Jedro

Mirujoč viličar ni nevarna stvar, saj sam po sebi ne ogroža nikogar. Za objektivno odgovornost gre le takrat, ko je stvar ali dejavnost sama po sebi tako nevarna, da je kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod nadzorom in ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče. Stvar, ki sama po sebi ni nevarna, ne more te lastnosti dobiti z nepravilnim posegom vanjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek in tožniku naložilo v plačilo 577,90 EUR stroškov postopka tožene stranke.

2. Tožnik se pritožuje „iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi ter napadeno sodbo ustrezno spremeni“. Ker je prišlo do padca, torej do gibanja vilic, predstavlja v konkretnem primeru viličar nevarno stvar. Viličar je bil v pokvarjenem stanju, pokvarili so ga zunanji delavci zavarovanca tožene stranke. Za škodo mu odgovarja delodajalec po načelu vzročnosti. S svojim ravnanjem ni izkazal nobene samovolne. To izhaja iz pričanja J., da bi v isti situaciji tudi on mogoče malo pomigal z mrežo in jo poskusil sprostiti z rokami. Vilice so se spustile, ker je z roko po nesreči posegel v stroj. Podana je tudi krivdna odgovornost delodajalca, ki je dovoljeval nekontrolirano uporabo viličarjev. Opozarja, da zaslišane priče niso bile prisotne pri škodnem dogodku in izpodbija dokazno oceno prvega sodišča. Očita mu, da ni pravilno upoštevalo vseh izpovedb ter priložene dokumentacije. Delodajalec ga je poslal na izobraževanje za vzdrževanje, od njega pa zahteval popravila. Namesto, da bi upoštevalo njegovo neprespanost in utrujenost, o katerih je izpovedal, se je sodišče skoncetriralo na to, da naj določenih stvari ne bi pravočasno navajal in ugovarjal. Da bi bil usposobljen za popravilo viličarja ni ne navajal ne izpovedoval, saj je bil usposobljen za vzdrževanje viličarja. Nepravilno sodišče šteje, da bi moral on priskrbeti dokumentacijo zavarovanca tožene stranke in da bi moral zahtevati, naj tožena stranka predloži izjavo o varnosti z oceno tveganja, kar je absurdno. Stališče sodišča, da ni izkazal opustitev oziroma kršitev dolžnega ravnanja zavarovanca tožene stranke, je nepravilno. Ni mogel nepravilno in v nasprotju s pravili varnega dela pristopiti k popravilu, ki ga izjava o varnosti z oceno tveganja tega sploh ni predvidevala. Preobremenjenost zaradi dela preko rednega delovnega časa je sodišče minimiziralo. Neutemeljeno mu očita kršitev določb 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izvedenec ne more zbirati dokumentov mimo tistih, ki so predlagani v pravdi. Sodišče je z dopuščanjem tega pomagalo toženi stranki. Delodajalec mora delavce o nevarnostih obveščati s pisnimi obvestili. Teh pri zavarovancu tožene stranke ni bilo. Kljub večjemu številu poškodb mrež takega rizika delodajalec ni imel predvidenega v svoji oceni tveganja. Kvečjemu toženi stranki bi lahko očitali, da ne sme uporabiti v pravdi Izjave, ki je bila predložena po izvedencu. Sodišče pooblaščencu ni pustilo postavljati določenih vprašanj izvedencu. Moralo bi ugotoviti, da je delodajalec objektivno odgovoren za nastalo škodo glede na situacijo, ki jo je ustvaril z nepravočasnim popravilom delovnih strojev in z zahtevanjem takojšnje odprave napak, krivdno pa, ker ni bilo storjeno vse, kar bi moralo biti, da do dogodka ne bi prišlo. Toliko kot je lahko zatrjeval, je bilo tudi dokazano. Če že ne 100 %, je delodajalec za nastalo škodo odgovoren vsaj delno.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter naredilo materialnopravno pravilne zaključke. Odločitev je obširno utemeljilo s pravilnimi razlogi, katerim se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Glede na pritožbene navede pa poudarja:

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi logične in 8. členu ZPP skladne, to je celostne dokazne ocene ugotovilo, da se škodni dogodek ni pripetil tako, kot je zatrjeval tožnik. Železna mreža, ki se premika skupaj z vilicami viličarja, namreč ni padla tožniku na roko in ga poškodovala, ko naj bi se pri ogledu okvarjenega viličarja nehote naslonil na zataknjeno mrežo. Ni šlo za nenameren dotik, pač pa je tožnik zravnal zakrivljeno mrežo in s tem dosegel, da se je sprostila ter padla navzdol. Padec mreže je povzročil tožnik z nepravilnim delovanjem.

7. Navedeno je sodišče ugotovilo po skrbni in vestni oceni zaslišanja tožnika, prič T. M., R. J. in M. K. ter pisnega mnenja in izpovedbe izvedenca M. K. Res je, da priče ob dogodku niso bile prisotne. To so tudi izpovedale. Iz njihovih izpovedb sledi, da so o dogodku izpovedovale na podlagi zaznav po dogodku, tega kar jim je povedal tožnik sam, in dejstev, ki so jim poznana, ker poznajo okoliščine, v katerih je prišlo do v tej pravdi obravnavanega dogodka. Njihove izpovedbe, da se mreža ni mogla sprostiti zgolj ob nehotenem dotiku tožnika, je potrdil tudi izvedenec. Obrazložil je, da je za pomik 115,4 kilograme težkega dvižnega mehanizma potrebna večja sila. Očitno je, da je tožnik iztaknil zaščitno mrežo, kar je povzročilo, da se je skupaj z vilicami viličarja nenadzorovano spustila in ga poškodovala – odbila mu je del palca ter poškodovala sredinec na desni roki. Vsi - tožnik, priče in izvedenec so bili enotni, da poseg v viličarja oziroma njegov mehanizem za spuščanje in dvigovanje vilic z rokami ni dovoljen. Utemeljeno sodišče ni verjelo tožniku v delu, kjer je izpovedoval drugače kot ostale priče ter v nasprotju z mnenjem izvedenca. Pisno izvedeniško mnenje je strokovno utemeljeno, svoje ugotovitve pa je izvedenec še dodatno obrazložil, ko je bil zaslišan. Nobenega razloga ni, da sodišče ne bi sledilo izvedencu. Posledično pa tudi, da ne bi sledilo izpovedbam prič, saj objektivnost njihove izpovedbe potrjuje izvedenec. Dejstvo, da so zaposleni oziroma sodelujejo s tožnikovim bivšim delodajalcem – zavarovancem tožene stranke, na verodostojnost njihove izpovedbe ni vplivalo. Ni res, da sodišče zanika kakršnokoli verodostojnost tožniku. Njegovim trdivam in izpovedbi ne sledi le, ko so ovržene z drugimi dokazi. Tožniku ne očita želje po uspehu v postopku, pač pa korektno obrazloži, da je svoja ravnanja v postopku prilagodil tej želji, zato mu ne more v celoti slediti. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo katera pravno relevantna dejstva je uspelo dokazati tožniku, katera pa toženi stranki ter na podlagi ugotovljenih dejstev naredilo materialnopravno pravilne zaključke.

8. Pravilno je stališče, da ne gre za nevarno stvar v smislu določila 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in objektivno odgovornost imetnika (150. člen OZ). Nesporno je, da do škode ni prišlo zaradi premika viličarja ali dela z njim. Mirujoč viličar pa ni nevarna stvar, saj sam po sebi ne ogroža nikogar. Za objektivno odgovornost gre le takrat, ko je stvar ali dejavnost sama po sebi tako nevarna, da je kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod nadzorom in ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče. Stvar, ki sama po sebi ni nevarna, ne more te lastnosti dobiti z nepravilnim posegom vanjo (1) Do spusta mreže pa je prišlo zaradi nepravilnega posega tožnika.

9. Glede na to, da je tožnik ves čas postopka zatrjeval, da je do škodnega dogodka prišlo ob ogledu, ne ob popravilu viličarja, so trditve o objektivni odgovornosti zavarovanca tožene stranke (gre za direktno tožbo po 965. členu OZ), ker da je popravilo viličarja nevarna dejavnost, tako protislovne, da ne terjajo opredelitve sodišča (ali je popravilo viličarja nevarna dejavnost, s katero se ukvarja zavarovanec tožene stranke).

10. V zvezi s krivdno odškodninsko odgovornostjo je sodišče prve stopnje pravilno porazdelilo trditveno in dokazno breme. Po prvem odstavku 131. člena OZ mora vsak, kdor drugemu povzroči škodo, to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom). Elementi, ki pogojujejo nastanek krivdne odškodninske odgovornosti so: nedopustno oziroma protipravno ravnanje v obravnavanem primeru zavarovanca tožene stranke, nastanek škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda povzročitelja škode. Breme dokazovanja prvih treh predpostavk nosi tožeča stranka, tožena stranka pa mora, če se želi razbremeniti, dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde.

