Jedro

Umik družine tožeče stranke k sorodnikom v Avstrijo med drugo svetovno vojno, ki je zagotavljal preživetje družine in s tem tudi tožeče stranke, še ne predstavlja pobega pred vojnim nasiljem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 359/98-7 z dne 22.4.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 30.12.1997. S to odločbo, izdano v revizijskem postopku (na podlagi 101. in 102. člena Zakona o vojnih invalidih, Uradni list RS, št. 63/95, 19/97 in 75/97 - v nadaljevanju ZVojI), je tožena stranka po uradni dolžnosti odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostave V. z dne 17.3.1997, in sicer tako, da se tožeči stranki ne prizna status in pravice žrtve vojnega nasilja - begunca, za čas od 15.10.1941 do 15.5.1945, za katerega je tožeča stranka zaprosila po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN; Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97), ne prizna se ji pravica do doživljenjske mesečne rente za čas prisilnega ukrepa in za čas do prihoda v domovino, dne 24.7.1945, do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja, obdobje begunstva do vrnitve v domovino se ji ne šteje v pokojninsko dobo ter istočasno je tožena stranka zavrnila zahtevek tožeče stranke za priznanja statusa in pravic žrtve vojnega nasilja.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbe 1., 2. in 4. člena ZZVN. Sodišče prve stopnje meni, da je odločitev tožene stranke o nepriznanju statusa žrtve vojnega nasilja tožniku pravilna in ima podlago v ugotovljenem dejanskem stanju, kot tudi v materialnem predpisu. Obdobje, za katerega se osebi prizna status žrtve vojnega nasilja, je povezano z obdobjem, ko je bila oseba izpostavljena nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev v vojni ali vojaški agresiji. V obravnavanem primeru je tožnik, ki je bil rojen januarja leta 1941, v celoti odvisen od ravnanja svojih staršev. Ni sporno, da je družina v oktobru leta 1941 odšla v G. v Avstrijo, kjer je že prej bival brat tožnikovega očeta. Vendar pa, kot je ugotovila že tožena stranka v izpodbijani odločbi, ni dokazano nasilje nad tožnikovo družino, kar je med drugim tudi zakonski pogoj za priznanje žrtve vojnega nasilja. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da so priče sicer izpovedale, da je grozila izselitev s strani nemških okupacijskih sil, vendar po mnenju sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru še ni mogoče govoriti o izpostavljenosti nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom. Umik družine k sorodnikom v Avstrijo je zagotavljal preživetje družine in s tem tudi tožnika, vendar pa ta umik, po mnenju sodišča prve stopnje, še ne predstavlja pobega pred vojnim nasiljem. Upoštevati je potrebno, da že celotno obdobje druge svetovne vojne samo po sebi predstavlja obdobje nasilja in strahu, vendar pa ni namen določb ZZVN, da vse osebe, ki so preživele obdobje druge svetovne vojne, pridobijo status žrtve vojnega nasilja. Za izpolnjevanje pogojev iz 1. in 2. člena ZZVN je potrebno ob vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom, ki morajo biti dejansko podani, kar pa po mnenju sodišča prve stopnje, v obravnavanem primeru ni izkazano. Tudi listina, ki jo je tožnik priložil k svoji tožbi, ni take narave, da bi dokazovala zakonsko predvideno nasilno dejanje ali prisilni ukrep. Po mnenju sodišča prve stopnje je bila zato odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi pravilna in je temeljila na zakonu.

Tožnik v pritožbi navaja, da je bil nesporno begunec, prisilna izselitev pa prav gotovo pomeni izpostavljenost nasilnim dejanjem oziroma prisilnim ukrepom. Umik njegove družine v Avstrijo med drugo svetovno vojno, zaradi prisilne izselitve iz domače hiše, nedvomno pomeni pobeg pred vojnim nasiljem, saj bi bila nadaljnja stopnja nasilnih dejanj in prisilnih ukrepov okupatorja mobilizacija v okupatorsko vojsko oziroma razselitev družine. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da sta bila njegova starša in on begunci. Vsako begunstvo pa ima namen zagotoviti si preživetje. Določba 1. člena ZZVN ni natančneje opredelila pojma nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov. Očitno je to prepuščeno sodni praksi. Kdaj so izpolnjeni pogoji oziroma kakšna so merila, pa tudi ni povedalo sodišče prve stopnje, ki le ugotavlja, da v njegovem primeru to ni izkazano.

Vztraja pri tem, da je prisilna izselitev iz lastne hiše tako nasilno dejanje, kot ga predvideva 1. člen ZZVN. Sodišče prve stopnje je nedvomno zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo in kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Zato je njegova pritožba utemeljena. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, spremeni sodbo prve stopnje tako, da ugodi tožbi, ali podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne temu sodišču v ponovno sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo meni, da je bila odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi pravilna, tožnik pa v pritožbi proti izpodbijani sodbi ni predložil novih dokazov, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo proti izpodbijani sodbi kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Svojo odločitev je oprlo na pravilno razlago določb ZZVN.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je pravilna razlaga ZZVN sodišča prve stopnje, da je umik tožnikove družine k sorodnikom v Avstrijo med drugo svetovno vojno zagotavljal preživetje družine in s tem tudi tožnika, vendar pa ta umik še ne predstavlja pobega pred vojnim nasiljem. Upoštevati je potrebno, da že celotno obdobje druge svetovne vojne samo po sebi predstavlja obdobje nasilja in strahu. Vendar pa ni namen določb ZZVN, da vse osebe ki so preživele obdobje druge svetovne vojne, pridobijo status žrtve vojnega nasilja. Za izpolnjevanje pogojev iz 1. in 2. člena ZZVN je potrebno ob vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom, ki morajo biti dejansko podani, kar pa v obravnavanem primeru ni izkazano. Tudi listina, ki jo je tožnik priložil v svoji tožbi, ni take narave, da bi dokazovala zakonsko predvideno nasilno dejanje ali prisilni ukrep. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je odločitev tožene stranke bila zato pravilna in da temelji na zakonu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.