Jedro

Pravilna uporaba materialnega prava v konkretnem primeru narekuje oceno, da je tovorno vozilo, ki je bilo naloženo na oprtni vagon vlaka RoLa, in se je vžgalo in zanetilo požar ter povzročilo škodo na tem vagonu, opravljalo svojo funkcijo prevoznega sredstva.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča zavarovalnica je s tožbo od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženo zavarovalno združenje dolžno plačati 60.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2012 dalje do plačila. Med pravdnima strankama ni sporno, da je 19. 11. 2011 na Železniški postaji Maribor Tezno na vagonu, zavarovanem pri tožeči zavarovalnici, zagorelo tovorno vozilo, zaradi česar je nastala škoda na vlakovni kompoziciji, namenjeni nakladanju in prevozu tovornjakov na okolju prijazen način (Rollende Landstraße/Kotaleča deželna cesta, v nadaljevanju RoLa). Tovorno vozilo je bilo zavarovano pri turški zavarovalnici in imelo zeleno karto, zato je na podlagi Multilateralnega sporazuma z dne 15. 3. 1995 toženo združenje pasivno legitimirano za povrnitev škode, povzročene v Sloveniji. Pooblaščena zavarovalnica toženega združenja je zavrnila odškodninski zahtevek lastnika vagona, ta znesek v višini 60.500,00 EUR je nato izplačala tožeča zavarovalnica, ki v skladu s pravili o subrogaciji uveljavlja regresni zahtevek nasproti toženemu združenju.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku v celoti ugodilo. Odločilo je, da je bilo tovorno vozilo, čeprav je bilo naloženo na vagon, v funkciji prometnega sredstva, zato v skladu z določbami Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (ZOZP) za škodo na ozemlju Republike Slovenije, ki je povzročena z vozilom, ki izvira iz držav članic EU in držav, katerih nacionalni zavarovalni biro je podpisnik Multilateralnega sporazuma ali Splošnih pravil, odgovarja toženo združenje.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženega združenja zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje toženo združenje vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov po 370. členu ZPP. Predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje, tožeči zavarovalnici pa naloži plačilo stroškov toženega združenja.

5. Toženo združenje v reviziji navaja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje prišlo do zmotne uporabe materialnega prava. Turško tovorno vozilo je bilo v času škodnega dogodka na vagonu naloženo kot tovor, ki je bil z vlakom pripeljan iz avstrijskega Welsa (v reviziji in sodbah je kraj zmotno poimenovan Welles). Na postaji Maribor Tezno je zagorel, pri čemer je bil vagon res poškodovan, vendar toženo združenje na podlagi določb 26. in 15. člena ZOZP vseeno ne odgovarja. Sklicuje se na sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), ki je bila sprejeta na podlagi Direktive 72/166/EGS. Leta 2011, v času škodnega dogodka je že veljala Direktiva 2009/103/ES, vendar nobena od njiju pojma uporabe vozila natančneje ne definira. Zato pa obe direktivi določata, da vozilo pomeni motorno vozilo, ki je namenjeno potovanju po kopnem in ga poganja mehanska moč, vendar ne vozi po tirih, in priklopnik, s prikolico ali brez. Toženo združenje poudarja, da sodba SEU C-163/13, na katero sta se sklicevali sodišči prve in druge stopnje, obravnava drugačno situacijo. Čeprav je SEU štelo, da prestavitev prikolice traktorja na dvorišču spada pod pojem „uporabe vozila“, če je skladna z običajno funkcijo vozila, to ne pomeni, da enako velja tudi v obravnavanem primeru. Traktor je bil v funkciji vožnje, se premikal z enega na drugo mesto z lastno pogonsko močjo, v skladu z njegovo običajno funkcijo, kar pa ne velja za tovorno vozilo, udeleženo v škodnem dogodku. Sklicuje se še na določbe Zakona o motornih vozilih, ki določa, da so motorna vozila namenjena vožnji po cesti z močjo lastnega motorja, razen tirnih koles in koles s pomožnim motorjem, ter da je kot vozilo opredeljeno vsako prevozno sredstvo, namenjeno vožnji po cesti, razen posebnih prevoznih sredstev. Običajna uporaba vozila kot prometnega sredstva je torej transport, gibanje od ene do druge točke z uporabo lastne pogonske sile. Nadalje 5. člen Zakona o železniškem prometu opredeljuje pojem kombiniranega prevoza, pri čemer prevoz cestnega tovornega vozila opredeljuje kot prevoz blaga in ločeno definira železniški promet, cestni prevoz in vodno plovno pot. 6. Toženo združenje se sklicuje še na sodbo SEU C-514/16 z dne 28. 11. 2017, v kateri je zavzelo stališče, da pojem uporabe vozila ne zajema situacije, ko je vozilo udeleženo v nesreči, pri čemer njegova glavna funkcija v trenutku nesreče ni bila funkcija prevoznega sredstva. Direktiva namreč zajema vsakršno uporabo vozila kot prevoznega sredstva (točki 37 in 38 sodbe), zato je treba pri vozilih, ki se uporabljajo kot vozila in delovni stroji, ugotoviti, ali se je takšno vozilo v trenutku, ko se je zgodila nesreča, uporabljalo zlasti kot prevozno sredstvo ali kot delovni stroj (točka 40 sodbe) in ugotovilo, da v trenutku ko se je nesreča zgodila, njegova glavna funkcija v smislu Direktive ni bila funkcija prevoznega sredstva (točka 42 sodbe). Enako velja tudi za sporno tovorno vozilo, saj njegova glavna funkcija v trenutku nesreče ni bil prevoz po kopnem z lastno mehansko močjo, temveč je imelo položaj tovora/blaga, prevoz pa ni bil izvajan z vozilom, kot ga opredeljuje 1. točka 1. člena Direktive. Tako torej ni šlo tudi za prometno nesrečo v smislu določb 1a. člena ZOZP.

