Jedro

Substanciranje dokaznega predloga (določna navedba, ugotovitvi katerega dejstva dokaz služi in v čem je pravna relevantnost tega dejstva) je del dokaznega bremena stranke in je podvrženo omejitvam iz 286. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Toženec Z. D. je bil do leta 1994 direktor družbe O. d.o.o. L.. Ta družba je bila najemnica stavbe v Piranu. Z najemodajalcem R. p.o. je bilo dogovorjeno, da bo najemnik stavbo adaptiral, najemnina pa se bo „poračunavala“ s sredstvi, vloženimi v adaptacijo. V letu 1994 je bila med družbami O. d.o.o., R. p.o. in L. d.o.o. sklenjena pogodba, na podlagi katere je glede prej navedene nepremičnine v položaj O. vstopila L., ki je imela prednostno pravico odkupa nepremičnine. Edina družbenika L. sta bila tožnik in toženec. Tožnik je trdil, da sta se ustno dogovorila, da bosta nepremičnino adaptirala s svojimi zasebnimi sredstvi, formalno pa preko L., od katere jo bo toženec odkupil, nakar jo bosta prodala in si dobiček razdelila v sorazmerju z vložkom vsakega od njiju v prenovo. Zgradba je bila adaptirana in po delih prodana. Tožnik je ocenil višino dobička in uveljavljal, da ga 85% pripada njemu, ker je prispeval prav takšen odstotek sredstev, potrebnih za adaptacijo, svoj zahtevek pa je zmanjšal za 6.760.000 SIT, kolikor mu je toženec plačal. S tožbo je tako uveljavljal plačilo 21.958.637,53 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.9.2003 dalje.

Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki vsa medsebojna razmerja dokončno in celovito uredili s pogodbo z dne 11.2.1999, ki je bila 3.3.1999 zapisana še v obliki notarskega zapisnika, po kateri je tožnik postal edini družbenik in lastnik družbe L., toženec pa je proti plačilu 6.760.000 SIT pridobil prednostno pravico nakupa sporne nepremičnine. Ocenilo je, da (drugačnega) ustnega dogovora (kot je naveden zgoraj) in navideznosti pogodbe z dne 11.2.1999 oziroma notarskega zapisa z dne 3.3.1999 tožnik ni uspel dokazati.

Sodišče druge stopnje je zavrnilno sodbo potrdilo.

Sodbo pritožbenega sodišča tožnik izpodbija z revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščema prve in druge stopnje. Najprej ponavlja trditev, da je bila med pravdnima strankama novembra 1998 sklenjena ustna pogodba o tem, da si bosta dobiček, ustvarjen s prodajo nepremičnin, vpisanih v vl. št. ... k.o. ... razdelila po deležih, ustreznih njunemu prispevku k investiciji; pojasnjuje okoliščine in razloge, ki so privedli do sklenitve takšne pogodbe in ki po njegovem prepričanju hkrati kažejo na to, da s pogodbo z dne 11.2.1999, zapisano v obliki notarskega zapisa 3.3.1999, po kateri se je toženec tožniku zavezal plačati (in tudi je plačal) 6.760.000 SIT, dejansko niso bila urejena vsa razmerja med pogodbenikoma. Tožnik je v letih adaptacije od 1994 do 1996 v nepremičnine v Piranu vložil okrog 600.000 DEM, toženec pa manj kot 100.000 DEM, zaradi česar je tožnik predlagal izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, ki bi navedeno potrdil, s tem pa bi bila potrjena tudi tožnikova trditev o sklenitvi ustnega dogovora o delitvi dobička v sorazmerju z vlaganji (ki jih je bilo na tožnikovi strani šestkrat več kot kot na toženčevi, zato se je slednji temu dokazu tudi protivil). O tem odločilnem dejstvu – vlaganjih pravdnih strank v nepremičnino v Piranu, sodba sodišča prve stopnje nima razlogov; v pritožbi je tožnik izpostavil, da o njegovih zapiskih (opomba sodišča: evidenci vloženih lastnih sredstev v adaptacijo) v sodbi ni govora, pritožbeno sodišče pa je na te pritožbene trditve napačno odgovorilo, da se prvostopenjskemu sodišču s tožnikovimi trditvami o adaptaciji, njenem financiranju in deležih vlaganj pravdnih strank z njo ni bilo treba ukvarjati in ne izvesti dokaza z izvedencem finančne stroke, ker tožnik ni dokazal zatrjevane sklenitve ustnega dogovora s tožencem, po katerem bi mu pripadalo poleg 6.760.000 SIT še dodatno plačilo. Ker o tem ni razlogov niti v sodbi sodišča prve stopnje niti v sodbi sodišča druge stopnje, je bila zagrešena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP). Enako velja tudi glede odsotnosti razlogov o trditvah o navideznosti pogodbe z dne 11.2.1999. S tem, ko se nista opredelili do vseh odločilnih navedb tožnika, sta sodišči nižjih stopenj kršilo njegovo pravico iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti, na revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščema prve in druge stopnje pa samo na zahtevo stranke; ta revizijski razlog mora zato stranka uveljavljati obrazloženo oziroma konkretizirano: z navedbo postopanja ali opustitve sodišča, ki je v nasprotju s procesnimi predpisi in zaradi katerega je skladno z določbama 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena dopustno vložiti revizijo.

