Jedro

Na podlagi neposrednih ugotovitev inšpektorja je bilo ugotovljeno, da je tožnica na recepciji opravljala storitev zasebnega varovanja s tem, ko je opravljala preverjanje oziroma dopuščanje vstopov oziroma izstopov posameznikov in prevoznih sredstev v varovane prostore z dvigom in spustom zapornice ter ugotavljanjem identitete v recepciji pravne osebe. Teh ugotovitev tožnica ne more omajati zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da del varnostnice ni opravljala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ tožnici naložil, da mora prenehati opravljati storitev zasebnega varovanja – varovanje ljudi in premoženja, ker ni zaposlena pri imetniku licence za varovanje ljudi in premoženja in je brez podpisane usposobljenosti, službene izkaznice in delovne obleke opravljala preverjanje oziroma dopuščanje vstopov in izstopov posameznikov in njihovih prevoznih sredstev v varovane prostore z dvigom in spustom zapornice ter ugotavljanjem identitete na recepciji pravne osebe A. d. d.,v imenu in na račun pravne osebe B. d. o. o. na naslovu naročnika storitev zasebnega varovanja – varovanje ljudi in premoženja, A., ker ne izpolnjuje pogojev po določilih 20. člena Zakona o zasebnem varovanju (ZZasV), z rokom izvršitve takoj po vročitvi odločbe (1. točka izreka); pojasnil, da pritožba zoper ukrep iz 1. točke ne zadrži izvršitve (2. točka izreka); ter v 3. točki, da posebni stroški za izdajo te odločbe niso zaznamovani (3. točka izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je inšpektor prej navedeno ugotovil v postopku izrednega inšpekcijskega nadzora, ki ga je opravil 9. 3. 2010 na podlagi 19. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) ter prvega in drugega odstavka 60. člena ZZasV, o čemer je bil sestavljen zapisnik, in po pregledu dokumentacije. Ugotovil je še, da tožnica ni zaposlena pri imetniku licence za varovanje ljudi in premoženja, da ni bila oblečena v ustrezno delovno obleko, da nima izkaznice varnostnice po določbah 20. člena ZZasV ter da ni ustrezno usposobljena za opravljanje storitev zasebnega varovanja oz. varnostnice. V obrazložitvi nadalje organ navaja, da je bilo na podlagi neposrednih ugotovitev inšpektorja, vsebine dokumentacije o varovanju (pogodba in aneksi), izdanimi računi ter ugotovitve identitete osebe, ki je opravljala storitev zasebnega varovanja, ugotovljeno, da je tožnica opravljala dejavnost varovanja ljudi in premoženja v nasprotju z določbo prvega in petega odstavka 18., 20., 31. ter 51. člena ZzasV, brez predpisane licence za varovanje ljudi in premoženja. Zato je izrekel ukrep iz 1. točke izreka, pri določitvi roka pa je upošteval težo kršitve, njene posledice za javni interes in okoliščine, od katerih je odvisno, v kolikšnem času lahko zavezanec ob dolžni skrbnosti odpravi ugotovljene nepravilnosti.

Drugostopni organ je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica v tožbi navaja, da zahteva odpravo odločbe, ker ni zabeležena v nobeni evidenci varnostnega osebja po ZZasV, nikoli ni opravljala del varnostnika po ZZasV, ni bila zaposlena pri družbi za varovanje, ni izvajala del varnostnika za kako varnostno podjetje in ni bila zaposlena pri družbi B. d. o. o., niti ni zanjo opravljala del. Upravnemu organu očita, da ni navedel katero alinejo 20. člena ZZasV naj bi kršila in da ji zapisnik, ki je v odločbi naveden, ni bil vročen. V izpodbijani odločbi naj bi bilo res le, da je bila 9. 3. 2010 ob 9,50 uri v podjetju A., za katerega je opravljala obračun ur za zaposlene, kar naj bi dokazovala potrdila in video nadzor. Inšpektorja naj bi uporabila fotoaparat, a nimata fotografije, ki bi dokazovala, da je tožnica opravljala varovanje premoženja in bi lahko predložila fotografijo, ko je imela na mizi seznam delavcev družbe A. in je obračunavala delovne ure in jih vnašala v računalnik. Trdi, da z njo nihče ni opravil razgovora, da inšpektorat navaja nerazumljive stvari in dogodke ter da prekršek ni bil neposredno dokazan.

