Jedro

Pravilna je ocena obeh nižjih sodišč, da gre v obravnavani zadevi dejansko za posojilno pogodbo, ne pa morebiti za navidezno pogodbo, kar je poskušala dokazovati toženka. Ker je tudi na podlagi toženkine izpovedi v izpodbijanih sodbah poudarjeno, da je bilo posojilo izročeno hčerki V.K. z vednostjo in v prisotnosti toženke, so neupoštevne revizijske trditve o izvršenem posebnem naročilu, komu izročiti posojilo. Toženka kot dejanska posojilojemalka mora izpolniti svojo pogodbeno in tudi na določbi 1. odst. 562. člena ZOR temelječo obveznost vrnitve posojila.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožeči stranki 20.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Ljubljanske banke na dan plačila in z zamudnimi obrestmi, kot jih banke v Sloveniji priznavajo za devizne vloge v DEM na vpogled, in sicer od 24.8.1992 dalje do plačila ter povrniti pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje.

Toženka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka ter predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Obe sodišči sta napačno uporabili materialno pravo pri oceni posojilne pogodbe z dne 24.8.1992, saj je ta pogodba fiktivna, sklenjena pa je v taki obliki le zato, da se s toženkino nepremičnino zavaruje dani kredit resnični posojilojemalki V. K. Toženka je le hipotekarni zavezanec, saj ni prevzela posojila, kar bi v primeru dejanske sklenitve posojilne pogodbe med pravdnima strankama morala. Zmotno je stališče sodišča, da ni pomembno, ali je denar prejela toženka ali hči V. K. To je pomembno, izročitev denarja drugi osebi bi bila upoštevna le, če bi posojilojemalec dal tako naročilo posojilodajalcu, takega naročila pa ni bilo. Ker manjka bistveni element - izročitev stvari posojilojemalcu, ne gre za posojilno pogodbo. Sicer pa je dejanska posojilojemalka V. K. posojilo vrnila, o čemer toženka reviziji prilaga dve izjavi V. K. Sodišče je kršilo postopek, ker ni sledilo dokaznemu predlogu toženke, naj se V. K. prisilno privede in zasliši, saj bi šele njena izpoved pojasnila, kdo je kredit najel in kdo je prejel denar. Pri odločitvi o stroških je sodišče druge stopnje nekritično zavrnilo toženkino pritožbo in napačno uporabilo zakon, ker ni upoštevalo, da je tožeča stranka s predlogom za izdajo začasne odredbe propadla.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, podana pa tudi ni v reviziji uveljavljana procesna kršitev, ki naj bi bila v neupoštevanju dodatnih toženkinih dokaznih predlogov. O neobstoju te zatrjevane relativne kršitve določb pravdnega postopka je sodišče druge stopnje navedlo pravilne razloge in tudi pravilno poudarilo pomen dokaznih sklepov po 300. členu ZPP in zaključek, da sodišče na dokazne predloge strank ni vezano.

S takim zatrjevanjem toženka vsaj posredno skuša uveljaviti glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP na revizijski stopnji nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nekatere njene prej povzete trditve pa predstavljajo tudi neposredno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Revizijsko sodišče teh trditev glede na izrečno zakonsko prepoved ni obravnavalo. Odločilna dejanska podlaga tega spora, na katero je revizijsko sodišče vezano, obstaja v dejanskih ugotovitvah obeh nižjih sodišč, da je prav toženka posojilojemalka iz obravnavane pogodbe, da je v njej zapisana prava volja obeh pogodbenikov, saj tožeča stranka tudi po toženkini izpovedi z V. K. ni hotela skleniti posojilne pogodbe, temveč le s toženko, ki je nudila garancijo, toženka pa je hotela prejeti posojilo, da bo z njim razpolagala v korist V. K. Zato je pravilna ocena obeh nižjih sodišč, da gre dejansko za posojilno pogodbo, ne pa morebiti za navidezno pogodbo, kot je poskušala dokazovati toženka. Ker je prav tako na podlagi toženkine izpovedi v izpodbijanih sodbah poudarjeno, da je bilo posojilo izročeno hčerki V. K. z vednostjo in v prisotnosti toženke, so revizijske trditve o izostalem posebnem naročilu neupoštevne. Nadaljnja dejanska ugotovitev obeh nižjih sodišč je, da tožeča stranka še ni dobila vrnjenega posojila. Ta ugotovitev ne temelji le na pismeni izjavi V. K. z dne 15.3.1993, kot zatrjuje revizija in nedovoljeno skuša izpodbiti to izjavo z novimi predloženimi izjavami V. K., temveč tudi na izpovedi priče L. T. Na odločilno dejansko ugotovitev o nevračilu posojila je revizijsko sodišče vezano. Zato ugotavlja, da sta ob tako ugotovljenem dejanskem stanju ugoditev tožbenemu zahtevku s sodbo prve stopnje in zavrnitev toženkine pritožbe s sodbo druge stopnje materialnopravno pravilni. Toženka kot dejanska posojilojemalka mora izpolniti svojo pogodbeno in tudi na določbi prvega odstavka 562. člena Zakona o obligacijskih razmerjih temelječo obveznost vrnitve posojila.

Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialnopravne določbe iz 154. in 156. člena ZPP, ko je zavrnilo tudi toženkino stroškovno pritožbo. Že sodišče prve stopnje je poudarilo, da je bila v teku pravde že izdana začasna odredba s sodbo razveljavljena zgolj zato, ker ni bila več izvršljiva. Sodišče druge stopnje je dodalo, da je bil razlog neizvršljivosti na strani toženke. Zato bi bila odločitev, da mora tožeča stranka toženki povrniti tiste stroške, ki naj bi odpadli na del postopka v zvezi z začasno odredbo, materialnopravno zgrešena.

Ker uradno upoštevni in tudi v reviziji uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP toženkino neutemeljeno revizijo zavrnilo.

Odločitev o toženkinih revizijskih stroških je zajeta v zavrnilnem izreku te revizijske odločbe (določbi prvega odstavka 166. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).