Jedro

Oporoka zaradi oporočiteljeve nerazsodnosti in zmote ni neveljavna in se iz tega razloga ne more zahtevati, da se to ugotovi; lahko se jo kvečjemu razveljavi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: ¨Oporoka zapustnice ... rojene dne ..., umrle dne ..., nazadnje stanujoče ..., z dne 29.4.2008, je neveljavna.¨

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, v višini 3206,24 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

1. Tožnici sta vnukinji zapustnice ..., rojene ..., umrle ..., toženec pa je zapustničin brat. Ta je v zapuščinskem postopku predložil zapustničino oporoko, s katero svoje imetje (stanovanje) zapušča vsem trem pravdnim strankam, vsaki do 1/3. Tožnici v tej pravdi zatrjujeta, da je oporoka neveljavna, ker zapustnica ni imela oporočne sposobnosti in je bila pri podpisu oporoke tudi v zmoti.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti, tako da je odločilo, da je oporoka zapustnice ... neveljavna in tožencu naložilo v plačilo vse stroške postopka obeh tožnic.

3. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila zapustnica odvisna od alkohola, da je jemala tablete, ki vplivajo na duševne sposobnosti, da ni poznala vrednosti denarja in da so se kazali prvi znaki demence ter depresije. Upoštevaje ugotovitev, da je bila oporoka pripravljena s strani toženca in da sta obe oporočni priči izpovedali, da jima je zapustnica dejala, da se podpisuje dokument, s katerim bo bratu vrnila dolg (posojilo ji je bilo dano pred leti za nakup stanovanja) ter glede na vse prej navedene ugotovitve je sodišče zaključilo, da zapustnica svoje oporočne izjave ni razumela oz. ni pravilno razumela in je zato oporoka neveljavna.

4. Proti tej sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in se tožnicama naloži povrnitev stroškov. Sodišču prve stopnje očita, da zapustničine nesposobnosti za razsojanje v času oporoke ni ugotovilo s potrebno stopnjo zanesljivosti, to je z gotovostjo, in da je nekritično sledilo izvedenskemu mnenju. Sodba naj bi bila obremenjena tudi z bistveno kršitvijo postopka, ker da dokazna ocena ni podana v skladu z napotilom 8. člena ZPP.

5. Tožnici sta vložili odgovor na pritožbo, v katerem predlagata njeno zavrnitev.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Tožnici sta s tožbo zahtevali, da sodišče razsodi: „Ugotovi se, da je oporoka zapustnice ..., rojene dne ..., umrle dne ..., nazadnje stanujoče ..., z dne 29. 4. 2008, neveljavna.“ Kasneje (na naroku za glavno obravnavo 5. 11. 2014) sta zahtevek „popravili“ oz. spremenili tako, da se je glasil, kot je razvidno iz izreka te in tudi izpodbijane sodbe, torej: ¨Oporoka zapustnice ..., rojene [...], umrle [...], nazadnje stanujoče [...], z dne [...], je neveljavna.¨

8. Tožbeni zahtevek, pred spremembo je bil in je po njej tudi ostal, ugotovitveni zahtevek. Z njim tožnici zahtevata, da se nekaj, kar že obstaja (tj. neveljavnost oporoke), ugotovi. Tudi stavek brez začetnega uvoda s frazo „ugotovi se“, pove enako oz. isto: Oporoka je neveljavna. To je ugotovitev. Oporoka naj bi bila po prepričanju tožnic neveljavna zato, ker je bila zapustnica oporočno nesposobna (zaradi kombinacije alkoholizma in jemanja zdravil nerazsodna) in v zmoti pri podpisu oporoke (ni vedela, da podpisuje oporoko, mislila je, da podpisuje vračilo dolga). Zaradi teh razlogov pa oporoka ni veljavna. Takšna oporoka velja. Velja, dokler se je ne razveljavi. Na podlagi navedenih trditev sta tožnici brez dvoma želeli prav to, oporoko razveljaviti, vendar pa tega nista zahtevali. Zahtevali sta, da se ugotovi, da je neveljavna, kar pa nikakor ni eno in isto. Tudi ni nekaj v razmerju manj/več – je nekaj drugega(1). Oporoka je sicer lahko tudi neveljavna (62. čl. Zakona o dedovanju – ZD), a ne iz razlogov, ki sta jih navedli tožnici.