7. Sodišče je revizijo vročilo tožeči zavarovalnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala, naj revizijsko sodišče revizijo zavrže oziroma zavrne in toženemu združenju naloži plačilo stroškov odgovora na revizijo.

8. Tožeča zavarovalnica uvodoma navaja, da bi moralo revizijsko sodišče revizijo zavreči na podlagi 374. člena, saj toženo združenje ni vložilo zahteve za dopustitev revizije, zaradi česar revizija ni dopustna, prav tako pa vrednost spora znaša 60.500,00 EUR. Glede na to, da se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal s sodbo z dne 31. 3. 2017, bi bilo treba glede dopustnosti revizije upoštevati prej veljaven prvi odstavek 490. člena ZPP, da je v gospodarskih sporih revizija dovoljena samo, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 200.000,00 EUR.

9. V nadaljevanju odgovora na revizijo tožeča zavarovalnica navaja, da mora lastnik vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam z uničenjem ali poškodovanjem stvari. ZOZP določa, da je nesreča dogodek, pri katerem je nastala škoda zaradi uporabe prometnega sredstva. Glede na to, da pojem uporabe vozila v ZOZP ni definiran, ta pojem izhaja iz namena obveznega zavarovanja, t.j. socializacije rizika oz. težnje poskrbeti za oškodovance v javnem prometu. Pri tem se sklicuje na sodbo SEU C-162/13 in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 359/2011 z dne 30. 10. 2014 in opozarja, da citirana sodba predstavlja spremenjen okvir in smer materialnopravne presoje pravno odločilnih vprašanj. Pojma uporabe vozila namreč ni mogoče omejiti na uporabo vozila v cestnem prometu, ampak širše, glede na opravljanje njegove običajne funkcije. Tovorna vozila, naložena na vagon, prevozijo del svoje poti na okolju prijazen način, v nasprotnem primeru pa bi ta del prevozila po cestah, kar pomeni, da so naložena na vagon v funkciji transportnega prometnega sredstva.

