Jedro

Pri vprašanju meje, do katere seže razjasnjevalna obveznost sodišča iz materialnega procesnega varstva, je treba izhajati iz temeljnih opredelitev vloge sodišča, ki mora biti nepristransko iz razpravnega načela in iz temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem. Zahteva prvostopenjskega sodišča, naj toženka tisto, kar je izpovedala kot stranka o svojem ukrepanju zaradi tožničinega ravnanja, navede tudi kot strankino trditev, presegla zahtevo o materialnem procesnem vodstvu. Toženki bi s tem dejansko prekomerno pomagalo, saj bi ji dalo pravni nasvet, naj uveljavlja ugovor, zakaj vsaj v določenem obdobju ni šlo za pravno upoštevno neizvrševanje služnosti, tako pa naj bi po mnenju revidentke ravnalo celo v prisotnosti toženkinega odvetnika. Taka prekomerna pomoč stranki bi lahko utemeljeno vzbudila dvom v nepristranskost sodišča in bi posegla tudi v pravico nasprotne stranke do enakega obravnavanja pred sodiščem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zaradi neizvrševanja prenehala služnostna pravica voženj z osebnimi avtomobili za potrebe gospodujočega zemljišča toženk preko tožničine služeče parcele. Zato je obema toženkama naložilo, da izstavita listino, sposobno za vknjižbo izbrisa v zemljiški knjigi vpisane služnostne pravice voženj z osebnimi avtomobili, sicer bo tako listino nadomestila sodba. Odločilo je še o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo prve toženke in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Prva toženka (v nadaljevanju toženka) v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena in zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB3). Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njeni pritožbi v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Po povzemanju odločitev in razlogov obeh sodišč zmotno uporabo materialnega prava utemeljuje z vztrajanjem pri svojem stališču, da vknjižena služnostna pravica voženj z osebnimi vozili ni identična služnostni pravici voženj z osebnimi avtomobili, o katere prenehanju je bilo odločeno v tem postopku, saj omenjena izraza nista sinonima. Obe sodišči sta nepravilno tolmačili 19. člen Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP; Uradni list RS, št. 30/98 in nadal.), saj je v njem posebej opredeljen pojem osebnega avtomobila, ki je ožji od pojma vozilo. Nedopustno je, da sta obe sodišči vsebino priposestvovane služnostni interpretirali z razlogi sodbe III P 498/95, saj je v vsaki sodni odločbi izrek sodbe tisti, ki je pravnomočen. Zato je nepravilna zavrnitev toženkinega stališča, da služnostna pravica ni prenehala, ker je po služnostni trasi opravljala vožnjo s kolesom in priročnimi vozili ter hodila peš.

Procesne kršitve toženka utemeljuje s trditvami, da je izpovedala, da ni šlo za prostovoljno neizvrševanje služnosti, temveč za stalno oviranje tožnice s postavljanjem različnih ovir. Pojasnila je tudi, da je ves čas vlagala tožbe zaradi motenja posesti, vendar je po vsakokratni odstranitvi ovir tožnica postavila nove. Prvostopenjsko sodišče se do teh navedb ni opredelilo, kar nedvomno pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Toženka je to ponovila tudi v pritožbi, s konkretnimi navedbami postopkov, vendar je pritožbeno sodišče navedlo, da toženka v postopku na prvi stopnji ni konkretno navedla tožb ter da v spisu ni trditvene podlage, zato je v pritožbi predlagane dokaze zavrnilo na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP.

Po mnenju revidentke so napačni razlogi pritožbenega sodišča o neobstoju uveljavljane procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP. Toženka povzema vsebino navedene zakonske določbe in poudarja, da prisotnost strankinega pooblaščenca na obravnavi sodišča ne odvezuje dolžnosti po 285. členom ZPP, zlasti ne glede na podane navedbe o aktivnem toženkinem ravnanju v zvezi s kazenskimi in civilnimi postopki. S takim ravnanjem sodišča je bila toženki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je tudi kršitev postopka. V nadaljevanju toženka dobesedno prepiše 6. in 7. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-312/03 o kršitvi 285. člena ZPP o materialnem procesnem vodstvu in povezavi s kršitvijo pravice stranke do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Uradni list RS, št. 33/91-I in nadaljnji).

