Jedro

Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec v opisanih dogodkih s svojim vedenjem in ravnanjem presegel meje oziroma ravnal tako, da je sodišče predlagateljico pravilno zaznalo kot žrtev in ji z ukrepi zagotovilo nujno potrebno zaščito.

Izrek

I.1. Pritožba se zavrne ter se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.2. Udeleženca nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zaradi umika predloga postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na mladoletno hčerko udeležencev A. A. in sklep Okrožnega sodišča na Ptuju V N 321/2025 z dne 29. 12. 2025 razveljavilo v 1., 2. in 3. alineji točke I izreka sklepa v delu, ki se nanaša na ukrep prepovedi približevanja mladoletni hčerki (točka I in II). Nadalje je zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca z dne 12. 1. 2026 in citirani sklep sodišča prve stopnje z dne 29. 12. 2025 obdržalo v veljavi v 1., 2. in 3. alineji točke I izreka v delu, ki se nanaša na ukrep prepovedi približevanja predlagateljici ter v točki II, III in IV izreka tega sklepa (točka III). Odločilo je, da je nasprotni udeleženec dolžan predlagateljici, katere terjatev preide na Republiko Slovenijo zaradi brezplačne pravne pomoči, povrniti 440,64 EUR stroškov tega postopka na račun Okrožnega sodišča na Ptuju, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV).

2.Zoper sklep vlaga pritožbo nasprotni udeleženec z navedbo, da se z odločitvijo v delu, ki se nanaša na vzdržanje ukrepa prepovedi približevanja predlagateljici (točka III izreka sklepa) in v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških predmetnega postopka (točka IV izreka sklepa) ne strinja in vlaga pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. V nadaljevanju se povzema bistvo pritožbe: navaja, da je iz razlogov sklepa mogoče povzeti, da je sodišče v celoti sledilo predlogu predlagateljice in njenim navedbam ter izpovedbi, zavrnilo pa je verodostojnost navedb in izpovedbe nasprotnega udeleženca. Meni, da je sodišče dokaze ocenjevalo nekritično in necelovito, zaradi česar razlogi sodišča o verodostojnosti predlagateljice niso prepričljivi. Ni sporno, da je bila njuna zakonska zveza že do policijskega izreka prepovedi približevanja predlagateljici dalj časa nevzdržna in dejansko v razpadanju. V nadaljevanju opiše, da je že v začetku leta 2025 predlagateljica odšla v Bosno in tam uvedla postopek razveze zakonske zveze, nato se je vrnila in se iz svojega najemniškega stanovanja ponovno vrnila nasprotnemu udeležencu, udeleženca sta se pogosto prepirala, sam ji je očital nezvestobo, predlagateljica pa njemu zasvojenost z igrami na srečo in pomanjkanje denarja za življenje. Predlagateljica je izgubila zaposlitev v domu upokojencev, kar posredno nakazuje na njeno nezanesljivost pri delu, saj razlog za prenehanje zaposlitve ne morejo biti družinske razmere, temveč nezadovoljstvo delodajalca z delom zaposlenega. Sam je bil skrben starš, predlagateljica pa ni pokazala primerne skrbi za otroka in nanj nalagala tudi zagotavljanje primernih denarnih sredstev za vzdrževanje celotne družine. Nesporno je do zadnjega konflikta med strankama dne 2. 11. 2025, ko je prišlo tudi do fizičnega nasilja, prišlo zaradi tega, ker je nasprotni udeleženec od predlagateljice zahteval, da se iz stanovanja izseli, ona pa se s tem ni strinjala. Obe stranki sta bili v tem konfliktu telesno poškodovani. Napačno pa je sodišče ocenilo, da je bil on tisti, ki je predlagateljico napadel in telesno poškodoval, slednja pa da se je zgolj branila. Predlagateljica niti na policiji niti na CSD-ju ni povedala, da je tudi ona poškodovala nasprotnega udeleženca. Šele kasneje je svoje ravnanje opravičevala v smislu obrambe pred napadom. Graja dokazne zaključke sodišča iz točke 17 obrazložitve, saj je z vilicami mogoče nekoga tudi samo oplaziti, z udarcem ali z oplazenjem z žlico pa je težko povzročiti praske, kot jih navaja zdravnik ob pregledu nasprotnega udeleženca. Sodišče tudi ni celovito ocenilo SMS, ki ga je poslal predlagateljici, saj ob celoviti oceni tega poročila ni mogoče nedvomno zaključiti, da je bilo sporočilo zapisano z namenom, da se mu omogoči čimprejšnji in kakršenkoli stik s hčerko. Iz kršitve prepovedi približevanja je mogoče videti zgolj njegovo stisko v želji, da bi videl hčerko, ki je že pet mesecev ni videl. Za dosego tega cilja je nasprotni udeleženec pripravljen storiti vse, priznati tudi očitke predlagateljice in se ji opravičiti. Dokazna ocena sodišča o njegovem enostranskem nasilju nad predlagateljico je zmotna, njune prepire, ki so v končni fazi prerasli v fizični obračun, je potrebno opredeliti kot obojestransko psihično nasilje do končnega fizičnega konflikta, pri katerem tudi gre za obojestransko nasilje in poškodovanje drug drugega. Tem verbalnim in psihičnim konfliktom nasprotnega udeleženca nad predlagateljico pa ni mogoče pripisati takšne teže, ki bi opravičevala izrek ukrepa prepovedi približevanja. Upoštevati je potrebno, da sta se udeleženca dejansko razšla, da sta v razveznem postopku pri naslovnem sodišču in da želi imeti z njo stike zgolj v zvezi z varstvom in vzgojo skupne hčerke. Predlagateljica živi v varni hiši in se v stanovanje nasprotnega udeleženca zagotovo ne bo vrnila, v njem tudi ne more bivati, saj gre za stanovanje delodajalca nasprotnega udeleženca. Sam tudi nima po burnem zaključku njunega skupnega življenja nobene želje do neposrednih stikov s predlagateljico, zato tudi ne obstaja nobena realna ogroženost predlagateljice. Ukrep je po njegovem mnenju tudi nesorazmeren poseg v pravico do gibanja. Nasprotni udeleženec se ne strinja s strokovno odločitvijo sodišča. Moral je plačati sam tudi skupne dolgove, med drugim stroške vrtca s plačo, ki ne dosega povprečne plače v Republiki Sloveniji, dolžan je preživljati mladoletno hčerko. Obremenitev s stroški predlagateljice bo tako ogrozila njegovo preživljanje in preživljanje hčerke. Po določbah Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) vsaka stranka praviloma trpi svoje stroške postopka. Obrazložitev sodišča ni ustrezna, saj zatrjuje zgolj, da je bil postopek potreben za varstvo predlagateljice in nujen. Očitno pa ta postopek vsaj v delu, ki se nanaša na mladoletnega otroka, ni bil potreben in je bil izveden po mnenju nasprotnega udeleženca celo v škodo otroka, zaradi česar prosti preudarek sodišču ni dal podlage za takšno odločitev.

