Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da je bil dejanski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi poslovni razlog. Dejanski razlog za odpoved je bil nepodpis sklepa o nadurnem delu. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 19. 6. 2014 nezakonita in se razveljavi; da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 21. 7. 2014, temveč traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja do dneva izdaje te sodbe ter je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati bruto plače, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki izplačati neto plače od 21. 7. 2014 do dneva izdaje te sodbe, kot bi bila tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače do plačila, vse v 15 dneh od izdaje sodbe na fiduciarni račun pooblaščenega odvetnika A.A., B. ulica 9, C., ki ga ima pri banki D. d.d., št. ... in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo v višini 3.564,57 EUR bruto, ter po odvodu davkov in prispevkov tožeči stranki izplačati neto znesek v roku 15 dni od izdaje sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila na fiduciarni račun pooblaščenega odvetnika A.A., v presežku do zahtevanih 7.129,14 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 709,70 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, vse na fiduciarni račun pooblaščenega odvetnika A.A..

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je po prepričanju tožene stranke sodišče prve stopnje dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovilo in da gre v celotni zadevi za nesrečno naključje podvajanja dveh postopkov, ki jih je vodila tožena stranka zoper tožečo stranko in sta časovno sovpadala ter tako pri sodišču očitno povzročila povsem napačno zavedanje in prepričanje, da naj bi tožena stranka v vsakem od obeh postopkov zatrjevala obstoj kontradiktornih oziroma vsebinsko nasprotujočih si razlogov, pa čeprav dejansko za to ni šlo. Tožena stranka je dokazala obstoj poslovnega razloga, ki je narekoval redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, vendar se sodišče s temi dejstvi in oceno predlaganih dokazov dejansko sploh ni ukvarjalo. Sodišče je preusmerilo pozornost na postopek, ki ni bil razlog za odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi in je zato sodišče napačno zaključilo, da naj bi tožena stranka istočasno z odpovedjo pogodbe iz poslovnega razloga sprejela tudi sklep o nadurnem delu, ker pa tožnik sklepa ni podpisal, mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče se ni opredelilo do pisne izjave direktorja tožene stranke, ki je konkretno in natančno pojasnil razloge, ki so bili razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tožena stranka je opravljala proizvodno dejavnost šele od začetka leta 2014, zato s sistemizacijo delovnih mest ni mogla slediti ustaljenim tržnim razmeram, ampak je sistemizacija delovnih mest predstavljala projekcijo pričakovanih rezultatov poslovanja. Tožena stranka ni ukinila le delovnega mesta tožnika, kar napačno navaja izpodbijana sodba, ampak je dejansko ukinila delovni mesti CNC operaterja v istem oddelku, kar sta izrecno potrdila tako direktor tožene stranke v svoji izjavi, kot tudi priča E.E.. Da je obstajal poslovni razlog, kažejo tudi rezultati poslovanja za obdobje januar, junij 2014, sprememba sistemizacij delovnih mest v obratu reskanja in struženja v mesecu juniju 2014, kot tudi izrecno priznanje tožnika, da na njegovem delovnem mestu ni imel zadosti dela. Po mnenju sodišča je bil glavni razlog za nezakonitost odpovedi, da je bil v času, ko je bila tožniku izdana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, hkrati izdan tudi sklep o nadurnem delu, vendar pa je sodišče prve stopnje navedeno napačno zaključilo, saj je bil sklep tožene stranke o nadurnem delu izdan dne 31. 3. 2014. Sklep o nadurnem delu se je nanašal na obdobje od 1. 4. do 31. 12. 2014 in je predstavljal zgolj ukrep tehnične narave, katerega namen je bil, da se v primeru morebitne resnične potrebe po nadurnem delu ne išče vsakokratnega soglasja delavca. Sklep z identično vsebino je bil posredovan v podpis vsem zaposlenim in ne le tožniku. Tudi zaslišana priča E.E. je izpovedala, da pri toženi stranki dejansko niso imeli potrebe po nadurnem delu ter so dali delavcem v podpis soglasje le za primer, da bi se pojavila potreba po nadurnem delu. V celotnem obdobju, od 31. 3. 