o čemer je toženka tožnico seznanila že v dopisu z dne 13. 6. 2016 in tožnica tega niti ne prereka. Na tem mestu sodišče dodaja, da se, kar je tudi splošno znano, v primeru sprememb programa, kot jih v tožbi omenja tožnica, praviloma izdela spremenjen program konference, kar pa v obravnavani zadevi niti ni bistveno, saj tožnica ne zatrjuje, da njenih prispevkov na programih posvetov ni bilo (oziroma da programov posvetov sploh ni bilo) zaradi takih sprememb.

25. Sodišče se zato strinja s presojo, ki sledi že iz razlogov izpodbijane odločbe, da tožnica ni izkazala, da je dejansko izvedla pet referatov na dveh mednarodnih konferencah in da ji zato iz tega naslova uveljavljanih 20 točk po 2. alineji č) razdelka 20. člena Pravilnika ni mogoče priznati. Kot je sodišče že obrazložilo, bi bilo za to treba izkazati dejansko izvedbo (predstavitev) samostojnega referata na dogodku, ki je mednarodna konferenca. Zaradi tega ne zadošča le dokazovanje okoliščin glede posameznega prispevka, kot tudi ne sama navedba oziroma objava v zbornikih. Vseh predhodno opisanih relevantnih okoliščin, ki bi izhajale iz zahtevanega programa mednarodne konference, pa tožnica tudi v upravnem sporu ni navedla, vsekakor ne tako konkretizirano, da bi s tem lahko nadomestila vsebino programa posvetov. Ker se sklicuje, da ne more biti kaznovana zaradi ravnanja organizatorja, sodišče dodaja, da lahko toženka točke za napredovanje po Pravilniku prizna le, če je brez dvoma dokazano, da je šlo za izvedbo samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. Če predlagatelj oziroma stranka tega ne uspe dokazati, ker dogodek ni bil s strani organizatorja pripravljen oziroma dokumentiran tako, da bi bilo to mogoče, je to lahko kvečjemu vprašanje odgovornosti organizatorja v njegovem razmerju do tožnice, ne pa razlog za drugačno odločitev toženke o napredovanju. Že iz tega razloga tudi sklicevanje na varovanje osebnih podatkov kot razlog, zaradi katerega ZPTUS ne bi mogel predložiti programa posvetov, na odločitev ne more vplivati.

26. Po presoji sodišča ni utemeljen ugovor o bistvenih kršitvah pravil postopka. V tej zvezi sodišče k že povedanemu dodaja, da je toženka v odločbi pojasnila potek postopka, v katerem je tožnico kar dvakrat pozvala k dopolnitvi predloga in jo ob tem seznanila z za odločitev ključnimi okoliščinami in svojimi stališči, iz katerih je bilo jasno razvidno, da ne bo sledila pretekli praksi, ki jo zatrjuje tožnica. Ta je torej že v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe imela možnost, da poda vse navedbe, na katere opira predlog za napredovanje, in predlaga vse dokaze za svoje navedbe. Njeni šele v upravnem sporu predlagani dokazi, tako npr. šele v tožbi navedena in predložena sporočila oziroma korespondenca z ZPTUS (z dne 10. 5. 2015, 16. 5. 2015, 17. 5. 2015 in 23. 6. 2015, 17. 6. 2016, pa tudi 5. 7. 2016), kot tudi šele tožbi priložene power point predstavitve prispevkov, zato po presoji sodišča pomenijo nedopustne in s tem neupoštevne novote (tretji odstavek 20. člena in 52. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1); ki pa tudi sicer na odločitev ne bi mogli vplivati, glede na to, da tožnica ni predložila ali predlagala dokazov o zasnovi programov zadevnih posvetov, iz katerih bi bile razvidne vse komponente, navedene v 23. točki te obrazložitve.