10. Tožeča zavarovalnica glede revizijskih navedb toženega združenja v zvezi s sodbo SEU C-514/16 z dne 28. 11. 2017 meni, da se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ne more biti predmet revizijske presoje. SEU je v omenjeni sodbi namreč prevozno sredstvo štelo kot delovni stroj, saj je nesreča nastala zaradi črpalke, ki je del motornega vozila in se uporablja za škropljenje herbicida. Citirana sodba SEU tudi ni relevantna za obravnavani primer, saj je bila izdana 6 let po škodnem dogodku, ti argumenti pa so novota v revizijskem postopku. Okoliščina, da prevoz v trenutku nesreče ni bil izvajan z vozilom, je del dejanskih ugotovitev. Revizijska novota je tudi navedba, da ni šlo za škodni dogodek, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot prometno nesrečo, pri kateri nastane škoda zaradi uporabe prometnega sredstva in za katerega bi obstajalo zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Dejansko stanje glede funkcije uporabe vozila je bilo natančno obrazloženo v sodbah sodišče prve in druge stopnje, sklicevanje na sodbo C-514/16 pa ni relevantno, saj je nesporno in niti ni predmet revizijskega postopka, da je požar na vagonu nastal zaradi nastanka požara na motornem vozilu, ne pa na drugem motorju, ki bi bil posebno motorno sredstvo ali motorju na zavarovanem motornem vozilu, ki bil imel drugačno namembno funkcijo (npr. škropilnica - črpalka na traktorju kot delavnem stroju iz sodbe SEU C-514/16). Iz razvoja ureditve EU na področju obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti je razvidno, da si je zakonodajalec stalno prizadeval za izpolnitev in krepitev cilja varstva oškodovancev nesreč, ki jih povzročijo vozila (točka 33 sodbe C-514/16). Tožeča zavarovalnica se pri tem sklicuje še na Prvo, Drugo in Tretjo Direktivo ter utemeljuje, da je glede na cilje varstva, ki mu naštete direktive sledijo, jasno, da Svet EU in Evropski parlament nista želela izključiti oškodovancev nesreče, ki je povzročena z vozilom ob njegovi uporabi, če je ta skladna z običajno funkcijo tega vozila.

11. Revizija ni utemeljena.

12. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E. 13. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je toženo združenje v predlogu za revizijo zgolj pavšalno navedlo, da vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov, zato v nadaljevanju obrazložitve odgovarja zgolj na obrazložene revizijske ugovore, povezane z zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava.

14. V skladu z določbami 367. člena ZPP-D lahko stranke zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložijo revizijo v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe (dovoljena revizija). Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR. Tožeča zavarovalnica je v odgovoru na revizijo trdila, da bi revizijsko sodišče moralo revizijo zavreči na podlagi 374. člena ZPP, ker ni bila vložena zahteva za dopustitev revizije, vrednost spora pa znaša 60.500,00 EUR. Opozarja, da je v gospodarskih sporih revizija dovoljena samo, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 200.000,00 EUR. Revizijsko sodišče poudarja, da v obravnavanem postopku ne gre za gospodarski spor, saj gospodarsko interesno združenje ni pravna oseba,1 prav tako pa ne gre za gospodarski spor na podlagi 482., 483. ali 484. člena ZPP. Zato v skladu z določbami novele ZPP-D, ki jih revizijsko sodišče uporablja v tem postopku, ni bilo treba vložiti predloga za dopustitev revizije. Uporabiti je treba drugi odstavek 367. člena ZPP, po katerem je prag za dovoljenost revizije 40.000,00 EUR, to pa pomeni, da je v obravnavani zadevi, v kateri vrednost spora znaša 60.500,00 EUR, revizija dovoljena.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za pravno podlago treba uporabiti določbe ZOZP, ki v 1. členu določa, da je nesreča dogodek, pri katerem je nastala škoda zaradi uporabe prometnega sredstva. Po določbah 2. člena ZOZP je zavarovanje obvezno, ko se vozilo začne uporabljati v prometu. V skladu s 15. členom ZOZP mora lastnik vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari, razen proti odgovornosti za škodo na stvareh, ki jih je sprejel v prevoz. Za škodo na ozemlju Republike Slovenije, ki je povzročena z vozilom, ki izvira iz držav članic EU in držav, katerih nacionalni zavarovalni biro je podpisnik Multilateralnega sporazuma ali Splošnih pravil, odgovarja v skladu s 26. členom ZOZP Združenje. To lahko za obravnavanje odškodninskih zahtevkov pooblasti eno od zavarovalnic, svojih članic. Pojem „uporabe vozila“ v ZOZP ni opredeljen, temveč ga napolnjuje sodna praksa. Sodišča so pri tem največkrat izhajala iz namena obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti po ZOZP in kot njegov glavni namen poudarjala socializacijo rizika oziroma težnjo poskrbeti za oškodovance v javnem prometu. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da pri tem za presojo, ali je določena škoda krita z obveznim zavarovanjem ali ne, ni odločilno, ali je ta nastala na javni površini, marveč je odločilno, ali motorno vozilo, kar tovorno vozilo v obravnavanem primeru nesporno je, služi svojemu namenu tudi, če stoji ali je v gibanju brez priključenega motorja.

16. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da je v obravnavanem primeru glede na to, da se je škodni dogodek zgodil 19. novembra 2011, treba upoštevati Direktivo 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti, s katero sta bili med drugim razveljavljeni Direktiva 72/166/EGS (Prva direktiva) in Direktiva 1983/84/5/EGS (Druga direktiva) o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (84/5/EGS). Med postopkom se je prvostopenjsko sodišče sicer sklicevalo na določbe Prve Direktive, vendar je opredelitev pojma vozila pri obeh enaka, prav tako pa je bil del sodne prakse SEU sprejet že na podlagi prejšnje direktive, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve.

17. Člen 1 Direktive 2009/103/ES tako določa, da za namene te direktive „vozilo“ pomeni „motorno vozilo, ki je namenjeno za potovanje po kopnem in ga poganja mehanska moč, vendar ne vozi po tirih, in priklopnik, s prikolico ali brez“. Člen 3 nadalje določa, da „vsaka država članica ob upoštevanju člena 5 sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki se običajno nahajajo na njenem ozemlju, krita z zavarovanjem. Na podlagi ukrepov iz prvega pododstavka [odstavka] se določi kritje obveznosti in pogoji kritja. Vsaka država članica sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da zavarovalna pogodba zajema tudi: a) v skladu z veljavno zakonodajo v drugih državah članicah, izgubo ali poškodbo, povzročeno na ozemlju teh držav; b) izgubo ali poškodbo, ki jo utrpijo državljani držav članic na direktni poti med dvema ozemljema, v katerih velja Pogodba, če noben nacionalni zavarovalni biro ni odgovoren za ozemlje, ki ga prečkajo; v takšnem primeru se mora izguba ali škoda kriti v skladu z nacionalno zakonodajo o obveznem zavarovanju, veljavno v državi članici, na ozemlju katere se vozilo običajno nahaja. Člen 5 navedene direktive med drugim tudi določa, da država članica lahko odstopa od člena 3 glede nekaterih fizičnih ali pravnih oseb, zasebnih ali javnih; seznam takih oseb sestavi zadevna država in ga sporoči drugim državam članicam in Komisiji. Člen 13(1)(c) te direktive določa v prvem odstavku, da „vsaka država članica sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da se vsi zakonski predpisi ali pogodbene določbe, ki jih vsebuje zavarovalna polica, izdana v skladu s členom 3, štejejo za neveljavne glede odškodninskih zahtevkov tretjih oseb, ki so bili oškodovanci nesreče in, ki izključujejo iz zavarovanja uporabo ali vožnjo.

18. Toženo združenje v reviziji trdi, da ni šlo za škodni dogodek, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot prometno nesrečo v smislu določbe 1a. člena ZOZP, ki določa, da je nesreča dogodek, pri katerem je nastala škoda zaradi uporabe prometnega sredstva. Pri tem ne gre za revizijsko novoto, kot to trdi tožeča zavarovalnica. Te navedbe iz revizije so namreč le drugače ubeseden očitek zatrjevane napačne razlage pojma uporabe vozila/prometnega sredstva. Revizijsko sodišče opozarja, da toženo zavarovalno združenje tudi ni trdilo, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi nedopustnega ravnanja upravljavca železnic.

