Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila dejansko stanje in na tej podlagi pravilno zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana. Ob upoštevanju odločbe Ministrstva za obrambo in ob nespornem dejstvu, da tožnik z navedenim ministrstvom ni bil v pogodbenem razmerju, namreč ni imela podlage za ugotovitev, da je bil tožnik v pravno relevantnem obdobju delavec Ministrstva za obrambo. Prav zato je v skladu z 2.a členom ZVV organ prve stopnje preveril tudi, ali sodi tožnik med osebe, ki po 7. alinei 2. člena ZVV sicer ne izpolnjujejo pogojev, so pa vojni veterani po drugem odstavku 2.a člena ZVV, ker so po odločitvi organizatorja maneverske strukture narodne zaščite izvajale obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti. Ker po tretjem odstavku 2.a člena ZVV šteje za organizatorja maneverske strukture oseba, ki opravlja funkcijo republiškega sekretarja za obrambo, je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je zavrnil izvajanje preostalih dokazov, saj tožnik, ki sploh ni zatrjeval, da je deloval po odločitvi sekretarja za obrambo, z njimi tega dejstva ni dokazoval. Po oceni sodišča je namreč zmotno stališče tožnika, ki meni, da se lahko šteje za organizatorja maneverske strukture narodne zaščite tudi oseba, ki je opravljala dolžnosti republiškega podsekretarja za obrambo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo organ prve stopnje ni ugodil zahtevi A.A. (v nadaljevanju tožnik) za priznanje statusa vojnega veterana. V obrazložitvi izpodbijane odločbe organ prve stopnje na podlagi tožnikovih opisov tedanjih dogodkov in podatkov zbranih v postopku izdaje izpodbijane odločbe ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da je v obdobju od 17. 5. 1990 do 25. 6. 1991, po določitvi organizatorja manevrske strukture narodne zaščite opravljal naloge narodne zaščite med katere je šteti izvajanje obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti. Ob upoštevanju tega dejstva, glede na določbo 2.a člena Zakona o vojnih veteranih (ZVV), po presoji organa prve stopnje tožnik ni vojni veteran. O navedeni ugotovitvi je tožnika obvestil in mu predlagal, da si glede na to, da je bil v času osamosvojitvene vojne udeležen pri izvajanju nalog povezanih z obrambnimi aktivnostmi, za vpis v evidenco vojnih veteranov pridobi od Ministrstva za obrambo potrdilo o opravljanju dolžnosti pri obrambi RS leta 1990 oz. 1991. Ker je navedeno ministrstvo z odločbo z dne 12. 7. 2012 zavrnilo tožnikovo zahtevo, po presoji organa prve stopnje tožnika ni mogoče uvrstiti med osebe, ki so po 7. alinei 2. člena ZVV in po 2.a členu, vojni veterani.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju pritožbeni organ) je z odločbo navedeno v uvodu te sodbe dne 3. 12. 2012, zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da so bile z obema odločbama zmotno uporabljene določbe Zakona o vojnih veteranih in da je bila hkrati storjena bistvena kršitev upravnega postopka, ker pritožbeni organ v zvezi s pritožbenimi navedbami o obstoju delovnega razmerja ni podal vsebinske obrazložitve in je zavzel zmotno stališče glede pristojnosti za odločanje v zadevi priznanja statusa delavca Ministrstva za obrambo.

