Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča predstavlja, upoštevaje tudi določbo 179. člena Oz, pravično odškodnino za tožnikove duševne bolečine znesek 2.500,00 EUR, višji tožbeni zahtevek pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča pretiran. Pritožnik se sicer sklicuje na sodbe ESČP, ko so bile za približno enako dolge postopke prisojene precej višje odškodnine, vendar pa spregleda, da je šlo v teh zadevah za poseg v pomembnejšo človekovo pravico oziroma v tistih postopkih za zahtevano sodno varstvo v zvezi s pomembnejšo človekovo dobrino oziroma je imela za oškodovanca zadeva vendarle resnejši pomen, kot v konkretnem primeru. V sporni zadevi je tožnik terjal varstvo svoje pravice do združevanja (članstva v društvu - lovski družini), ki mu je omogočalo način preživljanja prostega časa (lov), pri čemer pa je poudarjal duševne bolečine razen v zvezi z dolgotrajnostjo postopka in same prizadetosti zaradi nezakonite izključitve iz društva predvsem v zvezi z okoliščino, da ni mogel opravljati več svojega „hobija“, t. j. lova. V primerjalnih zadevah, na katere se sklicuje v pritožbi, pa je šlo za zahtevke za pravično zadoščenje oziroma zahtevke za plačilo odškodnine zaradi posega v eno od človekovih osnovnih dobrin – zdravje oz. pravico do telesne integritete kot najpomembnejšo osebnostno pravico ter za poseg v človekovo pravico do časti in dobrega imena oz. pravico do osebne identitete zaradi neupravičeno sproženega kazenskega postopka zoper tamkajšnjega pritožnika.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zviša odškodnina za 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.7.2007 dalje do plačila in posledično spremeni stroškovna odločitev tako, da se sodba sodišča prve stopnje po spremembi v celoti glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 4.7.2007 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

2. Tožbeni zahtevek se zavrne v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 5.800,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska za čas od 4.7.2007 dalje.

3. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 570,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo. „ Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 152,71 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

Tožena stranka sama nosi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 4.7.2007 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe ter da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 479,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 5.800,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska za čas od 4.7.2007 dalje.

Zoper navedeni zavrnilni del sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Izpodbija višino prisojene odškodnine. Citira judikate Evropskega sodišča za človekove pravice, in sicer zadeve Mamič v. Slovenia, ko je bila za 8 let in 8 mesecev trajajoč postopek prisojena odškodnina v višini 5.600,00 EUR, Gashi v. Slovenia, ko je bila za 8 let in 11 mesecev trajajoč postopek prisojena odškodnina v višini 8.000,00 EUR in Židov v. Slovenia, ko je bila za 8 let in 2 meseca trajajoč postopek prisojena odškodnina v višini 5.600,00 EUR. Odškodnine v navedenih zneskih so bile prisojene za enkrat krajše postopke. Zato bi v konkretnem primeru morala biti prisojena odškodnina v višini 10.000,00 do 16.000,00 EUR. Iz sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 26.6.2007 I P 2295/06 pa izhaja, da je sodišče za skoraj 9 let trajajoč sodni postopek tožnici prisodilo 3.500,00 EUR odškodnine. Glede na to, da je postopek v spornem primeru trajal še enkrat dlje, je prisojena odškodnina nedvomno absolutno prenizka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se ne more uporabiti ZVPSBNO. To pa pomeni, da ne pride v poštev določba 2. odstavka 16. člena tega zakona, v katerem je določena maksimalna višina denarne odškodnine. Pritožnica opozarja tudi na primer Zajc in ostali v. Slovenia, v katerem je ESČP zavzelo stališče, da je razumna in primerna pred nacionalnim sodiščem tista odškodnina, ki dosega vsaj 45% odškodnine, ki bi jo prisodilo ESČP. Tudi upoštevaje to stališče je prisojena odškodnina bistveno prenizka in bi moralo sodišče tožniku prisoditi vsaj 5.000,00 EUR do 8.000,00 EUR.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odškodnino v znesku 1.500,00 EUR prisodilo ob upoštevanju posameznih okoliščin primera, ki jih je potrebno upoštevati pri presoji, ali je sojenje potekalo v razumnem roku: razen dolžine postopka še zapletenost zadeve, ravnanje sodišča , ravnanje tožnika in pomen zadeve za tožnika.

