Jedro

Zaključki sodišča prve stopnje, da je obtoženca šteti za lastnika avtomobila, ki mu je bil zasežen, so utemeljeni in jih pritožbene navedbe zagovornika ne morejo v ničemer omajati. 

Iz opisa dejanja v izreku sodbe je namreč v zadostni meri konkretiziran zakonski znak namena pridobitve premoženjske koristi, saj je obdolžencu očitano, da je ravnal s prav takšnim namenom, pri čemer je v konkretizaciji opisa določno navedeno, da bi za izveden prevoz prejel del plačila, četudi v natančneje neugotovljeni višini, ob tem ko je nadalje konkretno specificirano, koliko sta tujca

E. E.

in D. D. za celotno pot iz Egipta do ciljne države Italije plačala neidentificiranemu organizatorju poti.

Izrek

I.Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, pritožbeni stroški postavljenega zagovornikaB. B. bremenijo proračun.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo II K 71638/2024 z dne 5. 3. 2025 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen tri leta zapora, hkrati pa še denarno kazen 100 dnevnih zneskov po 6,00 EUR, skupno torej 600,00 EUR ter stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let. Obdolžencu je v izrečeno zaporno kazen vštelo čas pridržanja pripora od 25. 9. 2024 od 10:55 ure dalje. Odločilo je še, da je obdolženec dolžan denarno kazen plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe; če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, pa jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Če obsojenec plača samo del denarne kazni, se mu ostanek sorazmerno spremeni v zapor, če plača še ostanek, pa se izvrševanje kazni zapora ustavi. Trajanje izgona tujca iz države se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe. Čas, prebit v priporu in zaporu, se ne všteva v čas trajanja te kazni. Sodišče prve stopnje je obdolžencu na podlagi osmega odstavka 308. člena v zvezi s 73. členom KZ-1 izreklo še varnostni ukrep odvzema prevoznega sredstva, in sicer osebnega avtomobila znamke BMW 118D, z italijansko registrsko številko in številko šasije, kot je navedena v izreku sodbe, s pripadajočima kontaktnim ključem in kopijo italijanskega prometnega dovoljenja. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo še varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer mu je odvzelo mobilni telefon znamke Apple IPhone 13 ter SIM kartico s serijsko številko, navedeno v izreku sodbe. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika odvetnika B. B. pa se na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP izplačajo iz proračunskih sredstev.

2.Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve kazenskega zakona po 1., 2. in 5. točki 372. člena ZKP ter zaradi odločbe o kazni. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da primarno obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa, naj sodbo spremeni in ustrezno zniža izrečene kazni ter obdolžencu vrne odvzet osebni avtomobil. Še podredno je predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugega sodnika.

3.Na zahtevo zagovornika je pritožbeno sodišče 20. 8. 2025 izvedlo javno sejo, katere so se udeležili obdolženec A. A. po videokonferenci, osebno pa sta bila na javni seji prisotna njegov zagovornik ter tolmač za italijanski jezik, medtem ko je višji državni tožilec svojo odsotnost opravičil. Javna seja je tako bila opravljena v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP.

4.Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba zagovornika obdolženega A. A. ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb kazenskega postopka

Zagovornik v pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj da je izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi in odločilnimi dejstvi oziroma z vsebino listin in zapisnikov v spisu. Vendar iz nadaljnje obrazložitve, ko zagovornik problematizira zavarovano komunikacijo med obdolžencem in C. C. ter v povezavi s tem izpovedbo zaslišanega tujcaD. D. in graja zaključek sodišča prve stopnje, da se je moral obdolženec z C. C. pogovarjati tudi na drugačen način, oziroma da se je pogovarjal z drugimi tihotapci, zagovornik pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka v bistvu izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, kar bo predmet posebnega pritožbenega preizkusa. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka tako ni podana, saj je iz vsebine zagovornikovih pritožbenih navedb razvidno, da se očitek nanaša na napačno presojo dokazov oziroma jim zagovornik daje drugačen dokazni pomen oziroma težo.