3.Predlagateljica v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe ter se zavzema za potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V tem postopku se uporabljajo določbe Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND)1. Subsidiarno, na podlagi prvega odstavka 22.a člena ZPND se uporablja ZNP-1 ter na podlagi 42. člena ZNP-1 še Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

6.ZPND v 5. členu nalaga organom in organizacijam dolžnost nudenja pomoči vsem žrtvam nasilja v družini z izvedbo postopkov in ukrepov, ki so potrebni za njihovo zaščito. Vloga sodišč po ZPND je, da v nujnem in hitrem postopku, s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj, zagotovijo varstvo žrtev družinskega nasilja. Ker pa so družinska in partnerska razmerja po naravi stvari tudi konfliktna, je za sodišče, ki odloča o predlogu za izrek ukrepov po ZPND, pomembno vprašanje, ali določeno ravnanje predstavlja takšno nasilje, da je poseg v družinsko skupnost oziroma zasebnost utemeljen. Sodišče mora najti mejo med konfliktnimi položaji, ki naj jih ljudje kot nosilci medčloveških odnosov rešujejo sami in položaji, kjer ne gre zgolj za to, da so posamezniki žrtve medsebojnih odnosov, temveč v resnici za to, da so žrtve nasilnih dejanj, ker gre za takšno raven nasilja, ki terja poseg v družinsko skupnost oziroma zasebnost.2 Sodišče druge stopnje se po pritožbenem preizkusu sklepa strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je bila v obravnavanem primeru navedena meja prekoračena (razlogi v točkah od 13 do 16 obrazložitve).

7.Ni sporno, da sta udeleženca že pred nasilnim dogodkom dne 2. 11. 2025, po katerem se je predlagateljica umaknila v varno hišo, živela v partnerskem konfliktu, ki je pogojeval številne spore. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je predlagateljica večkrat očitala nasprotnemu udeležencu, da družino spravlja v finančno stike, ker zapravlja denar z igrami na srečo, da se je zaradi neustreznih odnosov pred tem dogodkom že odselila, kasneje pa so kot družina (imata skupno 4 letno hčerko), zopet zaživeli skupaj, a nesoglasja so se nadaljevala in stopnjevala.

