Jedro

Do škodnega dogodka je prišlo, ko se je tožnik zaradi vetra in prepiha odločil zapreti vrata pralnice in mu je pri tem zaradi težav pri zapiranju vrat stisnilo srednji prst desne roke. V zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti je sodišče prve stopnje presodilo, da je podana krivdna odgovornost prve toženke, saj kljub temu, da je vedela, da se vrata pralnice s težavo zapirajo, pri čemer je bila odgovornost za zatikanje na njeni strani, ni poskrbela za ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti pri delu v skladu z določbo 1. odstavka 8. člena ZVZD. Podana je tudi tožnikova sokrivda v višini 20%, saj je tožnik tudi sam, s tem ko ni uporabil modrih ročic, namenjenih zapiranju vrat, pripomogel, da je prišlo do škodnega dogodka.

Tožniku ni mogoče očitati opustitve zdravniške oskrbe takoj po poškodbi v smislu opustitve razumnih ukrepov k zmanjšanju škode v smislu 243. člena OZ. Glede na ugotovitve, da tožnikova rana ob poškodbi ni bila globoka oziroma je šlo za banalno poškodbo in je tožnikov sodelavec tožniku rano oskrbel, rana pa tožniku ob sami poškodbi ni povzročala težav, je njegovo ravnanje, da ni takoj poiskal zdravniške pomoči, življenjsko in v skladu z ravnanjem povprečnega človeka. Zdravniško pomoč je tožnik poiskal takoj po poslabšanju poškodbe, ko ga je začel boleti poškodovan prst in so se že razvili znaki okužbe, to je v treh dneh po poškodbi. Pojav okužbe je skladen z izvedenčevim pojasnilom na zaslišanju, da se taka okužba načeloma lahko razvije v nekaj dneh oziroma v 3 dneh. Neživljenjsko bi bilo zato pričakovati, da bi moral tožnik že ob najmanjši rani poiskati zdravniško oskrbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. stavek I. točke in II. točka izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku plačati odškodnino v višini 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2012 dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo. Višji zahtevek je zavrnilo (točka I. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (točka II. izreka).