Ne strinja se s stališčem tožene stranke, da so pogoji za priznanje statusa vojnega veterana določeni le v členih 2. in 2.a Zakona o vojnih veteranih. S citiranjem določb 1., 2. in 2.a člena ZVV utemeljuje navedbo, da iz določb ZVV ne izhaja obveznost hkratnega izpolnjevanja pogojev iz 1., 2. in 2.a člena ZVV. Meni, da zakon že v 1. členu vsebuje definicijo pojma vojni veteran in da zato dodatna definicija tega pojma v 2. in 2.a členu, ne more izključevati uporabo splošne definicije iz 1. člena. Zato sklepa, da kumulativnega izpolnjevanja pogojev ZVV ne predpisuje. Ob pravilni uporabi ZVV bi torej morala tožena stranka uporabiti v tožnikovem primeru le njegov 1. člen in na njegovi podlagi tožniku, ki izpolnjuje vse pogoje iz omenjenega člena, priznati status vojnega veterana. Toženi stranki očita, da v zvezi z izpolnjevanjem pogojev določenih v 1. členu ZVV pred izdajo izpodbijane odločbe sploh ni izvedla vseh dokazov, ki jih je tožnik v postopku predlagal. V nadaljevanju tožnik zatrjuje, da je že v pritožbi navedel dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je v konkretnem primeru izpolnjen tudi pogoj iz 7. alinee 2. člena in iz 2.a člena ZVV. Izpodbija stališče organa druge stopnje, da v okviru postopka statusa vojnega veterana, organ ni pristojen za to, da bi tožniku priznal status delavca Ministrstva za obrambo. Meni, da bi morala tožena stranka v konkretnem primeru to vprašanje rešiti v skladu z določbo 147. člena ZUP kot predhodno vprašanje. S tem v zvezi pritožbenemu organu očita, kršitev določb upravnega postopka. Ker se tožnikove trditve v zvezi s tem predhodnim vprašanjem nanašajo na izpolnjevanje predpisanih pogojev statusa vojnega veterana zatrjuje, da je očitana kršitev bistvena. Z navajanjem okoliščin zaradi katerih bi moral biti tožnikov položaj povsem izenačen s položajem delavcev določenih organov, glede njihovih pravic in zlasti obveznosti do organa, tožnik zatrjuje, da bi tožena stranka, ob pravilnem pravnem izhodišču glede reševanja predhodnih vprašanj in ob izvedbi vseh predlaganih dokazov, morala zaključiti, da je tožnik dejansko deloval kot delavec Ministrstva za obrambo (od maja 1991 do julija 1991), saj je izpolnjeval njihove ukaze in navodila in mu je bilo zato tudi dodeljeno službeno orožje. Meni, da bi v postopku reševanja predhodnega vprašanja, tožena stranka ob upoštevanju sodne prakse Vrhovnega sodišča in takrat veljavne delovnopravne zakonodaje, tožniku lahko priznala status delavca, kljub odsotnosti formalne pogodbe o zaposlitvi. Ob tem navaja, da je bil v obravnavanem obdobju 24 ur na dan na voljo Ministrstvu za obrambo oz. Republiki Sloveniji in da zato tožena stranka ni imela nobenega razloga, da bi na področju pravic po ZVV glede razlage pojma "delavec" razlikovala med osebami s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ter osebami, ki take pogodbe niso imele, so pa izvrševale enake obveznosti kot zaposleni delavci. V skladu z osnovnim namenom ZVV, bi morala tožena stranka v konkretnem primeru izvesti predlagane dokaze, glede dejanskega obstoja delovnega razmerja in s tem položaja tožnika kot "delavca" v smislu določb 2. in 2.a člena ZVV.

Glede na to, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa vojnega veterana skladno z določbami ZVV, sodišču predlaga, da s sodbo spremeni izpodbijano odločbo, tožniku prizna zahtevani status in odpravi odločbo organa druge stopnje. Podrejeno pa sodišču predlaga, da obe odločbi odpravi, zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje in toženi stranki naloži povračilo stroškov tožniku skupaj z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Zavrača tožbene očitke in poudarja da dejanskega stanja, ki izhaja iz tožnikovega opisa tedanjih aktivnosti in dogodkov in iz drugih izvedenih dokazov, ni mogoče utemeljiti na 2. in 2.a členu ZVV. V zvezi z očitanimi kršitvami določb upravnega postopka pa tožena stranka poudarja, da je bilo predhodno vprašanje že rešeno z odločbo Ministrstva za obrambo z dne 12. 7. 2012. Tožnik v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke podane v odgovoru na tožbo. Vztraja pri tožbi in dodaja, da je v vlogi za dodelitev statusa vojnega veterana med drugim pojasnil tudi, da je bil angažiran za opravljanje obveščevalne dejavnosti s strani podsekretarja na Sekretariatu za ljudsko obrambo RS, A.A. Tožnik je torej opravljal obveščevalne naloge na podlagi odredbe osebe, ki se po tretjem odstavku 2.a člena ZVV šteje za organizatorja maneverske strukture narodne zaščite. Zato opozarja, da je nepomembno ali je bil tožnik pri izvajanju obveščevalnih nalog zaposlen ali ne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa podala pravilne razloge za svojo odločitev. Zato sodišče v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Iz določb Zakona o vojnih veteranih (ZVV) jasno izhaja, da je z njim le tistim osebam, ki so v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo opravljale za njeno obrambo dolžnosti določene v 1. členu in so izpolnjevale tudi ostale pogoje predpisane v zakonu, priznal status in pravice vojnega veterana. Na takšni podlagi temelji tudi stališče, ki ga je zavzela tožena stranka v izpodbijani odločbi. Po presoji sodišča je zato tožbeni ugovor o nepravilni uporabi materialnega prava, neutemeljen.