Kršitve kazenskega zakona

Zagovornik zatrjuje kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP z navedbami, da obdolžencu očitano ravnanje sploh ni kaznivo dejanje, saj da ni konkretiziran bistven zakonski znak kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, to je namen pridobitve premoženjske koristi. Po mnenju zagovornika je zgolj splošno navedeno, da bi obdolženec za izveden prevoz prejel del plačila v natančno neugotovljeni višini, ker naj bi dva izmed tujcev neidentificiranemu organizatorju že plačala več tisoč EUR. Pri tem pa v izreku sodbe ni konkretizirano, prav tako ne v njeni obrazložitvi, kakšno premoženjsko korist bi lahko obdolženec pričakoval, od koga naj bi jo dobil in kdaj naj bi jo dobil oziroma kaj podobnega v tej zvezi. Dejstvo je namreč, da sta v fazi nujnih preiskovalnih dejanj zaslišana tujca izrecno povedala, da obdolžencu za prevoz nista plačala ničesar, niti ni bilo dogovorjeno nobeno plačilo.

S povzetimi pritožbenimi poudarki ni mogoče soglašati. Iz opisa dejanja v izreku sodbe je namreč v zadostni meri konkretiziran zakonski znak namena pridobitve premoženjske koristi, saj je obdolžencu očitano, da je ravnal s prav takšnim namenom, pri čemer je v konkretizaciji opisa določno navedeno, da bi za izveden prevoz prejel del plačila, četudi v natančneje neugotovljeni višini, ob tem ko je nadalje konkretno specificirano, koliko sta tujca

E. E.

in

D. D.

za celotno pot iz Egipta do ciljne države Italije plačala neidentificiranemu organizatorju poti. Že splošno znan

modus operandi

pri večini organiziranih nezakonitih prehodov meja ter ozemlja držav je tak, da se pot plača (delno) vnaprej ali ob koncu poti nekdo plača za tujce, zato da slednji zaradi nevarnosti kraje s seboj ne nosijo denarja. Kot je pravilno utemeljilo že prvostopenjsko sodišče, je opisan način plačila vzpostavljen tudi zato, da tujci ne plačujejo vsakemu prevozniku posebej, pač pa da na začetku dogovorjeni znesek pokrije vse stroške poti do končne dogovorjene destinacije. Navedeno potrjuje tudi del očitka, ki temelji na izpovedbi zaslišanega tujca E. E.. Pojasnil je namreč, da je tihotapcu z imenom F. F. za pot iz Turčije do Italije plačal 7.000 EUR (za pot iz Egipta v Turčijo še dodatnih 1.000 EUR), podobno pa je opisoval tudi priča D. D. , ki je skupno za pot iz Egipta do Italije plačal 7.700 EUR. Prav tako je v sodni praksi¹ že večkrat ugotovljeno splošno znano dejstvo, da tovrstna kriminalna dejavnost ne poteka brezplačno (altruistično) in da je ob velikem številu migrantov, ki želijo ilegalno priti v države Evropske unije (EU), v velikem razmahu organiziranje poti s strani tihotapcev teh migrantov, ki to počnejo izključno iz lukrativnih nagibov zaradi zasledovanja premoženjske koristi. Opis dejanja v izreku sodbe, ki jasno vsebuje očitek obdolžencu, da je ravnal z namenom pridobitve premoženjske koristi zase in da bi za izveden prevoz prejel del plačila v neugotovljeni višini, je tako povsem zadostno konkretiziran z vidika bistvenega zakonskega znaka namena pridobitve premoženjske koristi, zato se nasprotne pritožbene navedbe izkažejo kot neutemeljene. V delu, ko zagovornik izpostavlja napačne zaključke sodišča glede prejema dela plačila v natančno neugotovljeni višini, pri čemer naj bi sodišče zanemarilo obdolženčev zagovor, da je za gorivo od C. C. prejel 500,00 EUR, pa zagovornik pod videzom kršitve kazenskega zakona uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar velja tudi za oceno izpovedb obeh v fazi nujnih preiskovalnih dejanj zaslišanih tujcev. O vsem tem se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju obrazložitve v zvezi z izpodbijanjem na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja.