Zoper takšno sodbo se smiselno zoper zavrnilni del tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča o 20 % prispevkom tožnika k nastali škodi. Navaja, da iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnik, ki je manjše postave, moral vrata potisniti, da jih je lahko sploh premaknil in zaprl. Izpovedal je tudi, da se vrat pri zapiranju ni dalo drugače prijeti, kot jih je prijel tožnik, saj ročk takrat po njegovi izpovedi še ni bilo. Če je tožnik hotel vrata premakniti, je moral prijeti za rob in z nogo poriniti, da bi jih zaprl. Nadalje navaja, da je tožnik ocenil, da gre za banalno in ne za globoko poškodbo, zaradi česar tožnikovega ravnanja ni mogoče oceniti kot neobičajnega. Poleg tega tožnikov nadrejeni tožniku ni dal nobene odredbe, da bi moral iti k zdravniku. Upoštevati je potrebno, da je tožnik fizični delavec in je ravnal popolnoma človeško, ko je glede na banalnost poškodbe upravičeno ocenil, da obisk zdravnika ni potreben. Dejstvo, da je tožnik diabetik, tožniku ne sme iti v škodo. Tožniku ni mogoče očitati naklepa ali hude malomarnosti za svoje ravnanje, saj je ravnal običajno kot vsak človek, ki v primeru banalne poškodbe ne gre takoj k zdravniku, temveč šele v primeru, če ugotovi, da se rana ne pozdravi ali če naknadno ugotovi, da ima probleme. Tožnik je ravnal dovolj skrbno, saj je takoj, ko je ugotovil, da ga je prst pričel kljuvati, odšel k zdravniku. Tožniku so rano oskrbeli tudi pri prvi toženki, ki je očitno tudi sama ocenila, da gre za banalno poškodbo, saj mu ni odredila, da mora k zdravniku, niti mu zaradi poškodbe ni prepovedala dela niti mu ni odredila počitka. Iz izvedenčeve izpovedi tudi izhaja, da v kolikor je šlo za manjšo ranico, antibiotik ne bi bil potreben. Bistvena je tudi izvedenčeva izpoved, da tudi pravočasen odhod k zdravniku ob taki majhni poškodbi ne bi bil zdravljen z antibiotikom. Sodišče je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotno je uporabilo določilo 243. člena OZ, ki se nanaša na kršitev pogodbe. Poleg tega v zvezi s tem členom ni podane trditvene podlage in je zato sodišče prve stopnje storilo kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Izvedenec je tudi povedal, da se okužba razvije v parih dneh oziroma v treh dneh, torej je tožnik odšel k zdravniku takoj, ko je posumil, da se banalna poškodba ni pozdravila in ga je pričelo kljuvati. Iz navedenega izhaja, da je do okužbe prišlo že ob sami poškodbi. Izvedenec je izpovedal, da v kolikor je šlo za manjšo poškodbo, tožnik ne bi bil zdravljen z antibiotikom, kar pomeni, da zdravnik ne bi mogel vedeti, da je rana že okužena. Iz izvedenskega mnenja izhaja tudi, da celo v primeru, če bi šlo za globoko rano in bi bil v takem primeru tožnik oskrbovan s šivi ter bi prejel antibiotik, takšen način primarne oskrbe pri specialistu okužbe ne bi mogel zanesljivo preprečiti. Po tožnikovi izpovedi je šlo za banalno poškodbo, torej o globoki rani v konkretnem primeru ni mogoče govoriti, zato gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja kot tudi za bistveno kršitev določb postopka po 8. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da tožnikova opustitev ne predstavlja pretrganja vzročne zveze, ker tožnikov neodhod k zdravniku ni neodvisno od prvega dogodka povzročil enako škodo, kot če prvega dogodka ne bi bilo (primerjal sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 234/93 z dne 23. 12. 1993). Niti ni njegov neodhod k zdravniku nek nov, neodvisen vzrok v obliki dogodka, ki bi kot sekundarni dogodek neodvisno od prvega dogodka povzročil enako škodo (primerjal sodba in sklep VS RS II Ips 178/2007 z dne 16. 9. 2010). V sodni praksi je sprejeto stališče, da se povzročitelj škode ne more razbremeniti odgovornosti za škodo, katere nastanek oziroma večji obseg sta pogojena z osebnimi lastnostmi v smislu posebne občutljivosti, predispozicije, prejšnje bolezni in drugih fizičnih in psihičnih lastnosti oškodovanca (sodba in sklep VS RS II Ips 625/2008 z dne 6. 10. 2008, sodba in sklep VS RS II Ips 97/2009).

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Ugotoviti je tudi, da ni podana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje z uporabo 243. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01, in nadaljnji) prekoračilo trditveno podlago toženih strank. S tem uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da absolutna bistvena kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje pa tudi ni prekoračilo trditvene podlage prve in druge toženke, s tem ko je tožnikovo ravnanje po poškodbi presojalo v skladu z določbo 243. člena OZ. Prvo in drugo toženka sta namreč že v odgovoru na tožbo zatrjevale, da bi bile posledice poškodbe bistveno manjše, v kolikor bi tožnik zdravniško pomoč poiskal takoj po poškodbi in ne šele po nekaj dneh. Navedene trditve pa utemeljujejo presojo tožnikovega ravnanja po poškodbi v skladu z določbo 243. člena OZ.

Tožnik v tem delovnem sporu od prve toženke, kot od svojega delodajalca, in od druge toženke, pri kateri ima prva toženka zavarovano svojo odgovornost, uveljavlja plačilo odškodnine v višini 28.000,00 EUR za škodo, ki mu je nastala zaradi delovne nezgode dne 26. 7. 2007, ko se je poškodoval pri opravljanju dela pri prvi toženki.

Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, to je na podlagi predložene listinske dokumentacije, ki sta jo predložili obe pravdni stranki in na podlagi zaslišanja tožnika, prič A.A., B.B., C.C., D.D. in E.E., ter pridobljenega izvedenskega mnenja izvedenca specialista kirurga - travmatologa prof. dr. F.F., katerega je v postopku tudi zaslišalo, ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tako po temelju kot po višini delno utemeljen.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je do škodnega dogodka dne 26. 7. 2007 prišlo, ko se je tožnik zaradi vetra in prepiha odločil zapreti vrata pralnice in mu je pri tem zaradi težav pri zapiranju vrat stisnilo srednji prst desne roke. V zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti je sodišče prve stopnje presodilo, da je podana krivdna odgovornost prve toženke, saj kljub temu, da je vedela, da se vrata pralnice s težavo zapirajo, pri čemer je bila odgovornost za zatikanje na njeni strani, ni poskrbela za ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti pri delu v skladu z določbo 1. odstavka 8. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 in nadalj.). Podana je tudi tožnikova sokrivda v višini 20%, saj je tožnik tudi sam, s tem ko ni uporabil modrih ročic, namenjenih zapiranju vrat, pripomogel, da je prišlo do škodnega dogodka. Ker zoper odločitev sodišča prve stopnje o krivdni odgovornosti prve toženke za nastalo škodo ni pritožbe, je odločitev o temelju odškodninske odgovornosti postala pravnomočna.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tožnikov soprispevek k nastali škodi v višini 20%. Pri tem je sodišče prve stopnje sicer zmotno uporabilo določbo 3. odstavka 153. člena OZ, ki se nanaša na oprostitev odgovornosti za škodo, ki izvira od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, vendar navedeno ne vpliva na pravilnost odločitve. Glede na ugotovljeno krivdno odgovornost prve toženke je namreč potrebno tožnikov soprispevek k nastali škodi presojati v skladu z določbo 171. člena OZ. OZ v 1. odstavku 171. člena (deljena odgovornost) določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Pri presoji tožnikovega soprispevka je sodišče prve stopnje upoštevalo, da so zapiranju vrat namenjene modre ročice. Teh pa tožnik ni uporabil, temveč je vrata zapiral tako, da je roko držal na robu vrat. Pritožbene navedbe, da se vrat pri zapiranju ni dalo prijeti drugače, kot jih je prijel tožnik in so bile po njegovi izpovedi ročke nameščene naknadno, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da so bile naknadno res nameščene rdeče ročke, kar je razvidno tudi iz predloženih fotografij, modre ročke, ki so bile namenjene zapiranju vrat, kar je potrdil zaslišani E.E., pa so bile na vratih nameščene že v času tožnikove nezgode. Nenazadnje je tožnik na zaslišanju tudi sam potrdil, da so bile na vratih res nameščene modre ročke. V zvezi s tem je sicer pojasnil, da se vrat na drug način, kot jih je zaprl on, ni dalo zapreti, vendar je sodišče prve stopnje v zvezi s pravilnim zapiranjem vrat z uporabo modrih ročk utemeljeno sledilo prepričljivi izpovedi E.E.. Upoštevaje navedeno okoliščino je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem tudi sam prispeval k nastanku škode, saj bi se lahko, v kolikor bi ročice uporabil, nezgodi lahko izognil. Pravilno je sodišče prve stopnje ocenilo njegov prispevek k nastali nezgodi v višini 20%.

Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik utrpel udarninsko - raztrganinsko rano nad upogibnim delom sklepa med osnovnim in srednjim členkom tretjega prsta desnice, ki je načeloma razmeroma banalna poškodba. Nato pa je nastopilo hudo, intenzivno in dolgotrajno gnojno vnetje, ki se je razširilo na tetitve upogibalke. K obsežnosti težav je prispeval tožnikov diabetes. Vnetje je povzročilo brazgotinjenje v predelu tetiv upogibalk tretjega prsta in zatrditev sklepov tega prsta.

Sodišče prve stopnje je pri presoji višine odškodnine upoštevalo zgolj udarninsko - raztrganinsko rano nad upogibnim delom sklepa med osnovnim in srednjim členkom tretjega prsta desnice in je tožniku, ob upoštevanju 20% prispevka k nastanku škode, priznalo odškodnino v skupni višini 800,00 EUR, in sicer 100,00 EUR iz naslova tuje pomoči in 600,00 EUR iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju. Za škodo, ki je tožniku nastala kot posledica gnojnega vnetja, pa po presoji sodišča prve stopnje prva toženka ne odgovarja, saj je tožniku nastala zaradi opustitve zdravniške oskrbe še istega dne. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvah, da je priča B.B. tožniku svetoval, naj gre k zdravniku in da ga je direktor naslednjega dne spraševal, kako da ni odšel k zdravniku, ocenilo, da bi tožnik moral zdravnika obiskati že takoj po nezgodi, ta opustitev zdravniške oskrbe še istega dne, pa je povzročila poslabšanje poškodbe, za katerega prva toženka ne odgovarja. Pritožbeno sodišče se s takšno presojo ne strinja in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo.