V konkretnem primeru je postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani trajal 10 let in 10 mesecev (od 16.2.1996, do 13.12.2006 ko je bila sprejeta pravnomočna odločitev), zadeva je bila srednje zapletena oz. z izjemo reševanja pravnih vprašanj (predvsem vprašanja zastaranja disciplinskega postopka, ki je bil uveden zoper tožnika v lovski družini) ni bila posebej zapletena, sodišče prve stopnje pa od 1996, ko je s strani Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani prejelo tožnikovo zahtevo, pa do leta 2002 ni opravilo nobenega procesnega dejanja; tožnik k dolgotrajnosti postopka, razen za kratek čas, ko je postopek zaradi njegovega nepristopa miroval, ni prispeval k nerazumnemu podaljšanju postopka; zaradi nerazumno dolgega postopka je bil tožnik prikrajšan pri ukvarjanju z lovom, ki je predstavljal način preživljanja njegovega prostega časa, trpel pa je tudi zaradi same dolgotrajnosti postopka, ko ni bilo odločeno o njegovi nezakoniti izključitvi iz lovske družine ter samega dejstva, da je bil nezakonito izključen (nesporne ugotovitve sodišča prve stopnje).

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse navedene kriterije oziroma okoliščine, premajhen pomen pa je pri sami prisoji višine odškodnine dalo predvsem okoliščinam, da je šlo v pravdni zadevi vendarle predvsem za presojo pravnega vprašanja zastaranja (1), kljub temu pa je postopek trajal več kot deset let, pri čemer od leta 1996 do 2002 ni bilo opravljeno nobeno dejanje sodišča, prispevek tožnika k trajanju postopka pa je bil zanemarljiv. Prav tako pa je nekoliko podcenjena okoliščina – pomen zadeve za tožnika, saj je tožnik v pravdnem postopku v bistvu terjal sodno varstvo zaradi posega v njegovo pravico do združevanja (v društvu – lovski družini) (2) in zato ni mogoče izpostaviti le okoliščino, da je nezaključen sodni postopek predstavljal oviro za uresničevanje njegove prostočasovne aktivnosti - lova. Po oceni pritožbenega sodišča predstavlja, upoštevaje tudi določbo 179. člena Obligacijskega zakonika, pravično odškodnino za tožnikove duševne bolečine znesek 2.500,00 EUR, višji tožbeni zahtevek pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča pretiran. Pritožnik se sicer sklicuje na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ko so bile za približno enako dolge postopke prisojene precej višje odškodnine (3), vendar pa spregleda, da je šlo v teh zadevah za poseg v pomembnejšo človekovo pravico oziroma v tistih postopkih za zahtevano sodno varstvo v zvezi s pomembnejšo človekovo dobrino oziroma je imela za oškodovanca zadeva vendarle resnejši pomen, kot v konkretnem primeru. V sporni zadevi je tožnik, kot omenjeno, terjal varstvo svoje pravice do združevanja (članstva v društvu - lovski družini), ki mu je omogočalo način preživljanja prostega časa (lov), pri čemer pa je poudarjal duševne bolečine razen v zvezi z dolgotrajnostjo postopka in same prizadetosti zaradi nezakonite izključitve iz društva predvsem v zvezi z okoliščino, da ni mogel opravljati več svojega „hobija“, tj. lova. V primerjalnih zadevah, na katere se sklicuje v pritožbi, pa je šlo za zahtevke za pravično zadoščenje oziroma zahtevke za plačilo odškodnine zaradi posega v eno od človekovih osnovnih dobrin – zdravje oz. pravico do telesne integritete kot najpomembnejšo osebnostno pravico, ter za poseg v človekovo pravico do časti in dobrega imena oz. pravico do osebne identitete zaradi neupravičeno sproženega kazenskega postopka zoper tamkajšnjega pritožnika (4) (v zadevah Gashi v. Slovenia in Židov v. Slovenia sta trajala nerazumno dolgo pravdna postopka začeta na podlagi odškodninskih zahtevkov zaradi poškodb, utrpljenih v prometnih nezgodah in zaradi posledic teh nezgod; v zadevi Mamič v. Slovenia pa je šlo za nerazumno dolg kazenski postopek). V pravdni zadevi, opr. št. I P 2295/2006, tožeče stranke H. B. zoper Republiko Slovenijo je Okrajno sodišče v Ljubljani prisodilo odškodnino v znesku 3.500,00 EUR, vendar pa je šlo za kršitev tožničinih pravic iz delovnega razmerja (prenehanje delovnega razmerja in izgubo dohodkov) in njeno posledično tožbo, v zvezi s katero je trajal postopek nerazumno dolgo, torej ponovno za pomembnejšo pravno dobrino kot v spornem primeru. ESČP je v zadevi Lukenda v. Slovenia zaradi več kot šest let trajajočega postopka, v katerem je tožnik terjal invalidnino, torej pravico iz socialnega varstva, prisodilo 3.200,00 EUR odškodnine. V tem okviru pa je po oceni pritožbenega sodišča tudi na drugi stopnji prisojena odškodnina, upoštevaje tudi stališče ESČP, izraženo v zadevi Zajc v. Slovenia, da predstavlja primerno odškodnino, prisojeno s strani domačega sodišča, že 45 % zneska, ki bi ga prisodilo ESČP. Ta pa tudi ni prisojena ob upoštevanju limita v smislu določb Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki ga po pravilnem razlogovanju sodišča prve stopnje v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti (glej razloge na tretji strani izpodbijane sodbe).

