Jedro

Pravna podlaga za pravico do povračila škode zaradi izpolnitve ali napačne izpolnitve oziroma neizpolnitve obveznosti je v določbi 239. člena do 246. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo 25.530,22 EUR s pripadki. Višji tožbeni zahtevek za 7.606,60 EUR je zavrnilo. Pod točko III izreka je ponovno naložilo toženi stranki, tokrat po nasprotni tožbi, plačilo 15.227,54 EUR s pripadki in zavrnilo zahtevek iz nasprotne tožbe za 15.743,81 EUR. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka, razen v delu, kjer je sodišče zavrnilo zahtevke. Opozarja, da je sodišče v obrazložitvi napisalo, da je po osnovni tožbi tožeča stranka dolžna plačati po nasprotni tožbi toženi stranki 15.227,54 EUR. V izreku pa piše, da mora T. N. plačati B. P. B. in B. d.n.o. 15.227,54 EUR. Meni, da gre za pomoto. Tožeča stranka toži s podlago v osnovni tožbi, da jo je toženec z nepravilnimi podatki glede izkoristka hlodovine spravil v zmoto pri končni kalkulaciji prodajne cene, da je bil odpadek večji kot ga je opisoval toženec in vtožuje razliko med vrednostjo hlodovine, ki naj bi bila kupljena in tisto, ki naj bi bila po podatkih toženca porabljena. Vse to naj bi vplivalo na določitev cene. Ta trditev je pavšalna in ni konkretizirana, saj tožnik ne pojasni, kako je prišel do cene in kako je odpadek bil večji. Tožnik ne pojasni, kakšna je bila začetna cena. Sodišče je v 8. točki in naprej ugotavljalo dolžno ravnanje toženca, čeprav bi v skladu z ustnim dogovorom moralo ugotavljati obveznosti obeh pravdnih strank. Sodišče bi moralo ugotoviti vsebino ustnega dogovora, ugotoviti ali je prišlo do kršitve dogovorjenega in ali obstaja odškodninska odgovornost po splošnih predpostavkah. Sodišče sicer pravilno ugotovi, da je bilo poslovno razmerje sprva ustno, kasneje pa je bila sklenjena pisna pogodba. Vendar je bistveno, kdaj je bila sklenjena pisna pogodba in kakšen je bil razlog za sklenitev. Tožnik sam navaja, da je to njegovo računovodstvo zahtevalo. Do pisne pogodbe je prišlo ob prenehanju skupnega sodelovanja. Sodišče bi moralo upoštevati izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke B. B. in izpoved toženca glede celotnega sodelovanja. Glede ustnega dogovora tožnik ni zatrjeval obveznosti toženca, ki naj bi izhajale iz pogodbe. Vse sodelovanje je bilo na podlagi ustnega dogovora. V okviru pogodbe so bile natančno določene toženčeve zadolžitve. Zakoniti zastopnik je izpovedal, da naj bi mu toženec dal pisni izračun, koliko kubičnih metrov hlodovine je potrebno za izdelavo palet in iz tega izračuna je izhajalo vse. Potem pa je izpovedal, da mu je na zaključku sodelovanja dal zapisnik, kar je v sodnem spisu. Nato pa je zagovor spremenil in pojasnil, da gre za izračun, ki ga je toženec dal na koncu, na začetku pa je bil bolj izračun koliko kubičnih metrov je potrebno za določeno dimenzijo palete. Izpovedal pa je, da je kar najprej dobival račune za hlodovino in da je bilo nemogoče med sodelovanjem ugotoviti, kolikšna je razlika med kupljeno in porabljeno hlodovino. Izpovedal je tudi, da mu je toženec povedal, da palete prodaja prepoceni in da naj uporabi njegov izračun, koliko kubikov potrebuje za izdelavo. Povzema tudi tožnikovo zaslišanje na glavni obravnavi 18. 4. 2012. Toženec je povedal, da sta se pogovarjala o podatkih glede hlodovine in palet, vendar bolj na grobo in nista računala na papirju. Sodišče bi moralo upoštevati iz jasnih izpovedb strank, da pisnega izračuna glede količine hlodovine na začetku ni bilo in bi morali odločiti o prvotnem dogovoru. Le za končni obračun je dal toženec izračun, ki je v spisu. To pomeni, da tožnik ni izračunal, koliko hlodovine je bilo potrebno. Iz dokazov ne izhaja, da bi bil pisni izračun, ki ga je toženec podal na koncu, enak ustnemu dogovoru. To sta izpovedala oba udeleženca sporazuma. Tožnik je izrecno povedal, da je prodajo ceno oblikoval sam. Sodišče bi moralo zaključiti, da je po dogovoru bil tožnik tisti, ki je imel pristojnost določiti ceno palet. Kot dober gospodarstvenik, bi moral izračunati ceno. Nepravilen je sklep sodišča, da toženec ni izkazal, da je tožniku sporočil, da se je cena hlodovine dvignila za 14,84 % in nazadnje za 34,19 %. Tožnik je izpovedal, da je kar naprej dobival račune za hlodovino. Sodišče ne pojasni, kako pride do sklepa, da je tožniku nastala škoda v višini 23.574,26 EUR, kar naj bi predstavljalo nabavno vrednost dodatne količine hlodovine 390 m3, odšteta pa je navidezna hlodovina za 35 m3. Sodišče ne pojasni, kako je prišlo do višine škode. Tožnik pavšalno trdi, da mu je nastala škoda zaradi večje količine hlodovine. Ni izkazal izgubljenega dobička. Graja tudi znesek za plačilo nafte. Toženec je izpovedal, da je nafto za delovne stroje in traktor plačeval sam. Tožnik je pojasnil, da so potrebovali nafto tudi za agregat za elektriko za proizvodnjo palet in ni zanikal, da so potrebovali nafto tudi za delovne stroje in traktor. Sodišče bi moralo priznati tožencu zahtevek za nafto, saj je to izračunal tudi izvedenec. Enako velja za prevoz delavcev 834,50 EUR, saj je toženec vozil delavce na delo. Sodišče napačno zapiše, da je elektriko plačal tožnik, dejansko pa jo je plačal toženec. Graja odločitev o stroških.