9. Neveljavnost (ničnost) nekega posla se samo ugotovi, njegova izpodbojnost pa se realizira šele z njegovo razveljavitvijo. Tožnici sta torej iz razloga zapustničine oporočne nesposobnosti in zmote zahtevali ugotovitev, da je oporoka neveljavna, čeprav materialno pravo (61. čl. ZD) iz tega razloga omogoča le njeno razveljavitev. Tak njun tožbeni zahtevek je bil že a priori neutemeljen - nesklepčen. Kajti tudi če bi se izkazalo, da je vse, kar trdita tožnici, resnično (ta dokazna ocena je ostala sporna), do utemeljenosti tožbenega zahtevka to ne bi moglo privesti.

10. Res je, da so sodišča včasih v primerljivih zadevah dopuščala tudi ugotovitvene tožbene zahtevke, vendar je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že 11. novembra 2010 v sodbi II Ips 336/2009 jasno in izrecno povedalo, da takšna napačna praksa ni (več) dopustna.

11. Res je, da stranka zaradi spremembe sodne prakse ne sme biti prizadeta v pravici do poštenega sodnega varstva. Zato bi sodišče smelo (vsebinsko) presojati tudi napačno postavljene tožbene zahtevke, vse dokler stranka nima realne možnosti, da se z navedenimi stališči seznani in jim prilagodi svoje ravnanje(2). V tu obravnavanem primeru je bila tožba vložena 7. 2. 2013, kar je več kot dve leti po objavi navedenega sklepa Vrhovnega sodišča. Ko je Vrhovno sodišče neenotno sodno prakso leta 2010 poenotilo, so pritožbena sodišča temu sledila (glej npr. sodbe tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 4333/2010, II Cp 3465/2011, I Cp 4108/2011, II Cp 307/2012 in mnoge druge), prav tako je o tem pisala pravna teorija(3).

12. Napačnega zahtevka ni več mogoče pripisati neenotni sodni praksi, seveda pa ga tudi ne opravičiti z nepoznavanjem stališč Vrhovnega sodišča. Skrb za vložitev in pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka nosi torej stranka sama, ki je imela pri tem tudi kvalificirano pomoč pooblaščene odvetnice. Zanje se predvideva, da poznajo ustaljeno sodno prakso in spremljajo odločbe Vrhovnega sodišča. Sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno opozarjati na spremembo zahtevka (če bi napako v tožbi zaznalo), saj mora sodišče v skladu s pravili o materialnem procesnem vodstvu delovati le v smeri dopolnitve trditev, ne pa obratno, v smeri postavitve zahtevka, ki bi se prilegal trditveni podlagi(4). Sodišče mora paziti, da ne prekorači svoje vloge v postopku in da deluje nepristransko.

13. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo nepravilno uporabo materialnega prava, je prvostopenjsko odločitev spremenilo (358. čl. ZPP). Tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke je treba zaradi njegove nesklepčnosti (apriorne neutemeljenosti) zavrniti. Z vsebino pritožbenih očitkov (ki merijo zlasti na dokazno oceno glede na zahtevni pravni standard prepričanja v pravdnem postopku, ki je sicer breme tožeče stranke) se zato pritožbeno sodišče ni ukvarjalo.

14. Odločitev o stroških temelji na 2. odst. 165. čl. ZPP. Ker se je toženec v pravdi uspel obraniti, sta mu tožnici dolžni povrniti pravdne stroške (1. odst. 154. čl. ZPP), vključno s pritožbenimi, in sicer za nagrado za postopek 828,10 EUR po tar. št. 3100 ZOdvT, za plačilo poštnih storitev 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT in DDV 169,62 EUR, za nagrado za postopek s pritožbo 1019,20 EUR po tar. št. 3200 ZOdvT, za poštne storitve 5,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT in DDV 225,32 EUR, ter 939,00 EUR sodne takse za pritožbo. Tožnici morata tožencu povrniti torej skupno 3206,24 EUR. Priznane stroške morata plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudita, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

Op. št. (1): Kritika, da sodišče odloča pretirano formalistično („črkobralsko“), ker pripisuje odločilni pomen razliki med obstoječo dikcijo „Oporoka je neveljavna.“ in zahtevano oz. pravilno „Oporoka se razveljavi.“, ne bi bila utemeljena. Besede (celo črke, vejice) imajo v pravu in življenju večkrat usodni pomen, saj lahko navidezna malenkost močno ali celo povsem spremeni vsebino sporočila.

Op. št. (2): Sklep II Ips 276/2014 z dne 26.11.2014. Op. št. (3): M. Končina Peternel, Dedno pravo – novejša sodna praksa, Pravosodni bilten, št. 2/2015, str. 115, A. Galič, Ugotovitvena tožba, Pravosodni bilten, št. 2/2012, str. 63. Op. št. (4): A. Galič v Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2005 in 2006, komentar k 2. členu ZPP.