Iz izpodbijane odločbe in podatkov v upravnih spisih izhaja, da je organ prve stopnje na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih je tožnik v prilogi zahteve natančno opisal, ugotavljal dejstva, ki so pravno pomembna za priznanje statusa osebam navedenim v 2. in 2.a členu ZVV. Sodišče se strinja z dokazno oceno obeh organov tožene stranke in tudi z razlogi, s katerimi je organ prve stopnje zavrnil dokazne predloge tožnika. Ob upoštevanju odločbe Ministrstva za obrambo in ob nespornem dejstvu, da tožnik z navedenim ministrstvom ni bil v pogodbenem razmerju, tožena stranka ni imela podlage za ugotovitev, da je bil tožnik v pravno relevantnem obdobju delavec Ministrstva za obrambo. Zato v točkah od "a" do "m" 7. alinee 2. člena ZVV ni imela podlage za ugotovitev, da je tožnik vojni veteran. Prav zato je v skladu z 2.a členom ZVV organ prve stopnje preveril tudi ali sodi tožnik med osebe, ki po 7. alinei 2. člena ZVV sicer ne izpolnjujejo pogojev, so pa vojni veterani po drugem odstavku 2.a člena ZVV, ker so po odločitvi organizatorja maneverske strukture narodne zaščite izvajale obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti. Ker po tretjem odstavku 2.a člena ZVV šteje za organizatorja maneverske strukture oseba, ki opravlja funkcijo republiškega sekretarja za obrambo, je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je zavrnil izvajanje preostalih dokazov, saj tožnik, ki sploh ni zatrjeval, da je deloval po odločitvi sekretarja za obrambo, z njimi tega dejstva ni dokazoval. Po oceni sodišča je namreč zmotno stališče tožnika, ki meni, da se lahko šteje za organizatorja maneverske strukture narodne zaščite tudi oseba, ki je opravljala dolžnosti republiškega podsekretarja za obrambo.

Neutemeljeni so tudi tožbeni očitki v zvezi s kršitvami določb Zakona o splošnem upravnem postopku. Po presoji sodišča vprašanje ali je bil tožnik delavec Ministrstva za obrambo v konkretnem primeru ni vprašanje zaradi katerega tožnikove zahteve, ni mogoče rešiti. To vprašanje pa tudi ni samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa. Po pravnemu terminološkemu slovarju (do 1991, gradivo) Založba ZRC SAZU 1999, je delavec kdor opravlja kako delo in prejema osebni dohodek. Dejstvo, da tožnik ni bil delavec je zato organ prve stopnje na podlagi dokazov pravilno ugotovil, saj tožnik ne zatrjuje, da je za opravljena dela prejel osebni dohodek. Ugotavljanje drugih dejstev, za rešitev konkretne zadeve torej ni bilo potrebno. Tožbene trditve, da je bil tožnik delavec obrambnega ministrstva in da bi morala tožena stranka zato, ker s tožnikom ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, v skladu z delovno pravno zakonodajo, to vprašanje rešiti kot predhodno vprašanje (147. člen ZUP), so brez dejanske in pravne podlage. Tožbeni očitek o kršitvi 147. člena ZUP je iz istih razlogov ni utemeljen.

Sodišče je glede na vse navedeno, na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja v izpodbijani odločbi, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.