Podobno velja glede zatrjevane kršitve kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP, ko zagovornik trdi, da so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo obdolženca, pri čemer takšno navedbo utemeljuje s trditvami, da ni zanesljivih dokazov, na podlagi katerih bi lahko z gotovostjo zaključili, da se je obdolženec zavedal, da prevaža ilegalne migrante. Oseba C. C. mu je namreč zatrjevala, da imajo tujci vse potrebne dokumente za vstop na območje EU. Takšne navedbe pa jasno nakazujejo, da se zagovornik ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pomeni, da tudi glede teh navedb pod videzom kršitve kazenskega zakona dejansko izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje.

Zagovornik uveljavlja še kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP glede izreka varnostnega ukrepa odvzema osebnega avtomobila, pri čemer trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je bilo vozilo last obdolženca. Kot je obdolženec povedal v zagovoru, je dejanska lastnica vozila G. G. , ki se je z obdolžencem res pogovarjala za prodajo osebnega avtomobila, za katerega je obdolženec plačal manjši predujem, nakar je lastnica odpotovala v Senegal, od koder je doma. Do sklenitve pravnega posla tako ni prišlo, saj je obdolženec plačal le 500,00 EUR predujma, cena avtomobila pa je bila okrog 5.000,00 EUR. Obdolženec je vozilo po tem uporabljal, čeprav še ni prišlo do formalne pisne sklenitve prodajne pogodbe, ki bi bila tudi podlaga za prenos lastninske pravice v italijanskem registru vozil, saj se prodajalka še ni vrnila iz Senegala. Obdolžencu so italijanski organi sicer izdali nadomestno potrdilo prometnega dovoljenja, ki je bilo izdano 19. 2. 2024 za čas največ 30 dni od dneva izdaje. Navedeno potrdilo, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje dokazovalo domnevno lastništvo obdolženca nad vozilom, tako ni več veljavno, saj mu je veljavnost potekla že konec meseca marca 2024. Ob tem se v spisu nahaja tudi prometno dovoljenje, iz katerega jasno izhaja, da je lastnica zadevnega avtomobila G. G. iz Senegala. Sodišče prve stopnje je tako po prepričanju zagovornika varnostni ukrep odvzema osebnega avtomobila izreklo v nasprotju z določili osmega odstavka 308. člena KZ-1 v zvezi s 73. členom KZ-1, saj vozilo ni lastno prevozno sredstvo obdolženca. Ob tem zagovornik še graja zaključke sodišča prve stopnje, ki naj bi brez vsakršne podlage navedlo, da je bila prodajna pogodba sklenjena, ko sta se stranki dogovorili glede predmeta in cene ter z izročitvijo stvari v posest. Sodišče s prodajno pogodbo ne razpolaga, kar tudi ne more, saj sploh še ni bila sklenjena. Po prepričanju zagovornika je za prenos lastninske pravice na osebnem avtomobilu potrebna pisna sklenitev prodajne pogodbe, kar je po njegovem mnenju za pričakovati tudi v Italiji.

Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč za izrek varnostnega ukrepa odvzema obdolženčevega avtomobila na podlagi osmega odstavka 308. člena v zvezi s 73. členom KZ-1 v točki 19 obrazložitve sodbe navedlo jasne, podrobne in prepričljive razloge, s katerimi pritožbeno sodišče povsem soglaša. Res je, kot trdi zagovornik v pritožbi, da je nadomestno oziroma začasno prometno dovoljenje za vozilo z dne 19. 2. 2024 zaradi izteka 30 dnevne veljavnosti že poteklo, kar pa ne spremeni dejstva, da je zadevno vozilo šteti za last obdolženca. Dejstvo je, da je obdolženec delno kupnino za vozilo že plačal, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pri čemer je bilo vozilo njemu tudi izročeno v posest in ga je dejansko že dalj časa uporabljal, kot izkazujejo tudi listine v spisu. Ne samo, da je bil obdolženec s tem vozilom ustavljen konec septembra 2024, tudi iz evidenc policije (list. št. 200, del - G, Sporočilo o izmenjavi informacij EUROPOL SIENA) izhaja, da je bil A. A. večkrat preverjen v avtomobilu BMW z italijansko registrsko številko, navedeno v izreku sodbe. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, plačilo celotne kupnine ni pogoj za prenos lastninske pravice na stvari, saj zadošča sklenjena prodajna pogodba v smislu zavezovalnega pravnega posla ter izročitev stvari v posest v smislu razpolagalnega pravnega posla