Pravilna uporaba materialnega prava terja tako prisojo zneska 2.500,00 EUR, torej za 1.000,00 EUR višji znesek, kot pa ga je prisodilo sodišče prve stopnje. Zato je sodišče druge stopnje moralo delno ugoditi pritožbi in spremeniti izpodbijano sodbo tako, da je zvišalo odškodnino za navedeni znesek (5. točka 358. člena ZPP), v preostalem delu pa ob ugotovitvi, da tudi niso izkazane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega ali materialnopravnega značaja, moralo zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijani a nespremenjeni del sodbe v tem delu (353. člen ZPP).

Spremenjen uspeh v pritožbenem postopku je vplival na stroškovno odločitev. Tožnikov uspeh po opravljenem pritožbenem postopku znaša 65,06 % (od terjanih 8.600,00 EUR je tožnik po tem pritožbenem postopku uspel z zneskom 2.500,00 EUR, kar znaša 100 % po temelju in 30,12 % po višini), uspeh tožene stranke je tako 34,93 %. Tožena stranka mora tako tožniku plačati 65,06 % njegovih stroškov, tožnik pa toženi stranki 34,93 % njenih stroškov. Stroški tožnika, kot jih je pravilno odmerilo prvostopno sodišče, znašajo 1.095,54 EUR, stroški tožene stranke pa 407,31 EUR. Tako mora tožnik toženi stranki plačati 142,27 EUR njenih stroškov, tožena stranka pa tožniku 712,40 EUR. Po medsebojnem pobotanju se pokaže, da mora tožena stranka tožniku plačati 570,12 EUR njegovih stroškov prvostopnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.7.2007 dalje do plačila.

Tožniku pripadajo tudi stroški pritožbenega postopka, ki se nanašajo na uspeh, dosežen s pritožbo, to je glede na znesek 1000,00 EUR. Ti znašajo 152,71 EUR. Natančnejša odmera je razvidna iz stroškovnika navedenega v pritožbi, stroški pa so odmerjeni upoštevaje Zakon o sodnih taksah in Odvetniško tarifo.

Kljub delnemu neuspehu s pritožbo pa pritožbeno sodišče ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki, saj je ocenilo, da odgovor na pritožbo ni vplival na odločitev o pritožbi in je zato pritožbeno sodišče te stroške ocenilo za nepotrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Glej razloge sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. štev. III P 3018/2005-14, z dne 11.1.2006 in sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. štev. I Cp 2725/2006, z dne 13.12.2006. (2) Pravica je varovana na podlagi 42. člena Ustave RS pa tudi na podlagi 11. člena Evropske konvencije za človekove pravice.

(3) Mamič v. Slovenia, ko je bila za 8 let in 8 mesecev trajajoč postopek prisojena odškodnina v višini 5.600,00 EUR, Gashi v. Slovenia, ko je bila za 8 let in 11 mesecev trajajoč postopek prisojena odškodnina v višini 8.000,00 EUR in Židov v. Slovenia, ko je bila za 8 let in 2 meseca trajajoč postopek prisojena odškodnina v višini 5.600,00 EUR.

(4) Glej v teoriji: dr. Alojzij Finžgar: „Osebnostne pravice“, SAZU, Ljubljana 1985, stran 65, 86 in 98.