19. Sodna praksa SEU, ki sta jo citirali obe stranki v postopku (C-162/13 in C 514-16), je bila sprejeta še na podlagi (Prve) Direktive 72/166/EGS. V primeru C-514/16, na katerega se sklicuje toženo združenje, je SEU res odločilo, da je treba člen 3(1) Prve direktive razlagati tako, da v tej določbi navedeni pojem „uporaba vozil“ ne zajema primera, v katerem je bil poljedelski traktor udeležen v nesreči, pri čemer v trenutku, ko se je ta nesreča zgodila, njegova glavna funkcija ni bila funkcija prevoznega sredstva, ampak da kot delovni stroj proizvaja pogonsko silo, potrebno za poganjanje črpalke za škropljenje herbicida. Ta primer je tako za razliko od ostalih, na čelu z vseskozi citirano sodbo C-162/13, „Vnuk“, resda nekoliko omejil razlago pojma „uporabe vozila“, vendar dejansko stanje ni primerljivo z obravnavanim primerom, poleg tega pa prejšnje in kasnejše odločanje SEU ob soočenju s predhodnimi vprašanji, povezanimi z razlago „uporabe vozil“, povsem jasno kaže na širšo razlago pojma, ki še dodatno varuje oškodovance.2 Da je temu sledila tudi sodna praksa, je ustrezno izpostavilo že sodišče druge stopnje v 6. točki obrazložitve. Revizijsko sodišče dodatno izpostavlja še primer novejše sodne prakse SEU, ki temelji še na Prvi direktivi. Gre za sodbo C-648/17 z dne 15. novembra 2018, v kateri je SEU odločilo, da je treba člen 3(1) Prve direktive razlagati tako, da pojem „uporaba vozil“ iz te določbe zajema položaj, v katerem je potnik vozila, parkiranega na parkirišču, pri odpiranju vrat tega vozila udaril ob sosednje parkirano vozilo in to sosednje vozilo poškodoval. Že sodišče prve stopnje pa se je pri svoji odločitvi sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je tudi zavzelo stališče, da motorno vozilo služi svojemu namenu tudi, če stoji ali je v gibanju brez priključenega motorja, ko pride do škode pri razkladanju tovora iz zavarovanega vozila ali pri izstopanju oziroma zapiranju vrat zavarovanega vozila (II Ips 359/2011 z dne 30.10.2014).

20. SEU je v še novejšem primeru, sodbi C-100/18 z dne 20. junija 2019, sklicujoč se že na novejšo direktivo, odločilo, „da je treba člen 3(1) Direktive 2009/103/ES razlagati tako, da je s pojmom „uporaba vozil“ iz te določbe zajet položaj, kot je ta iz postopka v glavni stvari, v katerem se je vozilo, ki je bilo parkirano v zasebni garaži stavbe in uporabljeno v skladu s svojo funkcijo prevoznega sredstva, vžgalo in zanetilo požar, katerega vzrok je električni tokokrog tega vozila, ter povzročilo škodo na tej stavbi, čeprav se to vozilo več kot 24 ur pred izbruhom požara ni premikalo.“ Obe novejši sodbi SEU, ki ju izpostavlja revizijsko sodišče (C-100/18 in C-648/17), se nanašata na dejansko stanje, ko je vozilo stalo pri miru in povzročitev škode zato ni bila v povezavi z lastno mehansko močjo vozila, zaradi katere bi se slednje gibalo. Eno izmed vozil je celo zagorelo v garaži, tako kot je sporno tovorno vozilo zagorelo na vagonu.