2

Četudi sodišče ni razpolagalo s pisno prodajno pogodbo, to ne pomeni, da prodajna pogodba ni bila sklenjena, saj je v civilnopravnem pogledu prodajna pogodba sklenjena, ko se stranki dogovorita glede predmeta in cene. Pisna pogodba, glede na to, da gre za prodajo premičnine

3

tako ni pogoj za veljavnost prodajne pogodbe v smislu lastniških upravičenj, temveč za administrativne postopke registracije vozila zaradi publicitetnega učinka, kot nakazuje tudi sam zagovornik v pritožbi. Zaključki sodišča prve stopnje, da je obtoženca šteti za lastnika avtomobila, ki mu je bil zasežen, so torej utemeljeni in jih pritožbene navedbe zagovornika ne morejo v ničemer omajati.

Dejansko stanje

1.Neutemeljena je tudi pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ko zagovornik ponavlja zagovor obdolženca, da je na prošnjo znanca C. C. zgolj šel iskat njegove brate. Pri tem zagovornik poudarja, da sodišče prve stopnje ni povsem pravilno povzelo obdolženčevega zagovora, saj da ni upoštevalo, da gre za tujca, ki je zagovor podajal po tolmaču. S takšnimi navedbami ni mogoče soglašati, saj spisovni podatki ne potrjujejo kakšnih zapletov pri tolmačenju, nasprotno, obdolženec je na glavni obravnavi izjavil, da se bo v postopku sporazumeval v italijanskem jeziku, ki ga razume, govori in bere, s pomočjo navzočega sodnega tolmača za italijanski jezik ter da nima nobenih pripomb na njegovo prevajanje. Prav tako zagovornik s svojo lastno interpretacijo razlaga posamezne dele obdolženčevega zagovora (glede razmerja obdolženca do C. C. in glede obdolženčevega poznavanja končne destinacije, kamor je bil namenjen). Vendar navedeni poudarki ne morejo omajati celostne dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke v izpodbijani sodbi jasno in prepričljivo obrazložilo z razumnimi in izkustveno sprejemljivimi razlogi. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi in jih kot pravilne povzema. Četudi sta bila obdolženec in C. C. tesneje povezana "delovna kolega", kot skuša prikazati zagovornik v pritožbi, to še vedno glede na ostale ugotovljene okoliščine (dolžina poti, ki jo je obdolženec moral prevoziti; veliko število medsebojnih klicev z C. C. ; dejstva, ugotovljena iz izpovedb zaslišanih tujcev) ne prepriča v verodostojnost zagovora. Tudi dejstvo, da je obdolženec vedel, da potuje v Slovenijo in na Hrvaško in mu ni bila znana le mikrolokacija, ne nasprotuje dokazni oceni, da bi obdolženec v primeru, če bi res šel po brate C. C. , vedel za kraj njihovega dejanskega nahajanja in ne bi potreboval tolikšne asistence pri navigaciji. Tudi navedb obdolženca v zagovoru, da je od C. C. prejel 500,00 EUR kot strošek za gorivo, sodišče prve stopnje ni prezrlo in je ta del zagovora pravilno ocenilo, da takšnim navedbam nasprotuje izpovedba priče D. D. , da se je obdolženec po poti prepiral zaradi denarja, kar izkustveno nasprotuje njegovemu zagovoru, da je šlo le za uslugo znancu, ki mu je za stroške že dal 500,00 EUR (točka 11 obrazložitve sodbe).

