Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ni dokazala ukinitve delovnega mesta pomočnika vodje II. Sklepa, na katerega se je sklicevala v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila. Poleg tega ni dokazala, da je tožnikovo delo prerazporedila med ostale štiri zaposlene. Iz izvedenih dokazov izhaja, da ga je prenesla le na enega delavca. Tožena stranka v odpovedi ni navajala, da je tožnikovo delovno mesto ostalo nezasedeno. To je začela zatrjevati in dokazovati šele v sodnem postopku. Ker je sodišče pri presoji zakonitosti vezano na dejanski razlog odpovedi, delodajalec ne more v sodnem postopku dopolnjevati in širiti odpovednega razloga. Ker poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni utemeljen, je odpoved nezakonita.

Glede odločitve o plačilu zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih nadomestil plač je treba upoštevati določbo drugega odstavka 134. člena ZDR-1, po kateri mora biti plača izplačana najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja. Enako izhaja iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člen OZ). Navedeno pomeni, da delodajalec pride v zamudo šele naslednji dan po preteku plačilnega dne, to je 19. dne v mesecu. Zamuda z izplačilom nadomestila plače v spornem obdobju je torej v obravnavanem primeru nastopila 19. in ne 18. dne v mesecu za pretekli mesec.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni: - v drugem odstavku II. točke izreka glede odločitve o datumu teka zakonskih zamudnih obrestih tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati zakonske zamudne obresti od vsakega 19. dne (namesto 18. dne) v mesecu do plačila ter - v drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom III. točke izreka tako, da se znesek denarnega povračila zviša na 4.450,00 EUR bruto, višji zahtevek (za plačilo povračila do bruto zneska 8.900,00 EUR) pa se zavrne.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo, tožniku pa je dolžna v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške (za pritožbo in za revizijo) v znesku 687,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi že enkrat odločilo in s sodbo opr. št. Pd 61/2014 z dne 18. 9. 2014 ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 17. 12. 2013 ter pogodbo o zaposlitvi razvezalo z 18. 9. 2014. Ugotovilo je, da se je obseg dela tožnikovega sodelavca A.A., ki je delal tako v Knjigarni B. kot tudi v Knjigarni C., povečal po nastopu tožnikove bolniške odsotnosti dne 12. 6. 2013 oziroma po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, in zaključilo, da tožena stranka ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz utemeljenega razloga, temveč zaradi dalj časa trajajoče bolniške odsotnosti.

2. O pritožbi tožene stranke zoper navedeno sodbo je pritožbeno sodišče odločilo s sklepom opr. št. Pdp 1593/2014 z dne 26. 3. 2015 tako, da je sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava razveljavilo v ugodilnem delu in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da v ponovljenem postopku ugotovi, kdaj se je obseg dela sodelavca A.A. povečal, koliko je bilo v Knjigarni B. zaposlenih delavcev, ki so opravljali istovrstna dela kot tožnik pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in koliko po njej, kdo je takrat prevzel tožnikova dela ter kdaj je pri toženi stranki začel delati A.A. in katera dela je opravljal. V zvezi z očitkom tožnika, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi daljše bolniške odsotnosti, pa je pomembno ugotoviti, ali je tožnika v času njegove bolniške odsotnosti kdo nadomeščal in ali je A.A. v Knjigarni B. pričel delati prav zaradi tožnikove bolniške odsotnosti.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče po dopolnitvi dokaznega postopka ugotovilo, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je dne 17. 12. 2013 podala tožena stranka tožniku, kot nezakonita razveljavi (I. točka izreka). Razsodilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 4. 3. 2014, temveč je trajalo do 4. 2. 2016 (prvi odstavek II. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika za obdobje od 4. 3. 2014 do 4. 2. 2016 prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, mu za isto obdobje obračuna bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevajoč bruto plačo, ki bi bila tožniku izplačana, če bi v istem obdobju delal pri toženi stranki na delovnem mestu pomočnika vodje II, odvede od tako obračunanih zneskov predpisane davke in prispevke ter tožniku izplača neto zneske mesečnih nadomestil plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila, zmanjšane za zneske tožniku izplačanih denarnih nadomestil med brezposelnostjo (drugi odstavek II. točke izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v bruto znesku 1.780,00 EUR, od tega zneska odvesti dajatve, ter mu plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (prvi odstavek III. točke izreka). V presežku (za razliko med prisojenim in zahtevanim zneskom denarnega povračila v bruto znesku 8.900,00 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek III. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v osmih dneh povrniti stroške sodnega postopka v znesku 692,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila (IV. točka izreka).

4. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnik in tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo sodbe, pri čemer se tožnik zavzema za to, da bi pritožbeno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti, tožena stranka pa predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Podrejeno tožena stranka predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5. Tožnik v pritožbi nasprotuje višini prisojenega denarnega povračila. Meni, da je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju neutemeljeno zmanjšalo višino denarnega povračila izključno zaradi časa trajanja sodnega postopka, ki ni kriterij za odmero povračila. Tožnik je še v letu 2016 še vedno brezposeln, kar potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je težko zaposljiv. Glede na navedeno je tožnik upravičen do zahtevanega bruto zneska 8.900,00 EUR. Zahteva povrnitev stroškov postopka s pritožbo.

6. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče v nasprotju z listinskimi dokazi in materialnopravno zmotno presodilo, da je tožena stranka spreminjala navedbe glede razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delovno mesto tožnika pomočnik vodje II je bilo dejansko ukinjeno v poslovni enoti Knjigarna B., kar izhaja iz dejstva, da je ostalo nezasedeno. Direktorica tožene stranke je povedala, da je bilo ukinjeno le delovno mesto tožnika, ne pa na nivoju družbe, kar bi zahtevalo spremembo akta o sistemizaciji. Izpodbijana sodba v delu, v katerem sodišče ugotavlja, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi tožnikove duševne bolezni, za toženo stranko pomeni sodbo presenečenja. Zmotna je presoja sodišča, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana prav zaradi tožnikove bolniške odsotnosti. Po stališču tožene stranke za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pomembno, da se je sodelavcu A.A. povečal obseg dela v Knjigarni B.. Do odpovedi pogodbe o zaposlitvi je prišlo zaradi reorganizacije dela, ker so se delovne naloge tožnika prenesle na ostale zaposlene. Delo tožnika in A.A. se ni povsem prekrivalo. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi upada prometa in potrebe po znižanju stroškov poslovne enote Knjigarna B.. Zaradi reorganizacije dela se je zmanjšalo število zaposlenih v tej enoti. Po stališču tožene stranke je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Tožena stranka nasprotuje tudi odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenih nadomestil plač ter temelju in višini prisojenega denarnega povračila.

7. Tožena stranka je na pritožbo tožnika odgovorila. Prerekala je pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

8. Pritožbeno sodišče je o pritožbah strank s sodbo opr. št. Pdp 452/2016 z dne 1. 9. 2016 že odločalo. Pritožbi tožene stranke je ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, pritožbo tožnika pa je zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik je nato zoper navedeno odločitev vložil revizijo, na podlagi katere je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 297/2016 z dne 9. 5. 2017 citirano sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, da ob ponovnem odločanju o pritožbah strank odpravi ugotovljeni kršitvi po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter da dodatno pozornost nameni drugim navedbam tožnika v reviziji, na katere še ni bilo izrecno odgovorjeno.

9. Pritožbi sta delno utemeljeni.

10. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih pavšalno zatrjujeta stranki. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju pravilno in popolno ugotovilo pravno odločilna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve o datumu začetka teka zakonskih zamudnih obresti od neto nadomestil plače ter glede višine denarnega povračila.

11. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 17. 12. 2013, ki jo je tožena stranka tožniku podala na podlagi 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). Poslovni razlog pomeni prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko skladno z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Poslovni razlog je utemeljen, če zaradi sprememb v poslovanju dejansko pride do prenehanja potreb po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi na posameznem delovnem mestu.

12. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu pomočnika vodje II in je svoje delo opravljal v Knjigarni B. (v nadaljevanju: Knjigarna B.). Tožena stranka je v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da se je promet v Knjigarni B. v obdobju od januarja do oktobra 2013 v primerjavi z enakim obdobjem v letu 2012 zmanjšal za 18 %. Posledično je direktorica tožene stranke sprejela sklep, s katerim se delo reorganizira tako, da se tožnikovo delovno mesto ukine in preneha potreba po tožnikovem delu, njegovo delo pa se prerazporedi med ostale zaposlene v Knjigarni B..

13. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da ni prišlo do ukinitve delovnega mesta pomočnika vodje II, ki ga je zasedal tožnik. Tožnikovo delo je po prenehanju delovnega razmerja prevzel delavec A.A., ki je v letu 2013 približno 90 % svojega delovnega časa delal v enoti Knjigarna C., le 10 % pa v enoti Knjigarna B.. V letu 2014 (po prenehanju delovnega razmerja tožnika) pa je delal približno 80 % svojega delovnega časa v enoti B., preostanek pa v enoti Knjigarna C., saj še vedno opravlja delo za veleprodajo. Navedeno izhaja iz izpovedi priče A.A., ki najbolje pozna obseg svojega dela. Zato so neutemeljene navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje namesto njegovi izpovedbi verjeti izpovedi direktorice oziroma priči D.D.. V Knjigarni B. je začel A.A. delati veliko več, ker tam ni bilo več tožnika. Vsi zaposleni delavci v enoti B., razen vodje, so opravljali primerljive delovne naloge. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče pravilno zaključilo, da je delavec A.A. prevzel tožnikovo delo.

14. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Predvsem tožena stranka ni dokazala ukinitve delovnega mesta pomočnika vodje II. Sklepa, na katerega se je sklicevala v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila. Poleg tega ni dokazala, da je tožnikovo delo prerazporedila med ostale štiri zaposlene v Knjigarni B., kot to navaja v pritožbi. Iz izvedenih dokazov izhaja, da ga je praktično v celoti prenesla le na enega delavca, A.A.. Tožena stranka v odpovedi ni navajala, da je tožnikovo delovno mesto ostalo nezasedeno. To je začela zatrjevati in dokazovati šele v sodnem postopku. Ker je sodišče pri presoji zakonitosti vezano na dejanski razlog odpovedi, delodajalec ne more v sodnem postopku dopolnjevati in širiti odpovednega razloga. Teh trditev sodišče v delovnem sporu ne upošteva. Zato so brezpredmetne navedbe tožene stranke o tem, da je delovno mesto tožnika ostalo nezasedeno. Sicer pa tožena stranka v pritožbi zmotno enači dejansko ukinitev delovnega mesta z nezasedenostjo delovnega mesta. Ukinitev delovnega mesta pomeni, da delovno mesto tožnika ne obstaja več in ga ni mogoče zasesti, medtem ko nezasedenost delovnega mesta pomeni, da delovno mesto tožnika še obstaja in ga je, ko se pokaže potreba, mogoče znova zasesti.

