Jedro

Pravdno sodišče je v primeru, ko odloča o tožbenem zahtevku, ki temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo, s pravnomočno obsodilno sodbo, odločeno v kazenskem postopku, vezano na ugotovitve o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

Ob neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je zaključek o prispevku zavarovanke tožeče stranke k nastali škodi v višini 30 % materialnopravno pravilen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijani 1. in 3. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 1.837,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2008 dalje do plačila (1. točka izreka), v presežku, za plačilo nadaljnjih 787,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2008 dalje do plačila, pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 85,08 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Odločitev sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka s pravočasno pritožbo izpodbija tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju obrazložitve, ko bo nanje tudi odgovorjeno. Pritožbenemu sodišču je predlagala razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v novo sojenje, podredno pa je predlagala njeno spremembo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev oprlo na določbe prvega odstavka 86. člena, 90. člena in 91. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, v skladu s katerimi ima Zavod pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe. Ugotovilo je, da toženec za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka (stroške zdravljenja poškodbe njene zavarovanke) in ki je bila posledica toženčevega protipravnega ravnanja, v skladu s tretjim odstavkom 186. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) odgovarja do višine 70 %, saj je bilo mogoče določiti njegov delež odgovornosti v razmerju do deleža odgovornosti zavarovanke tožeče stranke, ki sta skupaj povzročila nastalo škodo tožeči stranki.

Kot je toženi stranki v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je pravdno sodišče v primeru, ko odloča o tožbenem zahtevku, ki temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo, s pravnomočno obsodilno sodbo, odločeno v kazenskem postopku, vezano na ugotovitve o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Ker je bil toženec s pravnomočno obsodilno sodbo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, ko je dne 4. 8. 2003 ob 00.30 uri v gostinskem lokalu I. P. v V. zavarovanko tožeče stranke med prepirom s pestjo udaril v obraz tako, da je padla na tla (kar je storil z direktnim naklepom), v posledici njegovega ravnanja pa je utrpela obojestranski prelom spodnje čeljustnice s premaknitvijo, so zaključki sodišča prve stopnje, ko je glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti toženca sledilo v kazenskem postopku ugotovljenemu dejanskemu stanju, pravilni, pritožbeni očitki tožene stranke o nepopolno oz. zmotno ugotovljenem dejanskem stanju v tem pravdnem postopku (glede toženčevega udarca zavarovanke tožeče stranke s pestjo v obraz) pa neutemeljeni.

Tudi pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje v večji meri upoštevati ugotovljena ravnanja zavarovanke tožeče stranke, ki so pripeljala do njene domnevne poškodovanosti in materialnopravno pravilno določiti višji prispevek zavarovanke tožeče stranke k nastali škodi, najmanj v višini 50 %, niso utemeljeni. Ob neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je na eni strani alkoholizirana zavarovanka tožeče stranke zaradi prepira toženca poskusila brcniti z nogo, mu raztrgala majico in ga ob tem popraskala, toženec pa je bil na drugi strani kot moški fizično močnejši, manj alkoholiziran od zavarovanke tožeče stranke in ni bil močneje alkoholiziran, pa je kljub temu (šibkejšo) zavarovanko tožeče stranke s pestjo udaril v obraz in se torej na dejanja zavarovanke tožeče stranke odzval s prekomerno fizično reakcijo, je tudi po presoji pritožbenega sodišča zaključek o prispevku zavarovanke tožeče stranke k nastali škodi v višini 30 % materialnopravno pravilen (tretji odstavek 186. člena OZ). Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da okoliščina, ki jo je sodišče prve stopnje ob ugotavljanju prispevka k nastali škodi upoštevalo na strani toženca (da je vojak), ni odločilna, saj po sodišču prve stopnje ugotovljena ocena njegovega deleža odgovornosti za nastalo škodo izhaja že iz zgoraj navedenih okoliščin. Dejstvo, da je toženec vojak, torej predstavlja zgolj dodaten argument sodišča prve stopnje, ki pa ne spremeni ocene deleža odgovornosti toženca in posledično tudi ne prispevka zavarovanke tožeče stranke. Prav tako na oceno prispevka zavarovanke tožeče stranke ob ugotovljenem in neizpodbijanem dejanskem stanju ne vpliva v pritožbi izpostavljena okoliščina, da je sodišče prve stopnje njeno izpoved štelo za nelogično in nezanesljivo.

Ker ob obrazloženem niso podani pritožbeno uveljavljeni razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijani 1. in 3. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 350. člena ZPP).