3. Pritožila se je tudi tožeča stranka, to je B. P. B. in B., d.n.o. (v nadaljevanju tožeča stranka). Graja sodbo v delu, v katerem ni uspela. 211,89 m3 hlodovine, ki jo je plačal toženec, ne more biti v korist toženca. Tožeča stranka zahteva povračilo preplačila hlodovine, ki je nastala ob napaki toženca. Toženec je s plačilom 211,89 m3 plačal lastno napako. Graja oceno sodišča, da je bilo 65,84 m3 navidezne hlodovine, od katere mu prizna 35 m3. Iz odnosa se vidi, da sta stranki plačevali nakup delovnih priprav in podobno in sicer je tožnik to plačal tožencu in mu tudi v nekaterih primerih posojal denar. Hlodovina je izdatek v poslovnem razmerju in je bil poslovni interes tožeče stranke, da vsak kubik obračuna oziroma dobi potrdilo o izdatku. Zmotno sodišče prizna del zahtevka po nasprotni tožbi za porabljeno energijo in gorivo. Obe postavki sta nujno potrebni za računovodstvo in to je bilo izvajano stroškovno. Toženec je imel posodo za gorivo, ki jo je polnil in račune dostavljal tožniku v plačilu. Tako se je oskrboval agregat. Ko je toženec porabljal elektriko za svoje potrebe in kmetijske stroje, to s poslovnim odnosom ni povezano.

4. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke. V konkretnem primeru ni protipravnosti ravnanja tožene stranke. Škoda je nastala zaradi neskrbnosti tožnika. Ta bi moral v začetku izračunati ceno in ugotavljati razliko med kupljeno in porabljeno hlodovino.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na določilo 131. člena OZ, ki govori o deliktni odškodninski odgovornosti. Oprlo je svojo odločitev tudi na 10. člen OZ, ki ureja načelo prepovedi povzročanja škode (točka 8 sodbe). Nato pa v 9. točki in naslednjih utemeljuje svojo odločitev za odgovornosti toženca, da bi moral tožniku omogočiti pravilno določitev cene, da ne bi posloval z izgubo (15. točka obrazložitve). Glede samih zneskov oziroma zatrjevane višine škode pa sodišče prve stopnje sledi tožnikovemu načinu izračuna, da je zaradi ne sporočanja nabavljene in porabljene količine hlodovine, tožnik napačno oblikoval ceno, ki je sredi 2007 leta pripeljala do finančnega primanjkljaja pri tožeči stranki. Ker je tožena stranka zahtevala škodo zaradi napačne oziroma neizpolnitve tožnikovih obveznosti, je sodišče odločilo tudi o nasprotni tožbi.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi tožene stranke, da tožbena podlaga oziroma navedbe ne pojasnijo, kolikšna je škoda pri poslovanju tožnika. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravna podlaga za pravico do povračila škode zaradi izpolnitve ali napačne izpolnitve oziroma neizpolnitve obveznosti v določbi 239. člena do 246. člena OZ. Tožnik smiselno trdi, da se toženec ni držal dogovora in mu ni sporočil parametrov za izračun cene. Po 240. členu OZ se tožena stranka lahko razbremeni za škodo, če dokaže, da ni mogla izpolnitvi svoje obveznosti oziroma je zamudila z izpolnitvijo zaradi objektivnih okoliščin. Obseg odškodnine pa ureja 243. člen OZ, ki ob kršitvi pogodbe določa povračilo navadne škode in izgubljenega dobička in v primeru prevare ali namerne neizpolnitve oziroma iz hude malomarnosti lahko zahteva upnik celotno škodo, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe, ne glede na to, ali je tožnik vedel za posebne okoliščine, zaradi katerih je nastala. Ni prezreti tudi določbe 243. člena OZ, ki določa, da stranka, ki se sklicuje na kršitve pogodbe, mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine. Enako velja za neizpolnitev. Sodišče prve stopnje meni, da je glede pogodbe med pravdnima strankama odločilna najemna pogodba (priloga A2) in da je ostala pogodba od začetka do konca enaka. Nato pa v sodbi naredi nekakšen delni obračun poslovanja pravdnih strank glede na njihove zahtevke. Ker je bila tožba vložena po zaključku poslovnega razmerja, so ti „obračuni“ lahko le zahtevki za izpolnitev pogodbe oziroma dolgovanega ali škoda zaradi neizpolnitve že zaključene pogodbe. Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da sodišče o tem nima razlogov. Če se je sodišče prve stopnje oprlo v celoti na določbe najemne pogodbe, bi moralo tudi ob zahtevkih, ki so v tožbi in nasprotni tožbi ugotavljati vse bistvene sestavine te pogodbe. Ena od bistvenih sestavin sicer odplačne pogodbe je tudi mesečna najemnina, s katero se je poračunavala obveznost tožeče stranke do tožene stranke (primerjaj 3. člen pogodbe). Pritožba tožene stranke ima tudi prav, ko opozarja na zaslišanje tožeče stranke na obeh glavnih obravnavah, kjer tožnik sam pove, da pisnega izračuna cene oziroma poslovanja v začetku ni bilo. Po drugi strani pa tožeča stranka trdi, da je tožena stranka dala napačne podatke in je zato zaračunal nižjo ceno. Vse te navedbe so kontradiktorne in zato ima tudi sodba nasprotje o odločilnih dejstvih, zato pritožbeno sodišče sodbe ne more preizkusiti. Nejasna oziroma napačna je pravna podlaga, ki jo sodišče navaja v 8. točki. Sodišče prve stopnje nima razlogov o tem, kako je domnevno kršenje pogodbenih ravnanj toženca povzročilo tožnikovo škodo. Škodo in vzročno zvezo dokazuje tožeča stranka. Tožena stranka pa se mora razbremeniti odgovornosti.

8. Tožeča stranka tudi pravilno opozarja, da je v izreku sodbe pod točko II in IV nasprotje med obrazložitvijo. Verjetno gre za pomoto in bi v točki III izreka moralo pisati, da je tožena stranka (po osnovni tožbi) dolžna plačati tožeči stranki (po osnovni tožbi) določen znesek oziroma da se v preostalem delu zahtevek zavrne. Tako pa iz izreka kaže, kot da mora T. N. dvakrat plačati B. P. B. in B. določena zneska. V obrazložitvi pa izhaja delna ugoditev tožbenemu zahtevku T. N. (primerjaj točko 26 in 28). Pritožbeno sodišče pa je tudi skušalo preizkusiti sodbo v točki 27 glede priznanih zneskov. Sodišče je priznalo 380 kubikov hlodovine po 62,00 EUR. To res znese 23.574,26 EUR. Nato pa piše sodišče v točki 27 obrazložitve, da je zahtevek z odpadom utemeljen in je le-tega zmanjšalo za priznane stroške toženca (6.058,55 EUR, 1.955,96 EUR). Če prištejemo k znesku 23.574,26 EUR znesek 6.058,55 EUR in odštejemo 1.955,96 EUR, ne dobimo zneska iz izreka in obrazložitve pod točko 27 in sicer 25.530,22 EUR. Tako se sodba tudi v tem delu ne da matematično preizkusiti.