21. Niso utemeljene revizijske navedbe toženega združenja, da je običajna uporaba vozila kot prometnega sredstva transport, torej gibanje od ene do druge točke z uporabo lastne pogonske sile in da za takšno situacijo v obravnavanem primeru ni šlo. V skladu s 5. členom Zakona o železniškem prometu (ZZelP) je kombinirani prevoz res prevoz blaga, pri katerem se zabojnik dolžine najmanj 6 m, zamenljivo tovorišče, tovorna prikolica, sedlasti polpriklopnik z vlečno enoto ali brez nje in cestno tovorno vozilo prevaža v železniškem prometu ali po vodni plovni poti, pri čemer se dovoz in odvoz intermodalnih prevoznih enot z nakladališč ali razkladališč do najbližjega terminala za kombinirani prevoz oziroma pristanišča RO-RO opravita s cestnim prevozom. A kljub temu je osrednji cilj takšnih prevozov prevoz blaga, ki pa ga v konkretnem primeru ne predstavlja sedlasti polpriklopnik z vlečno enoto, na katerem je prišlo do samovžiga, temveč prav prevoz blaga, ki se nahaja v vlečni enoti. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje do škode ni prišlo zaradi morebitnega samovžiga blaga v vlečni enoti, temveč zaradi samovžiga sedlastega polpriklopnika zaradi verjetnega preboja elektrike.

22. Revizijsko sodišče se pridružuje ugotovitvam sodišče prve in druge stopnje, ki sta v sodbah poudarili okolju prijazen element takšnega načina opravljanja dela poti tovornih vozil. Splošno znano dejstvo je, da se s takšnim načinom prevoza skuša širom Evrope zmanjšati škodljive izpuste toplogrednih plinov in zmanjšati obrabo cestišč, pri čemer pa se vseeno upošteva tudi ekonomski vidik. Prevozniki so zato pogosto oproščeni plačila cestnin ali drugih pristojbin na določenih odsekih, saj terminali sistemov, kot je RoLa, niso povsem ob mejnih prehodih, bi pa zato povsem izgubili na tržni privlačnosti, če bi bili vozniki za sorazmerno kratke razdalje do terminalov vedno primorani plačevati polno ceno vinjet oz. cestnin. Podobno bi zato veljalo tudi v primeru, če zavarovanje avtomobilske odgovornosti ne bi krilo situacij, kot se je zgodila v obravnavanem primeru, saj bi s potrebo po sklepanju dodatnih zavarovanj takšen način prevoza še dodatno podražili.

23. Pravilna uporaba materialnega prava v konkretnem primeru narekuje oceno, da je tovorno vozilo, ki je bilo naloženo na oprtni vagon vlaka RoLa, in se je vžgalo in zanetilo požar ter povzročilo škodo na tem vagonu, opravljalo svojo funkcijo prevoznega sredstva. Glede na navedeno revizijsko sodišče zaključuje, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

24. Odločitev, da toženo združenje samo krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora toženo združenje tožeči zavarovalnici tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.492,00 EUR (stroški sestave odgovora na revizijo po tarifni št. 3300 in 20,00 EUR materialnih stroškov). Glede na prehodno določbo 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008).

1 Vrhovno sodišče RS je tako že odločilo v zadevi III R 3/2015 z dne 07.04.2015: „V obravnavni zadevi ne gre za gospodarski spor, saj tožeča stranka kot gospodarsko interesno združenje ni oseba iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP. Med izrecno naštetimi pravnimi osebami (gospodarska družba, zavod, zadruga, država, samoupravna lokalna skupnost) ni gospodarskega interesnega združenja.“ 2 Glede primerov, ko je bilo dejansko stanje podobno temu iz sodbe SEU C-514/16, se je podobno opredelilo tudi Vrhovno sodišče v zgoraj citirani sodbi II Ips 359/2011, ko je prav zaradi razjasnitve teh negotovosti tudi bilo postavljeno predhodno vprašanje v zadevi „Vnuk“: „Zavarovalno kritje je lahko izključeno le takrat, ko je traktor izključno v funkciji delovnega stroja.“ V tožnikovem primeru tudi ni šlo za situacijo, ko bi traktor s pomočjo kardanske gredi predstavljal izvor energije za pogon priključenega stroja, zato tožnikova zadeva nima nobene stične točke z judikati II Ips 247/2006 (ko je šlo za motor specialnega tovornega vozila kot izvor energije pri nakladanju težkih tovorov), II Ips 721/2009 (ličkalni stroj, ki ga je preko kardanske gredi poganjal motor traktorja) in II Ips 392/2007 (stroj za žaganje, priklopljen na traktor s prižganim motorjem)“. Slovenska sodišča so tako že poprej razsojala v skladu s kasneje sprejeto odločitvijo SEU v zadevi C-514/16.