Upravnemu organu očita, da ni upošteval aneksa št. 3 z dne 20. 1. 2008 k pogodbi med družbama B. d. o. o. in A. d. d. z dne 1. 12. 2003, iz katerega naj bi bilo razvidno, da družba B. na objektu ne izvaja varovanja premoženja. Navedena družba tudi nima registracije varovanja premoženja. Poudarja, da 9. 3. 2010 ni bila zaposlena in da ni delala za račun družbe B. d. o. o. Navaja še, da družba A. d. d. ni zavezanec po ZZasV in da ni dolžna organizirati službe varovanja po Uredbi Vlade RS. Ker družbi A. in B. nista zavezanki, meni, da inšpektorat ni pristojen za nadzor. Kršen naj bi bil tudi 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) glede obsega obrazložitve. Organ naj se v odločbi ne bi opredelil in izrekel o dokazih, ki so mu bili poslani, saj naj bi bila odločba napisana „predno je osumljeni dne 10. 3. 2011 poslal pojasnila“. V zvezi z izrekom se sklicuje še na tretji odstavek 56. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in navaja, da ima družba A. d. d. več stavb in več vhodov in izhodov iz tovarne. Ker družba B. ni kršila ZZasV, po tožničinem mnenju tudi delavci, ki naj bi domnevno bili zaposleni pri družbi B., niso kršili ZZasV. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe, povrnitev škode in stroškov postopka.

V dopolnitvi tožbe z dne 30. 8. 2011 ponavlja svoje trditve iz tožbe in dodaja, da v zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka. Navaja, da sta inšpektorja, ki sta 9. 3. 2010 in 19. 1. 2011 opravljala nadzor, uvedla več neutemeljenih postopkov. Zaslišati bi bilo potrebno tožnico in priče, ki jih je predlagala. Tožnica se je prvič izrekla šele v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. Ni ji bilo obrazloženo, zakaj ni treba izvesti predlaganih dokazov, med drugim je v pritožbi navajala video posnetke na mestu opravljanja inšpekcijskega nadzora. Zatrjuje bistvene kršitve pravil postopka in človekovih pravic iz 22., 23., 25., 26., 28., 29. in 30. člena Ustave. Predlaga, naj sodišče na glavni obravnavi izvede dokaze, ki jih predlaga.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je prvostopenjski organ popolno in pravilno ugotovil, da je tožnica opravljala delo varnostnice. V zvezi z navedbo, da sta inšpektorja kršila določbo 21. člena ZIN, ker nista pridobila soglasja lastnika prostorov, pojasnjuje, da je pravno nadziranje tožnice napačno, ker ZIN v 21. členu ne določa pridobivanja soglasja lastnika oziroma posestnika, temveč določa dopuščanje lastnika, da inšpektor opravi ogled. V zvezi s plačilom stroškov in škode, kar tožnica zahteva, pa meni, da zgolj z navajanjem pavšalnega zneska tožnica stroškov in škode ni izkazala.

Tožnica v pripravljalnih vlogah z dne 5. in 21. 10. 2011 ponavlja svoje dosedanje navedbe. Pojasnjuje še, da toženka sedaj izdaja pisna potrdila delavcem družbe B., ki so dejansko delali na lokaciji A., da zoper njih ne bodo izdane odločbe, saj njihovo delo ni prekršek.

Tožba ni utemeljena.

Uvodoma sodišče pojasnjuje, da je izpodbijana odločba izdana na podlagi 60. člena ZZasV, izrečeni ukrep pa na podlagi 62. člena ZZasV, torej ne gre za prekrškovno zadevo kot na več mestih v tožbi zmotno meni tožnica. Na ugovore v zvezi s prekrškom zato sodišče v nadaljevanju ne bo odgovarjalo, kolikor niso relevantni tudi za obravnavano zadevo.

Ugovori zoper izpodbijano odločbo se nanašajo na nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, posledično na kršitev materialnega prava ter na kršitve določb postopka.

Nosilni tožničin ugovor v zvezi z nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenim dejanskim stanjem je, da ni opravljala del varnostnice. Navedeno dejavnost opredeljuje 8. točka 2. člena ZZasV kot varovanje ljudi in premoženja, ki jo lahko opravljajo varnostniki.

Da je tožnica delala na objektu A. med strankama ni sporno, saj tožnica sama v tožbi navaja, da je bila 9. 3. 2010 ob 9,50 uri v navedenem podjetju in da je opravljala obračun ur za zaposlene. Toženka navaja, da je bilo na podlagi neposrednih ugotovitev inšpektorja ugotovljeno, da je tožnica na recepciji opravljala storitev zasebnega varovanja s tem, ko je opravljala preverjanje oziroma dopuščanje vstopov oziroma izstopov posameznikov in prevoznih sredstev v varovane prostore z dvigom in spustom zapornice ter ugotavljanjem identitete v recepciji pravne osebe A. d. d. Ugotovitev inšpekcijskega organa pa tožnica ne more omajati zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da del varnostnice ni opravljala.