9. Tožeča stranka pa utemeljeno opozarja, da ni jasno, kako sodišče pride do tega, da je bilo „navidezne hlodovine“ za 35 m3. Tožeča stranka trdi, da je bil poslovni odnos tak, da je vse kupoval toženec, plačala pa tožeča stranka v svojem imenu. Tožeča stranka trdi, da v teh primerih ni šlo za poplačilo, ampak da je bila vsa hlodovina beležena oziroma knjižena kot strošek v računovodstvu. Sodišče pa mora preizkusiti sodbo glede plačevanja tožeče stranke toženi stranki (primerjaj 3. člen pogodbe). Tako se tudi izkaže, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo bistvenih elementov pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili, izvajali eno leto ustno pogodbo, nato pa sklenili 1. 12. 2006 najemno pogodbo, ki je bila odpovedana 25. 10. 2007. Sodišče sicer povzema ugotovitve 15. člena OZ o tem, kdaj je pogodba sklenjena. Ob tem šteje, da so bistvene sestavine bile ves čas iste in izkazane s pisnim dogovorom in najemno pogodbo pod A2. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da tudi iz te pisne pogodbe in tudi iz zaslišanja strank ni še dovolj razčiščeno, kaj sta se pravdni stranki dogovorili in kako sta jo izvrševali. Iz trditvenih podlag tožeče stranke in tožene v nasprotni tožbi pa izhaja, da gre očitno za poslovno sodelovanje, v katerem je tožeča stranka nosila marketinški del oziroma prodajo, tožena stranka pa je izvajala vse ostalo. Tožena stranka ima prav, ko v pritožbi trdi, da je bila dolžnost tožeče stranke, da izračuna ceno in tudi tako je tožnik izpovedal. Vendar tožnik ni vedel povedati, kako je do izračuna cene prišel. Nejasno je in gre za bistveno sestavino pogodbe, kaj misli sodišče pod pojmom „navidezna hlodovina“. V 16. točki sodbe sodišče ugotavlja, da se ta pojavlja na računih, tožnik od toženca tega ni kupil, temveč je kupnino tožnik dvignil iz računa toženca. Če je bila najemnina po 2. členu najemne pogodbe 2.086,00 EUR mesečno, tedaj ni jasno kaj ostane tožencu, če najemnina krije vsa plačila, kot jih določa 3. člen. Tako se pokaže, da se ni mogoče v tej zadevi le opreti na določbe najemne pogodbe iz A2, ampak je treba nejasne določbe razlagati tudi z zaslišanjem pravdnih strank in drugimi dokazi o tem, kako se je pogodba izvajala.

10. Tako je treba pritrditi pritožbama, da je treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (354. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ne more odpraviti pomanjkljivosti, saj gre tudi za premalo ugotovljeno dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava (355. člen ZPP).

11. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje pozove pravdni stranki v mejah 258. čelna ZPP, da navedeta vsa odločilna dejstva o tem, kakšno pogodbo sta pravdni stranki sklenili, katere so bistvene sestavine te pogodbe, kako sta jo izvajali in če zatrjujeta odškodninsko podlago zaradi napačne izpolnitve ali neizpolnitve, kakšna škoda je nastala in kje je vzročna zveza med neizpolnitvijo ali napačno izpolnitvijo in nastalo pravno relevantno škodo. Pritožbeno sodišče tudi meni, da gre za spor, kjer bi se pravdni stranki morali poskusiti dogovoriti v postopku mediacije, saj gre očitno za odnose, ki so delno znani, delno pa sta jih pravdni stranki zadržali zase. Če do sporazuma med strankama ne pride, pa naj sodišče odloči po dokaznem bremenu glede na določbe OZ o odškodninski odgovornosti za neizpolnitev oziroma kršitev pogodbenih obveznosti.

12. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.