2.Sodišče prve stopnje je prav tako podrobno, izkustveno razumno in zato tehtno ocenilo obdolženčev zagovor, češ da so mu tujci še pred prečkanjem meje dejali, naj avto obrne nazaj in da se ni zavedal, da tujci nimajo potrebnih dokumentov, zaradi česar naj ne bi vedel, da izvršuje kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje se je namreč utemeljeno oprlo na verodostojno izpovedbo zaslišanega tujca D. D. , ki je jasno opisal, da jim je obdolženec šele tedaj, ko jih je ustavila policija, dejal, da bodo oni vrnjeni nazaj na Hrvaško, sam pa bo pot nadaljeval v Italijo. Takšna izpovedba je tudi izkustveno sprejemljiva, saj je do očitnega zapleta zaradi dokumentov, ki jih tujci niso imeli, prišlo šele tedaj, ko je bila policijska kontrola neizbežna. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo utemeljilo, da je lahko obdolženec glede na prost prehod, ko je vstopal v Republiko Hrvaško in ni zasledil nobene kontrole, takšen režim pričakoval tudi ob vračanju iz Hrvaške v Slovenijo. Ne glede na morebitna službena vozila policije na mejnem prehodu, kot poudarja zagovornik v pritožbi, obdolženec kot tujec gotovo ni podrobno poznal sistema izvajanja kontrole na mejni strateški točki v Gruškovju, kot ga je opisala priča policist H. H. . Zagovornik v pritožbi poudarja, da poleg H. H. , tudi ostali zaslišani policisti niso izpovedali ničesar obremenilnega za obdolženca, vendar takšna subjektivna ocena zagovornika, ki niti ni pravilna (policista H. H. in I. I. sta namreč izpovedovala o okoliščinah prijetja obdolženca, ki je kot voznik na mejo pripeljal tujce brez dovoljenj), obdolženca ne more razbremeniti krivde glede na ostale prepričljive dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje analitično in izkustveno prepričljivo ocenilo. Tako je pritrditi tudi prvostopenjski oceni zagovora, da je obdolženec prav lahko ravno zaradi posedovanja dovoljenja za prebivanje v Republiki Italiji pričakoval, da mu ob morebitni policijski kontroli prostost ne bo odvzeta, kar pojasnjuje njegove besede tujcem, o katerih je govoril priča D. D. , da bodo tujci vrnjeni na Hrvaško, sam pa bo potoval naprej v Italijo. Pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da se je obdolženec ves čas zavedal, da prevaža tujce brez potrebnih dovoljenj za prehajanje notranjih schengenskih meja med državami članicami EU ter za prebivanje v državah članicah EU. Za takšno sklepanje je imelo zanesljivo podlago v vseh bistvenih okoliščinah izvršitve očitanega kaznivega dejanja, ko je pravilno ocenilo tudi kot neprepričljiv zagovor obdolženca, da naj bi mu znanec C. C. zagotavljal, da imajo njegovi bratje dokumente, sam pa jih o tem ob prevzemu, kljub zavedanju občutljivosti takšnih prevozov zaradi problematike migrantov, ni povprašal. Tak zagovor izkustveno ni logičen, še zlasti ker je sam obdolženec pojasnil, kako so ga tujci ob njegovem vprašanju po dokumentih, ko jih je ustavila policija, gledali čudno, češ kaj jih to sprašuje.

3.Da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje, opisano v izreku sodbe, pa prepričljivo dokazujejo tudi zavarovani podatki iz obdolženčevega mobilnega telefona, iz katerega je razvidno, da je z C. C. dan pred prijetjem in na dan prijetja opravil skupno kar 106 klicev, od tega na dan prijetja kar 55 medsebojnih klicev, od katerih je bilo 12 dejansko vzpostavljenih. Tolikšno število klicev gotovo ne bi bilo potrebno, če bi obdolženec dejansko šel po C. C. brate, kot je navajal, prav tako je zgovorna analiza gibanja, ko iz zavarovanih podatkov izhaja, da se je na dan prijetja na območju Ivanca na Hrvaškem gibal od 02:45 ure do 09:48 ure. Ko zagovornik poudarja verodostojnost obdolženčevega zagovora, češ da je na tujce dejansko čakal 30 minut, prezre ves predhodni čas, ko je bilo ugotovljeno, da je bil na območju Ivanca že od 02:45 ure, pri čemer v zagovoru ni navajal nobenega drugega razloga potovanja na Hrvaško kot prevzem C. C. bratov. Tudi v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je povsem možno, da je obdolženec tujce čakal na določeni lokaciji, nakar naj bi se tujci tik pred prevzemom premaknili na drugo lokacijo, kjer jih je dejansko čakal 30 minut, kot je navajal, le še utrjuje prvostopenjske zaključke, da je šlo za ilegalne migrante, pri katerih je običajno, da se točke za njihov prevzem organizirajo sproti in spreminjajo glede na kraj njihovega dejanskega nahajanja v času prevzema v vozilu (točka 13 obrazložitve sodbe).