V skladu z določbo 4. odstavka 243. člena OZ mora stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine. V skladu z določbo 5. odstavka istega člena se določbe tega člena smiselno uporabljajo tudi za neizpolnitev obveznosti, ki niso nastale iz pogodbe, če ni za posamezne izmed njih v tem zakoniku določeno kaj drugega. Pritožbene navedbe, da določbe 243. člena OZ ni mogoče uporabiti v konkretnem primeru, torej tudi pri nepogodbeni odškodninski odgovornosti, so zato neutemeljene. Tudi sicer je prva toženka že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je tožnik s svojim ravnanjem po poškodbi, ko ni takoj odšel k zdravniku, sam povzročil zaplete, in zato za nastalo škodo prva toženka ne odgovarja. Glede na podane trditve je zato sodišče prve stopnje pravilno presojalo tožnikovo ravnanje po poškodbi v skladu z določbo 4. odstavka 243. člena OZ, po kateri tožnik ni upravičen do odškodnine za škodo, ki je ne bi pretrpel, če ne bi opustil nekega dejanja, ki bi ga po splošnem prepričanju razumna oseba v njegovem položaju storila. (1) Zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožnik moral obiskati zdravnika takoj po nezgodi in da zato prva toženka ne odgovarja za škodo, ki je tožniku nastala zaradi opustitve zdravniške oskrbe še istega dne, je napačen. Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni v zadostni meri upoštevalo tožnikove izpovedi v zvezi z razlogi, zakaj ni takoj po poškodbi poiskal zdravniško pomoč. Iz njegove izpovedi izhaja, da mu je po nezgodi sodelavec B.B. povil prst in mu svetoval, naj gre k zdravniku, tožnik pa je nadaljeval z delom, ker je sklepal, da gre za lažjo poškodbo. Tožnik je na dan nezgode, v četrtek dne 26. 7. 2007, delal do 14.00 ure, delal pa je tudi naslednji dan. Ker ga je v nedeljo začel močno boleti prst, je poiskal zdravniško pomoč, sprva v zdravstvenem domu in nato v bolnišnici, kjer so oskrbeli rano in ga poslali domov. Ker se mu je dlan zagnojila, je tožnik moral ponovno v bolnišnico, nato na previjanja in terapije, ki niso dosegle želenega učinka. Tožnik je prestal tudi več operacij. Njegovo izpoved, da je šlo za manjšo poškodbo, v zvezi s katero je tožnik ocenil, da ni potrebna zdravniška oskrba, je v izvedenskem mnenju potrdil izvedenec prof. dr. F.F.. Izvedenec je v zvezi s tožnikovo poškodbo podal izvedensko mnenje, da je šlo za razmeroma banalno poškodbo, to je udarninsko - raztrganinsko rano na upogibni strani III. prsta. Nato pa je nastopilo hudo, intenzivno in dolgotrajno gnojno vnetje, ki se je razširilo na tetitve upogibalke. Obsežnosti težav je prispeval tožnikov diabetes. Izvedenec je sicer podal tudi izvedensko mnenje, da bi, v kolikor bi tožnik takoj po poškodbi obiskal zdravnika, le - ta tožnika napotil h kirurgu, kirurg pa bi napravil primarno oskrbo rane, kar pomeni, da bi odstranil nevitalna tkiva, pregledal globoke strukutre in rano spel s šivi. V kolikor bi presodil, da je rana globoka, bi tožnik prejel antibiotično zaščito, še posebej, ker je znan diabetik. Pri taki oskrbi je verjetnost okužbe bistveno manjša. Bistvena pri presoji tožnikove opustitve zdravniške oskrbe takoj po poškodbi pa je izvedenčevo mnenje, da primarna oskrba pri specialistu okužbe ne bi mogla zanesljivo preprečiti. Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo dodatnega pojasnila izvedenca na zaslišanju, da v primeru, če je šlo pri tožniku ob poškodbi za manjšo ranico, antibiotik, kljub dejstvu, da je tožnik diabetik, ne bi bil potreben. Pojasnil je, da so bili ob pregledu v urgentni ambulanti, dne 31. 7. 2007, pri tožniku že izraženi klinični znaki hudega vnetja, pri čemer je bila desna roka v celoti otečena, pordela in boleča. Pri tožniku je prišlo do vnetja tetiv in tetivnih ovojnic, ki se razvije zaradi okužbe. Pojasnil je tudi, da se taka okužba načeloma lahko razvije v nekaj dneh oziroma v 3 dneh. Poudaril je še, da se vsaka rana lahko okuži, pri enih je verjetnost večja, pri drugih manjša. Najverjetneje pride do vnosa bakterij v rano ob sami ranitvi, ni pa izključeno, da se bakterije lahko zanesejo tudi kasneje.