8.Sodišče prve stopnje je ustrezno dokazno vrednotilo izpovedbo predlagateljice, izpovedbo nasprotnega udeleženca ter listinske dokaze, zlasti ugotovitve in mnenja CSD in podatke spisa I Kpd 81158/2025 z dne 3. 11. 2025. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče sledilo zgolj izpovedbi predlagateljice, ter da ni pojasnilo, zakaj je njeno izpovedbo ocenilo kot verodostojno. Sodišče je v točkah 13, 14, 15, 16, 19, 21 in 22 tudi navedlo razumne razloge za presojo, da so ravnanja nasprotnega udeleženca verjetno izkazana. Pritožbeno nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča pa ni utemeljen pritožbeni razlog.

9.Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec v opisanih dogodkih s svojim vedenjem in ravnanjem presegel meje oziroma ravnal tako, da je sodišče predlagateljico pravilno zaznalo kot žrtev in ji z ukrepi zagotovilo nujno potrebno zaščito. Ob tem je dalo ustrezno dokazno težo mnenju CSD, ki je ocenil, da je predlagateljica ogrožena. Tako je sodišče na podlagi izvedenih dokazov s standardom verjetnosti zaključilo, da je bil nasprotni udeleženec povzročitelj fizičnega in psihičnega nasilja, ter da je v dogodku z dne 2. 11. 2025 šlo za nasilje, ki ga je izvedel nasprotni udeleženec. Dejansko ni sporno, da se je prepir začel zaradi očitkov predlagateljice, da nasprotni udeleženec zapravlja denar z igrami na srečo, da je v prepiru nato od nje zahteval, da "spakira" in gre, da ji ni dovolil oditi z otrokom, čemer so sledili najprej udarci v glavo in nato v nogo. Tudi pritožbene navedbe, ki jih je obravnavalo že sodišče prve stopnje, da je bil v tem dogodku tudi sam poškodovan s strani predlagateljice, ter da bi sodišče ta dogodek moralo oceniti kot obojestransko psihično nasilje s fizičnim nasiljem, so neutemeljene. Sodišče je v točki 14 zelo skrbno ocenjevalo dogajanje dne 2. 11. 2025 in ga dokazno ovrednotilo na podlagi izpovedb obeh udeležencev (točka 15 obrazložitve) ter v povezavi vpogleda v listinske dokaze, zlasti dopisa Policijske postaje Ptuj z dne 2. 2. 2026.3 Pritožbeno sklicevanje na zapisano v prilogi C5, kjer je pri opisu fizičnega in psihičnega stanja nasprotnega udeleženca zabeleženo, da ima slednji praske na vratu in levi nadlahti, ne more vplivati na dokazni zaključek sodišča prve stopnje glede verjetno ugotovljenega fizičnega in psihičnega nasilja, ki ga je vršil nasprotni udeleženec. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno upoštevalo, da je nasprotni udeleženec delno priznal, da je predlagateljico brcnil v nogo, iz zdravniškega potrdila pa izhaja, da je imela poškodbe tudi na glavi, kar dodatno potrjuje verodostojnost njene izpovedbe.

10.V postopkih po ZPND velja nižji standard materialne resnice, ki je upravičen zaradi pomembnosti in občutljivosti varovane osebne dobrine, nujnosti hitrega postopka, in ker je ukrep začasen. Sodišče mora izvesti dokaze, na podlagi katerih bo, ob upoštevanju nižjega standarda materialne resnice, možno dokazno oceniti utemeljenost predloga po ZPND. Sodišče se je opredelilo tudi do dokazov in navedb nasprotnega udeleženca, a le do tistih, s katerimi je dokazoval pravno relevantna dejstva.

