Jedro

Glede na to, da je tožnik svojo prošnjo za azil umaknil, vrhovno sodišče šteje, da nima več pravnega interesa za nadaljevanje sodnega odločanja s to pritožbo.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.11.2007. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 2. alineje 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 51/06 - uradno prečiščeno besedilo in 134/06 - odločba US RS) zavrnila kot očitno neutemeljeno tožnikovo prošnjo za priznanje azila in hkrati odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Tožena stranka je presodila, da je že iz tožnikove prošnje očitno, da tožniku kot prosilcu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Upravno sodišče je soglašalo z odločitvijo tožene stranke in razlogom, ki jih je navedla za svojo odločitev. Pravilen je zaključek tožene stranke, da je že iz tožnikove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Spor med tožnikovim očetom in bratom ter sosedom zaradi lastništva zemljišča je civilnopravni spor oziroma zasebni spor. Da gre v konkretnem primeru za spor zasebne narave v tožbi izrecno potrjuje tudi tožnik, zato med strankama ta okoliščina ni sporna. Sodišče zato kot neutemeljen zavrača tožnikov tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila vse relevantne okoliščine, potrebne za odločanje v primerih, ko je že iz tožnikove vloge očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Strinja se s toženo stranko, da okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog za priznanje azila kažejo, da tožniku v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje, glede na razloge, ki jih je tožnik navedel v prošnji za priznanje azila kot podlago za priznanje azila, in sicer meddružinski spor zaradi lastništva zemljišča, ki je premoženjskopravne narave (medtem ko tožnik ni uveljavljal preganjanja, ki bi bilo osnovano na rasni, verski, nacionalni ali politični pripadnosti ali pripadnosti posebni družbeni skupini).

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Ne strinja se z odločitvijo tožene stranke, ki jo je upravno sodišče potrdilo, saj je v prošnji navedel, da se v matični državi ni mogel svobodno gibati potem, ko je dobil grožnje sosedove družine. Strah ga je bilo, da se mu bodo maščevali in ga ubili. Zaradi strahu je celo odšel k bratrancu, od tam pa odšel iz matične države. Res je, da je na vprašanje, ali je bil v matični državi preganjan iz razlogov po Ženevski konvenciji, odgovoril, da ni bil. ZAzil pa pozna poleg statusa begunca iz razlogov po Ženevski konvenciji tudi subsidiarno zaščito, ki se podeli, če obstaja utemeljen razlog za prepričanje, da bi bil tujec ob vrnitvi v matično državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Napačno je utemeljevanje, da tožnik ne bo utrpel resne škode, ker do odhoda iz matične države še ni bil neposredno udeležen v sporu. Po Direktivi (9. člen) zadošča za preganjanje tudi psihično nasilje, ki je dovolj resno in ponavljajoče narave. Psihično nasilje nad njim je bilo izvršeno, saj so mu člani sosednje družine grozili, da mu bodo ubili očeta in strica. Po tem dogodku je zbežal k bratrancu, od tam pa zapustil matično državo zaradi strahu pred tem, da bi člani omenjene družine ubili tudi njega. Meni, da bi moralo sodišče njegovo prošnjo presojati tudi z vidika možnosti priznanja subsidiarne zaščite. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje, podrejeno pa, da sodbo razveljavi, izpodbijani upravni akt odpravi in zadevo vrne v odločanje pristojnemu organu.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni dovoljena.

Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora izkazati pravni interes: kot verjetno mora izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno korist (izboljšanje pravnega položaja), ki je brez tega ne more doseči. Pravni interes mora biti izkazan tudi za vložitev pritožbe. V skladu z določbo 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3), ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1, pritožba ni dovoljena, če jo vloži oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa. Na obstoj pravnega interesa mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Iz sodnega spisa izhaja, da je tožena stranka z dopisom z dne 28.1.2008, upravnemu sodišču sporočila, da je dne 23.1.2008 prejela umik tožnikove prošnje za azil. Ker je upravno sodišče o tožnikovi tožbi zoper odločbo tožene stranke z izpodbijano sodbo že odločilo, zadeva pa je sedaj predmet upravnega spora na vrhovnem sodišču, je upravno sodišče tožnikov umik prošnje za azil odstopilo vrhovnemu sodišču. Glede na to, da je tožnik svojo prošnjo za azil umaknil, vrhovno sodišče šteje, da nima več pravnega interesa za nadaljevanje sodnega odločanja s to pritožbo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. odstavka 343. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.