15. Tožena stranka je v odpovedi navajala tudi ekonomski razlog, tj. upad prometa. To je sicer lahko utemeljen poslovni razlog, vendar le, če zaradi tega preneha potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Če kljub slabšim poslovnim rezultatom in upadu prometa potreba po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ne preneha, poslovni razlog ni utemeljen. Tožena stranka je kljub upadu prometa tožnikovo delo še vedno potrebovala. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni zatrjevala in navedla sprememb v načinu poslovanja poslovalnice Knjigarne B. oziroma organizaciji dela te enote, zaradi katerih bi prav delo tožnika postalo nepotrebno oziroma bi se obseg njegovega dela zmanjšal. 16. Ker poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni utemeljen, je odpoved nezakonita. Posledično je sodišče prve stopnje skladno s 118. členom ZDR-1 sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi in tožniku priznalo pravice iz delovnega razmerja za čas od 4. 3. 2014 do dneva odločitve sodišča prve stopnje v ponovnem sojenju, to je do 4. 2. 2016. Glede odločitve o plačilu zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih nadomestil plač za navedeni čas je treba upoštevati določbo drugega odstavka 134. člena ZDR-1, po kateri mora biti plača izplačana najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja. Enako izhaja iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). Navedeno pomeni, da delodajalec pride v zamudo šele naslednji dan po preteku plačilnega dne, to je 19. dne v mesecu. Zamuda z izplačilom nadomestila plače v spornem obdobju je torej v obravnavanem primeru nastopila 19. in ne 18. dne v mesecu za pretekli mesec. V tem obsegu je torej pritožba tožene stranke utemeljena.

17. Tožena stranka meni, da tožnik sploh ni upravičen do denarnega povračila, ker je sam predlagal sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Te navedbe so neutemeljene. Priznanje ustreznega denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 pomeni nadomestilo za reintegracijo ob predhodni ugotovitvi, da je delodajalčeva odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, vendar kljub temu nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Če sta ta dva pogoja izpolnjena, določba 118. člena ZDR-1 predvideva prisojo ustreznega denarnega povračila. Gre za denarno povračilo zaradi tega, ker ne pride do reintegracije delavca, saj izguba zaposlitve, iskanje nove zaposlitve in začasne rešitve nedvomno pomeni za delavca določene neprijetnosti in škodo.

18. Pri določitvi višine denarnega povračila je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnik po poklicu gimnazijski maturant, da je bil pri toženi stranki zaposlen več kot 12 let, da so njegove možnosti za novo zaposlitev zelo majhne oziroma vsaj otežene, da je prejemal denarno nadomestilo med brezposelnostjo in da so mu zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitve priznane pravice iz delovnega razmerja za čas od 4. 3. 2014 do 4. 2. 2016. Zato je sodišče prve stopnje tožniku priznalo denarno povračilo v višini 2 njegovih povprečnih plač v znesku 1.780,00 EUR.

19. Tožnik se utemeljeno pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje glede višine denarnega povračila. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 se višina denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil v času prenehanja delovnega razmerja. V okviru reparacije za čas od nezakonitega prenehanja do datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi so bile tožniku sicer priznane pravice iz delovnega razmerja za skoraj dve leti, vendar je tej okoliščini sodišče prve stopnje dalo preveliko težo in denarno povračilo dosodilo v prenizkem znesku. Glede na vse ugotovljene okoliščine in denarna povračila, ki se v podobnih primerih prisojajo v sodni praksi, pritožbeno sodišče ocenjuje kot primerno denarno povračilo v višini 5 mesečnih plač tožnika, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (890,00 EUR), kar znaša 4.450,00 EUR.

20. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter pete alinee 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, tako kot je razvidno iz izreka. Takšna sprememba izpodbijane sodbe ne vpliva na odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Ti stroški so bili namreč v celoti odmerjeni glede na vrednost spora o prenehanju delovnega razmerja, pritožbeno sodišče pa je spremenilo odločitev le glede denarnega povračila in datuma začetka teka zamudnih obresti, glede zakonitosti prenehanja delovnega razmerja pa je odločitev enaka.

21. Ker v preostalem izpodbijanem delu odločitve niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi strank zavrnilo ter v tem obsegu skladno z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

22. Odločitev o stroških pritožbenega in revizijskega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo delno uspel. Pritožbeni uspeh po oceni pritožbenega sodišča znaša 30 %. Zato mu mora tožena stranka povrniti sorazmerni del stroškov pritožbe v znesku 105,10 EUR in v celoti stroške revizije v znesku 438,00 EUR, kar skupaj z materialnimi stroški 20,00 EUR in 22 % DDV znaša 687,00 EUR.

23. Tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na revizijo. V tej zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.