Ker je aktivnost služnostnega upravičenca odločilna za presojo v tej zadevi, saj prekine stanje neizvrševanja služnosti, bi se moralo sodišče do teh navedb opredeliti vsaj v razlogih izpodbijane sodbe. Ugotovitev, da je bila toženka najmanj tri leta pasivna in da je služnost zato prenehala, je glede na drugačne navedbe toženke protispisna. Po prepričanju revidentke sodišče z izvajanjem materialnega procesnega vodstva v tej zadevi ne bi poseglo v sfero navajanja relevantnih dejstev, temveč bi le izpolnilo dolžnost ugotavljanja dejstev, ali je podan zakonski pogoj za prenehanje služnosti iz prvega odstavka 223. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Uradni list RS, št. 87/2002).

Na koncu revidentka opozarja, da je predlagala zaslišanje številnih prič o načinu in času izvrševanja služnostne pravice. Predlagala je tudi ogled na kraju samem. Zavrnitev teh dokaznih predlogov z razlogom, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno in da ti dokazi ne bi v ničemer pripomogli k boljši razjasnitvi, s čemer se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče, je nepravilna, razlogi pa nezadostni. Zato gre v tem delu za pomanjkljivo obrazložitev obeh sodb, ki je ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana odločitev je povzročila, da toženka nima več dostopa do dvorišča z osebnim avtomobilom, čeprav je služnostna trasa edini dostop do njenih objektov.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Dejanska podlaga za odločitev obeh sodišč so bile ugotovitve, da je toženka priposestvovala služnostno pravico voženj z osebnimi vozili oziroma osebnimi avtomobili in da je bila ta pravica vpisana v zemljiški knjigi na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani III P 498/95, nadalje da se je tožnica izvrševanju te služnosti uprla in v letu 1995 ali 1996 postavila na služnostno pot mehansko oviro, s katero je preprečila vožnje ter še, da toženka zato služnostne pravice ni izvrševala najmanj tri leta pred vložitvijo tožbe (17.11.2003). Zato sta sodišči presodili, da je služnostna pravica prenehala na podlagi samega zakona, saj po prvem odstavku 223. člena SPZ (prej enako po prvem odstavku 58. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerij; ZTLR; Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90) služnostna pravica med drugim preneha, če se lastnik služeče stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče strani pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje.

S tako materialnopravno presojo se strinja tudi revizijsko sodišče. Toženka jo poskuša izpodbiti z vztrajanjem pri stališču, da vknjižena služnostna pravica voženj z osebnimi vozili ni pomensko enaka služnostni pravici voženj z osebnimi avtomobili, katere prenehanje je sodišče ugotovilo v tej pravdni zadevi ter se pri tem sklicuje na določbe ZVCP in zatrjuje, da prvostopenjsko sodišče ne bi smelo ugotavljati razlogov iz prejšnje sodbe o priposestvovanju služnosti, ker je pravnomočen le njen izrek. Z nobeno od teh trditev se revizijsko sodišče ne strinja. Najprej pojasnjuje, da sta se obe sodišči ukvarjali s pojmi, ki jih je uporabljal takrat veljavni ZVCP zato, ker se je toženka sklicevala nanje. Pravilni so razlogi, da navedeni zakon pojma osebnega vozila sploh ne uporablja, pač pa le pojem vozila, ki je širši, in pojem osebnega avtomobila. Revizijsko sodišče še dodaja, da navedeni zakon določa pomen izrazov pri uporabi tega zakona. Pravilni so tudi nadaljnji razlogi obeh sodišč, da gre pri pojmih osebno vozilo in osebni avtomobil dejansko za sinonim, kar izven primerov uporabe ZVCP velja za siceršnjo vsakdanjo uporabo navedenih izrazov. V obravnavani zadevi ne gre za situacijo, v kateri je treba uporabiti ZVCP. Ker je bila vsebina priposestvovane služnosti sporna, se je sodišče pravilno in lahko ukvarjalo z vprašanjem, kaj pomeni v izreku prejšnje sodbe uporabljeni izraz o služnostni pravici voženj z osebnimi vozili tako, da je upoštevalo tudi razloge prejšnje sodbe in takratno trditveno podlago. Toženka (oziroma njeni pravni predniki) je zahtevala ugotovitev obstoja služnostne pravice voženj z vsemi vozili, sodišče pa je njenemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku ugodilo le glede voženj z osebnimi vozili, kar je zahtevala „več ali drugače“, pa je zavrnilo. V trditveni podlagi prejšnjega postopka sploh ni bilo trditve, da bi se opravljale vožnje z manj obremenjujočimi vozili (kolo itd.) ali da bi obstaja tudi služnost peš hoje. Zato so pravilni razlogi prvostopenjskega sodišča v tej zadevi, da je bila priposestvovana le služnost voženj z osebnimi avtomobili in nič drugega. Toženka z ugovorom, da je kljub postavljeni oviri služnost izvrševala v manj obremenjujočem obsegu, utemeljeno ni uspela.

V postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo niti do uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti do kršitve toženkine pravice do izjave iz 22. člena URS. V tem delu revizijsko sodišče najprej poudarja, da je napačna revizijska trditev, da naj bi toženka v postopku na prvi stopnji navajala, da je zaradi tožničinega ravnanja, to je postavitve mehanske ovire, ki je onemogočala vožnjo z avtomobilom, sprožila ustrezna pravna sredstva z vložitvijo civilnih in kazenskih tožb. O tem je izpovedovala ob svojem zaslišanju, ni pa tega navajala niti v odgovoru na tožbo niti na naroku. Dokaz z zaslišanjem strank ni namenjen temu, da se navedejo nova dejstva, pač pa samo temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki sta jih stranki že zatrjevali. O tem vprašanju sta teorija in sodna praksa skladni. Stranka je subjekt postopka in zato v postopku nosi tudi odgovornost za skrbno in ustrezno varstvo svojih pravic (tako tudi Ustavno sodišče RS v zadevi Up-781/04).

ZPP v 285. členu določa pravila o materialnem procesnem vodstvu sodišča. Po navedeni določbi mora sodišče s postavljanjem vprašanj in na drug primeren način skrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazi, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila za ugotovitev spornega dejanskega stanja in spornega pravnega razmerja, ki sta pomembna za odločbo. Vendar tako imenovana razjasnjevalna obveznost sodišča ni neomejena. Biti mora v sorazmerju z vlogo vseh subjektov postopka. V skladu z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP je predvsem na strani stranke same dolžnost, da navede odločilna dejstva, ki utemeljujejo njen zahtevek ali njeno obrambo ter za svoje trditve ponudi ustrezne dokaze. Sodišče ji lahko v okviru materialnega procesnega vodstva pri tem pomaga le do določene meje, saj njegova razjasnjevalna obveznost ni absolutna. Kje je meja, do katere seže ta obveznost sodišča, je odvisno od vsakega posameznega primera. Pri tem je treba izhajati iz temeljnih opredelitev vloge sodišča, ki mora biti nepristransko in temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem (22. in 23. člen URS). Sodišče mora enako varovati pravice obeh pravdnih strank. Prevelika pomoč eni stranki lahko prizadene pravico strank do nepristranskosti sodišča. Zato mora biti sodišče pri izvajanju razjasnjevalne obveznosti v konkretnem postopku do določene mere zadržano (primerjaj Galič A.: Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, 2004, strani 291 do 294). S preveč aktivnim vključevanjem v spor lahko prejudicira svojo odločitev, lahko pa se celo pretvori v odvetnika ene stranke. Tako bi ravnalo npr. v primeru, če bi tožnika vprašalo, zakaj poleg glavnice ne uveljavlja tudi obresti, toženca pa, zakaj npr. ne uveljavlja ugovora zastaranja (primerjaj Betetto N.: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, 2006, stran 587).