Trdi sicer, da to dokazujejo potrdila, izjave in video nadzor, a teh trditev ne konkretizira. Potrdila in izjave, ki jih je priložila tožbi in dopolnitvi tožbe, se nanašajo le na okoliščino, da tožnica od 5. 3. 2010 pri družbi B. d. o. o. ni bila več zaposlena, kar pa ne dokazuje, da ni opravljala del varnostnice. Trditvi, da je opravljala le obračun ur za zaposlene in da to dokazujeta fotografija in videonadzor, pa so nedovoljene tožbene novote, saj ne teh dejstev ne navedenih dokazov v upravnem postopku ni navajala oziroma predlagala (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). V pritožbi je namreč trdila, da je bilo njeno delo dajanje informacij strankam in njihovo usmerjanje, tega pa v tožbi ne navaja več. Glede na to in ker med strankama ni sporno, da je tožnica v času inšpekcijskega nadzora, tj. 9. 3. 2010, bila v recepciji navedene pravne osebe, je neupošteven tudi ugovor o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

Po navedenem je torej toženka lahko sklepala, da je tožnica delala v navedeni recepciji kot varnostnica. Za ugotovitev tega spornega dejstva je dokumentacija, navedena v odločbi, zadosten dokaz. Poleg dokumentacije o varovanju – pogodbe in aneksov ter izdanih računov, dejstvo, da je tožnica opravljala storitev zasebnega varovanja v imenu in za račun družbe B., potrjuje tudi izjava odgovorne osebe C.C. (zapisnik z dne 9. 2. 2010), zato se tožnica ne more sklicevati na aneks št. 3, ki naj bi izkazoval, da je družba B. od 20. 1. 2008 izvajala informativno službo. Da družba B. nima licence za varovanje ljudi in premoženja, pa je prav tako neprerekano dejstvo, kot tudi, da tožnica pri tej družbi ni zaposlena.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je imel inšpektor podlago za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 62. člena ZZasV, da tožnici naloži prenehanje opravljanja storitev zasebnega varovanja.

Sodišče zavrača tudi ugovor o bistvenih kršitvah določb postopka. V zadevi je organ vodil postopek inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb ZZasV in predpisov, izdanih na njegovi podlagi (60. člen ZZasV). Po petem odstavku 60. člena ZZasV se, če s tem zakonom ni določeno drugače, za inšpektorja in za opravljanje inšpekcijskega nadzora uporabljajo določbe zakona, ki ureja inšpekcijski nadzor in zakona, ki ureja splošni upravni postopek.

Kolikor se tožničini očitki nanašajo na postopek inšpekcijskega nadzora 19. 1. 2011, jih sodišče zavrača kot neupoštevne, saj izpodbijana odločitev ne temelji na ugotovitvah inšpekcijskega nadzora 19. 1. 2011, temveč 9. 3. 2010. Kolikor se očitki o ničnosti zbranih dokazov, ker naj bi bil izvajan nezakonit inšpekcijski nadzor, lahko nanašajo tudi na ogled 9. 3. 2010, pa so po presoji sodišča neutemeljeni. Že iz prvega odstavka 60. člena ZZasV izhaja, da se inšpekcijski nadzor izvaja nad izvajanjem določb tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi. V obravnavanem primeru je A. naročnik storitev zasebnega varovanja (12. točka 2. člena ZZasV. Pogodbo za opravljanje dejavnosti je sklenil z družbo B. d. o. o., ki za to ni imela licence (1. točka 2. člena). Na podlagi navedenih določb je imel inšpektor podlago za inšpekcijski nadzor.

Ne drži niti tožničin očitek, da z njo nihče ni opravil razgovora, saj je bila ob inšpekcijskem nadzoru navzoča in je svoje delo inšpektorju tudi sama opisala. Organ je o ogledu – dejanju v postopku sicer napravil zapisnik, vendar iz določb zakona ne izhaja, da bi ji moral biti zapisnik tudi vročen, pomembno je, ali se je tožnica v postopku imela možnost izjaviti. Sodišče po vpogledu v upravne spise ugotavlja, da se je tožnica v postopku inšpekcijskega nadzora imela možnost izjaviti o ugotovitvah organa, in da morebitna okoliščina, da ji zapisnik o inšpekcijskem ogledu ni bil vročen, na pravilnost in zakonitost izpodbijane določitve ni mogla vplivati. Kot je bilo že prej povedano, je bila tožnica pri inšpekcijskem ogledu 9. 3. 2010, na katerega se izpodbijana odločba sklicuje, navzoča. Z dopisom z dne 3. 2. 2011, ki ga je prejela 5. 2. 2011, pa ji je inšpekcijski organ dal možnost pojasnil oziroma izjave. V dopisu je res naveden 19. 1. 2011 kot datum vpogleda v evidence pravne osebe B. d. o. o., vendar je iz vsebine dopisa razvidno, da gre za evidenco dela za obdobje od januarja 2010 do januarja 2011 in da je bila tožnica v zvezi s tem pozvana naj pojasni oziroma da izjavo, kakšno vrsto del je opravljala za B. d. o. o. V upravnem spisu pa je tudi kopija tožničinega odgovora na ta poziv. Po navedenem so neutemeljeni tudi tožničini očitki o kršitvah ustavnoprocesnih jamstvih.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.