11. Pri ugotavljanju dejanskega stanja je sodišče vezano na trditveno podlago strank, ki morata skladno s 7. in 212. členom ZPP (razpravno načelo) navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze, na katerih temeljita svoj zahtevek ali s katerimi izpodbijata navedbe in dokaze nasprotnika. Sodbo o dejstvih (premiso minor) tako determinirajo stranke s svojimi dejanskimi trditvami. Sodišče je lahko odgovornost zavarovanca tožene stranke presojalo le v okviru trditev tožnika o tem, katera ravnanja ali opustitve zavarovanca tožene stranke so vzrok za njegovo poškodbo. Trditve morajo biti dovolj konkretizirane, da se lahko tožena stranka brani. Trditev, da delodajalec ni storil vsega, da do škodnega dogodka ne bi prišlo, ni taka. Konkreten očitek tožnika je bil, da mu delodajalec ni zagotavljal ustreznega tedenskega in dnevnega počitka, zaradi česar je bil preobremenjen in utrujen, znižala se mu je pozornost, kar je botrovalo nehotenemu dotiku okvarjenega viličarja. Konkretizirano je zavarovancu tožene stranke očital tudi, da je dopuščal uporabo viličarjev nepooblaščenim osebam, zato so se kvarili, na kar je večkrat neuspešno opozoril, ter da ni imel na voljo sodelavcev in delovnih pripomočkov.

12. Na podlagi neprerekanih trditev in izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik strokovno usposobljen za svoje delo in da je imel na voljo ustrezna delovna sredstva in sodelavce, vendar se je sam lotil popravila napake v nasprotju z izrecnimi navodili, namesto v delavnici (kjer je imel na voljo ustrezno orodje) na mestu, kjer je viličar bil, in to tako, da je z rokami sprostil železno mrežo, ki se je zataknila. Ker ni upošteval pravil stroke, je opustil skrb za lastno varnost. 13. Tožnik še v pritožbi zatrjuje, da se je poškodoval pri kontroli okvare viličarja, ne pa pri njegovem popravilu. Zato si prihaja v nasprotje, ko hkrati izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bil ustrezno usposobljen za svoje delo, saj te ugotovitve izpodbija s trditvami, da se ni usposabljal za popravilo viličarja. Tožbe ni temeljil s trditvami, da ni bil strokovno usposobljen, da ugotovi vzrok okvare in se odloči, na kakšen način je potrebno popraviti viličarja. Da navedeno sodi v delokrog delovnega mesta tehničnega serviserja – vzdrževalca, ki ga je zasedal, ni prerekal. Prvostopenjsko sodišče je tako ugotavljalo, ali je bil ustrezno usposobljen za pregled pokvarjenega viličarja z namenom ugotoviti naravo okvare in okvari primerno ukrepati: viličarja ustrezno zavarovati, poklicati pooblaščenega serviserja ali pa se na strokoven način lotiti popravila, če je to tako, za katerega je usposobljen. Ne iz trditvene podlage ne iz izpovedbe tožnika ne izhaja, da za to ne bi bil usposobljen in da ni bil seznanjen z varnostnimi ukrepi, ki bi jih moral izvesti. Ugotovljena dejstva dokazujejo, da se je tožnik odločil, da bo okvaro popravil sam. Ni zatrjeval, da je delodajalec od njega zahteval popravilo viličarja, čeprav za to ni bil usposobljen, da bi ga kdorkoli k popravilu vzpodbujal, ga napeljal, da je bil v časovni stiski, ipd. Sam se je odločil za popravilo, torej je ocenil, da gre za tako okvaro, za popravilo katere je usposobljen. Tudi, da ni vedel, da z roko ne sme posegati v del viličarja, kjer so nameščene vilice in zaščitna mreža, ni trdil. Nasprotno - potrdil je, da se je zavedal, da tega ne sme.

