Jedro

Glede na to, da je bila tožniku na podlagi veljavne darilne pogodbe nepremičnina ob sklenitvi pogodbe izročena v posest, toženec pa je za to ob sklenitvi darilne pogodbe, ki jo je prvotna lastnica pozneje sklenila z njim, kot ob njeni zemljiškoknjižni izvedbi, vedel, ima tožnik proti tožencu zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na svoje ime.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tožencu je naložilo povrnitev tožnikovih stroškov postopka. Zavzelo je stališče, da toženec glede na to, da ob sklenitvi pogodbe iz leta 1999 in ob vknjižbi lastninske pravice na podlagi te pogodbe ni bil v dobri veri, ob upoštevanju četrtega odstavka 5. člena Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/95 – v nadaljevanju ZZK) ni mogel postati lastnik. Izhajajoč s stališča, da tožnik uveljavlja stvarnopravni zahtevek, ki ne zastara, je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine utemeljen že na podlagi ugotovitev o sklenitvi darilne pogodbe iz leta 1979. Zato se v presojo, ali je nepremičnino priposestvoval, ni bilo treba spuščati.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je materialnopravnemu stališču prvostopenjskega sodišča. Zavrnilo je očitke, da bi bil moral tožnik postaviti bodisi zahtevek za ugotovitev lastninske pravice bodisi izpodbiti veljavnost pravnega posla iz leta 1999. Zahtevek za ugotovitev lastninske pravice bi bil le deklaratornega pomena. Ob ugotovitvi o toženčevi nedobrovernosti tožniku tudi ni bilo treba izpodbijati darilne pogodbe iz leta 1999. 3. Toženec vlaga revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da je bilo v obravnavani zadevi sporno, kdo je lastnik, če si stojita nasproti oseba, ki je postala lastnik na podlagi zavezovalnega pravnega posla in vknjižbe v zemljiško knjigo, in oseba, ki ji je bila sporna nepremičnina podarjena, vendar se ni vknjižila v zemljiško knjigo. Če vknjižba lastninske pravice ni zakonita, ima prizadeti možnost vložiti izbrisno tožbo. Taka tožba obsega zahtevek za ugotovitev neveljavnosti (kasneje sklenjenega) zavezovalnega pravnega posla in ne njemu kavzalnega razpolagalnega pravnega posla. Glede na to je v obravnavani zadevi potem, ko je tožnik umaknil tožbo glede zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe iz leta 1999, tožba postala nesklepčna. Revident se sklicuje na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 98/2001 in II Ips 99/2001 ter na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 972/2004. Razpolagalni pravni posel je bil zakonit, na njegovi podlagi vknjižena lastninska pravica pa ima stvarnopravne učinke, predvsem sposobnost prenašanja dobrine iz pravne sfere enega v pravno sfero drugega subjekta. Niti Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) niti ZZK ne določata apriorne izgube lastninske pravice v primeru ugotovljene nedobrovernosti subjekta vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo. Ker je le neveljaven zavezovalni pravni posel lahko razlog za neveljavnost vpisa v zemljiško knjigo, je treba z izbrisno tožbo zahtevati tudi njegovo neveljavnost. Revident nadalje trdi, da sodba drugostopenjskega sodišča, ki zavzema stališče, da uveljavljanje neveljavnosti zavezovalnega pravnega posla ni potrebno, ni obrazložena in da je zato podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitek, da sodba sodišča druge stopnje ni obrazložena, ni utemeljen. Sodišče se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim stališčem izpodbijane sodbe, da na katerega od pritožbenih očitkov ne bi odgovorilo, pa revident niti ne trdi. Zatrjevana materialnopravna nepravilnost drugostopenjske sodbe pa še ne pomeni, da sodba ni obrazložena.

7. Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava.

8. Sodišči sta izhajali iz naslednjih ugotovitev: - da je A. R. (sestra tožnika in mati toženca) 16. 10. 1979 s tožnikom sklenila darilno pogodbo glede sporne nepremičnine, s katero mu je „izročila in podarila lastninsko pravico na nedograjenem objektu in pravico do uporabe za gradnjo na navedeni parceli“, da je bilo pridobljeno soglasje pristojnega organa glede prenosa pravice uporabe, da podpis darovalke ni bil notarsko overjen in da pogodba ni bila izvedena v zemljiški knjigi, - da je bila pogodba z dne 16. 10. 1979 veljavna (izpodbojni razlog je bil uveljavljan prepozno, ničnostni razlogi niso podani), - da je imel tožnik sporno nepremičnino v posesti že prej (na podlagi dovoljenja lastnice A. R.) in tudi kasneje ves čas do sklenitve pogodbe 14. 10. 1999, - da je z darilno pogodbo z dne 14. 10. 1999 A. R., tj. tedanja zemljiškoknjižna lastnica, podarila tožencu sporno nepremičnino in da je bila lastninska pravica vknjižena v letu 2000, - da je toženec vedel, da je njegova mati z nepremičnino predhodno že razpolagala in da je imel tožnik nepremičnino vsaj od leta 1979 v posesti.

Na podlagi teh ugotovitev sta sodišči zavzeli stališče, da toženec glede na to, da ob sklenitvi pogodbe in ob vknjižbi lastninske pravice ni bil v dobri veri, ni mogel postati lastnik in da je (zato) tožnik upravičen uveljaviti svoje (nezastarljivo) lastninsko upravičenje na podlagi darilne pogodbe z dne 16. 10. 1979. 9. Revizijske trditve, da bi tožnik z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila lahko uspel le, če bi vložil izbrisno tožbo in predhodno dosegel ugotovitev o ničnosti pogodbe iz leta 1999, iz več razlogov ne morejo neposredno vplivati na presojo o pravilnosti odločitve v obravnavani zadevi. Že revidentovo stališče, da je podlaga za ugoditev zahtevku za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja lahko le ugotovitev o neveljavnosti zavezovalnega pravnega posla, je preozko. Razlog za neveljavnost vknjižbe je lahko tudi ničnost razpolagalnega pravnega posla.(1) Nadalje je nepravilno njegovo stališče, da mora biti zatrjevana ničnost pogodbe ugotovljena v izreku sodbe. Gre za predhodno vprašanje, ugotovitev o ničnosti pogodbe pa je sama za sebe zgolj deklaratorna, tako da zadošča, da je stališče o ničnosti zavzeto le v razlogih sodbe. Nenazadnje z izbrisno tožbo, se pravi z zahtevkom za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, tožnik ne bi dosegel vknjižbe lastninske pravice na sporni nepremičnini na svoje ime, marveč na ime darovalke. Da bi dosegel vknjižbo na svoje ime, bi moral od darovalke zahtevati še izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila na svoje ime (če ne bi bil vsebovan že v pogodbi). V tem smislu je bil postavljen tožbeni zahtevek v tožbi, med postopkom pa je tožnik tožbeni zahtevek preoblikoval tako, da je zahteval le še izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila od toženca.

10. Revident tudi napačno opredeli osrednje materialnopravno vprašanje. V obravnavani zadevi je pravno upošteven položaj toženca drugačen, kot je bil v zadevi II Ips 98/2001 in 99/2001, na katero se sklicuje. V tisti zadevi je bila ugotovljena toženčeva dobrovernost ob sklenitvi zavezovalnega pravnega posla in ob vknjižbi, v obravnavani zadevi pa je toženec vedel, da je darovalka že pred tem razpolagala z lastninsko pravico glede iste nepremičnine, ki je bila predmet pogodbe z njim, in da je nepremičnina v posesti tožnika. V prvem primeru je torej toženec na podlagi zaupanja v zemljiško knjigo kljub pomanjkanju razpolagalne sposobnosti odsvojitelja pridobil lastninsko pravico (vendar na izviren način),(2) v obravnavani zadevi pa prav zaradi pomanjkanja darovalkine razpolagalne sposobnosti (in v odsotnosti svoje dobre vere glede zemljiškoknjižnega stanja) lastninske pravice na sporni nepremičnini ni pridobil. Položaj toženca v tej pravdi je zato šibkejši. 11. Glede tožnikovega pravnega položaja je sodišče ugotovilo, da razpolaga z veljavno darilno pogodbo glede sporne nepremičnine in da je bila nepremičnina tožniku ob sklenitvi pogodbe izročena v posest. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je v pogodbi odsvojiteljica podala izjavo o dovolitvi vknjižbe prenosa pravice uporabe in da je pogodbo dejansko podpisala odsvojiteljica.

12. Ključno za presojo o materialnopravni pravilnosti izpodbijane sodbe je torej vprašanje, ali osebi, ki razpolaga z veljavnim pravnim poslom, s katerim se je odtujitelj zavezal nanj prenesti lastninsko pravico na nepremičnini, in veljavnim razpolagalnim poslom glede te nepremičnine, zakonodaja daje zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila nasproti osebi, ki se je na podlagi zavezovalnega pravnega posla vknjižila kot lastnik te nepremičnine, pa je ob sklenitvi tega posla in ob vknjižbi vedela, da je odsvojitelj že pred tem razpolagal z nepremičnino in lastninsko pravico na njej prenesel na drugo osebo.

13. Sodna praksa je na podlagi ZTLR v času, ko so se kot pravna pravila uporabljale določbe Zakona o zemljiških knjigah iz leta 1930,(3) sprejela stališče, da je ponovna prodaja nepremičnine, ki jo je lastnik že prodal in dejansko izročil prvemu kupcu, pa je zato izgubil tako pravico do posesti kot pravico do uporabe nepremičnine in pravico do dejanskega razpolaganja z njo, v nasprotju z moralo in zato prepovedana v smislu drugega odstavka 4. člena ZTLR. S prepovedjo ponovne prodaje v takem primeru je bila določena stvarnopravna sankcija za ravnanje odsvojitelja. Drugi pridobitelj, ki ve, da odtujitelj ponovno odsvaja (razpolaga z) nepremičnino, glede katere mu je ostala le še možnost pravnega razpolaganja (vsa druga upravičenja, ki izvirajo iz lastninske pravice, je pridobil že prvi kupec), s tem ve, da je tàko odtujiteljevo razpolaganje z nepremičnino zaradi kršitve etičnih načel prepovedano. Zaradi te vednosti je tudi ravnanje drugega pridobitelja v nasprotju z moralo, konkretneje z načelom poštenega izvrševanja pravic (oziroma pravice do pridobivanja lastninske pravice na nepremičninah, ki so v pravnem prometu). Nepošteni drugi pridobitelj tako ni v nič boljšem položaju, kot je bil prodajalec. Tudi zoper njega ima prvi pridobitelj v primeru, da bi bila proti njemu vložena lastninska tožba, ugovor prodane in izročene stvari. V dilemi, ali ima prvi pridobitelj zoper drugega le ugovor ali pa lahko od njega (na podlagi pogodbe, ki jo je sam sklenil z odsvojiteljem) zahteva tudi izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki bo omogočila vknjižbo lastninske pravice na njegovo ime, je sodna praksa zavzela stališče, da ima tudi tak zahtevek. Če mu tak zahtevek ne bi bil priznan, bi bil do izteka priposestvovalne dobe v pravno negotovem položaju in povsem nevarovan proti naslednjemu dobrovernemu pridobitelju nepremičnine. Iz razlogov pravne varnosti je bilo zavzeto stališče, da je ne glede na to, ali nastopa na pasivni ali na aktivni strani, treba prvemu pridobitelju zagotoviti enak obseg pravnega varstva. Ugovoru prodane in izročene stvari, ki ga ima prvi kupec kot obrambno sredstvo zoper zahtevek za izročitev stvari nedobrovernega naslednjega pridobitelja, je zrcalno istoveten zahtevek za izstavitev listine, ki bo prvemu pridobitelju omogočila vknjižbo njegove lastninske pravice.(4) Gre za stvarnopravno – in ne obligacijskopravno – varstvo.(5)