4.Sodišče prve stopnje je ustrezno z vidika celovite dokazne ocene vsakega dokaza posebej in vseh skupaj kot verodostojno ocenilo tudi izpovedbo tujca D. D. , ki je poudaril, da se je obdolženec v italijanskem jeziku med potjo kregal z osebo C. C. ter da je tudi v angleškem jeziku govoril "problem money", na podlagi česar je utemeljeno sklepalo, da so očitno bili z C. C. oziroma drugimi organizatorji opravljeni še kakšni pogovori, ki med zavarovanimi podatki niso zabeleženi. Zagovornik takšne ugotovitve sodišča prve stopnje v pritožbi problematizira s poudarjanjem zabeležene elektronske komunikacije kot edine merodajne, pri tem pa prezre izpovedbo policista J. J. , ki je pojasnil, da včasih ni mogoče zaznati, če je iz telefona kakšna komunikacija brisana. Tudi upoštevaje takšno izpovedbo in sodobne sofisticirane načine elektronske komunikacije ni povsem izkustveno nemogoče, da vsa elektronska komunikacija ni bila izsledena in shranjena ob zavarovanju elektronske naprave, saj se je obdolženec med vožnjo očitno pogovarjal, kot je povedala priča D. D. , na katero se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo. Sicer pa že število predhodnih pogovorov, ki izhajajo iz zavarovane komunikacije, utrjuje zaključke sodišča prve stopnje o krivdi obdolženca. V pritožbeni obrazložitvi, ko zagovornik nakazuje, da so lahko tudi tujci komunicirali z C. C. in ne zgolj obdolženec, saj da je tujce na točko srečanja z obdolžencem nekdo moral poslati in bi to lahko bil C. C. , pa je ugotoviti, da gre za zgolj dokazno nepodprte špekulacije, ki jih ni mogoče upoštevati.

5.Čeprav zagovornik v pritožbi izpostavlja domnevno obdolženčevo naivnost in nevednost, takšne osebne okoliščine obdolženca, glede na prepričljive razloge sodišča prve stopnje o njegovi krivdi, ne morejo razbremeniti. Sodišče prve stopnje je namreč obdolženčev zagovor natančno ocenilo ter v povezavi z dokazi v spisu zanesljivo zaključilo, da se je obdolženec vseskozi zavedal, da prevaža tujce brez potrebnih dovoljenj, zaradi česar zagovornik z nasprotnimi pritožbenimi navedbami ne more biti uspešen.

Odločba o kazenski sankciji

6.Zagovornik v okviru izpodbijanja odločbe o kazni trdi, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo previsoko zaporno kazen. Po njegovem mnenju je namreč premalo upoštevalo posebne olajševalne okoliščine, kot je njegova nekaznovanost ter njegove osebne in družinske razmere, saj da poleg petletnega otroka v Afriki v Senegalu v odročni vasici preživlja tudi ženo. Z zagovornikom ni mogoče soglašati, saj navedenih olajševalnih okoliščin ni mogoče upoštevati kot posebnih olajševalnih okoliščin. Kot takšne je namreč mogoče za uporabo omilitvenih določil v smislu druge alineje 50. člena KZ-1 upoštevati le tiste okoliščine, ki po teži odstopajo od drugih olajševalnih okoliščin iz drugega odstavka 49. člena KZ-1 (kot je na primer priznanje krivde pod pogoji iz drugega odstavka 51. člena KZ-1, torej če obdolženec prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem). Sicer pa je sodišče prve stopnje v pritožbi poudarjeni okoliščini štelo obdolžencu v korist, pri čemer je posebej navedlo, da posebnih obteževalnih okoliščin ni zasledilo, zaradi česar je bila obdolžencu tudi izrečena kazen na spodnjem zakonskem minimumu.