14. Ko pa je izvedenec potrdil navedbe tožene stranke, je tožeča stranka začela prilagajati svoje trditve. V vlogi z dne 20.2.2013 je delodajalcu tožnika očitala, da ni predpisal varnega načina dela v zvezi s popravili zaščitnih mrež, da tožnik ni bil ustrezno poučen in da se je lahko dejstva, da dela opravlja na nepravilen način, zavedal šele po dogodku ter da na izobraževanjih ni bil ustrezno poučen o popravilih in vzdrževanju viličarjev. Tem trditvam sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Tožena stranka je dokazala, da je bil tožnik usposobljen za delo na delovnem mestu tehničnega serviserja – vzdrževalca, v okvir katerega sodi tudi delo, pri katerem je potrditvah tožnika prišlo do poškodbe. Sodišče presodi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, ali se šteje za priznano ali za izpodbijano dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, o tem pa popolnoma ali deloma zanikala ali pa omejila priznanje s tem, da je dodala druga dejstva (tretji odstavek 214. člena ZPP). Glede na to, da je tožeča stranka šele po pridobitvi zanjo neugodnega izvedenskega mnenja začela spreminjati trditve o dejstvih, je presoja prvostopenjskega sodišča pravilna.

15. Tudi očitana relativna kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) ni podana. Sodišče se je kljub očitku, da so nove trditve prepozne glede na določilo 286. člena ZPP, do njih vsebinsko opredelilo (na strani 11 in 12 izpodbijane sodbe) in jih pravilno zavrnilo. Stališče, da so v vlogi 20.2.2013 na novo podane trditve prepozne, tako ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

16. Sodišče tožniku ne očita, da bi moral priskrbeti dokumentacijo, ki gre v korist toženi stranki. Le pojasnjuje, zakaj ni sledilo njegovim navedbam, ki jih je tekom postopka spreminjal – prilagajal ugotovitvam izvedenca. V tožbi je zatrjeval, da se je poškodoval pri ogledu stroja in da v stroj ni posegal, po prejemu izvedenskega mnenja, ko je izvedenec ugotovil, da je nepravilno popravljal viličarja, pa da za popravilo viličarja ni bil usposobljen (hkrati pa vztraja, da viličarja ni popravljal). Izvedenec res ne more zbirati dokazov namesto pravdnih strank, lahko pa si pridobi strokovno dokumentacijo, ki jo potrebuje, da odgovori na zastavljena vprašanja sodišča. Zakon (Zakon o varnosti in zdravju pri delu – ZVZD) predpisuje obveznost izdelave izjave o varnosti z oceno tveganja (v nadaljevanju Izjava). Nepoznavanje prava stranke ne opravičuje. Že zato navedbe tožnika glede Izjave niso utemeljene. Sicer pa za opredelitev konkretnih očitkov delodajalcu, tožnik Izjave ni potreboval, saj je vedel kakšen način dela je zahteval delodajalec, kakšna navodila je dal, v kakšnih okoliščinah se je delalo, itd. Vse do pridobitve izvedenskega mnenja je tožbo gradil na drugih dejstvih in očitkih, trditev o tem, da za konkretno popravilo viličarja ni bil usposobljen, ni bilo. Tekom dokaznega postopka pa je trditve pričel prilagajati. S tem je povzročil nedoslednost svojih navedb in si prišel v nasprotje sam s sabo. Zavzema se, da se Izjava ne sme uporabiti, hkrati pa je spreminjal trdiveno podlago izhajajoč iz Izjave. Sicer pa izvedenec na Izjavi mnenja ni gradil, služila mu je le za osvetlitev celotne situacije, podobno kot strokovna literatura.

17. Ali je delodajalec dopuščal, da so z viličarji nalagali tudi šoferji oziroma drugi, ki za to niso bili usposobljeni, zaradi česar naj bi prihajalo do pogostih okvar viličarjev, za razsojo v tej zadevi ni relevantno. Vzročna zveza je podana, če določen dogodek (škodno dejanje) povzroči oziroma ima za posledico stanje, ki predstavlja pravno priznano škodo. Pravna teorija je razvila več teorij o vzročnosti, vendar je nekatere sčasoma opustila. Med njimi je tudi sine qua non teorija (teorija o naravni vzročnosti), po kateri je vsak pogoj, brez katerega posledica ne bi nastopila, obenem že samostojen vzrok za katerega naj stranka odgovarja. Ta teorija ne razlikuje med bolj in manj pomembnimi vzroki, je preširoka in v določenih primerih odpove, ker ne pripelje do razumne in pravične rešitve. Pravno so upoštevni samo najbližji, najbolj vidni in najbolj pomembni vzroki za nastanek škode. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča (drugi odstavek na strani 13 izpodbijane sodbe), da dejstvo, ali je delodajalec vedel, da prihaja do poškodb viličarjev, pa možnosti nastanka poškodb ni preprečil, ne predstavlja pravno pomembnega vzroka. Do škode ni prišlo zaradi okvare viličarja, temveč ker je tožnik okvaro odpravljal na nepravilen način. Kršitve v zvezi s samo okvaro viličarja zato niso relevantne.

