Jedro

Vrhovno sodišče RS (npr. sodba opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018) je zavzelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Navedlo je, da je v kogentnih predpisih določeno, kdo je dolžan plačati davke oziroma prispevke in v kakšni višini, nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja davkov in prispevkov pa je v pristojnosti davčnih organov. Zato sodišče ne more prevzeti odločanja matičnih davčno-upravnih organov. Posledično pa delavec navedenega ne more uveljavljati od delodajalca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v korist tožnika od prisojenega neto zneska 5.074,08 EUR obračunati bruto znesek in od njega odvesti predpisane davke in prispevke.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 175,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku iz naslova odškodnine za neizkoriščeni tedenski počitek v obdobju 9. 10. 2011 do 11. 3. 2012, ko je bil na mednarodni misiji, plača 5.074,08 EUR neto, na ta znesek obračunati bruto znesek in od njega odvesti predpisane davke in prispevke, od neto zneska pa plačati zakonske zamudne obresti od 25. 11. 2013 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Višji obrestni zahtevek za obdobje pred 25. 11. 2013 je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo tudi plačilo tožnikovih stroškov postopka v znesku 735,13 EUR z obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v I. točki izreka spremeni v delu, ki se nanaša na plačilo davkov in prispevkov, toženki pa prizna pritožbene stroške, podrejeno da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Toženka navaja, da skladno z določili 1. alineje drugega odstavka 4. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji) se prispevki, davki in druge dajatve ter obveznosti, ki bremenijo plače pripadnika v času opravljanja vojaške službe, obračunajo na podlagi plače, ki bi jo tožnik prejemal, če bi opravljal delo v Sloveniji, to je plače, ki jo toženka izplačuje tožniku na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delo na formacijski dolžnosti, ko svoje delo opravlja v domovini. To izhaja tudi iz določb Zakona o dohodnini, zlasti iz določbe prvega odstavka 42. člena ZDoh-2, po katerem se v davčno osnovo javnemu uslužbencu in funkcionarju, napotenemu na delo v tujino, vštevajo samo dohodki iz delovnega razmerja, po vsebini in obsegu ustrezajoči dohodkom iz delovnega razmerja, ki bi jih prejemal za enaka dela v Sloveniji. Glede prispevkov za socialno varnost pa se pritožba sklicuje na določbe 3. do 7. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV), pa tudi na določbe 144. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), iz katerih ne izhaja, da bi se od odškodnine plačevali prispevki. Po mnenju toženke je zato odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna. Prispevki od t. i. slovenske plače so bili plačani, saj so se mesečno plačevali ob vsaki plači, prejeti za delo v tujini, zato bi ponovno plačilo prispevkov predstavljalo dvakratno plačilo prispevkov za isti dohodek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako je pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, vendar je na ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik je bil kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske napoten na opravljanje nalog v misijo v Afganistanu za obdobje 9. 10. 2011 do 11. 3. 2012. Iz ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da mu toženka v tem obdobju ni omogočila izrabe tedenskega počitka v trajanju 22 dni. Zato mu je, upoštevaje tožnikovo povprečno mesečno plačo v spornem obdobju v višini 5.016,17 EUR neto, prisodilo odškodnino v znesku 5.074,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2013 (datum vložitve tožbe) dalje. Pri tem se je pravilno sklicevalo na določila Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.), Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.) ter drugi odstavek 8. člena Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini, po katerih pripadniku v času opravljanja nalog v tujini pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko izkoristi le na območju države, v kateri opravlja naloge.

6. Pritožba pa utemeljeno izpodbija odločitev, ki se nanaša na obračun bruto zneska ter na odvod davkov in prispevkov. Prav glede tega vprašanja je Vrhovno sodišče RS (npr. sodba opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018) zavzelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Navedlo je, da je v kogentnih predpisih določeno, kdo je dolžan plačati davke oziroma prispevke in v kakšni višini, nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja davkov in prispevkov pa je v pristojnosti davčnih organov. Zato sodišče ne more prevzeti odločanja matičnih davčno-upravnih organov. Posledično pa delavec navedenega ne more uveljavljati od delodajalca.

7. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče skladno s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je sporni del zahtevka zavrnilo.

8. Ker je toženka s pritožbo v celoti uspela, ji je tožnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka, odmerjene skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.), in sicer za pritožbo 375 točk (3. alineja točke 1/b tar. št. 15 v zvezi s točko 4) in 2 % materialnih stroškov, kar znaša 175,56 EUR (154. in 165. člena ZPP).