11.Vsak izrek ukrepov iz 19. člena ZNP-1 predstavlja določeno omejitev za tistega, proti kateremu so izrečeni, in hkrati poseg v njegove pravice. Pritožba očita, da je sodišče z ukrepom nesorazmerno poseglo v njegovo pravico do gibanja, "čeprav predlagateljica živi v varni hiši in se v stanovanje nasprotnega udeleženca zagotovo ne bo vrnila, ker tam ne more bivati, ker gre za stanovanje delodajalca nasprotnega udeleženca, sam pa nima nobene želje do nepotrebnih stikov s predlagateljico, zaradi česar ne obstaja nobena realna ogroženost predlagateljice." Sodišče druge stopnje odgovarja, da je sodišče pri izreku ukrepa ustrezno upoštevalo načelo sorazmernosti. Nasprotnemu udeležencu je z ukrepom prepovedano približevanje na naslov začasnega prebivališča predlagateljice ter prostorom varnega okolja, kjer se predlagateljica in mladoletna hčerka trenutno nahajata. S tem je sodišče minimalno poseglo v pravico do gibanja nasprotnega udeleženca, saj kot sam navaja, se je predlagateljica iz njegovega najemnega stanovanja izselila in zato na naslovu, kjer prebiva, ni omejen. Zato so tudi po oceni pritožbenega sodišča izrečeni ukrepi v trajanju 12 mesecev, ki jih je sodišče po ugovoru nasprotnega udeleženca izreklo le do predlagateljice, primerni za potrebno in učinkovito zaščito žrtve ter ne predstavljajo nedopustnega posega v pravice nasprotnega udeleženca do svobode gibanja. Ta ukrep tudi ne posega v pravico do družinskega življenja, saj ne preprečuje, da se v sodnem postopku določijo stiki med hčerko in očetom (iz podatkov spisa izhaja, da ta postopek že teče, ter da sta starša z začasno sodno poravnavo v zadevi II N 23/2026 dne 1. 4. 2026 dogovorila stike z mladoletno hčerko, in sicer ima oče stike s hčerko pod nadzorom CSD enkrat tedensko.

12.Nasilje v družini je opredeljeno v 3. členu ZPND. To je vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana (povzročitelj nasilja) proti drugemu družinskemu članu (žrtev). Na podlagi ugotovitev, da je predlagateljico, zaradi ravnanj in vedenj nasprotnega udeleženca, strah, da je zaradi fizičnega nasilja iskala tudi zdravniško pomoč, da je bil že v kazenskem postopku zoper nasprotnega udeleženca izrečen in nato podaljšan ukrep prepovedi približevanja ter s strani Policijske postaje Ptuj podana kazenska ovadba na okrožno državno tožilstvo, je sodišče materialno pravno pravilno opredelilo ravnanje nasprotnega udeleženca kot fizično in psihično nasilje po določbi petega odstavka 3. člena ZPND. Predlagateljica se je ob ravnanju nasprotnega udeleženca počutila ponižano, prestrašeno in se je zaradi občutka ogroženosti preselila v varno hišo, kjer se še vedno nahaja.

Tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da je stroškovna odločitev sodišča prve stopnje, ki mu nalaga povrnitev stroškov predlagateljice v proračun, zaradi odobrene brezplačne pravne pomoči nezakonita. Sodišče je pravilno postopalo v skladu z določbo 22.a člena ZPND ter svojo odločitev dovolj obrazložilo. Gre za specialno določbo, ki izključuje uporabo pravil o delitvi stroškov po načelu uspeha. Pravilo po prostem preudarku omogoča upoštevanje okoliščin na strani žrtve kot tudi varovanje nasprotnih udeležencev pred sodnimi postopki, ki bi jih predlagatelji začeli iz drugih razlogov in ne zaradi iskanja varnosti in zaščite. Ker je bil predmetni postopek potreben iz razlogov na strani nasprotnega udeleženca, ker je slednji izvrševal nasilna dejanja zoper predlagateljico, torej nujen in potreben, je sodišče plačilo stroškov pravilno naložilo nasprotnemu udeležencu.

Nasprotni udeleženec s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe, zato je sodišče z upoštevanjem določbe osmega odstavka 22.a člena ZPND odločilo, da nosita udeleženca vsak svoje stroške pritožbenega postopka (določba 165. člena ZPP v zvezi z osmim odstavkom 22.a člena ZNPD).

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 16/2008, 68/2016.

2T. Pavčnik, Nekatera vprašanja Zakona o preprečevanju nasilja v družini, Pravosodni bilten št. 2/2012, stran 95.

3Iz opisa dejanja v kazenski ovadbi, ki jo je policija podala na Okrožno državno tožilstvo na Ptuju dne 11. 12. 2025 ne izhaja, da bi naj bil nasprotni udeleženec v dogodku 2. 11. 2025 poškodovan. Niti da bi tožil za kakršnimikoli poškodbami. Nasprotnemu udeležencu je bil odrejen zgolj pregled v Splošni bolnišnici Ptuj in je po prejeti analizi ugotovljeno, da je bil v času dogodka pozitiven na THC.