7.Zagovornik v pritožbeni obrazložitvi še poudarja, da obdolžencu ni mogoče šteti v škodo dejstva, da ni odgovarjal na vprašanja sodišča in tožilstva. Nima prav, saj kaj takšnega sodišče prve stopnje obdolžencu ni štelo kot obteževalno okoliščino, nasprotno, zapisalo je, da posebnih obteževalnih okoliščin ni našlo. Prav tako zagovornik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da obdolžencu ni mogoče očitati tako hudih okoliščin glede njegove krivde in nagibov, saj da je domneval, da bo peljal krvne brate znanca C. C. , za katere mu je ta zagotavljal, da imajo potrebne dokumente za vstop v EU. Zagovornik ob takšnih navedbah prezre, da je bil zagovor obdolženca ovržen, zato je sodišče prve stopnje kazensko sankcijo pravilno odmerjalo glede na težo ugotovljenega kaznivega dejanja in obdolženčevo krivdo (prvi odstavek 49. člena KZ-1) .

8.Zagovornik ne more uspeti niti s pritožbeno zatrjevano neenotno obravnavo obdolženca po 14. in 22. členu Ustave. Pri tem izpostavlja zadeve II K 19113/2024, II K 42310/2024, III Kp 5667/2024 in III K 41178/2024, v katerih naj bi šlo za primerljive zadeve, a so obdolženci na podlagi enakih dejanskih stanj dobili bistveno nižjo kazen od obdolženega A. A. . Zagovornik nima prav, saj že sam v pritožbi ugotavlja, da je v vseh izpostavljenih zadevah šlo za primere, ko so obdolženci krivdo priznali, kar predstavlja (posebno) olajševalno okoliščino. Ne glede na njegove navedbe, da se zaradi tega, ker obdolženec krivde ni priznal, postopek ni bistveno podaljšal oziroma podražil, pa je priznanje krivde vendarle takšna okoliščina, ki bistveno vpliva na izrek nižje kazenske sankcije. Pri tem zagovornik niti ne konkretizira, v čem naj bi bila dejanska stanja iz izpostavljenih zadev enaka, saj sta bistveni okoliščini za odmero kazni teža storjenega dejanja in storilčeva krivda. Zagovornik tudi prezre, da je vsaka kazenska zadeva sama zase kompleksna, s povsem drugačnimi objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami, dejstvi in življenjskimi situacijami. Načelo individualizacije pri izreku kazni sodišču omogoča diferenciacijo kazni znotraj predpisane glede na ugotovljene okoliščine vsakega konkretnega primera posebej, ob upoštevanju teže samega kaznivega dejanja oziroma okoliščin, ki znotraj posameznega kaznivega dejanja kažejo na morebitna razlikovanja, tako v korist kot v breme storilca. Teh okoliščin zagovornik ni pojasnil, nasprotno pa je sodišče svojo odločitev o kazenski sankciji tehtno in prepričljivo utemeljilo.

9.Neutemeljena je tudi pritožbena graja izreka stranske kazni izgona tujca iz države, saj je sklepanje zagovornika, da bi moralo sodišče v sorazmerju z izrečeno zaporno kaznijo izreči tudi navedeno stransko kazen na spodnji meji, napačno, kajti takšnega avtomatizma zakon ne predvideva. Sodišče je izrek stranske kazni izgona tujca iz države jasno, z vsemi potrebnimi razlogi utemeljilo v točki 18 obrazložitve sodbe, pri čemer je pravilno posebej presojalo pogoje za izrek stranske kazni izgona tujca iz države. Nasprotna pritožbena prizadevanja, da naj bi se stranska kazen izrekla v sorazmerju z izrečeno zaporno kaznijo, so tako brez podlage.

10.Po vsem obrazloženem, ko pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe po prvem odstavku 383. člena ZKP ni ugotovilo kakšnih uradno upoštevanih kršitev, je bilo pritožbo zagovornika kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

11.Kljub neuspešnosti pritožbe je pritožbeno sodišče, upoštevaje določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, iz vsebinsko enakih razlogov, kot je to storilo že sodišče prve stopnje, obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka ter odločilo, da pritožbeni stroški postavljenega zagovornika bremenijo proračun (prvi odstavek 97. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).