Jedro

Odlok, izdan v obliki predpisa, ki se nanaša na krajevno opredeljeno območje, ne pa na opredeljene pravne subjekte, ni posamični akt iz 4. odstavka 1. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

S 1. točko izpodbijanega sklepa je Upravno sodišče zavrglo tožbo tožečih strank, s katero so predlagale, da se odpravi Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o prostorskih sestavinah dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana občine M. za območje Mestne občine M. za območje odlagališča nenevarnih odpadkov V., objavljen v Medobčinskem uradnem vestniku, št. 19/2004 z dne 19.7.2004. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo na podlagi 1. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Ugotovilo je, da obravnavani odlok ureja spremembe in dopolnitve dolgoročnega plana občine M. za obdobje 1986 do 2000, ki se nanašajo na programsko zasnovo za območje odlagališča nenevarnih odpadkov V. v M., in sicer tako da določa katera območja zajema programska zasnova, organizacijo dejavnosti, tehnološke pogoje in omejitve, podrobnejšo namensko rabo površin, infrastrukturna omrežja, objekte in naprave, usmeritve za urbanistično, arhitektonsko in krajinsko oblikovanje, usmeritve za ohranjanje naravne in kulturne dediščine ter značilnih kakovostnih prvin krajine, usmeritve za varovanje in izboljšanje bivalnega in delovnega okolja, usmeritve za rabo prostora za obrambo in zaščito, dovoljena odstopanja in zasnovo zaporednosti izvedbe, ter kartografsko dokumentacijo, ki je sestavni del programske zasnove. Odlok je namenjen nedoločenemu krogu pravnih in fizičnih oseb, torej gre za akt, ki ima naravo splošnega akta, ki ne ureja posamičnih razmerij in ne gre za akt iz 4. odstavka 1. člena ZUS, s tem pa tudi ne za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Za presojo skladnosti splošnih aktov z ustavo oziroma zakoni, je po določbah 21. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) stvarno pristojno Ustavno sodišče Republike Slovenije.

Z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožečih strank za izdajo začasne odredbe po 1. in 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu ZUS, s katero naj bi se toženi stranki prepovedalo izvrševanje izpodbijanega odloka do pravnomočnosti spora. Ob zavrženi tožbi ni podane procesne predpostavke za odločanje o začasni odredbi.

Tožeče stranke v pritožbi navajajo, da izpodbijani akt nima zgolj narave splošnega akta, saj je namenjen določenemu krogu fizičnih oseb, zajetih v 3. točki izpodbijanega odloka. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v zvezi z zavrženjem tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe v celoti razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje (1. točka izreka izpodbijanega sklepa), pravilna. S tožbo izpodbijani odlok določa spremembe in dopolnitve dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Občine M. za območje Mestne občine M., ki se nanašajo na programsko zaznavo za območje odlagališča nenevarnih odpadkov V., glede namenske rabe prostora, ureditev, sanacije naravnih virov in varstva pred hrupom, usmeritev načinov urejanja območij s prostorskimi izvedbenimi akti in v bilanci površin (1. in 2. člen Odloka). Te spremembe in dopolnitve ne pomenijo urejanja posamičnih razmerij, saj se nanašajo na nedoločen krog pravnih subjektov. Zato izpodbijanega odloka ni mogoče opredeliti za akt po 4. odstavku 1. člena ZUS. Izpodbijani odlok je podlaga za spremembo prostorskih izvedbenih aktov, ti pa so šele podlaga za izdajo posamičnih aktov. Izpodbijani odlok je po svoji vsebini splošni akt. Za presojo skladnosti splošnih aktov z ustavo in zakoni pa je pristojno Ustavno sodišče Republike Slovenije. Pritožbeni ugovor, da je izpodbijani odlok namenjen določenemu krogu fizičnih oseb, zajetih v 3. točki izpodbijanega odloka, ni utemeljen. Če je s tem mišljena 3. točka 3. člena izpodbijanega odloka, iz nje po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče sklepati na posamična razmerja, saj se vsebina te točke nanaša na krajevno opredeljeno območje, ne pa na opredeljene pravne subjekte. Zato ni možna presoja, da gre za ureditev posameznih razmerij.

Svojo pravilno odločitev bi moralo sodišče prve stopnje opreti na določbo 3. točke 34. člena ZUS (ker se s tožbo izpodbija akt, ki se ne more izpodbijati v upravnem sporu) in ne na 1. točko 34. člena ZUS (ker ne spada v sodno pristojnost), vendar ta nepravilna uporaba navedene določbe ni vplivala na odločitev, ker je po obeh pravnih podlagah odločitev enaka.

Tudi pritožba zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa ni utemeljena. Po 5. odstavku 69. člena ZUS lahko stranka zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o njenem predlogu za izdajo začasne odredbe, vloži pritožbo v roku 3 dni. Pravni pouk v izpodbijanem sklepu, ki določa, da se tudi pritožba zoper odločitev o začasni odredbi vloži v roku 15 dni, je zato napačen. Napačen pravni pouk pa stranki, ki se je ravnala po njem, ne more škoditi, saj bi ji bila s tem kršena ustavna pravica do pravnega sredstva, do pritožbe (25. člen Ustave RS). Zato je pritožbeno sodišče v tem primeru, ko se je pritožnica ravnala po napačnem pravnem pouku, pritožbo štelo kot pravočasno.

Ker pa je z zavrnitvijo pritožbe zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa tožba pravnomočno zavržena, je tudi odločitev o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka izpodbijanega sklepa) pravilna, saj je tudi vsebinsko odločanje o začasni odredbi vezano na tožbo, sposobno za meritorno obravnavo.