Po oceni pritožbenega sodišča tožniku tako ni mogoče očitati opustitve zdravniške oskrbe takoj po poškodbi v smislu opustitve razumnih ukrepov k zmanjšanju škode v smislu 243. člena OZ. Glede na ugotovitve, da tožnikova rana ob poškodbi ni bila globoka oziroma je šlo za banalno poškodbo, kar izhaja tudi iz izvedenskega mnenja, in je tožnikov sodelavec tožniku rano oskrbel, rana pa tožniku ob sami poškodbi ni povzročala težav, je njegovo ravnanje, da ni takoj poiskal zdravniške pomoči, popolnoma življenjsko in v skladu z ravnanjem povprečnega človeka. Zdravniško pomoč pa je tožnik poiskal takoj ob poslabšanju poškodbe, ko ga je začel boleti poškodovan prst in so se že razvili znaki okužbe, to je v treh dneh po poškodbi. Pojav okužbe je skladen z izvedenčevim pojasnilom na zaslišanju, da se taka okužba načeloma lahko razvije v nekaj dneh oziroma v 3 dneh. Neživljenjsko bi bilo zato pričakovati, da bi moral tožnik že ob najmanjši rani poiskati zdravniško oskrbo. Tega po splošnem prepričanju ni mogoče pričakovati od razumne oseba v njegovem položaju. V zvezi z izvedenskim mnenjem, da je k okužbi znatno prispeval tožnikov diabetes, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v sodni praksi sprejeto stališče, da mora dogovorna oseba poškodovanca sprejeti takšnega, kot je. Ne more računati na (povprečno) zdravega oškodovanca. Če je zaradi osebnega stanja oškodovanca obseg škode neobičajno večji, nima to nobenega vpliva na vprašanje obstoja vzročne zveze med ravnanjem in škodnim dogodkom, saj se predvidljivost (adekvatnost) posledic dejanja pri ugotavljanju vzročne zveze upoštevno presoja le v razmerju do škodnega dogodka (prim. sodba II Ips 625/2008 z dne 6. 10. 2008, sodba in sklep II Ips 1198/2008 z dne 18. 6. 2009). Tudi sicer iz izvedenskega mnenja izhaja, da tudi v primeru manjše rane, kljub dejstvu, da je tožnik diabetik, antibiotik ne bi bil potreben. Še več, izvedenec je pojasnil, da tudi primarna oskrba pri specialistu okužbe ne bi mogla zanesljivo preprečiti.

Glede na vse navedeno je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da prva toženka ne odgovarja za škodo, ki je tožniku nastala zaradi opustitve zdravniške oskrbe še istega dne. Zaradi zmotne materialno pravne presoje je dejansko stanje v zvezi s presojo višine odškodnine, do katere je upravičen tožnik, ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu (2. odstavek I. točke in II. točka izreka) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. Če bi pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

V novem sojenju bo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenega materialno pravnega stališča presojalo višino odškodnine, do katere je upravičen tožnik. Pri tem bo v zvezi z obsegom škode, ki jo je tožnik utrpel kot posledico poškodbe dne 26. 7. 2007 upoštevalo izvedensko mnenje izvedenca prof. dr. F.F.. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku pa bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o tožbenem zahtevku zoper obe toženi stranki po posameznih postavkah, ki jih vtožuje tožnik v tožbi.

(1) Tako D. Jadek Pensa, Komentar k Obligacijskemu zakoniku str. 678, 1. knjiga GV Založba, Ljubljana 2003.