Sodišče torej mora pri izvajanju razjasnjevalne obveznosti na eni strani upoštevati dolžnost same stranke pri izbiranju trditvenega in dokaznega gradiva. Ta stranki kot subjektu postopka nalaga tudi odgovornost za uveljavljanje svojih pravic. Če ima stranka za pooblaščenca odvetnika, je treba takšno skrbnost od nje še toliko bolj pričakovati. Na drugi strani mora sodišče pri določanju meje svoje obveznosti materialnega procesnega vodstva izhajati tudi iz dejstva, da enakega varstva pravic strank v postopku ni mogoče ločeno obravnavati od pravic nasprotne stranke do učinkovitega pravnega varstva, do nepristranskega sojenja in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (več odločb Ustavnega sodišča RS, med njimi na primer Up-688/05).

Navedena izhodišča narekujejo revizijskemu sodišču presojo, da v obravnavani zadevi ni prišlo niti do kršitve pravice do izjave iz 22. člena URS niti do absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke (onemogočena možnost obravnavanja pred sodiščem) ali iz 14. točke (protispisnost) drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedb toženke o njenem upiranju tožničinemu ravnanju v postopku na prvi stopnji namreč sploh ni bilo. Prišlo pa tudi ni do relativne procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP. Pritožbeno sodišče je na ta pritožbeni ugovor pravilno odgovorilo. Njegovi razlogi, da bi sodišče s pritožbeno zahtevanim ravnanjem „poseglo v sfero navajanja relevantnih dejstev“, pomenijo razloge o nepravilnem poseganju v to sfero oziroma o prekomernem izvajanju razjasnjevalne obveznosti sodišča. V obravnavanem primeru bi po presoji revizijskega sodišča zahteva prvostopenjskega sodišča, naj toženka tisto, kar je izpovedala kot stranka o svojem ukrepanju zaradi tožničinega ravnanja, navede tudi kot strankino trditev, presegla zahtevo o materialnem procesnem vodstvu. Toženki bi s tem dejansko prekomerno pomagalo, saj bi ji dalo pravni nasvet, naj uveljavlja ugovor, zakaj vsaj v določenem obdobju ni šlo za pravno upoštevno neizvrševanje služnosti, tako pa naj bi po mnenju revidentke ravnalo celo v prisotnosti toženkinega odvetnika. Taka prekomerna pomoč stranki bi lahko utemeljeno vzbudila dvom v nepristranskost sodišča in bi posegla tudi v pravico nasprotne stranke do enakega obravnavanja pred sodiščem. Zato se toženka neutemeljeno sklicuje na razloge odločbe Ustavnega sodišča RS Up-312/03. Del teh razlogov sicer pravilno povzema ali točneje prepisuje, vendar pri tem prezre, da se nanašajo na drugačen življenjski primer in tudi drugačno procesno situacijo (sodišče prve stopnje je neprerekano dejstvo o obstoju zavarovalne pogodbe štelo za sporno in zaradi nepredložitve zavarovalne police tožbeni zahtevek zavrnilo, čeprav je dokazni postopek izvajalo v povsem drugi smeri).

Končno je neutemeljena tudi revizijska graja razlogov obeh sodišč o zavrnitvi dokaznih predlogov za zaslišanje prič in za ogled na kraju samem, ki naj jih ne bi bilo mogoče preizkusiti. Pri tem se je pritožbeno sodišče kot odgovor na toženkine enake pritožbene trditve utemeljeno sklicevalo tudi na izpovedbo same toženke. Med drugim je toženka sama pojasnila, da v obravnavanem obdobju ni izvajala služnosti voženj z osebnim avtomobilom, ker ga več kot tri leta sploh ni imela, o vožnjah tretjih oseb k njej pa trditev v postopku na prvi stopnji ni bilo.

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP toženkino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške.