23/12-1993

S K L E P

Ustavno sodišče je na seji dne 23/12-1993 obravnavalo pobudi Matjaža Gerlanca iz Velenja in Franca Majcna iz Gornje Radgone ter

s k l e n i l o :

Ustavno sodišče pobud ne sprejme in ne začne postopka za oceno ustavnosti zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92 in 13/93).

O b r a z l o ž i t e v

Pobudnik Matjaž Gerlanc trdi, da zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju krši ustavno načelo o enakosti pred zakonom ne glede na gmotno stanje posameznika. Po njegovem mnenju brezposelni, socialno ogroženi in tisti z nižjimi osebnimi dohodki ne bodo mogli plačati prostovoljnega zavarovanja in se bodo morali odreči zdravstveni pomoči. Tudi pobudnik Franc Majcen meni, da je izpodbijani zakon neustaven, ker ustvarja državljane prvega in drugega razreda. Prvim omogoča s prostovoljnim zavarovanjem luksuz zdravstvenih storitev, drugim, ki nimajo denarja, ne omogoča osnovnega zdravstvenega varstva. Pobudnik trdi, da naj bi bil izpodbijani zakon diskriminatorski, češ da dela razliko med zaposlenimi in nezaposlenimi. Pri doplačilu stroškov zdravljenja naj bi posebej obravnaval ljudi, ki se poškodujejo pri delu, in ljudi, ki se poškodujejo izven dela, to pa naj bi bili pretežno upokojenci in brezposelni. Prvi so večji del svojega življenja delali, kot upokojencem pa se jim ne more pripetiti nesreča pri delu. Tudi brezposelnim se ne more zgoditi nesreča pri delu. Vsem pa je znano, da se nesreče dogajajo največ izven dela in da jih človek v večini ne more preprečiti. Za pravice iz prostovoljnega zavarovanja mora sklenitelj plačati premijo, čeprav zakon v drugem členu določa, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva in dolžnost, da prispeva k njegovemu uresničevanju v skladu s svojimi možnostmi. Poleg tega mora delavec odšteti 10 % plače za prostovoljno zavarovanje, vodilni delavec pa le en procent svoje plače. Pobudnik predlaga, naj se izpodbijani zakon ne bi izvajal, dokler v državi ni ustvarjen tak standard, ki bo omogočal prostovoljno zavarovanje vsem državljanom. Na seji dne 18/2-1993 je ustavno sodišče obe zadevi združilo zaradi skupnega obravnavanja.

Ustavno sodišče pobud ni sprejelo.

Pravico do socialne varnosti ureja ustava v 50. členu, ko določa, da jo imajo vsi državljani pod pogoji, določenimi z zakonom.

Država ureja obvezno zdravstveno zavarovanje in skrbi za njegovo delovanje. V 51. členu ustava določa, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa ustava in da pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev določa zakon. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju pomeni prehod iz prejšnjega sistema nacionalnega zdravstvenega varstva, v katerem so imeli vsi zaposleni in vsi prebivalci Republike Slovenije vse pravice do zdravstvenega varstva, ki so bile odvisne le od zdravstvenega stanja posameznika, v sistem zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, kjer je obseg pravic vezan na vključitev v obvezno zavarovanje in na plačilo določenega prispevka. Zdravstveno zavarovanje se deli na obvezno in prostovoljno (12. člen). Obvezno zavarovanje obsega zavarovanje za primer bolezni in poškodbe izven dela ter zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni. Z obveznim zavarovanjem se zavarovanim osebam zagotavlja: 1. plačilo zdravstvenih storitev; 2. nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela; 3. pogrebnina in posmrtnina; 4. povračilo potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev (13. člen). V sistem obveznega zavarovanja so vključeni vsi državljani, ki so v delovnem razmerju ali opravljajo določeno dejavnost, in vsi državljani s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, vključno z brezposelnimi osebami, ki prejemajo nadomestilo oziroma denarno pomoč oz. pokojnino po predpisih Republike Slovenije (9. in 10. točka 15. člena zakona). Za državljane, ki nimajo nobenih lastnih sredstev niti nikogar, ki bi jih bil dolžan preživljati, plačujejo prispevke za zavarovanje za primer bolezni s poškodbami izven dela občine, kjer imajo stalno prebivališče (48. člen zakona).

Po določbi prve točke 23. člena se iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja krije zdravstveno varstvo v celoti otrokom, šolski mladini in študentom na rednem šolanju, otrokom in mladostnikom z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, ženskam v zvezi s svetovanjem pri načrtovanju družine, kontracepcijo, nosečnostjo in porodom. Druge zavarovane osebe imajo zagotovljene zdravstvene storitve v celoti brez doplačil za preventivno zdravstveno varstvo v skladu s sprejetim programom, za zdravljenje in rehabilitacijo nalezljivih bolezni, poklicnih bolezni in poškodb pri delu, malignih novotvorb, mišičnih in živčno - mišičnih bolezni, paraplegije, tetraplegije, cerebralne paralize, epilepsije, hemofilije in duševnih bolezni ter razvitih oblik sladkorne bolezni, multiple skleroze in psoriaze. Brez dodatnih doplačil je zagotovljeno zdravstveno varstvo v zvezi z dajanjem in izmenjavo tkiv in organov za presaditev drugim osebam, nujna medicinska pomoč, vključno z nujnimi reševalnimi prevozi, patronažni obiski, zdravljenje in nega na domu ter v socialno varstvenih zavodih. V vseh teh primerih ima zavarovana oseba tudi pravico do zdravil ob upoštevanju razvrstitve zdravil in do pripomočkov. Zdravila s pozitivne liste in pripomočke dobi brezplačno, doplačilo je potrebno le, če je bilo zdravilo predpisano v zvezi z zdravljenjem in nego na domu ali v socialno varstvenem zavodu.

V vseh drugih primerih morajo zavarovane osebe doplačati določen del k ceni storitve ali ceni zdravila ali pripomočka po 2. in 6. točki prvega odstavka 23. člena ali pa se za plačilo te razlike v ceni prostovoljno zavarujejo. Skupini zdravstveno in socialno najbolj ogroženih oseb, ki jih zakon opredeljuje v 25. členu, pa je v primerih, ko gre za njihovo nujno zdravljenje, zagotovljeno plačilo storitev v celoti, čeprav se niso prostovoljno zavarovale za razliko v vrednosti teh storitev. Te zavarovane osebe so: - invalidi in druge osebe, ki jim je priznana pomoč drugih oseb za opravljanje večine ali vseh življenjskih funkcij po posebnih predpisih,

Obseg pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja je različen. Obseg je določil zakon glede na stopnjo družbenega interesa za solidarno pokrivanje določenih programov in tveganj in glede na prizadevanja, da bi se ljudje za določena tveganja, na katera lahko delno tudi sami vplivajo, posebej zavarovali. Zato zakon razlikuje posamezne skupine zavarovancev in posamična bolezenska stanja, vključno z boleznimi in poškodbami, nastalimi pri delu oziroma izven dela. Odstotki vrednosti cene posameznih storitev so določeni v odvisnosti od višine tveganja, ki bi jim utegnil biti izpostavljen posameznik. Socialno najbolj ogroženim skupinam so zagotovljene zdravstvene storitve brez doplačil, in čeprav se niso prostovoljno zavarovale, vendar pod pogoji in v obsegu, kot ga določa 25. člen zakona.

Prostovoljno zdravstveno zavarovanje, ki ga uvede Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije oz. druge zavarovalnice za razliko do polne vrednosti storitev iz druge do šeste točke 23. člena zakona, lahko pa tudi za večji obseg pravic, dodatne pravice ali višji standard storitev, ni ustavna pravica oziroma človekova pravica ali temeljna svoboščina, ki bi bila zagotovljena z ustavo ali z mednarodno pogodbo. Zato je sklicevanje na 14. člen ustave, ki zagotavlja enakost človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne glede na gmotno stanje, neutemeljeno.

Odločilna za presojo skladnosti izpodbijane zakonske ureditve z ustavo je v tem primeru določba drugega odstavka 51. člena ustave, po kateri zakon določa pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev, torej obseg teh pravic. Iz tega sledi, da ustava sama dopušča, da se zdravstvene storitve, ki ta obseg presegajo, pokrivajo bodisi z neposrednim plačilom pacienta bodisi s plačilom iz sredstev, zbranih v okviru prostovoljnega zavarovanja pri zavodu ali zavarovalnici.

Ker torej že ustava sama dopušča delitev pravic do zdravstvenega varstva na ti dve kategoriji, ni mogoče šteti, da bi bila s tako rešitvijo tega vprašanja kršena ustavna načela socialne države in enakosti v ustavnih pravicah ne glede na gmotno stanje. To seveda ne pomeni, da ta ustavna načela ne bi mogla biti kršena npr. z zakonsko določitvijo premajhnega obsega pravic do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev, ki ne bi bil v skladu s pojmom socialne države na taki stopnji ekonomskega in socialnega razvoja, vendar pobudi v to vprašanje ne posegata, ustavno sodišče samo pa v določitvi tega obsega tudi ni našlo elementov protiustavnosti. Ta sklep je ustavno sodišče sprejelo na podlagi 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije in 15. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SRS (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76) v sestavi predsednik dr. Peter Jambrek in sodniki dr. Anton Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k dr. Peter Jambrek