2014 do prenehanja delovnega razmerja tožniku, ni bilo nobene potrebe, da bi tožnik opravljal nadurno delo. S sklepom tožena stranka tožniku ni odredila nadurnega dela v smislu 1. alinee prvega odstavka 144. člena Zakona o delovnih razmerjih, prav tako pa vsebina sklepa ne more predpostavljati dejanskega obstoja povečanega obsega dela na tožnikovem delovnem mestu, kar zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Zoper tožnika je bil sicer zaradi nepodpisa sklepov o nadurnem delu začet formalni postopek za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar za realizacijo same odpovedi ni bilo nobene potrebe. Napačno pa je tudi stališče sodišča, da naj bi fiktivnost razlogov podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazovalo dejstvo, da priča E.E. ni vedela za ukinitev delovnega mesta, na katerem je bil zaposlen tožnik. Ni jasno, kako je sodišče prišlo do takšnega zaključka, saj je priča med drugim izrecno izpovedala, da ve, da je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno in da je bil tak sklep celo obešen na oglasno desko na Oddelku orodjarne. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da je tožena stranka dodatno zaposlovala nove delavce, saj se je tožena stranka že v pripravljalni vlogi sklicevala, da sta bili obe novi zaposlitvi posledici prenehanja delovnega razmerja dvema drugima delavcema, kar pomeni, da se številčno stanje zaposlenih ni spremenilo. Tožena stranka pa tudi meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo v zvezi z višino prisojene denarne odškodnine. Sodišče je namreč tožniku prisodilo denarno povračilo v višini trikratnika tožnikove plače, ta višina pa je po mnenju pritožnika previsoka in ne ustreza kriterijem zapisanih v drugem odstavku 118. člena ZDR-1. Zakon kot maksimalni znesek denarnega povračila uzakonja 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker je eden glavnih kriterijev, ki jih sodišče uporabi pri prisoji višine denarnega povračila trajanje delavčeve zaposlitve, pritožnik meni, da zgolj 6-mesečna zaposlitev delavca pri toženi stranki sodišču ni moglo nuditi podlage, da mu je prisodilo denarno povračilo v višini 1/6 maksimalnega zakonsko dopustnega zneska. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je tožnik še relativno mlad in ima tudi vse možnosti za samozaposlitev, saj je že dosedaj opravljal dopolnilno delo zavarovalnega agenta. Tožena stranka predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Tožena stranka v bistvu uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko navaja, da ima sodba sodišča prve stopnje takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje navedene bistvene kršitve določb ZPP ni storilo, saj je obsežno navedlo razloge, zaradi katerih šteje, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Izpodbijana sodba ima torej razloge o odločilnih dejstvih. Očitno pa se tožena stranka s stališči sodišča prve stopnje ne strinja, vendar to še ne pomeni, da je podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in sicer, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 19. 6. 2014 in kot razlog navedla, da gre za občutno zmanjšanje proizvodnje in ukinitve delovnega mesta „vodja procesa reskanja in struženja“. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi zmanjšanja proizvodnje, čeprav je hkrati sprejela sklep o nadurnem delu. Tožena stranka je tožniku ponudila v podpis sklep o nadurnem delu, iz katerega izhaja, da tožena stranka odreja nadurno delo glede na potrebe delovnega procesa in zaradi povečanega obsega dela, v času od 1. 4. do 31. 12. 2014, ter da bo nadurno delo trajalo do preklica oziroma do končanja nujno potrebnih del (priloga A5). V obrazložitvi sklepa je tožena stranka zapisala, da je bilo, glede na potrebe delovnega procesa in glede na potrebe dokončanja del v določenem roku, potrebno odločiti kot izhaja iz izreka sklepa. Sodišče prve stopnje je glede na navedeni sklep o nadurnem delu in glede na izpoved priče tožene stranke E.E., ki je izpovedal, da sklep o nadurnem delu velja še danes ter da je tožena stranka zaradi nepodpisa sklepa o nadurnem delu tožnika vabila na zagovor, ki je bil opravljen 17. 6. 2014, le dva dni pred izpodbijano odpovedjo, pravilno zaključilo, da je dejanski razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejstvo, da tožnik ni želel podpisati sklepa o nadurnem delu. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da opisano sosledje dogodkov: zavrnitev podpisa sklepa o nadurnem delu, vabilo na zagovor ter opravljen zagovor dne 17. 6. 2014, samo dva dni kasneje pa je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kaže na to, da je bil resničen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nepodpis sklepa o nadurnem delu in ne zmanjšanje naročil pri toženi stranki. Zato pa je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

7. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da je ponudila delavcem v podpis sklep o nadurnem delu, na podlagi prvega odstavka 144. člena Zakona o delovnih razmerjih, le za primer, da ne bi iskali vsakokratnega soglasja delavca, če bi prišlo do potrebe po opravljanju nadurnega dela in zato so tudi v sklepu zapisali, da velja za obdobje 1. 4. do 31. 12. 2014. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) v 144. členu določa, da je delavec dolžan na zahtevo delodajalca opravljati nadurno delo v primeru izjemoma povečanega obsega dela, če je potrebno nadaljevanje delovnega ali proizvodnega procesa, da bi se preprečila materialna škoda ali nevarnost za življenje in zdravje ljudi; če je nujno, da se odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela; če je potrebno, da se zagotovi varnost ljudi in premoženja ter varnost prometa ter drugih izjemnih, nujnih in nepredvidenih primerih, določenih z zakonom ali kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. Delodajalec mora delavcu nadurno delo odrediti v pisni obliki, praviloma pred začetkom dela. Če zaradi narave dela ali nujnosti opravljanja nadurnega dela ni možno odrediti nadurnega dela delavcu pisno pred začetkom dela, se lahko nadurno delo odredi tudi ustno. V tem primeru se pisno odreditev vroči delavcu naknadno, vendar najkasneje do konca delovnega tedna po opravljenem nadurnem delu. Glede na zakonsko besedilo ni bilo nobene potrebe, da bi tožena stranka od delavcev zahtevala, da bi podpisali sklep o opravljanju nadurnega dela le za primer, da bi dejansko nastopila potreba po opravljanju nadurnega dela. Prav tako je tožena stranka v 1. točki sklepa zapisala, da se glede na potrebe delovnega procesa in zaradi povečanega obsega dela v času od 1. 4. do 31. 12. 2014 odredi nadurno delo. Nadurno delo pa lahko traja največ 8 ur na teden, največ 20 ur na mesec in največ 170 ur na leto (tretji odstavek 144. člena ZDR-1). Nadurno delo lahko sicer s soglasjem delavca traja tudi preko letne časovne omejitve iz prejšnjega odstavka, vendar skupaj največ 230 ur na leto. Zato tudi takšen sklep, ki ga je ponudila tožena stranka tožniku v podpis, ni v skladu s četrtim odstavkom 144. člena ZDR-1. Prav tako je tožena stranka s tem, ko je tožnika povabila na zagovor zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nepodpisa sklepa o nadurnem delu, ravnala v nasprotju s petim odstavkom 144. člena ZDR-1, ki določa, da v primeru odklonitve pisnega soglasja delavec ne sme biti izpostavljen neugodnim posledicam v delovnem razmerju. Tožena stranka pa je tožniku vročila vabilo na zagovor in mu tudi izdala sklep o izreku opomina zaradi odklonitve podpisa sklepa o nadurnem delu dne 20. 5. 2014. 8. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je bil dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi poslovni razlog, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bil dejanski razlog za odpoved nepodpis sklepa o nadurnem delu, zaradi tega pa je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito.

9. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožniku prisodilo denarno povračilo v skladu s 118. členom ZDR-1 v višini trikratnika tožnikove plače, dosodilo tožniku bistveno previsok znesek povračila. Sodišče prve stopnje je odmerilo denarno povračilo zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča v višini treh plač, ki jih je tožnik prejel pred nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 118. člena ZDR-1). Pri tem je upoštevalo starost tožnika, nezaposlenost ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Po presoji pritožbenega sodišča je dosojeni znesek ustrezno denarno povračilo po prvem odstavku 118. člena ZDR-1. Pri denarnem povračilu zaradi sodne razveze, po prvem odstavku 118. člena ZDR-1, gre za odškodnino, ki pomeni odmeno oziroma povračilo namesto reintegracije delavca k delodajalcu in s tem za izgubo zaposlitve, kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca in vzpostavitvijo delovnega razmerja najdalje do odločitve sodišča prve stopnje. To ni odškodnina za izgubo zaslužka in drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča, niti odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi morebitnih protipravnih ravnanj delodajalca ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč povračilo za bodočo ocenjeno škodo zaradi tega, ker ne pride do reintegracije delavca (tako je odločilo VSRS v sodbi in sklepu VIII Ips 46/2013). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo višino povračila v višini treh povprečnih zadnjih treh plač tožnika pred prenehanjem delovnega razmerja, glede na tožnikovo starost, delovno dobo pri delodajalcu ter možnost zaposlitve pri drugih delodajalcih po prenehanju delovnega razmerja, saj je višina v skladu z obstoječo sodno prakso (sodba VDSS opr. št. Pdp 505/2014 z dne 3. 7. 2014).

10. Na podlagi drugega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče presoditi navedbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je pri odločanju upoštevalo po uradni dolžnosti. V skladu z obstoječo sodno prakso iz te določbe izhaja, da je dolžnost pritožbenega sodišča opredeliti se le do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. člena ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, v izpodbijanem delu.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).