V konkretnem primeru tožnik trdi, da sta sodbi nižjih sodišč obremenjeni z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ker: – v sodbi prvostopenjskega sodišča ni razlogov o ustnem dogovoru pravdnih strank o vlaganjih v nepremičnino v Piranu, saj „o njegovih zapisnih v sodbi ni govora“, pritožbeno sodišče pa je zmotno štelo, da procesne kršitve ni bilo in sicer na podlagi argumenta, da se prvostopenjsko sodišče s tožnikovimi trditvami o okoliščinah adaptacije nepremičnine v Piranu ni bilo dolžno ukvarjati, saj tožnik ni dokazal zatrjevane sklenitve ustnega dogovora pravdnih strank o dodatnem plačilu, – bi bila sklenitev ustnega dogovora potrjena z izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, a je prvostopenjsko sodišče ta dokaz neutemeljeno zavrnilo, o tem pa v sodbah nižjih sodišč ni razlogov, kot tudi ne o navideznosti pogodbe z dne 11.2.1999. V reviziji uveljavljane procesne kršitve niso bile zagrešene. Sodišče prve stopnje je razloge o tožnikovih trditvah, da sta pravdni stranki sklenili ustno pogodbo o delitvi dobička, ustvarjenega s prodajo nepremičnin v Piranu, navedlo v prvih dveh odstavkih na 10. strani sodbe; pojasnilo je, da tožnik ni uspel dokazati, da bi se s tožencem ustno dogovoril še kaj ob tistem, kar je zapisano v pogodbi, ki sta jo sklenila 11.2. 1999. Sodišče druge stopnje je takšen (dejanski) zaključek prvostopenjskega sprejelo kot pravilen, razloge za to pa je navedlo v drugem odstavku na 3. strani sodbe. Razloge za zavrnitev predloga za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke sta navedli sodišče prve stopnje v predzadnjem odstavku na 10. strani, sodišče druge stopnje pa v predzadnjem odstavku na 3. strani sodbe. Slednje je neposredno pred tem (pravilno) pojasnilo tudi, da odsotnost ugotovitve o sklenitvi drugačnega ustnega dogovora izključuje zaključek o navideznosti pogodbe z dne 12.2.1999. Sodišči prve in druge stopnje sta torej navedli razloge o tistih dejstvih, ki jih potrditvah revizije njuni sodbi ne vsebujeta, a sta s temi razlogi utemeljili drugačne dejanske zaključke od tistih, za katere se zavzema revident. Uveljavljane procesne kršitve zato ni bilo, posredna graja dejanskih ugotovitev nižjih sodišč o teh dejstvih pa je zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) nedovoljena. Drugih procesnih kršitev v zvezi z opustitvijo izvedbe dokaza z izvedencem finančne stroke revident, ki trdi, da bi bila sklenitev ustnega dogovora potrjena prav z izvedbo tega dokaza, ne uveljavlja. Revizijo sicer zaključuje z očitkom, da „sodišče ni spoštovalo ustavne pravice tožnika iz 22. člena Ustave, ob spoštovanju enakopravnosti strank, ki jim zagotavlja, da vsaka stranka navede argumente za svoja stališča, da se lahko izjavi o pravnih in dejanskih vprašanjih, s hkratno obveznostjo sodišča, da se do vseh odločilnih navedb strank po skrbnem pretehtanju njihove pomembnosti, v sodbi oziroma njeni obrazložitvi ustrezno opredeli.“ Ta očitek, ki bi ga bilo (delno) mogoče razumeti (tudi) kot trditev, da je bilo (v njegovo škodo) kršeno načelo kontradiktornosti in da je bila zagrešena absolutna bistvena kršitev procesnih pravil iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa je ostal nekonkretiziran in povsem splošen ter zato neupošteven. Povedano je bilo že, da je v reviziji mogoče procesne kršitve, zaradi katerih je revizijo sploh dovoljeno vložiti, uveljavljati le obrazloženo. Sicer pa je rdeča nit revizije kot celote graja dejanskega zaključka, da tožnik ni uspel dokazati sklenitve ustnega dogovora o delitvi dobička od prodaje nepremičnine v Piranu. V zvezi s tem je iz spisa razvidno, da je tožnik dokaz z izvedencem finančne stroke predlagal v pripravljalni vlogi z dne 15.3.2004 (l. št. 21 spisa) in sicer zato, da bi (izvedenec) podal mnenje „o poslovanju družbe L. d.o.o. ter o sredstvih družbe in o načinu poslovanja oziroma plačevanja računov od leta 1994 dalje“. Svoj predlog, da naj bi izvedenec poleg pravkar navedenega ugotovil tudi, kakšna so bila v letih 1994, 1995 in 1996 vlaganja v objekt v Piranu ter koliko je v ta namen prispeval tožnik in koliko toženec, je dopolnil šele na naroku za glavno obravnavo z dne 17.8.2004 (l. št. 66 spisa), torej po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo, ne da bi pri tem izkazal za verjetno, da tega ni mogel storiti že prej (286. člen ZPP). Tožnik je po revizijskih trditvah dokaz z izvedencem finančne stroške predlagal zato, da bi ta potrdil njegove trditve o vlaganjih v družbo L. d.o.o. zaradi financiranja adaptacije nepremičnine v Piranu, vlaganja pa naj bi dokazovala, da je bil o delitvi dobička od prodaje te nepremičnine sklenjen drugačen ustni dogovor od zapisanega v pogodbi z dne 12.2.1999. Toda v postopku pred sodiščem prve stopnje dokaznega predloga ni utemeljil z argumentom, da njegova (od toženčevih večja) vlaganja v adaptacijo sporne nepremičnine dokazujejo (tudi) obstoj ustnega dogovora o delitvi dobička in ne le enega od dejavnikov, od katerih bi bila odvisna delitev le-tega (očitno zato je pritožbeno sodišče tudi pojasnilo, da višina vlaganj ni relevantna, ker ni dokazan dogovor o delitvi dobička in da zato prvostopenjskemu sodišču ni bilo potrebno izvajati dokazov z izvedencem finančne stroke). Takšno trditev je prvikrat postavil šele v pritožbi („izvedensko mnenje bi podkrepilo tudi navedbe tožnika, da je bil dejanski dogovor med pravdnima strankama drugačen kot je zapisano v notarskem zapisu z dne 9.12.1998 in v pogodbi z dne 11.2.1999“) ter jo ponovil v reviziji („ustni dogovor med strankama namreč potrjujejo prav vlaganja v nepremičnine ...“). Substanciranje dokaznega predloga (določna navedba, ugotovitvi katerega dejstva dokaz služi in v čem je pravna relevantnost tega dejstva) je del dokaznega bremena stranke in je podvrženo omejitvam iz 286. člena ZPP. Navedeno revizijsko sodišče dodaja zgolj v pojasnilo in ponovno poudarja, da je od procesnih kršitev tožnik v reviziji določno i n obrazloženo uveljavljal le absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi zatrjevanega izostanka razlogov o odločilnih dejstvih, ki, kot je bilo že obrazloženo, ni bila zagrešena.

Isto procesno kršitev revident neutemeljeno uveljavlja tudi, ko pritožbenemu sodišču očita, da se ni izreklo o njegovih pritožbenih trditvah, da v sodbi sodišča prve stopnje „ni govora o njegovih zapiskih“ (pri čemer ima očitno v mislih seznam vlaganj v prilogah A 21, A 22 in A 23 za leta 1994, 1995 in 1996): pritožbeno sodišče mu je pojasnilo, da se prvostopenjskemu sodišču ni bilo treba ukvarjati s tožnikovimi trditvami o adaptaciji sporne nepremičnine, načinu njenega financiranja in deležem vlaganj pravdnih strank vanjo, ker ni bila dokazana sklenitev ustnega dogovora o dodatnem plačilu, da je z dokazi o vlaganjih poskušal dokazati tudi sklenitev ustnega dogovora o delitvi dobička, pa je, kot je bilo že pojasnjeno, prvikrat uveljavljal šele v pravnih sredstvih.

Uveljavljane procesne kršitve tako niso bile zagrešene, materialno pravo pa je bilo uporabljeno pravilno. Tožnikova revizija je zato neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).