27. Sodišče ne sledi očitku o kršitvah pravic tožnice iz 22. in 14. člena Ustave Republike Slovenije, oziroma ugovoru o neenakem obravnavanju oziroma odločanju toženke. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta na podlagi v konkretni zadevi ugotovljenega dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava. Pri čemer sodišče poudarja, da ni ovire za to, da organ, ko se pojavi dvom v verodostojnost določenih listin, od stranke zahteva več, kot se je sicer zahtevalo pri odločanju pred tem. Da bi toženka še v obdobju izdaje izpodbijane odločbe enake primere različno obravnavala, tožnica konkretizirano niti ne trdi. Odločbe, na katere se sklicuje oziroma jih prilaga tožbi, so bile namreč, kot izhaja iz navedenega v tožbi, izdane 5. 10. 2015, 24. 11. 2015 in 11. 12. 2015, torej precej pred izpodbijano odločbo. Sicer pa je treba pojasniti, da sodišče v tem upravnem sporu ne more presojati pravilnosti drugih (omenjenih) postopkov oziroma pravilnosti in zakonitosti v njih izdanih odločb. Da bi le-te sicer bile presojene v upravnem sporu in da bi bila ob tem sodno potrjena drugačna stališča, kot jih je toženka zavzela v obravnavani zadevi, tožnica niti ne zatrjuje. V tej zvezi sodišče dodaja še, da je ustavna določba o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Spoštovanje načela enakosti pri izdajanju posamičnih aktov v postopkih pred sodnimi in upravnimi organi pomeni, da je veljavne pravne predpise treba uporabljati do vseh na enak način, vendar pa morebitno prejšnje protipravno ravnanje ni razlog za zahtevo po enakem obravnavanju. Povedano drugače, zahteva po ponovitvi napake zaradi enakega obravnavanja ne more biti utemeljena (tako tudi Komentar Ustave Republike Slovenije, urednik Lovro Šturm, Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj, 2010, str. 178). Ker po vsem povedanem na odločitev v tem sporu ne bi mogli vplivati, sodišče v zvezi s temi ugovori podanim predlogom za izvedbo dokazov, ki so navedeni v 11. točki obrazložitve te sodbe, ni sledilo.

28. Glede na to, da se je tožnica v tožbi sklicevala tudi na sodno prakso, sodišče dodaja, da je takšna stališča in odločitev o tožbi, kot v tem upravnem sporu, sprejelo že v številnih sodbah, izdanih v primerljivih zadevah, to je zadevah, ki so se nanašale na vrednotenje dodatnih strokovnih del iz naslova izvedbe samostojnih referatov na mednarodnih posvetih v organizaciji ZPTUS, v katerih toženki niso bili predloženi programi mednarodnih posvetov s predhodno opisano vsebino (npr. sodbe II U 419/2016 z dne 16. 5. 2018, I U 1346/2016 z dne 11. 7. 2018, III U 370/2016 z dne 25. 1. 2018, I U 1388/2016 z dne 13. 12. 2017, II U 358/2016 z dne 5. 7. 2017).

29. Zakaj na odločitev v zadevi ne more vplivati očitek, da toženka ni sledila predlogu (ravnateljice OŠ v dopisu z dne 16. 2. 2016), naj se tožničine objave, če ni mogoče s 16 točkami, vrednotijo vsaj s 6 točkami, je prepričljivo pojasnila že toženka, kot je navedeno v 14. točki te obrazložitve, in tem razlogom se v celoti pridružuje tudi sodišče. 30. Ker je torej po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, v postopku njene izdaje pa tudi ni bilo nepravilnosti, ki bi narekovale odpravo odločbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 31. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in izvajanja predlaganih dokazov, in sicer na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj, kot izhaja iz te obrazložitve, stranke v upravnem sporu navajajo zgolj tista nova dejstva oziroma dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 ni mogoče upoštevati, oziroma ki tudi sicer ne bi mogli vplivati na odločitev.

K II. točki izreka:

32. Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.