18. V pritožbi večkrat izpostavljene izpovedbe R. J., da bi tudi on mogoče v podobni situaciji ravnal enako kot tožnik, sodišče ni spregledalo. Da je priča to izpovedovala, je zapisano v izpodbijani sodbi. Vendar pa izpovedba priče odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka ne more spremeniti. Dejstvo, da bi tudi priča mogoče v situaciji, v kakršni je bil tožnik, nepravilno ravnala, ne dokazuje, da je tožnik ravnal pravilno in da se tožena stranka ni razbremenila odgovornosti.

19. Tožnikovih trditev o preobremenjenosti z delom prvostopenjsko sodišče ni minimiziralo. Na podlagi dokumentacije v spisu, za katero je ugotovilo, da ni prirejena, kot trdi tožnik, ter skladne izpovedbe prič, je ugotovilo, da zakonsko dopustna delovna obremenitev tožnika ni bila prekoračena. Tožnik ni dokazal, da bi moral biti delodajalcu vseskozi dosegljiv po telefonu, niti da je bil redoma fizično na delovnem mestu prisoten več kot dopušča zakonodaja (tudi po 15 ur dnevno). Sklicevanje sodišča na 157. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) za presojo ni relevantno, saj se v tem postopku ne ugotavlja koliko in na podlagi kakšne pravne podlage je delal T.M. To je bila le ena od okoliščin, na katero se je skliceval tožnik, ko je dokazoval preobremenjenost z delom. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da to, koliko je delal T. M., ob upoštevanju vseh izvedenih dokazov ne dokazuje, da je toliko delal tudi tožnik. V celoti se pritožbeno sodišče pridružuje tudi oceni prvostopenjskega, da tožnik ni uspel omajati verodostojnosti priče K. Dejstvo, da s svojo firmo dela za zavarovanca tožene stranke, ob tem, da tožnika pozna osebno (ne kot delavca zavarovanca tožene stranke) ter da je njegova izpovedba skladna z izpovedbami drugih prič in ugotovitvami izvedenca, njegove verodostojnosti ne omeje.

20. Ugotovilo pa je sodišče protipravno ravnanje delodajalca tožene stranke, ker tožnik v dnevu pred obravnavano nezgodo ni imel zagotovljenega nepretrganega počitka v trajanju najmanj 11 ur (kršitev 155. člena ZDR). Kljub ugotovljeni protipravnosti ravnanja pa je pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, saj med protipravnim ravnanjem, ki je povzročilo preutrujenost tožnika, ter njegovo poškodbo, glede na trditveno podlago tožeče stranke, ni vzročne zveze. Tožnik je namreč vzročno zvezo gradil na trditvi, da se je zaradi preutrujenosti nehote dotaknil mreže viličarja tako, da se je ta sprostila in padla. Rezultati dokaznega postopka pa so pokazali, da spusta mreže zgolj nehoten dotik ne bi mogel povzročiti. Tožnik se je lotil nestrokovnega popravila viličarja. Da bi to storil zato, ker zaradi preutrujenosti in posledične nezbranosti ni znal oziroma ni bil sposoben oceniti situacije, ni zatrjeval. Ni torej zatrjeval, da je razlog, da se je nestrokovno lotil popravila v njegovi preutrujenosti. Zatrjuje namreč, da se popravila na način, da je z rokami posegal v območje, kamor ne bi smel, sploh ni lotil. 21. Vprašanja zaslišanim lahko stranka postavlja, da se razjasnijo zatrjevana dejstva, torej v okviru trditvene podlage. Vprašanj, ki trditveno podlago presegajo, sodišče ne dovoli (tretji odstavek 289. člena ZPP). Pritožba ne konkretizira katera vprašanja bi sodišče moralo dopustiti in zakaj, zato podrobnejši odgovor na očitke, da sodišče pooblaščencu tožeče stranke ni dopustilo vprašanj, ni potreben.

22. V pritožbi uveljavljani razlogi tako niso podani. Odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilna, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni. Zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosi jih pritožnik sam, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP).

(1) prim. Pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 15.12.1998 in odločbe VSRS II Ips 197/1997, II Ips 269/2000, II Ips 475/2001, II Ips 245/2002, II Ips 520/2004, II Ips 659/2004