14. Sodna praksa je torej ugotovljeno pravno praznino zapolnila z uporabo analogije intra legem oziroma z argumentom sklepanja po podobnosti.(6) Ni razlogov, ki bi v obravnavanem primeru narekovali spremembo opisanega stališča. ZZK je sicer razširil aktivno legitimacijo za vložitev izbrisne tožbe na osebe, ki so oškodovane v svoji pravici, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo (102. člen), vendar pa po dosedanji sodni praksi v to skupino sodijo le izvenknjižni pridobitelji lastninske pravice, ne pa tudi osebe, ki razpolagajo z zavezovalnim in razpolagalnim poslom, pa še niso vknjižene. Stališče teorije o vprašanju aktivne legitimacije za vložitev izbrisne tožbe je še vedno nedorečeno,(7) sodna praksa pa je vse doslej sprejemala stališče, zavzeto v II Ips 215/86.(8) Poleg tega ni mogoče mimo dejstva, da je bila prvotna pogodba sklenjena v letu 1979, tj. v obdobju, ko za učinkovitost prenosa družbenolastninskih upravičenj ni bil potreben zemljiškoknjižni vpis (zemljišče, ki je predmet pogodbe, je bilo v družbeni lasti), neurejenost zemljiškoknjižnega stanja pa se je v praksi prenesla tudi na evidenco nepremičnin v zasebni lasti. Tudi zahtevek je bil postavljen v letu 2002, tj. pred uveljavitvijo ZZK-1 in Stvarnopravnega zakonika, ki sta izrecno izvedla načelo ločevanja med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom ter v večjem obsegu uveljavila načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Sprememba sodbe, ki bi jo morda narekovala spremenjena ureditev izbrisne tožbe, bi po navedenem temeljila na razlagi materialnopravnih pravil, ki ob upoštevanju merila skrbnega strokovnjaka ni bila nepredvidljiva, vendar pa je bila tako ob postavitvi zahtevka kot ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje izbrana vrsta pravnega varstva skladna z uveljavljeno sodno prakso. Napotitev na drugo obliko pravnega varstva bi bila v obravnavanem primeru po osem let trajajočem postopku nesprejemljiva. Izpodbijana sodba je po navedenem materialnopravno pravilna.

15. Po navedenem je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (377. člen ZPP). Odločitev o reviziji vključuje zavrnitev revidentovega predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. Juhart, Dobrovernost kot pogoj za učinkovanje načela zaupanja v zemljiško knjigo, Izbrane teme civilnega prava II, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2007, str. 163. Op. št. (2): Prim. Zobec, Priposestvovanje in zemljiška knjiga, Pravna praksa, št. 39-40/2001, Priloga, str. IV.

Op. št. (3): V skladu s par. 68 Zakona o zemljiških knjigah je lahko izbrisno tožbo vložil le tisti, ki je mislil, da je z vknjižbo oškodovan v svoji knjižni pravici.

Op. št. (4): Sodba II Ips 215/86 in II Ips 216/86 z dne 6. 11. 1986, Poročilo o sodni praksi, št. I/1987, str. 16-21. Op. št. (5): Sodba II Ips 66/90 z dne 31. 5. 1990. Povzeto po Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1993, str. 112. Op. št. (6): Prim. Pavčnik, Argumentacija v pravu, 2. izdaja, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 124 ter 133 in nasl. Op. št. (7): Prim. npr. Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 202, in Tratnik, Vrenčur, Zemljiškoknjižno pravo v teoriji in praksi, Inštitut za nepremičninsko pravo Maribor, Maribor, 2008, str. 56 in nasl. Op. št. (8): Prim. sodbo II Ips 726/2006 z dne 26. 2. 2009 in v njej navedene starejše odločbe.