Jedro

Upnik (tožnik) mora verjetno izkazati konkretno ravnanje dolžnika (toženca), katerega posledica je onemogočanje ali precejšnja otežitev uveljavitve terjatve. Zgolj slabega finančnega stanja dolžnika oziroma njegove prezadolženosti še ni mogoče šteti za subjektivno nevarnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor prvega toženca zoper sklep o izdani začasni odredbi z dne 20. 3. 2012, s katerim je sodišče prve stopnje prvemu tožencu do pravnomočnega zaključka tega pravdnega postopka prepovedalo odtujitev in obremenitev solastnih nepremičnin parc. št. 23/3 in 23/8, obe k.o. X, z vpisom te prepovedi v zemljiško knjigo.

2. Zoper ta sklep se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožuje prvi toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njegovemu ugovoru in razveljavi sklep z dne 20. 3. 2012, podrejeno pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da zgolj dejstvo, da je trenutno brezposeln in da naj bi odtujil skupno premoženje, kar tudi sicer ni dokazano, saj sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 3870/2009 z dne 17. 5. 2011, na katero se v zvezi s tem sklicuje tožnik, še ni pravnomočna, ne kažeta na to, da bo uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. Poudarja, da je dokazal, da ima drugo premoženje, ki je nekajkrat višje od tožnikove terjatve v tem postopku. Ima terjatev zoper I. Z. D. iz naslova odtujenega premičnega skupnega premoženja, v zvezi s katerim v pravdnem postopku zahteva plačilo uporabnine, in terjatev iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo, ki mu jo je slednja povzročila v solastni nepremičnini, v zvezi s čimer prav tako teče pravdni postopek. Tožnik bo lahko zahteval poplačilo svoje terjatve od toženčeve dolžnice I. Z. D.. Zato meni, da ne obstaja subjektivna nevarnost, da bi bila izterjava tožnikove terjatve onemogočena.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ). Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik izkazal oba zakonsko predpisana pogoja za izdajo začasne odredbe. Zaključka o verjetni izkazanosti tožnikove terjatve do tožencev pritožba niti ne izpodbija. Pritožba izpodbija (le) zaključek o izkazanosti drugega pogoja za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, in sicer, da je izkazana nevarnost, da je zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Verjeten izkaz takšne nevarnosti mora za tožnika predstavljati subjektivno nevarnost. To pomeni, da mora biti verjetno izkazano konkretno ravnanje dolžnika (toženca), katerega posledica je onemogočanje ali precejšnja otežitev uveljavitve terjatve. Zgolj slabega finančnega stanja dolžnika oziroma njegove prezadolženosti še ni mogoče šteti za subjektivno nevarnost. 7. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da subjektivno nevarnost verjetno izkazuje sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3870/2009-I z dne 17. 5. 2011 (priloga A 9). Iz njene obrazložitve izhaja, da je prvi toženec zapravil in odtujil pretežni del premoženja, ki je predstavljalo skupno premoženje prvega toženca in njegove nekdanje žene, tožnikove hčere I. Z. D. (tožniku je prodala svoj solastniški delež nepremičnin, v zvezi s katerim tožnik v tej pravdi zahteva plačilo uporabnine), in sicer je porabil celotno skupno gotovino v znesku 130.000 takratnih DEM, odtujil je stroje za obrt, avtomobil Mercedes, tovornjak in preostali inventar obrti. Nadalje je sodišče prve stopnje obrazložilo, da subjektivno nevarnost verjetno izkazujeta tudi sklepa Okrajnega sodišča v Kamniku I 621/2005 z dne 9. 8. 2006 in I 522/2003 z dne 4. 10. 2007 (prilogi A 11 in A 12). Iz njune obrazložitve izhaja, da je prvi toženec prenašal svoje premoženje – terjatve na drugo toženko, s čimer je poskušal izigrati svoje upnike kot dolžnik v številnih izvršilnih postopkih.

8. Zaključka, da je prvi toženec prenašal terjatve na drugo toženko z namenom izigrati svoje upnike, pritožba ne izpodbija. Tudi zaključka o zapravljanju in odtujitvi skupnega premoženja pritožba ne prereka, pač pa zgolj navaja, da sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3870/2009-I z dne 17. 5. 2011, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, še ni pravnomočna. Po pritožbenem stališču zato ne more biti dokaz, da je toženec odtujil skupno premoženje. Na ta očitek pritožbeno sodišče odgovarja, da je dokazni standard pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe nižji, in sicer zadostuje, da sta obstoj terjatve in nevarnosti za njeno uveljavitev verjetno izkazana (prvi in drugi odstavek 270. člena ZIZ). Upoštevaje vse navedeno pritožbeno sodišče nima pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje o verjetno izkazani subjektivni nevarnosti. Strinja se torej s sodiščem prve stopnje, da toženčevo zapravljanje in odtujevanje premoženja, ki je predstavljalo skupno premoženje s tožnikovo hčerjo, in prenašanje premoženja na drugo toženko, z namenom izigrati številne upnike, predstavlja nevarnost, da bo zaradi takšnega toženčevega ravnanja uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena.

9. Toženec v pritožbi (tako kot v ugovoru zoper sklep o izdani začasni odredbi) pojasnjuje, da ima še drugo premoženje večje vrednosti, kar naj bi po njegovem mnenju kazalo na to, da uveljavitev tožnikove terjatve ne bo onemogočena. To premoženje potrditvah toženca predstavljata terjatvi zoper njegovo bivšo ženo – tožnikovo hčer. Gre za terjatvi za plačilo uporabnine in odškodnine, v zvezi s katerima sta v teku dva pravdna postopka. Zatrjevani terjatvi torej še nista ugotovljeni s (pravnomočno) sodno odločbo. Toženec ni izkazal zatrjevanega drugega premoženja. Tudi če bi toženec imel s pravnomočnima sodbama ugotovljeni terjatvi zoper tožnikovo hčer, to še ne bi pomenilo, da z njima ne bi mogel razpolagati in s tem onemogočiti uveljavitev tožnikove terjatve, oziroma bi kljub temu obstajala nevarnost za uveljavitev tožnikove terjatve.

10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).